SODNA PRAKSA – DEDNO PRAVO
36
Kazalo vsebine
SPOR O OBSEGU DEDIŠČINE = DEDIČI SO ENOTNI NUJNI SOSPORNIKI............................................................... 2
NUJNI DEDIČ – DARILO – IZRAČUN NUJNEGA DELEŽA............................................................................................. 2
PRIKRAJŠANJE NUJNEGA DELEŽA .............................................................................................................................. 3
VRNITEV PREMOŽENJA V ZAPUŠINO (DARILA) ZARADI PRIKRAJŠANJA NUJNEGA DELEŽA .......................... 3
NAJPREJ MORA SODIŠČE UGOTOVITI NUJNI DELEŽ + ALI JE BIL PRIKRAJŠAN, NATO VRNITEV DARILA .... 4
PRIKRAJŠANJE KOLIKOR SO DOBILI Z OPROKO MANJ KOT ZNAŠAJO NJIHOVI NUJNI DELEŽI ...................... 5
NUJNI DELEŽ = OMEJITEV SOVOBODE OPOROČNEGA RAZPOLAGANJA .......................................................... 5
OBLIKOVALNI ZAHTEVEK (RAZVELJAVITEV DARILA)+ DAJATVENI (VRNITEV DARILA V ZAPUŠČINO) ........... 6
PRIKRAJŠANJE NUJNEGA DELEŽA – RAZVELJAVITEV DARILA – OBLIKOVANJE ZAHTEVKA- VNUK
POKOJNE NI DEDIČ-ROK ZA VRNITEV DARILA 1 LETO .......................................................................................... 9
VRNITEV DARILA – IZROĆILNA POGODBA ............................................................................................................ 10
IZPLAČILO V DENARJU – DARILO UNIČENO, ODSVOJENO ................................................................................. 10
DARILO ........................................................................................................................................................................... 10
VRAČUNANJE DARIL V DEDNI DELEŽ .................................................................................................................... 10
VRNITEV DARIL.......................................................................................................................................................... 11
ROK ZA VRNITEV DARILA ZARADI PRIKRAJŠANJA NUJNEGA DELEŽA JE ZASTARALEN ............................... 11
NAMEN NI BIL V DARITVI – LAHKO UVELJAVLJA NIČNOST ................................................................................. 12
PRETRGANJE ZASTARANJA .................................................................................................................................... 12
PRISPEVEK POTOMCEV – 32. ČLEN ZD ..................................................................................................................... 12
IZLOČITEV IZ ZAPUŠČIINE – MOŽ LAHKO ZAHTEVA TUDI ZA ŽENO .................................................................. 16
DOGOVOR O SKUPNI GRADNJI – IZLOČITEV IZ ZAPUŠČINE – UGOTOVITEV LP ............................................. 17
TUDI ČE OB SMRTI POTOMEC NI VEČ ŽIVEL PRI ZAPUSTNIKU ......................................................................... 18
KAJ SE ŠTEJE ZA VLAGANJA? !!!!!!!!........................................................................................................................ 19
ZAHTEVEK – SAMO NE VEM, ČE JE PRAVI???? .................................................................................................... 20
NEFORMALNI POSVOJENEC ................................................................................................................................... 20
VSTOPNA PRAVICA – NIMATA JO NEČAKINJI ........................................................................................................... 20
DELNA POSLOVNA SPOSOBNOST MLADOLETNIKA ................................................................................................ 20
SKRBNIK ......................................................................................................................................................................... 21
LOČITEV ZAPUŠČINE – SEPARATUM BONORUM – ZAHTEVAJO UPNIKI .............................................................. 21
RAZVELJAVITEV DEDNE IZJAVE ................................................................................................................................. 22
DEDIŠČINSKA TOŽBA ................................................................................................................................................... 22
DEDIŠČINSKA TOŽBA vs LASTNINSKA TOŽBA ...................................................................................................... 27
UGOTOVITVENA TOŽBA ............................................................................................................................................... 27
VOLILO ........................................................................................................................................................................... 28
VOLILOJEMNIK – DARILO ZA PRIMER SMRTI ........................................................................................................ 28
ODPOVED NEUVEDENEMU DEDOVANJU .................................................................................................................. 28
OPOROKA ...................................................................................................................................................................... 28
ZAHTEVEK ZA RAZVELJAVITEV OPOROKE ........................................................................................................... 30
DEDIČI = SOSPORNIKI .............................................................................................................................................. 30
NEVELJAVNOST IZJAVE O PREKLICU OPOROKE ................................................................................................. 30
PREKLIC OPOROKE .................................................................................................................................................. 30
ROK ZA IZPODBIJANJE OPOROKE.......................................................................................................................... 31
RAZDEDINJENJE ....................................................................................................................................................... 31
UGOTOVITEV OBSTOJA OPOROKE ........................................................................................................................ 32
OPOROKA – POGOJ – KDOR BO SKRBEL ZA MOJEGA OTROKA........................................................................ 32
PREKLIC OPOROKE – IZPIT OKT 2011 .................................................................................................................... 33
NIČNA OPOROKA ...................................................................................................................................................... 33
NEVELJAVNOST OPOROKE – POMANKLJIVA OBLIKA – IZPODBOJNA, NE NIČNA ........................................... 34
NI NEVELJAVNO DOLOČILO..................................................................................................................................... 34
NEVELJAVNA RAZPOLAGANJA V OPOROKI .......................................................................................................... 34
ZMOTA V NAGIBU ...................................................................................................................................................... 34
NEJASNA DOLOČILA + ZAKONEC POSTAVIL IZLOČITVENI ZAHTEVEK-SKUPNO PREMOŽENJE ................... 34
PRIČI NE POZNATA ZAPUSTNIKA ........................................................................................................................... 35
1 2
DEDNA TRANSMISIJA – 134. ČLEN ZD .......................................................................................................................
DEDNO PRAVNE POGODBE ........................................................................................................................................ 36
PRI PRESOJI NI KLJUČEN NAZIV POGODBE ......................................................................................................... 36
IZROČILNA POGODBA – VELIKA NEHVALEŽNOST ............................................................................................... 36
ROK ZA RAZVEZO IZROČILNE POGODBE .............................................................................................................. 36
POGODBA O DOSMRTNEM PREŽIVLJANJU........................................................................................................... 37
POGODBA O DOSMRTNEM PREŽIVLJANJU – ZA RAZVEZO NI POTREBNA OBLIČNOST ................................ 38
RAZVEZA – SKRHANI ODNOSI ................................................................................................................................. 39
POGODBA O PREUŽITKU ......................................................................................................................................... 39
NEVZRDŽNO SKUPNO ŽIVLJENJE ....................................................................................................................... 39
SMRT PREVZEMNIKA ............................................................................................................................................ 40
Zapuščinski postopek – napotitev na pravdo .................................................................................................................. 40
DEDNA TRANSMISIJA ................................................................................................................................................... 40
NIČNOST DEDNEGA DOGOVORA – NOTARSKI SPORAZUM – OD ŽIVE PRIMER ................................................. 40
NOVO NAJDENO PREMOŽENJE .................................................................................................................................. 41
SPOR O OBSEGU DEDIŠČINE = DEDIČI SO ENOTNI NUJNI SOSPORNIKI
--- Sodba II Ips 888/2008
JEDRO: Dediščina je njihova skupna lastnina dedičev, pri kateri deleži niso določeni in dediči so enotni sosporniki v
smislu 196. člena ZPP. Zato je treba v sporu o obsegu zapuščine s tožbo vselej zajeti vse dediče, ne glede na to, ali
gre za spor med dediči in tretjo osebo, ali za spor med samimi dediči. V pravdi morajo biti vsi udeleženi kot toženci,
čeprav zahtevek priznavajo, saj je le tako dosežen namen nujnega sosporništva, da se preko enotnosti postopanja za
vse udeležence materialnopravnega razmerja zagotovi enotno rešitev spora.
7. Pokojnikova zapuščina po samem zakonu preide na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen Zakon o
dedovanju, Ur.l. SRS, št. 15/76 do Ur.l. RS, št. 73/04, v nadaljevanju ZD) in ti do delitve skupno upravljajo in
razpolagajo z dediščino (prvi odstavek 145. člena ZD). Dediščina je njihova skupna lastnina, pri kateri deleži niso
določeni in dediči so enotni sosporniki v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB, v
nadaljevanju ZPP). Zato je treba v sporu o obsegu zapuščine s tožbo vselej zajeti vse dediče, ne glede na to, ali gre
za spor med dediči in tretjo osebo, ali za spor med samimi dediči. V pravdi morajo biti vsi udeleženi kot toženci,
čeprav zahtevek priznavajo, saj je le tako dosežen namen nujnega sosporništva, da se preko enotnosti postopanja za
vse udeležence materialnopravnega razmerja zagotovi enotno rešitev spora(1). Razlog za takšno odločitev je tudi
zagotovitev pravice do kontradiktornosti. Pravica stranke, da se izjavi, je namreč lahko kršena, če se učinek sodne
odločbe razteza tudi na stranko, ki v postopku ni sodelovala. Tako je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da toženci
sami niso stvarno legitimirani in je tožena napačna stranka, kar je narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker je
odločitev sodišča že iz tega razloga pravilna, revizijsko sodišče na druge revizijske navedbe ni odgovarjalo. Revizijsko
sodišče le dodaja, da je bila tožnica na pravdo res napotena s sklepom zapuščinskega sodišča, vendar se z
napotitvenim sklepom le izkazuje pravni interes za ugotovitveno tožbo, odgovornost za materialnopravno pravilno
oblikovanje tožbenega zahtevka pa je v celoti na strani tožnice.
NUJNI DEDIČ – DARILO – IZRAČUN NUJNEGA DELEŽA
--- VSL sodba in sklep II Cp 2738/2011, 13.06.2012
JEDRO: Določba 46. člena ZD o vračunanju daril velja tako pri zakonitem kot pri oporočnem dedovanju, in sicer
zato, ker je tudi nujni dedič zakoniti dedič, zato je pravilen izrek izpodbijane odločbe, da je za darila, ugotovljena v 2.
točki izreka, toženec dolžan dopustiti, da se upoštevajo pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine ter vračunajo v
njegov dedni delež.
Pri izračunu nujnega deleža zakon terja najprej ugotovitev zapustnikovega premoženja. Iz tega se izločijo deli, ki niso
predmet dedovanja (32. in 128. člen ZD), ter gospodinjski predmeti, ker gredo samo določenim upravičencem (33.
člen ZD). Od ostanka vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti (aktiva zapuščine), je treba odšteti
zapustnikove dolgove ter dolgove zapuščine (pasiva zapuščine) Razlika je čista zapuščina. Tej je treba prišteti
vrednost določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za časa življenja, seštevek pa predstavlja t. i. obračunsko
vrednost zapuščine (28. člen ZD). Od te se izračunajo zakoniti dedni deleži posameznih nujnih dedičev in njihovi
nujni deleži. Vsota nujni deležev je skupni nujni delež (rezervirani del/rezerva). Razpoložljivi del zapuščine je vrednost
čiste zapuščine, zmanjšana za rezervirani del (26. člen ZD). Če je zapustnik razpolagal z oporočnimi razpolaganji in z
darili med živimi in je to vrednost prekoračil, nujni dedič pa svojo pravico uveljavlja (41. in 41. člen ZD), pridejo v
poštev pravila o odpravi prikrajšanja nujnega deleža: najprej se zmanjšajo ali celo odpravijo oporočna razpolaganja,
če je to premalo, pa pride do restitucije daril(2).
5. V obravnavanem primeru je situacija taka, da je tožnica oporočna dedinja, toženec pa tisti, ki bo (lahko) uveljavljal
nujni delež. Cilj tožnice, ki ga s to pravdo očitno zasleduje, je dokazati, da je toženec že za časa življenja od
zapustnice prejel darila, kar bo zmanjšalo ali celo odpravilo njegov nujni delež. Povedano drugače: z upoštevanjem
daril, danih tožencu, se bo najprej dvignila vrednost čiste zapuščine, nato bo določen toženčev nujni dedni delež, vanj
pa se bodo zaradi določbe 46. člena ZD vračunala vsa darila. Če bo njihova vrednost presegla vrednost izračunanega
nujnega deleža, bo presežek lahko obdržal, če bosta vrednosti enaki, bo celotno premoženje podedovala tožnica, če
pa je toženec prejel premalo, bo njegov dedni delež prikrajšan, kar bo moralo upoštevati zapuščinsko sodišče pri
izdaji sklepa o dedovanju. Toženec v pritožbi nepravilno očita sodišču prve stopnje nepravilno uporabo materialnega
prava. Določba 46. člena o vračunanju daril velja tako pri zakonitem kot pri oporočnem dedovanju, in sicer zato, ker je
tudi nujni dedič zakoniti dedič (3), zato je pravilen izrek 3. točke izpodbijane odločbe, da je za darila, ugotovljena v 2.
točki izreka, toženec dolžan dopustiti, da se upoštevajo pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine ter vračunajo v
njegov dedni delež.
(2) Primerjaj npr. sodbo in sklep VS RS z dne 15.1.2009 opr. št. II Ips 45/2007
(4) Primerjaj sklep VS RS z dne 29.2.2012, opr. št. II Cp 2117/2011
PRIKRAJŠANJE NUJNEGA DELEŽA
VSL sklep I Cp 2666/2008, 17.06.2009
JEDRO: V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela
zapuščine in s tem načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, gre za prikrajšanje nujnega deleža. V tem
primeru je primarno potrebno zmanjšati oporočno razpolaganje in šele, če to ne zadošča, se vrnejo tudi darila.
Pritožbi sta utemeljeni.
Obe pritožbi utemeljeno opozarjata, da izpodbijani sklep ne upošteva zahteve nujnih dedičev po vračunanju darila
zaradi prikrajšanja nujnega deleža, kar je ključno vprašanje v tej zadevi. Ni namreč sporno, da oporočni dedič v
pravdnem postopku ni uspel z zahtevkom na ugotovitev, da so nujni dediči dedno odpravljeni in da nimajo več
upravičenj iz zapuščine. Sodišče prve stopnje sicer v izpodbijanem sklepu povzame zahtevo nujnih dedičev glede
uveljavljanja prikrajšanja nujnega deleža, vendar pa o tej zahtevi ne navede prav nobenih razlogov.
Ustanova nujnega deleža predstavlja omejitev svobode oporočnega razpolaganja, saj oporočitelju onemogoča
popolno neupoštevanje zakonitega dednega reda. Nujni dediči pa ne morejo niti smejo biti prikrajšani niti z oporočnimi
razpolaganji niti z neodplačnimi razpolaganji zapustnika. V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z
darili prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine in s tem načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega
dediča, gre za prikrajšanje nujnega deleža. V obravnavanem primeru pritožniki kot nujni dediči slednje zatrjujejo s
tem, ko zahtevajo vračunanje darila (podarjenih nepremičnin oporočnemu dediču po darilni pogodbi z dne 15.3.1991
oz. 11 dni pred smrtjo zapustnice – priloga B 13), vendar sodišče prve stopnje o tem ni odločalo. Ob tem gre
pripomniti, da je sicer zaenkrat preuranjena zahteva na vrnitev darila, saj je v primeru prikrajšanja nujnega deleža
primarno potrebno zmanjšati oporočna razpolaganja in šele, če to ne zadošča, se vrnejo tudi darila. Skratka, preden
sodišče odloči o vrnitvi daril, mora najprej izračunati nujni delež po pravilih iz člena 28 ZD, ki je prisilne narave. Po
popisu in ocenitvi zapustničinega premoženja se pasiva odbije od aktive, razlika pa predstavlja čisto zapuščino. Tej
vrednosti je potrebno prišteti vrednost daril in tako dobljena obračunska vrednost zapuščine je osnova za izračun
vrednosti zakonitega in nato tudi nujnega deleža posameznega dediča. Glede na navedeno torej sodišče ne more
odločiti o vrnitvi darila, dokler ne ugotovi višine nujnega deleža. Tega pa sodišče prve stopnje kljub zahtevi dedičev na
zadnjem naroku dne 13.3.2008 (red. št. 138 spisa) ni ugotavljalo in je v tem delu dejansko stanje nepopolno
ugotovljeno, posledično pa je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo.
VRNITEV PREMOŽENJA V ZAPUŠINO (DARILA) ZARADI PRIKRAJŠANJA NUJNEGA DELEŽA
--- VSC sklep Cp 1007/2007, 04.06.2008
JEDRO: Tožbeni zahtevek za vrnitev premoženja (darila) v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža mora biti
določen, le tak pa je, če tožba vsebuje tudi vsa pravnorelevantna dejstva za izračun nujnega deleža.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica nujna dedinja in v zvezi s tem pravilno pojasnilo pravice
nujnih dedičev, ki jih imajo po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Pri vračanju daril zaradi prikrajšanega
nujnega deleža je potrebno upoštevati tako 34. člen ZD kot tudi 28. člen ZD, ki določa pravila za izračun nujnega
deleža. Vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni možno, dokler se ne ugotovi, ali sploh in za
kolikšno prikrajšanje gre. Če je prikrajšan nujni delež, se oporočna razpolaganja zmanjšajo, darila pa vrnejo, kolikor
je treba, da se dopolni nujni delež (I. odstavek 34. člen ZD). Pri reševanju zahtevka za vrnitev darila zaradi
prikrajšanja nujnega deleža mora glede na gornje določbe pravdno sodišče ugotoviti obračunsko vrednost
zapuščine, saj lahko le na ta način izračuna velikost razpoložljivega dela zapuščine ter nato velikost nujnega
deleža tožeče stranke in na ta način ugotovi, ali je ta njegov delež prikrajšan, pri čemer mora pri izračunu
upoštevati tudi 35. člen ZD. Tožeča stranka mora zato v tovrstni pravdi v tožbi navesti tudi vsa dejstva, ki so potrebna
za izračun nujnega deleža po 28. členu ZD, in seveda predlagati tudi za ta dejstva ustrezne dokaze. Tožbeni
zahtevek mora biti določen. Le tak pa je, če tožba vsebuje tudi vsa pravnorelevantna dejstva za izračun
nujnega deleža. Če teh dejstev ne vsebuje, je zahtevek nedoločen. To pomeni, da je zaradi neizpolnjevanja obvezne
3 4
vsebine taka tožba nesposobna za obravnavo in torej ni podana procesna predpostavka razumljivosti in popolnosti
tožbe (glej Jan Zobec: Nesklepčnost tožbe in zamudna sodba, Pravna praksa št. 18/2002).
Glede na gornje zahteve, določene v ZD, in določbo I. odst. 180. čl. ZPP, po kateri je obvezna sestavina tožbe
navedba dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek, je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožba
nesklepčna, posledica kršitve določb 108. čl. ZPP in 273. čl. ZPP, katero utemeljeno uveljavlja pritožnica. Pritožnica
sicer zmotno meni, da bi jo moralo sodišče pozvati na popravo tožbe zaradi nesklepčnosti. Sodišče namreč ni
dolžno stranke pozivati na popravo nesklepčne tožbe, pač pa jo mora pozvati na popravo in dopolnitev tožbe,
če ugotovi, da je nerazumljiva ali nepopolna ter v primeru obstoja ostalih pomanjkljivosti, navedenih v 273. čl.
ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je trditvena in dokazna podlaga za ugotavljanje zatrjevane
neodplačnosti pogodbe v tožbi nepopolna, a je zmotno zaključilo, da je tožba nesklepčna, ker ne vsebuje trditev o
tem, da predmet izročitve v pogodbi ni pravilno opredeljen in niti trditev o vrednosti gospodarskega poslopja in dejstev
v zvezi z zatrjevano adaptacijo, ker tožnica ni predlagala ustreznih dokazov za ugotavljanje vrednosti izpolnitve ene in
druge pogodbene stranke. V skladu z 273. členom in 108. členom ZPP ter 285. členom ZPP bi moralo sodišče
prve stopnje glede na zgoraj obrazloženo v okviru materialnoprocesnega vodstva napeljati tožečo stranko, da
navede vsa odločilna oz. pomembna dejstva ter ponudi ali dopolni dokaze. Ker sodišče prve stopnje ni tako
ravnalo, je kršilo 108. člen ZPP. Neuporaba 108. čl. ZPP je ali bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane sodne
odločbe, saj bi se lahko izkazalo, da bi v primeru pravilne uporabe 108. čl. ZPP tožeča stranka tožbo dopolnila
oziroma popravila, tako da bi bila le ta popolna. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega
odstavka 339. čl. ZPP v zvezi s 108. členom ZPP.
NAJPREJ MORA SODIŠČE UGOTOVITI NUJNI DELEŽ + ALI JE BIL PRIKRAJŠAN, NATO VRNITEV DARILA
---- Sklep II Ips 494/92, 10.02.1993
JEDRO: Zahtevek na vrnitev daril ni zastaran, če je dedič že v zapuščinskem postopku uveljavljal prikrajšanje
nujnega deleža.
Sodišče mora najprej ugotoviti velikost nujnega deleža in šele nato odločiti o vrnitvi darila.
Umik dela tožbenega zahtevka glede zmanjšanja oporočnih razpolaganj ne vpliva na izračun razpoložljivega dela
zapuščine.
Revizija je utemeljena.
Zakon o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78) ima posebne določbe o nujnem deležu. Zakon posebej ureja
način izračuna nujnega deleža in pravice nujnega dediča, katerega pravica do nujnega deleža je prizadeta. Med
drugim je posebej urejen tudi vrstni red pri poseganju v premoženje, ki je bilo last zapustnika (v času smrti ali že
prej). Tako je v 35. členu določeno, da se v primeru prikrajšanja nujnega deleža najprej zmanjšajo oporočna
razpolaganja. Šele če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila. Toda preden lahko sodišče odloči o zmanjšanju
oporočnih razpolaganj ali/in vrnitvi daril mora izračunati nujni delež. Pravila za izračun so določena v 28. členu ZD.
Ta pravila so prisilne narave. Nujni dedič ne more izbirati, katero premoženje naj sodišče upošteva in katerega ne.
Sodišče zato ne more odločiti o vrnitvi darila dokler ne ugotovi višine nujnega deleža. Ugotovitev sodišča prve
stopnje, da sodišče nujnega deleža ni izračunavalo, ker je zapuščinski postopek še odprt in je to stvar zapuščinskega
sodnika, je lahko upoštevna v postopkih, v katerih je sporno le to, kaj sodi v zapuščino in kaj ne. Če pa nujni dedič v
pravdnem postopku zahteva vrnitev darila v zapuščino pred ugotovitvijo razpoložljivega in rezerviranega dela
zapuščine, je potrebno najprej ugotoviti in sicer v tem postopku (kot predhodno vprašanje), ali je bil nujni delež
sploh prikrajšan in v kakšnem obsegu. Le, če je bil prikrajšan, in le v obsegu prikrajšanja je lahko tožbeni zahtevek
utemeljen. Preizkus izpodbijane sodbe v tej smeri ni mogoč, ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega
materialnopravnega pristopa nujnega deleža ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče pa se je s to odločitvijo strinjalo.
Ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato v tem obsegu utemeljen.
Sodišče prve stopnje bo v ponovnem postopku moralo ravnati po 28. členu ZD. Ugotoviti bo moralo obračunsko
vrednost zapuščine, ki je sama po sebi le računska operacija in še nima nujno za posledico zmanjšanje oporočnih
razpolaganj oz. vrnitev daril. Ta ugotovitev služi le za izračun velikosti razpoložljivega dela zapuščine. Šele ko se
ta izračuna, je mogoče ugotoviti velikost nujnega deleža in s tem ali je nujni delež prikrajšan ali ne. To pa pomeni, da
bo sodišče prve stopnje pri izračunu moralo upoštevati tudi premoženje, glede katerega je vzelo na znanje umik
tožbenega zahtevka (1/8 celotne zapuščine od gotovine in hranilnih knjižic - 1. odstavek izreka odločbe sodišča prve
stopnje). Takšno razpolaganje z zahtevkom v sporu o nujnem deležu ne more vplivati na ugotovitev o višini nujnega
deleža. Sodišče mora pri ugotavljanju vrednosti zapuščine upoštevati (vrednostno) vse premoženje iz 28. člena ZD. V
tem postopku bo torej omejeno le s pravnomočno odločitvijo o tem, kaj vse ne sodi v zapuščino (slike, dragocenosti z
izjemo briljantnega prstana).
Sodišče pa mora pri tem upoštevati tudi vse ugovore obdarjencev (tožencev) glede morebitne odplačnosti (delne)
sporne pogodbe. Sodišče prve stopnje je namreč ta ugovor napačno obravnavalo v okviru 107. in 110. člena ZD,
sodišče druge stopnje pa je tej ugotovitvi sledilo in tako tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo.
Napačno pa tožena stranka meni, da podrejeni tožbeni zahtevek, tako kot je postavljen, sploh ne more uživati
pravnega varstva. Da je zahtevek na vrnitev daril lahko predmet pravdnega postopka posredno priznava tudi tožena
stranka, saj istočasno ugovarja zastaranje tega zahtevka. Prav časovna omejenost tega zahtevka je lahko razlog, da
nujni dedič tak zahtevek postavi. Da sta tožnika že v zapuščinskem postopku uveljavljala prikrajšanost nujnega deleža
prav s spornima dariloma, sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Pravilno sta zato odločili, da je prišlo do
pretrganja zastaranja že na zapuščinski obravnavi dne 21.3.1985. Revizijsko sodišče le pripominja, da sta tožnika
tedaj sporni nepremičnini štela za del zapuščine, s katero je zapustnik oporočno razpolagal, na kar so napotovali tudi
v zapuščinskem spisu navedeni zemljiškoknjižni podatki. Tudi tožbeni zahtevek je bil sprva tako postavljen. Tožnika
sta torej ves čas postopka zatrjevala, da gre za del zapuščine in tožbeni zahtevek tudi usmerila na vrnitev v
zapuščino. Z ugovorom zastaranja zato tožena stranka tudi v revizijskem postopku ne more uspeti.
PRIKRAJŠANJE KOLIKOR SO DOBILI Z OPROKO MANJ KOT ZNAŠAJO NJIHOVI NUJNI DELEŽI
VSK sklep I Cp 587/2005, 20.06.2006
JEDRO:
Oporočitelj lahko določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju.
Pritožba je utemeljena.
Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in spisovnih podatkov, je pokojna M.J. maja 1991 napravila lastnoročno oporoko, s
katero je stanovanjsko hišo z vrtom in travnikom (parc.št. 302/9 k.o. G.) zapustila hčeri J. F., ostalo premoženje
(ostale parc.št. do deleža 5/6 v vl.št. 36 k.o. G. in v vl.št. 259 iste k.o.) pa vsem otrokom, vsakemu do 1/6. Vsi dediči
so se priglasili k dedovanju po oporoki. Dediči J. P., A. M. in M. M. so uveljavljali tudi nujne deleže, kolikor so bili
zanje prikrajšani oz. povedano drugače, kolikor so na podlagi oporoke prejeli manj kot znašajo njihovi nujni
deleži. Zakon o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, štev. 15/76 s spremembami) ima posebne določbe o nujnem deležu.
Zakon posebej ureja način izračuna nujnega deleža in pravice nujnega dediča, katerega pravica do nujnega deleža je
prizadeta. Med drugim je posebej urejen tudi vrstni red pri poseganju v premoženje, ki je bilo last zapustnika. Tako je
v 35. čl. določeno, da se v primeru prikrajšanja nujnega deleža najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja. Toda
preden lahko sodišče odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj mora izračunati nujni delež. Pravila za izračun so
določena v 28. čl. ZD. Ta pravila so prisilne narave. Sodišče prve stopnje je v skladu s citiranim 28. čl. ZD 1 ugotovilo
obračunsko vrednost zapuščine ( 6.567.712.00 SIT ), in 2 da znaša nujni delež 1/12 tj. 547.300,00 SIT, 3 vrednost
zapuščine, ki jo dobijo nujni dediči z oporoko (359.254,00 SIT) in 4 prikrajšanje nujnega deleža (188.055,00 SIT).Teh
ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija. Opozarja pa, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati
pravo oporočno voljo zapustnice, da se stanovanjska hiša ne deli, zato bi moralo redukcijo oporočnih razpolaganj
opraviti najprej pri preostalem premoženju (pri preostalih zemljiščih in delnicah). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča
je sodišče prve stopnje zmotno sledilo nujnim dedičem, ki so predlagali zmanjšanje oporočnega razpolaganja v korist
dedinje J.F.. Moralo bi presoditi pravo oporočno voljo zapustnice ( 84.čl. ZD ) v povezavi s 27.čl. ZD, ki določa,
da gre nujnemu dediču določen del vsake stvari in pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko tudi določi, da
dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Zaradi napačnega materialnopravnega
izhodišča, da je treba redukcijo oporočnih razpolaganj opraviti na premoženju, ki ga je zapustnica zapustila dedinji
J.F., sodišče prve stopnje ni presojalo prave oporočne volje zapustnice (84. čl. ZD) in tudi ne možnosti
redukcije oporočnih razpolaganj na preostalem premoženju (preostalem zemljišču in delnicah), na kar opozarja
pritožba( ne gre namreč prezreti, da je v obravnavani zadevi zapustnica razpolagala z vsem premoženjem z oporoko,
nujni dediči pa uveljavljajo prikrajšanje, kolikor so na podlagi oporoke prejeli manj kot znašajo njihovi nujni deleži), in
kar je narekovalo pritožbenemu sodišču, da je pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v
tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer napotki izhajajo že iz doslej povedanega (3. tč. 365.
čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD). Nobene ovire pa ne vidi pritožbeno sodišče za upoštevanje dedne izjave dedinje K.Š.,
glede na to, da je zapustnica zapustila preostalo premoženje vsem otrokom, vsakemu do 1/6. Ta delež je dedinja K.Š.
odstopila sodedinji J.F.. Zato naj sodišče prve stopnje to utemeljeno pritožbeno navedbo upošteva pri odločanju v
ponovnem postopku.
NUJNI DELEŽ = OMEJITEV SOVOBODE OPOROČNEGA RAZPOLAGANJA
VSL sklep II Cp 6371/2006, 29.08.2007
JEDRO: Ustanova nujnega deleža predstavlja omejitev svobode oporočnega razpolaganja, saj oporočitelju
onemogoča popolno neupoštevanje zakonitega dednega reda. Privilegirane osebe (t. i. nujni dediči) ne morejo in ne
smejo biti prikrajšane ne mortis causa (tj. z oporočnimi razpolaganji) niti inter vivos (z neodplačnimi razpolaganji
(darili) zapustnika v času življenja). V primeru, da je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili prekoračil vrednost
razpoložljivega dela zapuščine, torej če je načel ali celo izčrpal nujni delež posameznega dediča, govorimo o t. i.
prikrajšanju nujnega deleža. V takem primeru se na izrecno zahtevo nujnega dediča, ki je prikrajšan, zmanjšajo
oporočna razpolaganja, če pa to ne zadošča, pa se vrnejo tudi darila. Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev
daril mora nujni dedič zahtevati v zapuščinskem postopku, vendar lahko zapuščinsko sodišče samo odloči le tedaj, če
ni sporna dejanska podlaga njegovega zahtevka, v nasprotnem primeru pa je treba dediča napotiti na pravdo. Če ne
gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa
samo tedaj, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega postopka in zahtevek priznajo. Če takega zahtevka ne
5 6
priznajo ali če obdarjenci niso udeleženci zapuščinskega postopka, lahko nujni dedič svoj zahtevek uveljavlja le v
pravdi.
Tu postavljeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za
zahtevek, ki se uveljavlja v zapuščinskem postopku, v pravdi pa se o njem lahko odloča šele po pravnomočnosti
sklepa o dedovanju. Tako stališče je materialnopravno zmotno. Drži sicer, da je treba nujni delež uveljavljati v
zapuščinskem postopku (in to je tožnica tudi storila), vendar pa zapuščinsko sodišče ne more (in ne sme) odločati, če
so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna višina nujnega deleža. V takem primeru namreč obstoji spor, o
katerem mora odločati pravdno sodišče. Če bi vzdržala teza prvostopenjska sodišča, da bi bilo o predmetnem
tožbenem zahtevku mogoče odločati šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju (s čimer sodišče prvo stopnje
namiguje, da je tožba preuranjena oziroma (zaenkrat) nesklepčna), bi bila tožnici, kot ta v pritožbi pravilno opozarja,
kršena pravica do sodnega varstva. Sklep o dedovanju namreč veže tiste osebe, ki so bile udeležene v zapuščinskem
postopku (220. člen ZD), pri čemer se del določbe 220. člena ZD, ki se glasi "kolikor jim ni priznana pravica, da lahko
uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi", nanaša zgolj na primere, ko zapuščinski postopek ni bil prekinjen. Če pa je bil
prekinjen in je napoteni dedič svoj zahtevek uveljavljal v pravdi, potem ga pravnomočna odločitev o tem tožbenem
zahtevku veže in ga, ker gre za res iudicata, po pravnomočnosti sklepa ne glede na določilo 220. člena ZD, ki mu to
pravico daje, ne bo mogel več uveljavljati v pravdi. S pravnomočno zavrnitvijo tožbenega zahtevka bi tožnica izgubila
vsakršno možnost, da svoj nujni delež uveljavlja - zapuščinsko sodišče bi bilo namreč "vezano" na odločitev, ki je
posledica napotitve, nove pravde pa po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zaradi res iudicata ne bi bilo mogoče
začeti.
----- VSL sklep I Cp 76/2001, 21.02.2001
JEDRO: Če zapustnik z oporočnim razpolaganjem in z darili med živimi prekorači vrednost razpoložljivega dela
zapuščine, gre po zakonu za prikrajšanje nujnega deleža (1. in 2. odstavek 34. člena ZD). Prikrajšanje nujnega deleža
se na zahtevo nujnega dediča odpravi z zmanjšanjem ali odpravo oporočnih razpolaganj (redukcija oporočnih
razpolaganj), če se prikrajšanje na ta način ne da odpraviti, pride do vračanja daril (restitucija daril, 35. člen ZD) po
predpisanem vrstnem redu in načinu (35., 36., 37., 38. člen ZD). Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril
mora zahtevati nujni dedič v zapuščinskem postopku. Če dejanska podlaga njegovega zahtevka ni sporna, odloči
o njegovi zahtevi zapuščinsko sodišče. Če pa je dejanska podlaga sporna, se odloča o tem v pravdi (napotitev
zapuščinskega sodišča). Če torej ne gre za spor o dejstvih, lahko zapuščinsko sodišče samo odloči o zmanjšanju
oporočnih razpolaganj, o vrnitvi daril pa le, če so obdarjenci udeleženci zapuščinskega postopka in zahtevo izrecno
priznajo. V nasprotnem primeru lahko uveljavlja nujni dedič zahtevek za vrnitev daril le v pravdi.
OBLIKOVALNI ZAHTEVEK (RAZVELJAVITEV DARILA)+ DAJATVENI (VRNITEV DARILA V ZAPUŠČINO)
VSL sklep II Cp 737/2010, 09.06.2010
JEDRO: Pri tožbi zaradi prikrajšanja nujnega deleža je treba najprej doseči razveljavitev oziroma pravno
neučinkovitost darilne pogodbe proti nujnemu dediču, nato pa doseči vrnitev ustreznega dela premoženja: če je
zapuščinski postopek še odprt, vrnitev v zapuščino, če ne, kot je primer v obravnavani zadevi, pa vrnitev upravičencu.
Dokazana ocena prvega sodišča, ki jo izpodbija pritožnica v zvezi z naravo izročene kupnine, je skrbna in povsem
skladna s pravili 8. člena ZPP. Utemeljena je v jasnih, popolnih in prepričljivih razlogih sodbe na strani 7. Pritožbeno
sodišče jim v celoti pritrjuje. Ugotavlja, da so že pritožbene navedbe o naravi razmerja med zapustnikom in toženo
stranko nedosledne, saj enkrat pritožba navaja, da ni sporno, da je šlo za odplačni posel, drugič pa odreka pravilnost
dokazni oceni prvega sodišča v tej smeri in vztraja, da je šlo za darilno pogodbo. V nasprotju s pritožbenim
prepričanjem je prvo sodišče celovito ocenilo celotno procesno gradivo - tako trditveno kot dokazno podlago strank.
Pritožnica niti ne konkretizira, kaj odločilnega naj bi prvo sodišče prezrlo pri oceni njenih trditev in njene izpovedbe,
kakor tudi pri izpovedbah prič in katerih. Ugotovitev, da tožnica ni uspela dokazati pravne narave izročene kupnine
(darila), je pravilna. Sodišče je imelo osnovo zanjo ne le v izpovedbi toženke, pač pa zlasti v pravilno in popolno
ocenjenih izpovedbah prič, navedenih v razlogih na strani 7 sodbe. Pritožnica je s pritožbenim opozarjanjem na
pomanjkanje potrebne obličnosti za sklenjeni pravni posel z elementi izročilne pogodb ne more omajati.
Tudi uveljavljana bistvena kršitev pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP ni
podana. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi jih
dokazujejo (1. odst. 7. člena ZPP). Sklepčnost tožbe je odraz tožnikovega trditvenega bremena. V formalnem
pogledu to pomeni, da mora že v tožbi navesti dejstva, na katera opira zahtevek (1. odst. 180. člena ZPP). Če tega ne
stori, je tožba formalno pomanjkljiva, kar ima za posledico zavrženje (člen 108 ZPP). Postopek po 108. členu ZPP je
namenjen sanaciji formalno pomanjkljive vloge, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče je ugotovilo, da
tožeča stranka ni pravilno oblikovala tožbenega zahtevka za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža v smislu
oblikovalnega in dajatvenega zahtevka. S tem je ugotovilo vsebinsko nesklepčnost. Tožeča stranka bi morala za
uspeh v pravdi navesti vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek. Iz podatkov spisa
in ugotovitev sodbe izhaja, da je v okviru materialnega procesnega vodstva sodišče tožnico dvakrat pozvalo k ustrezni
odpravi nesklepčnosti. Ker se na to ni odzvala, sodišče pa je (pravilno ocenilo), da tožbeni zahtevek po materialnem
pravu ni utemeljen oziroma je ostal nesklepčen, je zahtevek pravilno zavrnilo. Vsebinsko trditveno breme, ki je bilo na
tožnici, je pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker ga ni zmogla, je bilo treba o zahtevku vsebinsko odločati in
ga zavrniti. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno.
Če zapustnik z oporočnimi razpolaganji in darili med živimi prekorači razpoložljivi del zapuščine (28. člen Zakona o
dedovanju - ZD), lahko nujni dedič uveljavlja svojo pravico do nujnega deleža (40. člen ZD). Že prvo sodišče je glede
na dejanske ugotovitve, da je tožnica nujna dedinja po očetu, da je zapuščinski postopek po njem zaključen ter da
tožena stranka kot obdarjenka s strani zapustnika v njem ni bila stranka, pravilno povedalo, da tožnica lahko uveljavlja
zahtevek za vrnitev darila zoper obdarjenca neposredno v pravdi (razlogi na strani 5 sodbe). Tudi v tem primeru pa
je vračanje daril možno le v primeru prikrajšanja nujnega deleža, in sicer le v obsegu, kot je potrebno, da se
prikrajšanje odpravi oziroma, da se dopolni nujni delež (34. člen ZD). Tudi kadar nujni dedič uveljavlja pravico
do nujnega deleža v samostojni pravdi, mora podati ustrezno trditveno podlago o razpoložljivem delu
zapuščine, o višini nujnega deleža, o njegovi prikrajšanosti in višini prikrajšanja. Pritožbeno sodišče pritrjuje
prvemu sodišču in ne pritožbi, da pritožnica prikrajšanja nujnega deleža ni zatrjevala (razlogi na strani 7), niti podala
ustreznih trditev in dokaznih predlogov, ki bi omogočili ocenitev vrednosti zapustnikovega premoženja, oporočnih
razpolaganj ter daril (28.člen ZD) za ugotovitev morebitnega prikrajšanja in njegove višine. Zlasti pa je pravilna
njegova ugotovitev, da tožnica kot nujna dedinja svojega tožbenega zahtevka materialnopravno ni pravilno
postavila.
Po ustaljenih stališčih teorije in sodne prakse, ki jo je prvo sodišče povzelo (razlogi na strani 5 in 6 sodbe), mora biti
tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža vedno oblikovalne in dajatvene narave. Tožeča stranka kljub
opozorilom sodišča ni postavila oblikovalnega zahtevka, s katerim bi dosegla razveljavitev oziroma vsaj delno pravno
neučinkovanje darilne pogodbe, s katerim je zapustnikovo premoženje prešlo na toženo stranko, proti tožnici. Ni
pomembno, ali je bilo darilo dano v obliki nepremičnine ali v denarju, kot zmotno meni pritožba. Odločilno je dejstvo,
da je zapustnik s svojim premoženjem (vsaj delno) razpolagal z darilno pogodbo, na ta način posegel v razpoložljivi
del zapuščine in prikrajšal nujni delež nujnega dediča. Zato je pri tožbi zaradi prikrajšanja nujnega deleža najprej
treba doseči razveljavitev oziroma pravno neučinkovitost darilne pogodbe proti nujnemu dediču, nato pa
doseči vrnitev ustreznega dela premoženja: če je zapuščinski postopek še odprt, vrnitev v zapuščino, če ne, kot je
primer v obravnavani zadevi, pa vrnitev upravičencu. Taka so tudi stališča novejše sodne prakse in ne zgolj sodbe
tukajšnjega sodišča, ki jo omenja pritožba (primerjaj sodbo in sklep VS RS, II Ips 45/2007, z dne 15.1.2009 in sodbe
Vrhovnega sodišča, ki jih navaja že prvo sodišče), medtem ko ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku sodna praksa ni
naklonjena (primerjaj sodbo VS RS, II Ips 806/2005, II Ips 481/2003, in II Ips 23/2000).
_________
!!!!!!!!!!!!!!!!! sodbo in sklep VS RS, II Ips 45/2007, 15.01.2009
JEDRO: Šele po ugotovitvi vrednosti razpoložljivega dela zapuščine je mogoče presojati, ali je bil nujni delež
res prikrajšan ter za koliko je bil prikrajšan, in šele po tem pridejo v poštev pravila o zmanjšanju ali odpravi
oporečnih razpolaganj ter vračanju daril.
Pri prikrajšanju nujnega deleža je tožbeni zahtevek oblikovalne in dajatvene narave.
12. Pri izračunu nujnega deleža (posameznega nujnega dediča) zakon terja najprej ugotovitev zapustnikovega
premoženja. Iz tega premoženja se izločijo deli, ki niso predmet dedovanja (32. in 128. člen ZD), ter gospodinjski
predmeti, ker gredo samo določenim upravičencem (33. člen ZD); od ostanka vrednosti premoženja, ki ga je imel
zapustnik ob smrti (aktiva zapuščine), je treba odšteti zapustnikove dolgove ter določene dolgove zapuščine (pasiva
zapuščine). Razlika je čista zapuščina. Tej je treba prišteti vrednost določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za
življenja; njun seštevek je obračunska vrednost zapuščine (primerjaj 28. člen ZD). Od te izračunamo zakonite dedne
deleže posameznih nujnih dedičev in njihove nujne deleže kot določene kvote dednih deležev. Vsota vseh nujnih
deležev (posameznih nujnih dedičev) je skupni nujni delež (rezervirani del, rezerva). Če vrednost tega odštejemo od
vrednosti čiste zapuščine, dobimo razpoložljivi del zapuščine (primerjaj 26. člen ZD). V primeru, ko je zapustnik z
oporočnimi razpolaganji in z darili med živimi to vrednost prekoračil (torej če je načel ali celo izčrpal skupni nujni
delež), nujni dedič pa uveljavlja svojo pravico do nujnega deleža (primerjaj 40. in 41. člen ZD), pridejo v poštev
pravila o odpravi prikrajšanja nujnega deleža: najprej se zmanjšajo ali docela odpravijo razpolaganja, ki jih je
zapustnik določil z oporoko (redukcija oporočnih razpolaganj); če se primanjkljaj ne more pokriti na ta način, se
poseže tudi na darila (vračanje, restitucija daril). Skratka, šele po ugotovitvi vrednosti razpoložljivega dela zapuščine
je mogoče presojati, ali je bil nujni delež res prikrajšan ter za koliko je bil prikrajšan, in šele po tem pridejo v poštev
pravila o zmanjšanju ali odpravi oporočnih razpolaganj ter vračanju daril (34. do 38. člen ZD).
13. Tožba je tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne
vsebine. Poleg opredelitve pravdnih strank je zato za tožbo bistveno, da tožnik v njej natančno in konkretno
opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva (tožbeni predlog). Opozoriti je treba, da v pravdnem postopku
sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Sodišče tožniku ne more prisoditi niti kaj
več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval (ne eat iudex ultra et extra petita partium) - čeprav je morda tožnik po
materialnem pravu upravičen do česa več ali drugega. S tožbenim zahtevkom torej tožnik konkretno opredeli vsebino
sodnega varstva, ki ga zahteva, s tem pa tudi opredeli meje sodnega preizkusa. V primeru, ko nujni dedič uveljavlja
7 8
pravico do nujnega deleža v (samostojni) pravdi, zgoraj opisana pravila 28. do 41. člena ZD terjajo ustrezno trditveno
podlago tožbe in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka, čemur tožnica v konkretnem primeru ni zadostila, kot
pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče(3). Tožnici velja pojasniti, da je pri prikrajšanju nujnega deleža tožbeni
zahtevek (za zmanjšanje ali odpravo oporočnih razpolaganj oziroma za vrnitev daril) oblikovalne(4) in
dajatvene narave. Razveljaviti je treba določeno oporočno razpolaganje ali darilo(5) in doseči vrnitev ustreznega
premoženja, in sicer če je zapuščinski postopek še odprt - kot v konkretnem primeru -, vrnitev v samo zapuščino, če
ne, pa vrnitev upravičencu. Tožnica s svojim tožbenim zahtevkom ni uveljavljala ne zmanjšanja (anuliranja)
oporočnih razpolaganj ne vrnitve daril(a) v zapuščino, pri čemer tudi ni podala trditev in dokaznih predlogov v tej
smeri. Tožnica ni (nikoli) trdila, da gre pri Sporazumu za darilno pogodbo in (seveda) tega tudi ni dokaz(ov)ala.
Nasprotne revizijske navedbe so neutemeljene. Tožnica je (jasno in nedvoumno) uveljavljala ugotovitev (svoje) dedne
pravice, ugotovitev obsega zapuščine in izročitev ustreznega, njej pripadajočega deleža le-te, sodišči nižjih stopenj pa
sta o takšnem tožbenem zahtevku tudi pravilno odločili. Tožnica ni podala (ustreznih) trditev in dokaznih predlogov, ki
bi sploh omogočali ocenitev vrednosti zapustnikovega premoženja in njenega prikrajšanja na nujnem deležu, kar
sedaj zahteva v reviziji. Povsem pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da Sporazum velja, skupaj z vsemi
pravnimi posledicami, kar narekuje odločitev, kakršna je bila sprejeta na nižjih stopnjah sojenja. Pri tem je treba
(ponovno) posebej poudariti, da premoženje, s katerim je zapustnik (neizpodbito) razpolagal že za življenja (in mu ob
smrti ni več pripadalo), seveda ne sodi v zapuščino in ni predmet dedovanja (primerjaj 2. člen ZD).
Op. št. (1): Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14. 12. 1994. Op. št. (2): Primerjaj
pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998. Op. št. (3): Primerjaj tudi sodbi Vrhovnega
sodišča RS II Ips 481/2003 z dne 6. 1. 2005 in II Ips 806/2005 z dne 10. 5. 2007. Op. št. (4): Zahtevek je izpodbojni; v
teoriji se tak zahtevek utemeljuje z dejstvom, da velja vsako oporočno razpolaganje ali darilo pod tihim pogojem, da ni
oziroma da ne bo kršen nujni delež; primerjaj A. Finžgar: Nujni delež, Pravnik 1956/1-2. Op. št. (5): Izpodbojna tožba
oziroma sodba je konstitutivna; ker razveljavitveni zahtevek ni vsebovan v dajatvenem, zgolj uveljavljanje
dajatvenega zahtevka ne zadošča.
____________
Sodba II Ips 806/2005, 10.05.2007
JEDRO: Pravila iz 28. člena ZD za izračun nujnega deleža terjajo ustrezno trditveno podlago, ki je tožnica ni zmogla.
Pri prikrajšanju nujnega deleža je tožbeni zahtevek oblikovalne in/ali dajatvene narave, saj je treba zahtevati vrnitev
darila v samo zapuščino. Ker iz tožbenih trditev ni izhajala pravna posledica, ki jo je tožnica želela doseči in kateri niti
ni ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka, je bila njena tožba nesklepčna.
Revizija ni utemeljena.
Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča o vsaj nepopolnih trditvah tožnice za uporabo 28. člena
ZD, pa tudi razlogom o nepravilno uveljavljanem ugotovitvenem tožbenem zahtevku o obsegu zapuščine, kar vse je
vodilo do pravilnega zaključka o nesklepčnosti tožbe. Na prvi pogled bi bilo sicer mogoče pritrditi tožnici, da je kot
zapustničina hči nujni dedič in glede na trditve pod V tožbe, da je vsaj posredno zatrjevala prikrajšanje svojega
nujnega deleža, ko je govorila o pogajanjih s tožencem za plačilo njenega nujnega deleža, vendar pa to za sklepčnost
tožbe še ne zadostuje.
Pravila za izračun nujnega deleža so določena v 28. členu ZD, ki terja najprej ugotovitev vrednosti zapuščine, torej
ugotovitve o vsem zapustnikovem premoženju ob njegovi smrti, o njegovih razpolaganjih z oporoko, o njegovih
terjatvah, o njegovih dolgovih, o dolgovih zapuščine itd. Po ugotovitvi čiste zapuščine je treba ugotoviti še obračunsko
vrednost zapuščine, torej dodati vrednost določenih daril. Na podlagi obračunske vrednosti zapuščine se ugotavljajo
zakoniti dedni deleži posameznih nujnih dedičev (to sta v obravnavanem primeru obe pravdni stranki) in tudi njihov
nujni delež. Od ugotovljene vrednosti zapuščine je treba odšteti vrednost skupnega nujnega deleža zato, da se
ugotovi razpoložljivi del zapuščine. Šele po ugotovitvi te vrednosti je mogoče presojati, ali je bil nujni delež res
prikrajšan in koliko je bil prikrajšan. Če razpoložljivi del zapuščine ne zadošča za pokritje nujnih deležev tistih dedičev,
ki jih uveljavljajo, pridejo v poštev pravila o vračanju daril iz 34. do 38. člena ZD. Zakon določa tudi vrstni red vračanja
daril, vendar hkrati določa, da je treba najprej zmanjšati (po potrebi pa tudi odpraviti) oporočna razpolaganja in šele če
to ne zadostuje, se po določenem vrstnem redu vračajo v zapuščino tudi darila.
Navedena pravila terjajo ustrezno trditveno podlago tožbe in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Tožnica ni
ničesar navedla o vrednosti premoženja ob materini smrti, o materinem oporočnem razpolaganju (v korist vseh štirih
vnukov, med katerimi sta tudi tožničina otroka), ni navedla vseh daril, ni navedla, kdo vse so nujni dediči zaradi
ugotovitve skupnega nujnega deleža in izračuna razpoložljivega dela zapuščine, kar vse bi šele omogočilo
ugotavljanje o prikrajšanju njenega nujnega deleža. Nekatere od teh pomanjkljivosti pravilno ugotavlja tudi pritožbeno
sodišče.
Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da tožnica ni pravilno oblikovala tožbenega zahtevka, kot je tudi ugotovilo
pritožbeno sodišče. S tožbenim zahtevkom je uveljavljala ugotovitev, da spada toženčeva hiša v zapuščino pokojne
matere. Pri prikrajšanju nujnega deleža je tožbeni zahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali za vrnitev darila
oblikovalne in dajatvene narave. Razveljaviti je treba določeno oporočno razpolaganje ali darilo in doseči vrnitev
ustreznega premoženja, če je zapuščinski postopek še odprt, vrnitev v samo zapuščino, če ne, pa vrnitev
upravičencu. V teoriji se tak zahtevek utemeljuje z dejstvom, da velja vsako oporočno razpolaganje ali darilo pod tihim
pogojem, da ni oziroma da ne bo kršen nujni delež (Finžgar: Nujni delež, Pravnik 1956/1-2; Kreč - Pavić: Zakon o
dedovanju s komentarjem, Zagreb 1964, stran 129). Tudi sodna praksa v takih primerih ni naklonjena ugotovitvenemu
tožbenemu zahtevku (odločbi VS RS II Ips 481/2003, II Ips 23/2000 in druge).
Tožnica bi glede na vse obrazloženo morala uveljavljati popolnejšo trditveno podlago, ki bi omogočila uporabo 28., 34.
in naslednjih členov ZD, glede na stanje v času vložitve tožbe pa tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi zahtevala
tudi vrnitev darila v zapuščino. Iz njenih trditev v tožbi ni izhajala pravna posledica, ki jo je želela doseči in kateri niti
ni ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka. Zato je bila njena tožba nesklepčna.
Dosedanji razlogi vsaj delno odgovarjajo na revizijske trditve o procesnih kršitvah v postopku na drugi stopnji. Če je
razlogov za nesklepčnost tožbe več, potem neobstoj enega od njih npr. razloga o pomanjkanju trditev, da je tožnica
kot nujna dedinja uveljavljala nujni delež in da ni (jasno) zatrjevala njegovega prikrajšanja, ne pomeni nasprotja o
odločilnem dejstvu, saj drugi tudi ugotovljeni razlogi zadostujejo za presojo o nesklepčnosti tožbe. Zmotna pa je
revizijska trditev, da naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo na pritožbeno uveljavljano procesno kršitev v postopku na
prvi stopnji. Tožnica je o tem dobila pravilen odgovor v razlogih na zadnji strani pritožbene sodbe.
__________
Sodba II Ips 481/2003, 06.01.2005
JEDRO: Tožnik, ki navaja, da je nujni dedič, je po 40. členu ZD aktivno legitimiran za vložitev tožbe za zmanjšanje
oporočnih razpolaganj in vrnitev darila od toženca, toda njegov tožbeni zahtevek materialnopravno ni pravilen.
Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo, da bi moral tožnik v pravdi najprej zahtevati ugotovitev, da prodajna
pogodba z dne 29.8.1996 ni le neveljavna, temveč da prikriva darilno pogodbo, sam zahtevek za ugotovitev, da je
pogodba glede 1/-4 neveljavna, pa ni mogoč. Drugi del tožbenega zahtevka, ki mora imeti oblikovalni in dajatveni
značaj, pa tudi ni popoln. Tožnik ne navaja celotnega premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, njegovih
dolgov in daril dedičem in drugih osebam (28. člen ZD) ter njihove vrednosti, zlasti pa ne navaja oporočnih
razpolaganj, ki se zmanjšajo, in šele, če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila (35. do 38. člen ZD ter 46. do
58. člen ZD).
PRIKRAJŠANJE NUJNEGA DELEŽA – RAZVELJAVITEV DARILA – OBLIKOVANJE ZAHTEVKA- VNUK POKOJNE NI
DEDIČ-ROK ZA VRNITEV DARILA 1 LETO
--- VSL sodba in sklep I Cp 4811/2008, 06.05.2009
(5) Tožnici sta v predmetni pravdi iz naslova prikrajšanja nujnega deleža postavili dva zahtevka. Od prve toženke sta
zahtevali plačilo 2/8 (1/8 vsaki tožnici) denarne vrednosti nepremičnin, ki jih je zapustnica do ½ podarila prvi toženki z
darilno pogodbo z dne 29. 4. 2004 (nepremičnine sta opredelili z zemljiškoknjižnimi podatki). Takšen zahtevek je
nesklepčen že zato, ker ne vsebuje oblikovalnega dela – zahtevka na razveljavitev pravnih učinkov darilne
pogodbe proti tožnicama, in sicer v tolikšnem delu, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnih deležev. Ker
oblikovalnega zahtevka nista postavili, obravnavana darilna pogodba še vedno velja (saj ni bila izpodbita), posledično
pa je dajatveni zahtevek neutemeljen. Pri tem ne gre za situacijo, ki bi sodišče prve stopnje zavezovala k aktivnostim
v okviru materialnega procesnega vodstva (285. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s
spremembami; od tu ZPP); to velja še toliko bolj v konkretnem primeru, ko imata tožnici odvetnika. Upoštevati je
namreč treba tudi dolžnost strank, da skrbno oblikujejo tožbeni zahtevek in ga prilagodijo dejanskim okoliščinam, na
katere se sklicujejo (in obratno). Drugačno tolmačenje opisanega položaja bi lahko aktivnosti sodišča v pravdi
približalo odvetniškim, kar je v nasprotju z ustavnim načelom o nepristranosti sojenja (23. čl. Ustave Republike
Slovenije, Ur. I. RS/I, št. 33/1991, s spremembami). Poudariti velja, da tožba ni nepopolna, kot sicer zmotno, a
neodločilno sklepa sodišče prve stopnje. Tožbene trditve namreč povsem jasno omogočajo individualizacijo zahtevka
ter njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov, zato določbe 108. čl. ZPP o postopanju z nepopolnimi vlogami ne
pridejo v poštev. Glede na vse navedeno pritožnicam tudi ne more koristiti sicer umljivo stališče, da bi ju moralo
sodišče prve stopnje opozoriti na pomanjkljivo trditveno podlago (podatki o vrednosti podarjenih nepremičnin, ki bi
sodišču omogočali izračun vrednosti prikrajšanega nujnega deleža) in na opredelitev zahtevka z denarnim zneskom,
ki ga zahtevata od prve tožnice. Utemeljenost zahtevka bi namreč navkljub takšni dopolnitvi še vedno ovirala veljavna
darilna pogodba.
(6) O potrebnosti postavitve tako oblikovalnega kot dajatvenega zahtevka v zadevah prikrajšanja nujnega deleža je
očitno seznanjena tudi odvetnica tožnic, saj je prav tak zahtevek postavila zoper drugega toženca. Vendar tudi ta
zahtevek ni sklepčen. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, drugi toženec (vnuk pokojne) ni dedič in
concreto – oseba, ki bi bila po zakonitem dednem redu dedovanja v konkretnem primeru upravičena dedovati.
Nepremičnine mu je pokojna podarila dne 3. 4. 2003, torej dobra tri leta in tri mesece pred njeno smrtjo, istega leta pa
se je drugi toženec tudi vpisal v zemljiško knjigo. Vrnitev darila torej od njega ni več mogoče zahtevati (5. odst. 28.
čl. Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami).
(7) Dejstvo, da je pokojna mati prvi toženki (in njenemu možu) podarila tudi nepremičnino, vpisano v vl. št. 934, k. o.
..., izhaja iz fotokopije zadevne darilne pogodbe, ki sta jo predložili tožnici (A 11). Čeprav je res, da je to dejstvo
9 10
sodišče prve stopnje ugotovilo mimo trditvene podlage (kršitev razpravnega načela; 7. čl. ZPP), to v ničemer ni
vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Ker ta nepremičnina ni povzeta v izrek, ugotovitev (tudi) njene daritve za
odločitev v konkretni zadevi ni odločilna. Od ugotovljenega dejstva (na katerega se sodišče prve stopnje niti ni oprlo)
nadalje ni odvisna utemeljenost že pojasnjenih razlogov, ki narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka, zato opisana
kršitev določb pravdnega postopka ni bistvena (1. odst. 339. čl. ZPP).
(8) Stranke smejo opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu (1. odst. 86. čl. ZPP). Tožnici sta tožbo
zoper prvo toženko in drugega toženca vložili po svoji odvetnici, nato pa sta jo z osebno vlogo želeli razširiti še na J.
B. (moža prve toženke, ki mu je pokojna podarila ½ delež nepremičnin, vpisanih v vl. št. 23, k. o. ... in ½ delež
nepremičnin, vpisanih v vl. št. 305, k. o. ...). Gre za lastnoročno napisano vlogo z dne 24. 6. 2008 (list. št. 22 in 23), ki
vsebuje podpisa obeh tožnic. Odvetnica jo je očitno spregledala, vsekakor pa ni oporekala njeni pristnosti (ne tekom
postopka na prvi stopnji ne v pritožbi). Sodišče prve stopnje je torej o razširitvi tožbe moralo odločati.
VRNITEV DARILA – IZROĆILNA POGODBA
--- Sodba II Ips 853/2008
JEDRO: Premoženje, ki je predmet pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja, ne spada v zapuščino prednika, pa
čeprav se kateri od dedičev ni strinjal z izročitvijo. Če dedič, ki se ni strinjal z izročitvijo, v takšnem primeru uveljavlja
pravico do nujnega deleža, zapuščine pa ni ali je premajhna za pokritje nujnega deleža, se izročeno premoženje šteje
za darilo. V zapuščino pa se to darilo vrne samo v obsegu, v katerem je prikrajšan nujni delež – vendar le, če
nujni dedič to zahteva (40. člen ZD). Tako kot pri pravici izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj tudi izpodbojna tožba
zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve izročilne pogodbe, ki sta jo
sklenila zapustnik in potomec, ampak ima le relativne učinke - pravno dejanje izgubi učinek le proti nujnemu
dediču in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Izven teh okvirov pa ostane izročilna
pogodba v veljavi.
Meritorno odločanje o ugotovitveni tožbi, za katero stranka nima pravnega interesa, je lahko le relativna bistvena
kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo osma toženka morala uveljavljati v pritožbi. Ker tega ni storila, je pravilna
odločitev sodišča druge stopnje, da po uradni dolžnosti iz tega razloga ne more posegati v sodbo sodišča prve
stopnje.
IZPLAČILO V DENARJU – DARILO UNIČENO, ODSVOJENO
--- Sodba II Ips 261/2008
JEDRO: Po 27. členu ZD ima nujni dedič pravico do alikvotnega dela zapuščine v naravi in ne do ustreznega
denarnega zneska. Vendar pri tem stališču ni mogoče vztrajati takrat, ko vrnitev podarjenih stvari v naravi ni mogoča
zato, ker jih je obdarjenec uničil, odsvojil ali jih obremenil v korist tretjega.
DARILO
VSI DEDIČI SO NUJNI SOSPORNIKI
VRAČUNANJE DARIL V DEDNI DELEŽ
--- VSL sodba II Cp 569/2009, 03.06.2009
JEDRO: Vračunanje daril v dedni delež predstavlja modaliteto pri delitvi dediščine. Takšno vračunanje lahko dedič
zahteva tudi še po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, vendar najkasneje ob delitvi dediščine. Pri tem pa se tožbeni
zahtevek ne more glasiti zgolj na izročitev protivrednosti darila glede na tožnikov dedni delež, temveč tožnik lahko
zgolj zahteva vračunanje darila tožencu v njegov dedni delež in posledično izročitev ustreznega večjega
deleža še nerazdeljene zapuščine.
Institut vračunanja daril v dedni delež (collatio bonorum) omogoča, da dobijo tisti sodediči pri zakonitem dedovanju, ki
jim je zapustnik dal darila že za življenja, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor
znaša vrednost daril. Vračunanje je torej povezano z delitvijo dediščine med sodediči ter predstavlja modaliteto pri
delitvi zapuščine (primerjaj Finžgar, Pravnik, 1974). Če dedič ne vrne darovanega zneska v zapuščino, se vračunanje
opravi računsko (idealna kolacija), tako da se pri določitvi efektivne velikosti dednega deleža upošteva vrednost
darila, kot to ureja 52. člen Zakona o dedovanju (ZD), zato se vsakemu sodediču, ki vračunanje zahteva, najprej
dodeli iz zapuščine enaka vrednost kot je vrednost darila, ki ga je dobil dedič, kateremu se darilo vračunava, ostanek
zapuščine pa se potem razdeli med dediče v razmerju njihovih dednih deležev. ZD ne ureja časovne omejitve za
postavitev zahtevka glede vračunanja daril v dedni delež. Sodišče prve stopnje je zato glede na sodno prakso
(primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 489/2007) in literaturo pravilno sledilo izoblikovanemu stališču, da
se lahko to pravico uveljavlja tudi po končanem zapuščinskem postopku vse do delitve zapuščine, saj gre za
pravico, ki izvira iz lastninske pravice in ne zastara. Pavšalne nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene,
napačno pa je tudi sklicevanje pritožnika na 224. člen ZD. Tožbeni zahtevek na izročitev vrednosti darila glede na
dedni delež namreč ne bi bil utemeljen niti ob predpostavki, da je tožnik za darilo izvedel po končanem zapuščinskem
postopku. Dopusten bi bil le zahtevek na ugotovitev obstoja pravice do vračunanja darila, če bi dedič zanj izkazal
pravni interes, ki bi lahko bil v kasneje najdeni zapuščini, ki še ne bi bila razdeljena. Odločitev sodišča prve stopnje, ki
je zavrnilo zahtevek na plačilo zneska 3.645,59 EUR (2. odstavek 3. točke izreka prvostopne sodbe) je glede na
navedeno materialnopravno pravilna. Tožnik bi bil namreč lahko zahteval le vračunanje darila tožencu tako, da
bi sam dobil realno večji delež iz zapuščine, ne pa izročitev polovice vrednosti darila.
Tožnik postavlja tudi ugotovitveni zahtevek na ugotovitev obstoja daritve tožencu v vrednosti 7.291,17 EUR, ki ga
je sodišče prve stopnje obravnavalo glede na navedbe tožnika, da zapuščina še ni v celoti razdeljena kljub temu, da je
postavljeni dajatveni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Po določilu 1. odstavka 181. člena Zakona o pravdnem
postopku (ZPP) lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali
pravnega razmerja oziroma pristnost ali nepristnost kakšne listine, pri čemer je splošno sprejeto stališče (primerjaj tudi
Galič, Komentar Zakona o pravdnem postopku, 181. člen), da ni pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če
lahko tožnik isti cilj doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo. Ker je tožnik tak zahtevek postavil (sicer napačno!), za
ugotovitveni zahtevek po oceni pritožbenega sodišča nima pravnega interesa. Zato so nerelevantne pritožbene
navedbe o tem, ali je sodišče prve stopnje dokazno pravilno ocenilo izpovedbo toženca, da je šlo za posojilo, ki ga je
zapustniku vrnil, in izpoved priče A. o toženčevemu vračilu posojila, saj tožnik zgolj z zahtevkom na ugotovitev, da je
pokojni F. P. tožencu podaril znesek 200.000,00 din, kar je na dan 8.12.1999 znašalo 1.747.257,02 SIT oziroma sedaj
7.291,17 EUR, ne bi mogel uspeti.
Tožeča stranka je na naroku dne 3.10.2008 postavila podredni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščinsko maso po
pokojnem F. P. spada tudi znesek 7.291,17 EUR, pri čemer posebne trditvene podlage za tak zahtevek ni podala.
Sodišče prve stopnje je tudi ta zahtevek zavrnilo, pri čemer je navedlo, da gre za zahtevek iz naslova posojilne
pogodbe med zapustnikom in tožencem. Po določilu 57. člena ZD se tudi dolg vračuna v dedni delež zapustnika
enako kot darilo, zato bi tudi v primeru, da bi šlo za nevrnjeno posojilo, tožnik moral zahtevati zgolj vračunanje
zneska posojila v toženčev dedni delež in nato zahtevati izročitev še nerazdeljene zapuščine v ustreznem delu, česar
pa ni storil. Zahtevek, da v zapuščinsko maso po pokojnem spada tudi znesek 7.291,17 EUR, je glede na že
obrazloženo neutemeljen, saj ne gre za del zapuščine, s katerim zapustnik ne bi mogel razpolagati zaradi prikrajšanja
nujnega dednega deleža po 28. členu ZD, poleg tega pa zgolj ugotovitveni zahtevek ob že končanem zapuščinskem
postopku zaradi pomanjkanja pravnega interesa tudi ni dopusten.
Stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova primarni in podrejeni zahtevek nista materialnopravno utemeljena je tako
pravilno, zato se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki so grajale po sodišču prve
stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Tudi če bi tožnik namreč izkazal obstoj darila zapustnika tožencu, s postavljenim
zahtevkom ne bi mogel uspeti.
--- VSL sklep II Cp 4471/2009, 24.03.2010
JEDRO: Vračunavanje darila pride praviloma v poštev le pri zakonitem dedovanju, pri oporočnem pa tedaj, če je
oporočitelj izrecno tako določil.
V obravnavanem primeru je na pravdo treba napotiti dediča, ki zatrjuje obstoj darila. Ta dedič mora dokazati, da
je sodedič darilo prejel in v kolikšnem znesku.
VRNITEV DARIL
--- VSL sklep II Cp 1800/2011, 09.11.2011
JEDRO: Po določbi 41. člena ZD se lahko zahteva vrnitev daril zaradi dopolnitve nujnega dednega deleža v treh letih
od zapustnikove smrti. Darila je torej mogoče v zapuščino vrniti pod pogojema, da je bila takšna zahteva podana in da
je bila podana pravočasno.
ROK ZA VRNITEV DARILA ZARADI PRIKRAJŠANJA NUJNEGA DELEŽA JE ZASTARALEN
--- Sklep II Ips 147/96, 11.12.1997
JEDRO: Pravna teorija (večinska) in sodna praksa sta enotni v naziranju, da je rok iz 41. člena ZD, s katerim se lahko
zahteva vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, zastaralen (kot je to pravno pravilno opredelilo tudi sodišče
druge stopnje). Pravico do nujnega deleža je po 27. členu ZD dedna pravica. To pomeni, da je nujni dedič
zapustnikov univerzalni naslednik in da mu zato pripada določen del vsake stvari in vsake pravice iz zapuščine. Taka
normativna ureditev na eni strani in spredaj navedene dejanske ugotovitve na drugi strani, pomenijo v tem primeru, da
spora o obsegu nujnega deleža sploh ni moglo biti ter da je bila lahko sporna le denarna vrednost nujnih deležev
tožnic (ker so se stranke po ugotovitvah nižjih sodišč pogajale le o denarni vrednosti nujnih deležev). V sklopu teh
izvajanj je le še dodati, da se zastaranje terjatve pretrga s pripoznavo dolga, da je pripoznava lahko tudi posredna
(prvi in drugi odstavek 387. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in da se po sodni praksi pretrga zastaranje
terjatve, ko dolžnik pripozna dolg ter da za pretrganje zadošča priznanje dolga že po temelju (brez določitve višine
zneska).
--- VSL sodba I Cp 1007/2010
JEDRO: Tožnica bi morala zaradi izračunanja nujnega deleža in razpoložljivega dela postaviti trditve o vrednosti
zapuščine v skladu z 28. členom ZD (o vrednosti zapustnikovega premoženja ob smrti, o razpolaganju z oporoko, o
dolgovih, o terjatvah itd.). Po ugotovitvi čiste zapuščine bi morala navesti, koliko znaša obračunska vrednost, torej
dodati vrednost daril. Tako bi se lahko ugotovil njen nujni delež. Od ugotovljene vrednosti zapuščine bi bilo treba
odšteti vrednost skupnih nujnih deležev zato, da se ugotovi razpoložljivi del zapuščine in šele potem je mogoče
11
ugotavljati, ali je bil nujni delež prikrajšan in za koliko. Če bi razpoložljivi del zapuščine ne zadoščal za pokritje njenega
nujnega deleža, potem pridejo v poštev pravila o vračanju daril po členu 34 do 38 ZD
NAMEN NI BIL V DARITVI – LAHKO UVELJAVLJA NIČNOST
---- Sodba II Ips 1239/2008, 14.07.2011
JEDRO: V primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v
sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža
ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne.
Nujni dedič lahko uveljavlja, da je sklenjena pogodba nična, ker je bila fiktivna, da je bila sklenjena zato, da bi se ga
izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilo. Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje tudi z
nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov. Za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen
strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali
je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.
PRETRGANJE ZASTARANJA
--- Sodba II Ips 1071/2007, 20.01.2011
JEDRO: Dajatveni zahtevek je tožeča stranka lahko vložila šele po pravnomočnem zaključku zapuščinskega
postopka, pred tem pa je bilo zastaranje njenega zahtevka na izročitev dediščine pretrgano s priglasitvijo v
zapuščinskem postopku.
---
Zahtevek za vrnitev daril v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnih deležev torej ni zastaran, če je nujni dedič že v
zapuščinskem postopku uveljavljal to svojo pravico.
PRISPEVEK POTOMCEV – 32. ČLEN ZD
--- VSL sodba I Cp 2474/2008
JEDRO:Zakonodajalec je določil, da postane skupno premoženje le premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom v
času trajanja zakonske zveze, ne pa tudi tisto, kar so s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače prigospodarili
zapustnikovi potomci, ki so živeli z njim. Tem je torej za uveljavitev obravnavane pravice odprl dednopravno pot.
Obravnavana pravica se lahko uveljavlja le v razmerju do zapustnikove zapuščine, torej v zapuščinskem
postopku po njem.
Če upravičenec, ki je imel možnost sodelovati v zapuščinskem postopku, ne postavi zahtevka, da se mu prizna
določeni delež na zapuščini zaradi prispevka k povečanju zapustnikovega premoženja, vrednost teh prispevkov pa
ostane sestavni del zapuščine, o kateri je odločeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, je prav, da ga ta
pravnomočni sklep veže.
Tožnica temelji svoj tožbeni zahtevek na več pravnih podlagah. Najprej navaja, da njen tožbeni zahtevek temelji na
določilu 32. člena Zakona o dedovanju (ZD), saj naj bi skupaj s svojim zakoncem z delom in sredstvi prispevala k
povečanju premoženja (v vtoževanem obsegu), ki je sedaj predmet zapuščinskega postopka. Kot pravno podlago
svojega zahtevka navaja tudi ustni dogovor o pridobitvi solastnega deleža, ki naj bi ga sklenili tožnica in njena mati, ki
je bila takrat lastnica nepremičnega premoženja. Kot podlago podrejenemu tožbenemu zahtevku pa je uveljavljala
pridobitev solastnine na originaren način, na podlagi določil 22. do 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih
razmerjih (ZTLR).
Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 32. člena ZD izhajalo iz napačne
pravne opredelitve narave pravice zapustnikovega potomca, da se iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu
prispevku k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja. Zavzelo je stališče, da ne gre za zahtevek
dednopravne narave, ampak za zahtevek na ugotovitev oziroma določitev deležev skupnega premoženja in njegovo
razdružitev, glede na to, da je bilo pridobljeno v življenjski skupnosti z zapustnikom. Šlo naj bi torej za stvarnopravno
pravico, ki jo je po stališču iz izpodbijane sodbe mogoče uveljavljati kadarkoli, tudi po končanju zapuščinskega
postopka, saj, kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, na delež skupnega premoženja, ki odpade na upravičenca,
pravnomočen sklep o dedovanju ne vpliva. Ob takšnem stališču sodišča prve stopnje, bi bilo torej mogoče navedeno
pravico uveljavljati tudi že v času zapustnikovega življenja. Takšno stališče ni pravilno. Upravičenec iz omenjenega
določila ZD ne nastopa kot lastnik, ki uveljavlja svojo (so)lastninsko pravico, temveč kot upravičenec, ki sme
prav zaradi uvedbe dedovanja uveljavljati svoj prispevek k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega
premoženja. Zakonodajalec je določil, da postane skupno premoženje le premoženje, ki ga pridobita zakonca z
delom v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), ne pa
tudi tisto, kar so s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače prigospodarili zapustnikovi potomci, ki so živeli z njim.
Tem je torej za uveljavitev obravnavane pravice odprl dednopravno pot. Iz določila 32. člena ZD jasno izhaja, da se
obravnavana pravica lahko uveljavlja le v razmerju do zapustnikove zapuščine, torej v zapuščinskem postopku
po njem. Če upravičenec, ki je imel možnost sodelovati v zapuščinskem postopku, ne postavi zahtevka, da se mu
prizna določeni delež na zapuščini zaradi prispevka k povečanju zapustnikovega premoženja, vrednost teh prispevkov
pa ostane sestavni del zapuščine, o kateri je odločeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, je prav, da ga ta
12
pravnomočni sklep veže (tako Vesna Rijavec, „Dedovanje“, str. 193 in VI. dnevi civilnega prava, „Prispevek potomcev
(32. člen ZD)“, str. 60, Gavella, Nasljedno pravo, str. 339).
--- VSL sodba II Cp 265/2004
JEDRO: Eden od bistvenih pogojev za izločitveni zahtevek potomca iz zapustnikovega premoženja po 32. členu ZD
je, da je bil z zapustnikom v takšni skupnosti, da sta skupaj delala, pridobivala oziroma da je bilo povečanje ali
ohranitev zapustnikovega premoženja rezultat njunega skupnega delovanja. Res je sodna praksa zavzela
stališče, da tega ni mogoče pogojevati s skupnim življenjem v ožjem smislu, torej ni nujen obstoj življenjske skupnosti
zapustnika in potomca, vendar pa mora biti nedvomno njuno delovanje oziroma prizadevanje za povečanje in
ohranitev premoženja skupno. O takšnem skupnem delovanju pa v konkretnem primeru od začetka sporov,
najkasneje pa od odselitve tožnikovih staršev s kmetije koncem leta 1978 ni mogoče govoriti. S tem pa ni izpolnjen
eden temeljnih elementov iz 32. člena ZD za izločitveni zahtevek potomca. V obravnavanem primeru je namreč šlo za
samostojno delovanje potomca brez soglasja zapustnika, glede na številne medsebojne spore (zlasti spor, s katerim
je zapustnik želel doseči izselitev tožnika in njegove žene iz hiše, in spor, s katerim je od njiju zahteval izročitev
kmetije) očitno tudi proti njegovi volji. Podlaga izločitvenemu zahtevku glede povečanja zapustnikovega premoženja
zaradi zgraditve objektov po letu 1978 zato po presoji pritožbenega sodišča ne more biti 32. člen ZD, pritrditi pa je
treba sicer pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, da tožnik lastninske pravice na zemljišču tudi ni pridobil z gradnjo
na tujem svetu. To pa pomeni, da tožniku zaradi gradnje teh objektov ne pripada izločitvena pravica ne na podlagi 32.
člena ZD ne na kakšni drugi podlagi.
--- Sodba II Ips 115/2005
JEDRO: Razlaga, po kateri bi za skupno življenje med potomcem in zapustnikom štela tudi vsakodnevna skrb in ne le
bivanje na istem naslovu, nasprotuje določbi 32. člena ZD.
Revizija ni utemeljena.
Tožničina tožba ima lastninsko, stvarnopravno podlago, čeprav je bila na pravdo napotena v zapuščinskem postopku
po pok. materi R. V. Zatrjuje, da je pridobila lastninsko pravico na zapustničinem premoženju na podlagi zakona (32.
člen ZD).
Dejansko stanje, odločilno za presojo v tej pravdi, sodiščema druge in prve stopnje ni zadostovalo za ugotovitev o
utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izločitev iz zapuščine ima potomec pravico zahtevati tedaj, kadar je živel skupaj z
zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom, ali kako drugače pomagal pri pridobivanju ali ohranitvi vrednosti
premoženja. V navedenem obsegu je kot odločilna bila sprejeta ugotovitev, da tožnica in zapustnica nista živeli skupaj
že od leta 1978 dalje. Zato je v sodbi sodišča druge stopnje relativizirana ugotovitev, da je tožnica resnično veliko
pomagala svoji materi, posebej v času njene nepokretnosti. Določba 32. člena ZD ne dopušča dvomov. Podlaga za
utemeljenost zahtevka na izločitev iz zapuščine je predvsem skupno življenje z zapustnikom. Prav tega pa po
dejanskih ugotovitvah ni bilo. Razlaga, ki jo ponuja revizija in po kateri bi za skupno življenje med potomcem in
zapustnikom štela tudi vsakodnevna skrb in ne le bivanje na istem naslovu, nasprotuje določbi 32. člena ZD. Ob
takšni ugotovitvi je tudi odveč pravna presoja o tem, koliko naj bi tožnica zaradi skrbi za zapustnico prihranila na
njenem premoženju in s tem prispevala k ohranitvi vrednosti. Strinjati se je mogoče s stališčem, izraženim v
izpodbijani sodbi, da bi tožnica, če je njen prispevek presegal okvir njene zakonske dolžnosti iz 124. člena
Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, mogla to uveljavljati le z regresnim, obligacijskim zahtevkom
zoper ostali dve dedinji po zapustnici.
--- VSL sodba I Cp 836/2011
JEDRO: Pravica izločitve ni omejena le na investicijska vlaganja, vsled katerih se vrednost premoženja poveča,
ampak se izločitev lahko zahteva tudi za vzdrževalna dela, ki pa imajo za posledico ohranitev vrednosti premoženja.
Po 32. členu ZD se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti
zapustnikovega premoženja. Ta del predstavlja del celotnega zapustnikovega premoženja in ne fizično točno
določen del od tega premoženja.
Kot pravilno pojasni in utemelji v razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje (glej 6. in 7. stran), tožbeni zahtevek
glede vlaganj tožnice v zapustnikovo premoženje temelji na 32. členu ZD in glede priznanja lastninske pravice materi
pravdnih strank na 51. in 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDR). Torej pritožbi v trditvi, da
ima tožnica le eventualni zahtevek po povrnitvi vlaganj (obligacijski zahtevek, ne stvarnopravnega), ni slediti.
Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi se morala zatrjevana vlaganja upoštevati le pri lastništvu na hiši, ne
na celi nepremičnini. Po 32. členu ZD se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza prispevku k povečanju
ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta del predstavlja del celotnega zapustnikovega premoženja in ne
fizično točno določen del od tega premoženja, kar potrjuje tudi sodna praksa (glej sodno odločbo Vrhovnega sodišča
pod opr. št. II Ips 40/2001). Prav tako je skladno sodni praksi, da potomec v izločitvenem zahtevku po 32. členu ZD
upošteva tudi prispevek svojega zakonca oz. cele svoje družine (glej odločbo Vrhovnega sodišča pod opr. št. II
Ips 158/1996).
--- Sodba II Ips 40/2001
13
JEDRO: Po 32. členu Zakona o dedovanju je mogoče zahtevati delež tudi na delu premoženja oziroma izločati tudi
del premoženja, ki pomeni "določeno celoto", vendar pa ne na ta način, da se pri tem zahteva solastninski delež na
posamezni stvari (hiši) in izključna lastninska pravica na drugi posamezni stvari (eni parceli, za katero tožnik celo sam
trdi, da sodi k hiši, da gre za parkirišče). Enako velja za izločitveni zahtevek na podlagi 22. člena ZTLR.
Tožnikov zahtevek zato ni sklepčen. Sodišče prve stopnje bi ga že zaradi tega moralo zavrniti. Ker ga je vendarle
meritorno obravnavalo in prav rezultat te presoje revident izpodbija, revizijsko sodišče zaradi odgovora na revizijske
trditve dodaja še naslednje:
Ne glede na to, ali gre v primeru iz 32. člena ZD za dednopravni ali stvarnopravni zahtevek, obe podlagi
zahtevata vlaganja v tuje premoženje, in sicer v takšnem obsegu, da to povzroči povečanje ali vsaj ohranitev
vrednosti tujega (zapustnikovega) premoženja. Ker sta sodišče druge in prve stopnje ugotovili, da tolikšnih vlaganj
v premoženje ni bilo (ugotovitve so del dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano), bi bila odločitev
tudi, če bi bil zahtevek pravilno postavljen, materialnopravno pravilna.
Podobno velja za pridobitev lastninske pravice na podlagi 22. člena ZTLR. Ne glede na to, ali je na podlagi tega
člena sploh mogoče pridobiti lastninsko (solastninsko) pravico tudi na nepremičnini, je bistvenega pomena, da gre za
vlaganja, ki pripeljejo do ustvaritve nove stvari. Ugotovljeno dejansko stanje je pokazalo, da s prispevki tožnika do
ustvaritve nove stvari ni prišlo.
Ugotovljeno je nadalje bilo, da tožnik tudi ni dokazal sklenitve morebitnega pravnega posla za pridobitev v tožbenem
zahtevku navedenih nepremičnin.
Tožnik tako ni uspel dokazati obstoja nobene od zatrjevanih pravnih podlag za pridobitev solastninske oziroma
lastninske pravice na zahtevanih nepremičninah.
V odgovor na revizijske trditve vrhovno sodišče nadalje pripominja, da bi tožnik, če bi želel izločati del premoženja,
ki je bila očetova last, to moral storiti že v zapuščinskem postopku po očetu oziroma pred sklenitvijo dednega
dogovora, katerega stranka je bil tudi sam. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da je tožnik s tem, ko je
materi prepustil delež, ki bi mu šel po očetu, lastninsko pravico, ki jo je morda pred tem pridobil, prenesel na mater
oziroma se ji odpovedal. Revizijsko sodišče k temu le še dodaja, da v reviziji zatrjevana ničnost oziroma fiktivnost tega
dogovora, tudi če bi bila zatrjevana na prvi stopnji, sama po sebi ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Če bi bil
dedni dogovor ničen, bi bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je obstajalo ob smrti očeta, to je, nastopilo bi zakonito
dedovanje. Tožnik pa v tem postopku, kot je že bilo navedeno, zahteva priznanje izključne lastninske pravice na eni
parceli in delež do 2/5 na stanovanjski hiši. Sicer pa tožnik tega ugovora v pritožbenem postopku ni postavil. Zatrjeval
je le, da je bilo premoženje, katerega del zahteva, skupno premoženje sedanje zapustnice (tožnikove matere) in
tožnikovega očeta. To pa za odločitev v tej pravdni zadevi, kakor je pravilno povedalo že sodišče druge stopnje, ne
more biti pravno odločilno.
--- VSL sodba II Cp 1754/2004
JEDRO: konkretnem primeru je bilo treba ugotoviti ne le obseg tožnikovih vlaganj, temveč tudi kakšen alikvotni del
zapustnikovega premoženja predstavljajo tožnikova vlaganja. Za ugotovitev alikvotnega dela pa je tudi po
ugotovitvi obsega vseh vlaganj treba izvesti dokaz z izvedencem, saj je za ugotovitev teh dejstev potrebno
strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.
OBRAZLOŽITEV: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožniku v
zapuščinskem postopku po pokojnem očetu B.S., umrlem 23.5.2001, opr. št. IV D 520/2001 Okrajnega sodišča v L.,
kot zapustnikovemu potomcu, ki je živel skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ter drugače pomagal,
sam in s člani svoje ožje družine, pri ohranjanju in povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja, pripada pravica
do izločitve dela, ki ustreza njegovemu prispevku, tj. 31,9 % zapuščine, sestoječe iz nepremičnin pod vl.št. 647,
k.o.
Pravno podlago tožnikovega zahtevka predstavlja prvi odstavek 32. člena ZD, ki določa, da imajo zapustnikovi
potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako
drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza
njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. V pravni teoriji in sodni praksi
obstajajo različna stališča glede narave zahtevka po 32. členu ZD. Prevladujoče je stališče, na katerega opozarja
pritožba, in sicer da gre v konkretnem primeru za zahtevek sui generis, ki vsebuje tako dednopravne kot tudi
stvarnopravne elemente, in ne zgolj za klasičen stvarnopravni zahtevek. Po tem stališču lahko upravičenci po določilu
32. člena ZD izločijo del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega
premoženja, ne glede na vrednost njihovega prispevka k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja.
Upravičenec namreč ne nastopa kot lastnik, ki uveljavlja lastninsko pravico, temveč kot upravičenec, ki sme prav
zaradi uvedbe dedovanja uveljavljati svoj prispevek k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja z izločitvijo
dela premoženja, ne glede na to, ali bi imel po splošnih pravilih civilnega prava stvarnopravno ali pa samo obligacijsko
upravičenje (tako dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, stran 194). Proti
stvarnopravnemu zahtevku govori tudi stališče dr. Nikole Gavelle (primerjaj dr. Nikola Gavella, Nasljedno pravo,
Zagreb 1986, stran 333), medtem ko so v pravni teoriji zastopana tudi nasprotna stališča (primerjaj Tone Frantar, 32.
14
člen Zakona o dedovanju, Podjetje in delo, št. 5/1996). Vendar pa to vprašanje v konkretnem primeru niti ni
bistvenega pomena, kot bo razvidno v nadaljevanju. Pritrditi je pritožbi, da bi sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo
obseg tožnikovih vlaganj v nepremičnino tudi z zaslišanjem prič in pravdnih strank. Vendar pa je treba v konkretnem
primeru ugotoviti ne le obseg tožnikovih vlaganj, temveč tudi kakšen alikvotni del zapustnikovega premoženja
predstavlja prispevek tožnika k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Le-ta pa je odvisen od
vrednosti zapustnikovega premoženja, kakršna bi bila brez povečanja, in vrednosti, kakršna je v času zapustnikove
smrti, ter od upravičenčevega prispevanja k temu povečanju (primerjaj dr. Nikola Gavella, Nasljedno pravo, Zagreb
1986, stran 338). Za ugotovitev teh vrednosti pa je tudi po ugotovitvi obsega vseh vlaganj treba izvesti dokaz z
izvedencem, saj je za ugotovitev teh dejstev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen
ZPP).
Izvedenec je potreben za ugotovitev teh dejstev, ne pa le za poenostavitev sklepanja o višini tožbenega zahtevka, kot
zmotno meni pritožba. Izvedenec bi moral namreč ugotoviti, kakšna bi bila vrednost zapustnikovega premoženja
brez tožnikovega vlaganja, kakšna je vrednost tožnikovih vlaganj in kolikšen del predstavljajo tožnikova
vlaganja glede na vrednost celotnega zapustnikovega premoženja (alikvotni del). Sodišče prve stopnje pravilno ni
sledilo izvedenskemu mnenju, ki je bil pridobljen pred pravdo in kateremu je tožena stranka izrecno nasprotovala.
Naravo izvedenskega mnenja ima namreč samo tisto izvedensko delo, ki ga opravi izvedenec, določen s strani
pravdnega sodišča (prvi odstavek 244. člena ZPP). Novega izvedenca pa tožeča stranka ni predlagala. Ker sodišče
prve stopnje tudi po ugotovitvi obsega vlaganj v zapuščino brez izvedenca ne bi moglo izračunati alikvotnega dela, ki
bi se izločil iz zapuščine, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič in pravdnih strank. Tako
sodišče prve stopnje tudi ni moglo upoštevati nesporno vrednost vlaganj v višini 474.389,00 SIT. Tudi v tem primeru bi
bilo treba z izvedencem nadalje ugotoviti, kolikšen alikvotni del zapustnikovega premoženja predstavlja to vlaganje.
Zato v konkretnem primeru niti ni pomembno, ali bi tožnik na podlagi teh vlaganj imel stvarnopravni ali zgolj
obligacijskopravni zahtevek. Slednjega pa tožnik tudi sicer ni postavil.
--- VSL sodba in sklep I Cp 1344/2011
JEDRO: Za uveljavitev izločitvenega zahtevka iz 32. člena ZD ni treba, da se dedičev prispevek izkazuje v spremembi
kulture obdelovalnih površin, povečanemu pridelku, povečanemu številu glav živine ter dejstvu, da zapustnik pri
povečanju in(ali) ohranjanju svojega premoženja ni ničesar prispeval; šteje vsak prispevek k ohranjanju ali(in)
povečanju zapustnikovega premoženja, še posebej, če gre za skupno pridobivanje zapustnika in njegovega
potomca ob siceršnjem skupnem bivanju oz. vsaj njuni prostorski povezanosti.
Pravno napačen je zaključek, da se ne sme upoštevati pomoč potomčevih znancev in prijateljev, katero ta odplača z
nudenjem svojega dela njim.
Materialnopravno zmoten je zaključek da vzajemna pomoč med zapustnikom in tistim dedičem, ki uveljavlja izločitveni
dednopravni zahtevek, avtomatično predstavlja podlago za medsebojno poračunavanje pomoči enega in drugega.
Takšno medsebojno pomoč je mogoče upoštevati le v primeru, če bi šlo za izrecen dogovor, da zapustnik s svojo
pomočjo „plača“ pomoč svojega dediča. Podobno velja za okoliščino, da sta starša tožniku podarila zemljišče. Tudi
glede darila bi moral obstajati nagib, ki bi kazal na „plačilo“ za izvršeno pomoč tožnika zapustniku, sicer ga je mogoče
obravnavati kot darilo, ki se všteva v dedičev dedni delež oz. je podvržen vračanju v zapuščino, če je prikrajšan delež
drugih – nujnih dedičev.
O nespornih darilih, ki se vračunavajo v dedni delež, se odloča v zapuščinskem postopku. Le ob spornosti veljavnosti,
obstoja ali vrednosti darila in(ali) obsega zapuščine lahko nastane spor o dejstvih, od katerih je odvisna pravica
vračunavanja v zakoniti dedni delež. Zato v spornem primeru ni bil izkazan pravni interes za tožbo na ugotovitev, da je
toženka dobila darilo od zapustnika.
--- VSL sodba in sklep I Cp 2114/2010
JEDRO: Izhodišče izločitvenega zahtevka je v načelu takšno, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja alikvotni delež na
zapustnikovem premoženju. To pomeni na celotnem premoženju, ki ga tvorijo tako stvarnopravne kot druge pravice.
Vendar pa sodna praksa izjemoma dopušča, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja zahtevek tudi na zgolj posameznem
delu premoženja.
Skupnost zapustnika in potomca je dvogeneracijska skupnost, ki jo sestavlja preplet odnosov, v katerem koristi ene
in druge strani ni mogoče matematično natančno razločiti. Bistvo je, da se ugotovi, kateri in kakšni so bili bistveni
(večji) prispevki osebe iz 31. člena ZD k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja in (enako) katere so
bistvene koristi, ki jih je taka oseba zaradi življenja v skupnosti imela. Nadaljnji korak je opisal (ne matematično)
ugotovitev narave skupnosti. Sklepni korak pa je, da sodišče vse tako ugotovljene okoliščine ovrednoti ter določi
tako relativiziran ali kvotni delež na zapustnikovem premoženju.
--- Sodba II Ips 981/2008 !!!!!!!!!!!!!!
JEDRO: Zahtevek na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju, ki ga dedič, ki je sodeloval v zapuščinskem postopku, v
tem postopku ni postavil, v pravdi pa ga ne utemeljuje z okoliščinami, ki so narekovale obnovo postopka, ni utemeljen.
10. Pravna narava pravice iz 32. člena ZD je v teoriji sporna, a so avtorji enotni v stališču, da se v njej prepletajo
dednopravni in stvarnopravni elementi.(4) Značilnost zahtevka je, da potomcu pripada delež na vsaki
15
posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti (stvarni, obligacijski, avtorski, korporacijski) in
ima torej absolutno pravico na delu zapustnikovega premoženja.(5) Ni sporno, da gre za izločitev iz
zapustnikovega premoženja (in ne iz zapuščine!!!!!), se pravi za zahtevek, ki ni vezan na obstoj dedne pravice.
Upravičenci so osebe iz kroga zakonitih dedičev, vendar ni treba, da izpolnjujejo pogoje, ki se zahtevajo za dediča
(npr. dedna sposobnost). Ne glede na to ni mogoče mimo dejstva, da je pravica določena v zakonu, ki ureja
dedovanje, da nastane šele ob zapustnikovi smrti in le, če tedaj zapustnik premoženje še ima. Upravičenec ne
odgovarja za zapustnikove dolgove, vendar pa je njegova pravica nastala le, če po odbitku zapustnikovih dolgov
premoženje še obstaja. Nastanek pravice je resda odvisen od okoliščin, ki so obstajale v času zapustnikovega
življenja, vendar ni mogoče govoriti o pravno varovanem pričakovanju (in zato tudi ne o premoženjskem razmerju, ki
je nastalo za življenja zapustnika). Zapustnik lahko do svoje smrti samostojno razpolaga s premoženjem; interes
osebe iz 32. člena ZD za ohranitev ali povečanje vrednosti premoženja za časa zapustnikovega življenja ni pravno
varovan. Gre torej za pravico, ki se tiče zapustnikovega premoženja in ki nastane ob zapustnikovi smrti.
Upravičenčev položaj je pravno varovan šele od zapustnikove smrti.
11. Navedeno utemeljuje sklep, da se pravica iz 32. člena ZD od drugih pravic, ki se obravnavajo v zapuščinskem
postopku, razlikuje v tem, da ni vezana na obstoj dedne pravice. Ne glede na to je v svojih bistvenih značilnostih
podobna pravicam iz dedovanja in drugačna od pravic stvarnega prava: (1) nastane z zapustnikovo smrtjo in le, če
tedaj premoženje še obstaja, in (2) pravica do alikvotnega dela zapustnikovega premoženja iz 32. člena je po svoji
vsebini analogna pravici dediča do alikvotnega dela zapuščine.
12. Glede na opisane značilnosti pravice iz 32. člena ZD in glede na to, da iz 212. člena ZD nedvoumno izhaja, da je
obravnavanje te pravice predmet zapuščinskega postopka, je od skrbnega dediča, ki bo menil, da mu gre tudi pravica
iz 32. člena ZD, razumno pričakovati, da bo to pravico uveljavljal v zapuščinskem postopku. Tako pričakovanje, ki ima
za posledico časovno omejitev uveljavljanja te pravice na trajanje zapuščinskega postopka, za upravičenca ne pomeni
nesorazmernega bremena. Upravičenčevemu pasivnemu ravnanju sicer pripisuje pomen odpovedi pravici, katere
uveljavljanje ni vezano na zastaralni rok, vendar je na drugi strani varovan interes po dokončni (nespremenljivi)
ureditvi pravnega razmerja. Vezanost na pravnomočen sklep o dedovanju odpravlja negotovost, ki je obstajala dotlej,
in postavlja trden temelj za bodoči razvoj pravnih razmerij.(6) Prav za lastninska razmerja je zanesljivost, ki jo
vzpostavlja pravnomočna sodna odločba, še posebej pomembna. Sorazmerno majhno breme, naloženo upravičencu
iz 32. člena ZD s tem, ko se mu nalaga uveljavljanje pravice v okviru zapuščinskega postopka, ne more pretehtati
pomena interesa po dokončni ureditvi pravnih razmerij, ki jo je narekovala zapustnikova smrt. Nenazadnje je položaj
upravičenca iz 32. člena ZD s tem še vedno najmanj enak – ne pa slabši – v primerjavi s položajem tistih, ki v
zapuščinskem postopku uveljavljajo dedno pravico in katerih upravičenja so vezana na zastaralni rok.(7) Ta se bo
lahko iztekel že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, dedič in volilojemnik pa sta časovno omejena pri
uveljavitvi svojih pravic tudi v primeru, ko nista nastopala v zapuščinskem postopku. Za upravičenca iz 32. člena ZD ti
omejitvi ne veljata.
--- VSL sodba I Cp 727/2003
JEDRO: Upravičenci lahko zahtevajo izločitev iz tistega zapustnikovega premoženja, ki bi sicer, če izločitve ne bi bilo,
spadalo v zapuščino po zapustniku. Če je zapustnik s svojim premoženjem pravno veljavno razpolagal za časa
svojega življenja z darilno pogodbo za primer smrti, iz takega premoženja ni možno zahtevati izločitve, ker le - to
preide na obdarjenca v trenutku smrti zapustnika in ne bi prešlo v zapuščino, četudi ne bi bilo zahteve po izločitvi.
IZLOČITEV IZ ZAPUŠČIINE – MOŽ LAHKO ZAHTEVA TUDI ZA ŽENO
--- Sklep II Ips 158/96
JEDRO: Materialnopravna logika odločitev sodišč druge in prve stopnje je bila v bistvenem taka, da ne more biti
utemeljen denarni zahtevek prve tožnice, če je utemeljen izločitven zahtevek vseh treh tožnikov. Posledica takega
naziranja pa je bila ta, da sodišče prve stopnje pri odločanju o obsegu - velikosti izločitvenega zahtevka ni upoštevalo
celotne uveljavljene podlage, sodišče druge stopnje pa je s potrditvijo sporne odločitve zagrešilo enako napako. O
izločitvenem zahtevku, ki je sicer v celoti razveljavljen, bo mogoče pravilno odločiti le tako, da bo pri tem upoštevana
celotna v tožbi uveljavljena podlaga (torej mimo dela prve tožnice na posestvu, pomoči zapustnici pri pridobivanju,
obnovi poslopij in podobno, tudi oskrbovanje zapustnice, zaradi česar naj bi se ohranil del njene kmetije). V tej zvezi je
opozoriti, da je sprejemljivo zaključevanje nižjih sodišč, da je lahko prispevek prve tožnice kot žene zapustničinega
potomca vsebovan v izločitveni pravici I. T. na podlagi določb 32. člena zakona o dedovanju (ZD). Premoženje, ki se
izločuje po navedeni pravni podlagi, je po načinu nastanka originarno pridobljeno. Tako premoženje pa lahko
zapustnikov potomec ob pogoju 32. člena ZD pridobiva tudi v skupnosti s svojo ženo (kadar so v razmerju med njima
izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).
Revizija je utemeljena.
Iz dosedanjih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je prva tožnica vdova po dne 20.11.1987 umrlem I. T.,
s katerim sta imela dva otroka to je drugo tožnico in tretjega tožnika. Vsi ti štirje so živeli v skupnem gospodinjstvu s P.
T. do njene smrti 29.6.1987 in ki je bila mati I. T. oziroma tašča prve tožnice ter stara mama ostalih dveh tožnikov. P.
T. je bila lastnica zaščitene kmetije, na kateri so vsi navedeni živeli, s kmetijo pa je dejansko gospodaril I. T., zaradi
16
česar sedaj tožniki kot njegovi dediči izločujejo na podlagi določb 32. člena zakona o dedovanju (ZD) 1/2 vrednosti
kmetije. Prva tožnica je med postopkom postavila še zahtevek, da naj se ugotovi, da ima do zapuščine pok. P. T.
terjatev 3,645.000,00 SIT, ker je več let skrbela zanjo ter tudi lastninskopraven zahtevek glede novopostavljene hiše
(po katerem je ta skupna lastnina prve tožnice in njenega pok. moža).
Od navedenih zahtevkov sta sporna še dva: izločitveni zahtevek po 32. členu ZD in terjatev prve tožnice 3,645.000,00
SIT. Sodišče prve stopnje je prvo navedenemu tožbenemu zahtevku ugodilo do 3/10 in pri tem upoštevalo tudi
prispevek prve tožnice pri oskrbi P. T. ter njeno delo na taščinem posestvu v skupnosti s pok. I. T. Ker naj bi s takim
postopanjem izčrpalo ves prispevek prve tožnice, je njeno denarno terjatev zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je
odločitev o izločitvenem zahtevku razveljavilo tako v ugodilnem kot zavrnilnem delu in to iz razlogov, ker se zaradi
procesnih pomanjkljivosti ta del odločitve ni dal preizkusiti, medtem ko je odločitev o zavrnitvi denarnega zahtevka
potrdilo.
DOGOVOR O SKUPNI GRADNJI – IZLOČITEV IZ ZAPUŠČINE – UGOTOVITEV LP
--- VSL sodba in sklep I Cp 666/2010
JEDRO: Tožnik je dokazal dogovor o skupni gradnji in utemeljeno zahteva, da mansardno stanovanje ne spada v
zapuščino.
IZREK:Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba:
a) pod točko I in v odločitvi o pravdnih stroških razveljavi in v tem obsegu vrne v ponovno odločanje;
b) v točki II se spremeni tako, da glasi:
„1. Ugotovi se, da mansardno stanovanje, ki se nahaja v 2. nadstropju stan. stavbe na naslovu Ljubljana, ..., ki stoji na
parc. št. 352/1 – dvorišče v izmeri 424 m2 in stan. stavba v izmeri 96 m2, vpisani pri z.k. vl. 1062 k.o. ..., kar
predstavlja 157/600 celote nepremičnine, vpisane v z.k. vl. 1062 k.o. ... ne sodi v zapuščinsko maso po pok. D. F.,
kar je tožnikova izključna last.
2. Ugotovi se, da sodi v zapuščino po pok. D. F. 281/600 celote nepremičnine, vpisane v z.k. vl. 1062 k.o. ....
3. Ugotovi se, da so deleži 4. tožene stranke E. D. iz Ljubljane, ..., 2. tožene stranke H. D., ..., in 3. točene stranke N.
D. iz Ljubljane, ..., na nepremičnini parc. št. 352/1 – dvorišče v izmeri 424 m2 in stan. stavba v izmeri 96 m2, vpisani
pri z.k. vl. 1062 k.o. ..., za vsako po 18/600 celote, delež 1. tožene stranke D. D. iz Ljubljane, ..., na nepremičnini parc.
št. 352/1 – dvorišče v izmeri 424 m2 in stan. stavba v izmeri 06 m2, vpisani pri z. k. vl. 1062 k.o. ..., 54/600, delež
tožnika B. D. iz Ljubljane, ..., na nepremičnini parc. št. 352/1 – dvorišče v izmeri 424 m2 in stan. stavba v izmeri 06
m2, vpisani pri z. k. vl. 1062 k.o. ..., pa 211/600, kar so dolžne tožene stranke priznati in v roku 15 dni izstaviti
tožniku z. k. listino, sposobno za vknjižbo v z. k., sicer bo to listino nadomestila ta sodba.
Pravdne stranke in zapustnik D. F. so bili v času izdelave mansardnega stanovanja in prizidka solastniki stanovanjske
hiše v Ljubljani, ... (pok. oče do 5/8, sinovi B., A. in D. vsak do 1/8). Kot je bilo poudarjeno v predhodnem
razveljavitvenem sklepu II Cp 1483/98 je podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik na mansardnem stanovanju in
prizidku dogovor o izgradnji. Iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je tak dogovor obstajal, napačni pa so
zaključki „da niso zabeleženi nobeni nadaljnji dogovori“, saj to za odločanje v tej zadevi ni odločilno. Izrecnega
pismenega dogovora med solastniki ni bilo. Da je obstajal dogovor, da tožnik postane lastnik mansardnega
stanovanja, pa dokazujejo okoliščine, da je toženec D. D. v zapuščinskem postopku priznal, da je tožnik z lastnimi
sredstvi zgradil mansardni del (l. št. 24 zapuščinskega spisa), izjava z dne 17.12.1979, da se D. D. odpoveduje
solastninskemu deležu na parceli 352/1, trditev pok. sina A. v zapuščinskem spisu, da spada v zapuščino po pok.
očetu stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Rožni dolini (l. št. 3 zapuščinskega spisa), oporoka pok. D.
F., s katero zapušča tožniku tudi sporno stanovanje. Vse te okoliščine kažejo na to, da je med pravdnima strankama
in pokojnim očetom obstajal dogovor, da si tožnik zgradi v mansardnem delu hiše in prizidku stanovanje. Zaradi
navedenih okoliščin so neutemeljene trditve toženih strank v sedanjem postopku, da dogovora ni bilo, toženec D. D.
pa tudi ne pojasni, zakaj je preklical tisto, kar je že priznal. Končno iz izpovedi tožnika in njegove žene in iz
predloženih računov izhaja, da je tožnik zgradil sporni del mansarde in se tudi vselil vanj z družino. Če takega
dogovora o izgradnji ne bi bilo, bi se ostali solastniki uprli taki izgradnji. Da je gradnjo mansardnega dela financiral
izključno pok. oče, pa toženci niso dokazali oziroma so te trditve v nasprotju z predloženimi listinskimi dokazi in so
pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da sta sredstva za izgradnjo mansarde prispevala tožnik in njegova žena.
Materialnopravno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek neutemeljen, ker se deleži ne ujemajo s
tožbenim zahtevkom, saj v takem primeru sodišče ugodi samo deloma tožbenemu zahtevku, v preostalem delu pa ga
zavrne. Iz izvedeniškega mnenja in dopolnitve izvedenca J. S., ki ga je opravil v zapuščinskem postopku izhaja, da je
celotna vrednost nepremičnine takratnih 178.632,00 DEM (objekt in prizidek po etažah, zemljišče in garaža), vrednost
mansarde in prizidka znaša 46.940 (38.126,50 + 8.814,00) oziroma 157/600 (178.632,00 : 46.940,00 = 26,2% v
ulomku 157/600. Za toliko se zmanjša vrednost ostale nepremičnine tako, da ostane še 443/600 vrednosti
nepremičnine (600 – 157/600). Delež zapustnika znaša 5/8 od 443/600, to je 281/600, preostalim solastnikom pa
pripada še 54/600, to je tožniku in D. D., ostalim toženkam pa vsaki po 18/600. Skupni delež tožnika na nepremičnini
znaša 211/600. V tem obsegu je bilo tožbenemu zahtevku ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo (čl. 358 ZPP), višji
in drugačen tožbeni zahtevek pa zavrniti.
17
TUDI ČE OB SMRTI POTOMEC NI VEČ ŽIVEL PRI ZAPUSTNIKU
--- VSM sklep I Cp 822/2012
JEDRO: Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.
Zmotno je štelo, da tožnikov primarni tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen, ker v času zapustničine smrti v letu
2009 ni živel več z njo. Izločitveni zahtevek potomci pridobijo šele ob zapustnikovi smrti, ni pa pogoj skupno življenje
vse do zapustnikove smrti. Če je potomec s skupnim življenjem in prispevki prispeval k prednikovemu premoženju,
zaradi česar bi bil ob prednikovi smrti utemeljen njegov izločitveni zahtevek, te pravice ne izgubi, če se od prednika
odseli pred njegovo smrtjo. Obseg prispevka k povečanju in ohranitvi vrednosti premoženja se lahko ugotavlja po
stanju ob prednikovi smrti.
5. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zmotno je
štelo, da tožnikov primarni tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen, ker v času zapustničine smrti v letu 2009 ni živel
več z njo. Po določbi prvega odstavka 32. člena ZD lahko zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in
mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, zahtevajo, da se jim iz zapustnikovega
premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Po tej
določbi ZD lahko potomci zahtevajo svoje premoženje, čeprav je formalno pripadlo zapustniku, da plodov in rezultatov
njihovega dela ne bi pridobili dediči, ki z zapustnikom niso delali in prispevali. ZD jim to pravico priznava, čeprav so
vedeli, da pri tem vlagajo v tuje stvari.
6. Izločitveni zahtevek potomci pridobijo šele ob zapustnikovi smrti, ni pa pogoj skupno življenje vse do zapustnikove
smrti. Če je potomec s skupnim življenjem in prispevki prispeval k prednikovemu premoženju, zaradi česar bi bil ob
prednikovi smrti utemeljen njegov izločitveni zahtevek, te pravice ne izgubi, če se od prednika odseli pred njegovo
smrtjo. Obseg prispevka k povečanju in ohranitvi vrednosti premoženja se lahko ugotavlja po stanju ob prednikovi
smrti.
7. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj in kdaj je tožnik storil za povečanje ali ohranitev materinega premoženja.
Pravilno je štelo, da njegovih prispevkov po odselitvi v letu 1993 ni mogoče obravnavati po 32. členu ZD, kar pa ne
velja za prispevke pred tem. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka bo potrebno ugotoviti delež staršev in delež
tožnika ter upoštevati njegovo korist od skupnega življenja ter stanje nepremičnin ob materini smrti. Po očetovi smrti
leta 2005 tožnik ni uveljavljal izločitve, zato se sedanji zahtevek ne more nanašati na delež, ki ga je mati
podedovala po soprogu.
--- VSL sodba II Cp 1520/2010
JEDRO: Teorija in praksa dopuščata uporabo 32. člena ZD tudi v primerih, ko je skupno delovanje potomca in
zapustnika prenehalo že dolgo pred smrtjo zapustnika, kar pa ne pomeni, da se vrednost vlaganj potomca ocenjuje na
dan prenehanja vlaganj ali skupnega bivanja (in s tem skupnega delovanja). Višino vlaganj potomca v premoženje
zapustnika se izračunava na dan smrti zapustnika. Šele tedaj se oblikuje zapustnikovo premoženje, iz katerega je
mogoče izločiti potomčev vložek, pred smrtjo zapustnika tega premoženja ni.
---- Sodba II Ips 587/2004
JEDRO: Čeprav je pravica zapustnikovega potomca, da se iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k
povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja, definirana kot zahtevek, ni sporno, da je to absolutna pravica.
Zato podrejenega (denarnega) zahtevka, četudi temelji na isti dejanski podlagi (na istem historičnem dogodku) kot
primarni zahtevek, ni mogoče obravnavati kot zahtevek iz naslova pravice do izločitve alikvotnega dela zapustničinega
premoženja. Značilnost tega zahtevka je namreč, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici,
ki jo je imel zapustnik ob smrti. Temu ustrezen je zato tudi zahtevek, s katerim potomec uveljavlja pravico iz 32. člena
ZD. Glasi se na izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju, ne pa na ugotovitev denarne terjatve do
zapuščine.
Čeprav je pravica zapustnikovega potomca, da se iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju
ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja (32. člen ZD), definirana kot zahtevek ("... imajo pravico zahtevati
..."), ni sporno, da to ni pravica relativnega značaja, pač pa absolutna pravica(1). Sporno je sicer, ali je stvarnopravne
ali dednopravne narave(2), vsekakor pa ni obligacijskopravna pravica. Zato podrejenega zahtevka, četudi temelji
na isti dejanski podlagi (na istem historičnem dogodku, oziroma na istem sklopu dejstev) kot primarni zahtevek, ni
mogoče obravnavati kot zahtevek iz naslova pravice do izločitve alikvotnega dela zapustničinega premoženja.
Značilnost tega zahtevka je namreč, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel
zapustnik ob smrti (stvarni, obligacijski, avtorski, korporacijski), da ima torej potomec absolutno pravico na delu
zapustnikovega premoženja(3). Temu ustrezen je zato tudi zahtevek, s katerim potomec uveljavlja pravico iz 32. člena
ZD. Glasi se na izločitev alikvotnega deleža na zapustnikovem premoženju, ne pa na ugotovitev denarne terjatve do
zapuščine. Potomčeva denarna terjatev je lahko zgolj posredna posledica pravice iz 32. člena ZD (kot
modaliteta delitve zapustnikovega premoženja med njim in /ostalimi/ dediči), ni pa to izvirna oblika te pravice -
ta nastane le kot alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. Samo izjemoma, ko ugotovitev solastninskega
deleža ni smiselna, ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna,
lahko potomec zahteva vrednost deleža, ki bi ga lahko izločil, v denarju (s tem vsebinsko povzroči civilno delitev)(4).
18
Da bi tožnik navajal dejstva takega (izjemnega) dejanskega stanu, pa zahteva ne zatrjuje. Zahtevek za plačilo
vlaganj je zato obligacijski (obogatitveni) in podvržen splošnim pravilom o zastaranju. To pomeni, da je
zastaralni rok začel teči najkasneje takrat, ko je tožnik zapustil domačo hišo (23.11.1989).
V zvezi z začetkom teka zastaranja se zahteva (podrejeno) sklicuje na stališče, da "lahko zastaranje za terjatev iz
210. člena ZOR začne teči šele, ko je jasno, da je pogodbeno ali kakšno drugo razmerje dokončno prenehalo"(5).
Vendar v konkretnem primeru ni šlo za pogodbeno razmerje, kako drugo razmerje (v to kategorijo bi lahko uvrstili
življenje v domači hiši, v katero je tožnik vlagal), pa je prenehalo s 23.11.1989, ko je tožnik prenehal živeti pri
zapustnici. Brez pomena pa so navedbe zahteve, da se "v zapuščinskem spisu nahaja pismo zapustnice z dne
14.9.1996 njenemu odvetniku, ki osvetljuje pravno razmerje med njo in tožnikom", ter da je v tem pismu "zapustnica
pred smrtjo priznala tožniku pravne pravice na zapuščini in prosila toženki, da se odpovesta svojemu dednemu
deležu". Predstavljajo namreč dejstvene novote, ki jih z zahtevo ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 387. člena
Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).
--- Sodba in sklep II Ips 568/2004
JEDRO: Ker so bila tožnikova vlaganja v nepremičnino le vzdrževalne narave, ne morejo predstavljati podlage za
stvarnopravni zahtevek.
Zavrnitev stvarnopravnega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo s kratkim, a zadostnim pojasnilom: Ker so bila
tožnikova vlaganja v nepremičnino le vzdrževalne narave, ne morejo predstavljati podlage za stvarnopravni zahtevek.
Revizijsko sodišče sprejema ta pravni zaključek, ki ima podlago v utrjenem stališču sodne prakse, da s samim
vlaganjem v tujo nepremičnino ni mogoče pridobiti (so)lastninske pravice (prim. sodbo II Ips 140/95 z dne 26.10.1995,
sodbo in sklep II Ips 478/99 z dne 12.4.2000 in številne druge odločbe VS RS). Pritožbeno sodišče, ki je prav tako
soglašalo s tem stališčem sodišča prve stopnje, je navedlo, da "je prvo sodišče pravilno smiselno ocenilo, da se
uveljavlja stvarnopravni zahtevek po določilih ZTLR", ter da je "pravilno ocenilo, da zatrjevani obseg vlaganj v
nepremičnino zapustnika ne opravičuje uveljavljanja lastninske pravice". Dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje
ni s tem ničesar odvzelo, dodalo ali spremenilo. Odveč je tudi posebej pojasnjevati, da omemba ZTLR v sodbi
pritožbenega sodišča ne predstavlja kršitve postopka. Tudi izostanek omembe tega predpisa v sodbi sodišča prve
stopnje nima za posledico nerazumljivosti. Sodišče namreč presoja utemeljenost zahtevka na podlagi kateregakoli
predpisa. Vzdrževalna vlaganja v tujo nepremičnino pa ne utemeljujejo vzdrževalčevega stvarnopravnega zahtevka -
ne na podlagi ZTLR niti na podlagi katerega drugega predpisa.
KAJ SE ŠTEJE ZA VLAGANJA? !!!!!!!!
--- Sodba II Ips 1/2008
JEDRO: Niso relevantna kakršnakoli vlaganja. Zagotovo niso pomembna tista, ki so namenjena vzdrževanju in
prilagoditvi osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov hiše oziroma stanovanja. Glede na njegovo trditveno
podlago je bil tožnikov vložek v hišo staršev prav takšen.
V pravdnem postopku je sodišče, ki odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), skladno z
razpravnim načelom (7. člen ZPP) omejeno s pravočasnimi dejanskimi navedbami strank. Tožnik je tožbeni zahtevek
(prvotnega in po materini smrti razširjenega) utemeljeval s trditvami: da sta z ženo celotno nadstropje v stanovanjski
hiši uredila sama in se vanj vselila junija 1972; da je kot starejši sin pri zidavi hiše največ pomagal; da se je po študiju
v Ljubljani v Maribor vrnil tudi zato, ker je bilo dogovorjeno, da si lahko v zgornjem nadstropju, ki je bilo takrat še v
grobem stanju, uredi svoje stanovanje. Njegov zahtevek je stvarnopravne narave in sta ga nižji sodišči kot takega tudi
obravnavali. Zavrnilna sodba je bila posledica dejanske ugotovitve, da vrednost vseh po tožniku zatrjevanih vlaganj
predstavlja 5,47% vrednosti celotne hiše in na tej ugotovitvi temelječe presoje, da je vrednost vlaganj glede na
vrednost celote premajhna, da bi lahko imela stvarnopravne učinke, pač pa kvečjemu učinke obligacijsko pravne. Ker
je bilo ugotovljeno (prvi odstavek na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje), da so bila vlaganja opravljena v času
Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), je treba presojati, ali je tožnik pridobil solastninski delež na
tuji nepremičnini z vlaganjem vanjo, na podlagi slednjega. Po pravnem pravilu paragrafa 418 je imelo vlaganje v tujo
nepremičnino lahko za posledico pridobitev solastninskega deleža le izjemoma, (sedaj veljaven Stvarnopravni
zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ, v 48. členu izrecno določa, da vlaganje v tujo nepremičnino ni
zakonska podlaga za pridobitev lastninske pravice ali vzpostavitev solastnine). Tožnik bi z zahtevkom uspel, če bi
dokazal, da je zaradi njegovih vlaganj nastala nova stvar oziroma da je bila identiteta že obstoječe zgradbe
spremenjena ali da je s starši sklenil dogovor, da bo zaradi vlaganj v njuno hišo pridobil na njej solastninsko pravico.
Da bi bil takšen dogovor sklenjen, ni niti zatrjeval, identiteta nepremičnine pa zaradi njegovih vlaganj po ugotovitvah
nižjih sodišč ni bila spremenjena, saj je bila hiša, vključno s spornim stanovanjem, zgrajena že prej.
Niso relevantna kakršnakoli vlaganja. Zagotovo niso pomembna tista, ki so namenjena vzdrževanju in prilagoditvi
osebnim potrebam ali željam konkretnih uporabnikov hiše oziroma stanovanja(1). Glede na njegovo trditveno podlago
je bil tožnikov vložek v hišo staršev prav takšen: trdil je, da je v kopalnici in kuhinji zaključil keramične obloge, položil
posamezne dodatne vodovodne in električne inštalacije (vezavo, stikala, vtičnice), obrusil teraco na tleh kuhinje in
hodnika, napravil mozaik v kopalnici, dokončal fine omete v predsobi, kuhinji in sanitarijah, nabavil in montiral kljuke,
radiatorje in peč in podobno. To sodišče je tudi že odločilo(2), da vlaganja v nepremičnino v majhni vrednosti glede na
19
celoto nimajo stvarnopravnih učinkov, pač pa kvečjemu obligacijske ter da je stvar presoje v vsakem primeru posebej,
ali je delež vlaganj tolikšen, da predstavlja podlago za stvarnopravni zahtevek ali ne. Obseg in vrednost tožnikovih
vlaganj sta bila sicer v konkretnem primeru sporna, vendar glede na njihovo naravo nerelevantna. Sicer pa je bilo
ugotovljeno, da le 5,74% vrednosti celotne hiše predstavlja vrednost vseh tistih vlaganj, ki jih je tožnik opravil po
lastnih trditvah. Takšen vložek glede na ustaljeno sodno prakso ne more imeti stvarnopravnih učinkov.
Materialnopravni preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče v doslej pojasnjenem delu opravilo po
uradni dolžnosti (371. člen ZPP).
Sodba pritožbenega sodišča pa ni materialnopravno napačna niti iz tistih razlogov, ki jih uveljavlja revizija in katerih
težišče je v uporabi določbe 32. člena ZD. Ta daje zapustnikovemu potomcu pravico, da iz zapuščine izloči del, ki
ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Značilnost tega
zahtevka (katerega pravna narava je sicer sporna) je, da potomcu pripada pravica do izločitve alikvotnega dela
zapustnikovega premoženja, to je deleža na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti.
Zato se na določbi 32. člena ZD temelječ tožbeni zahtevek glasi na izločitev alikvotnega deleža na vsem, kar tvori
zapuščino. Tožnikov zahtevek ni takšen, saj je zahteval (samo) delež na hiši in ne (temu ustrezno manjšega) deleža
na celotni zapuščini(3). Na navedeno in tudi na dejstvo, da tožnik sploh ni zatrjeval konkretnih okoliščin, ki bi jih bilo
mogoče subsumirati pod abstrakten dejanski stan določbe 32. člena ZD, saj ni zatrjeval skupnega življenja in
pridobivanja, je pravilno opozorilo že pritožbeno sodišče. Da je temu res tako, pokaže primerjava s tožbenimi
trditvami, ki jih je revizijsko sodišče povzelo uvodoma in ki predstavljajo dejanski okvir sojenja v tej zadevi. Da je
podlaga za utemeljenost zahtevka za izločitev iz zapuščine predvsem skupno življenje in pridobivanje z zapustnikom
(kar v konkretnem primeru ni bilo zatrjevano), je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo(4). Ker ta podlaga ni podana,
velikost vložka ni pomembna; zato pritožbenemu sodišču o tem, ali ima vložek, kolikršen je in tožnikov, sploh lahko
stvarnopravne posledice, čeprav se ne nanaša na vzdrževanje in prilagoditev nepremičnine lastnim potrebam njenega
uporabnika.
Op. št. (1): Tako na primer sodba II Ips 568/2004.Op. št. (2): Na primer v zadevi II Ips 40/99, na katero opozarja tudi
odgovor na revizijo. Op. št. (3): O pravni naravi zahtevka iz 32. člena ZD in o značilnostih zahtevka samega sodba
tega sodišča II Ips 587/2004. Op. št. (4): Na primer v sodbi II Ips 115/2005.
ZAHTEVEK – SAMO NE VEM, ČE JE PRAVI????
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da se za potrebe
zapuščinskega postopka, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I D 273/92 po pok. R. L., umrlem 20.
12. 1991, ugotovi, da ne spada v zapuščino do 7/10 celotne zapuščine, nepremičnin, premičnin in denarnih sredstev,
predvsem pa njegovih nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 1297, 2625, k.o. T. p., vl. št. 1593, k.o. K. p., vl. št. 1345, k.o.
R., vl. št. 420, k.o. D., vl. št. 1183, 906 in 1144, k.o. T. in vl. št. 152, k.o. Z., kar sta toženca R. L. in M. J. dolžna
priznati in izstaviti tožniku M. L. za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino, po kateri se bo lahko vpisal v zemljiško
knjigo pri navedenih nepremičninah kot lastnik do 7/10 v petnajstih dneh, sicer bo ta sodba nadomestila tako listino.
NEFORMALNI POSVOJENEC
--- VSL sklep I Cp 386/2009
Sodišče prve stopnje je pritožnici v izpodbijanem sklepu izčrpno pojasnilo dejanske in pravne razloge, zaradi katerih ji
je odreklo zahtevano sodno varstvo. Pravilno je ugotovilo, da pritožnica ni niti oporočna niti zakonita dedinja
zapustnika. Njeno prizadevanje za položaj stranke zapuščinskega postopka je brez pomena. Po 32. členu Zakona o
dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/04) imajo samo zapustnikovi potomci in
posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače
pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k
povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Pritožnica med navedene upravičence ne sodi in ji zato
takšen zahtevek ne bi pripadal, četudi bi bila stranka zapuščinskega postopka.
Sklicevanje pritožnice na dejanski status posvojenke je brez pravne podlage. Naš pravni red namreč zgolj dejanski
posvojitvi ne priznava nobenih statusnopravnih posledic. Pravno mnenje, ki ga pritožnica posebej izpostavlja v pritožbi
(Vrhovno sodišče Srbije, Gž. br. 1544/81 - Bilten sudske prakse VS Srbije 1/1983, stran 36), v njenem primeru ni
uporabno. Pritožnica namreč niti ne trdi, da jo je zapustnik (formalno) posvojil, brez posvojitve pa pritožnica položaja
zapustnikove dedinje ni mogla pridobiti. Kot jo je pravilno poučilo že sodišče prve stopnje, bo morala svoj zahtevek
uveljavljati v pravdi.
VSTOPNA PRAVICA – NIMATA JO NEČAKINJI
--- VSC sklep Cp 670/2011
JEDRO: Nečakinji zapustnice ne pripada pravica do nujnega deleža na podlagi vstopne pravice po umrlem očetu –
bratu zapustnice, saj je po stališču pravne teorije v primeru uporabe instituta vstopne pravice nujni dedič lahko zgolj
oseba, ki jih ZD v 25. členu priznava to lastnost.
DELNA POSLOVNA SPOSOBNOST MLADOLETNIKA
--- Sodba II Ips 415/98, 26.05.1999
20
JEDRO: Delna poslovna sposobnost mladoletnika, ki je dopolnil petnajst let (108. člen ZZZDR), ne vsebuje pravice
razpolagati z dednimi pravicami, med katere je treba šteti tudi priznanje utemeljenosti razdedinjenja mladoletnega
nujnega dediča. Taka razpolaganja pomenijo - upoštevaje daljnosežnost dednih razpolaganj (1. odst. 138. čl. in 221.
čl. ZD) vselej - zmanjšanje mladoletnikovega premoženja. Za tako razpolaganje z otrokovim premoženjem, s katerim
sicer upravljajo (109. čl. ZZZDR), morajo celo njegovi starši kot zakoniti zastopniki pridobiti odobritev centra za
socialno delo (111. čl. ZZZDR).
SKRBNIK
---- VSL sodba I Cp 431/2010, 24.03.2010
JEDRO: Skrbnik denacionaliziranega premoženja ima položaj skrbnika za posebne primere, ki lahko samostojno,
vendar v varovančevem imenu in za varovančev račun, opravlja vse posle, ki sodijo v redno poslovanje in upravljanje
varovančevega premoženja, ne more pa skrbeti za varovančevo premoženje v svojem imenu oziroma za svoj račun.
Zato ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe na plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega
premoženja, pač pa so to le dediči upravičencev podržavljenega premoženja.
---- VSL sodba in sklep II Cp 4543/2008, 25.02.2009
JEDRO: Skrbnik zapuščine ima samo procesno legitimacijo za vložitev tožbe, ne pa materialne, zato izpolnitve
zahtevka ne more zahtevati v svojo korist.
----
JEDRO: Za začasnega skrbnika zapuščine se lahko postavi tudi sodediča.
LOČITEV ZAPUŠČINE – SEPARATUM BONORUM – ZAHTEVAJO UPNIKI
--- VSL sklep I Cp 3865/2008
JEDRO: Institut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine še ne bo dosegel svojega
namena. Zapustnikov upnik je torej dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve oz. postopek za
zavarovanje svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. V takšnem primeru bo prekinitev zapuščinskega postopka
smiselna, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Prekinitev postopka v takšnem primeru lahko tudi
učinkovito varuje separatiste pred neželenimi posledicami vknjižbe dediča v zemljiško knjigo.
Pritožba je utemeljena.
Sklep o prekinitvi postopka je sodišče prve stopnje vezalo na poplačilo upnika H. d.o.o.. Sklep o prekinitvi je bil izdan
skupaj s sklepom o ločitvi zapuščine. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ocenilo, da ne bo več čakalo na
zaključek izvršilnih postopkov, ki tečejo proti dedinji. Takšno stališče je po ugotovitvah pritožbenega sodišča v
konkretnem primeru v nasprotju z namenom instituta ločitve zapuščine.
V primeru, ko sodišče ugodi predlogu za ločitev zapuščine (separatio bonorum), so potrebni še drugi ukrepi, da se
dediču onemogoči razpolagati z zapuščinskimi stvarmi in pravicami na škodo separatistov (tj. zapustnikovih
upnikov, ki so predlagali ločitev zapuščine (1)). Kakšni so ti ukrepi, pozitivno pravo izrecno ne določa. Edina izjema, ki
jo ureja tretji odstavek 143. člena ZD (2), je ta, da se ločeni zapuščini lahko postavi skrbnika. Kateri so ostali ukrepi, ki
naj zagotovijo učinkovito pravico separatistov, je torej treba dognati iz bistva namena instituta separatio bonorum.
Gre za star rimskopravni institut (3), katerega namen je varstvo zapustnikovih upnikov. Ti namreč s prehodom
zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti lahko pridejo v slabši položaj, če se to premoženje (ki je aktivno) zlije s
premoženjem dediča (ki je pasivno). V dedičevem stečaju namreč zapustnikovi upniki niso dobili popolnega plačila,
marveč obenem z dedičevimi upniki le določen del svojih terjatev, čeprav bi sicer sama zapuščina zadoščala za
popolno kritje njihovih zahtevkov (4). S pretorskim dovoljenjem so lahko zato takšni upniki uveljavljali bonorum
separacijo ter tako tudi po zapustnikovi smrti ohranili enak upniški položaj.
Evidentno je, da institut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine še ne bo dosegel
svojega namena. Ta namen pa je, da se zapustnikovi upniki poplačajo iz zapuščine, ne da bi jim pri tem škodili (jih
prehitevali) upniki prezadolženega dediča. Ker gre v obravnavanem primeru za nepremičnino, lahko takšno dejansko
prepreko predstavlja tudi prekinitev zapuščinskega postopka. Ta namreč preprečuje, da bi bila izdana listina (tj. sklep
o dedovanju), ki bi dediču omogočala vknjižbo ter s tem na eni strani odprla prosto pot načelu zaupanja v zemljiško
knjigo ter tako tudi negativnim (neželenim) učinkom tega načela. Čeravno dedič z ločenim premoženjem ne more
razpolagati, takšno razpolaganje ne more iti na škodo tretji osebi, ki je zaupala podatkom zemljiške knjige. Druga za
separatiste neugodna posledica, ki bi povsem realno utegnila doleteti separatiste ob izdaji sklepa o dedovanju in
posledični vknjižbi po uradni dolžnosti, pa je, da so v pravno nezavarovanem položaju, ko bi upniki dediča v morebitni
izvršbi zoper dediča segli po tako vknjiženem premoženju. Separatisti sicer imajo ugovor tretjega (na podlagi sklepa o
ločitvi zapuščine imajo namreč pravico, ki preprečuje izvršbo), a vprašanje je, ali bi za pretnjo njihovi pravici lahko
učinkovito izvedeli ter svojo pravico nato tudi pravočasno udejanili in preprečili izvršbo.
Po drugi strani je spet res, da prekinitev postopka sama po sebi upnikom ničesar ne prinese. Povzroči zastoj postopka
in pravno negotovost glede premoženja zapuščine.
Tako kot je bil institut ločitve zapuščine v rimskem pravu (torej v svojem zgodovinskem izvoru) vezan na nek drug
postopek (5), v katerem se bodo zapustnikovi upniki poplačali (npr. stečaj dediča), enako (ali vsaj podobno) mora
21
veljati zato tudi danes. Zapustnikov upnik je torej dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve
oz. postopek za zavarovanje svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka (6). V takšnem primeru bo prekinitev
zapuščinskega postopka smiselna, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Dediči imajo v času ločitve
zapuščine po svoji vsebini pričakovalne pravice (zaradi katerih dediči lastninske pravice v svojem polnem bistvu
nimajo, saj jim institut separatio bonorum onemogoča razpolaganje). Tudi kasnejša izdaja sklepa o dedovanju bo
omejena le na tisto, kar je od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostalo (7).
V konkretni zadevi je tak izvršilni postopek po ugotovitvah sodišča prve stopnje, navedenih v razlogih sklepa o
prekinitvi postopka, v teku. To ni izvršba, o kateri brez pravno zveznega razloga govori izpodbijani sklep, marveč
izvršba Okrajnega sodišča v Kranju, opr.št. Prekinitev zapuščinskega postopka v obravnavani zadevi je bila torej
smotrna (se ustrezno prilega ločitvi zapuščine) in nikakor ni sama sebi namen. Razlog, na katerega je oprt
izpodbijani sklep, pa z vsem povedanim nima nikakršne zveze. Nima zveze ne z razlogom za prekinitev postopka ne z
naravo (namenom) ločitve zapuščine. Ne gre namreč za izvršbo (v primeru na katerega se sklicuje izpodbijani sklep o
nadaljevanju postopka) zapustnikovih upnikov (separatistov), marveč za izvršbo dedičevih upnikov. Ti pa na ločeno
premoženje tako ali tako ne smejo seči. Res torej ni razloga, da bi sodišče čakalo na konec teh postopkov (kot je
navedeno v razlogih izpodbijanega slepa), a tisto, kar je za obravnavano zadevo bistveno, je, da to tudi ni noben
razlog, zaradi katerega bi sodišče izdalo sklep o nadaljevanju postopka. Ker so razlogi za nadaljevanje postopka
pravno zgrešeni, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP (8)). Tako je
vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo ob izdaji sklepa o prekinitvi. Razlogi tega sklepa pa veljajo še naprej ter zato tudi
napotki za nadaljnje delo niso potrebni.
--- VSL sklep I Cp 386/2009
Pravilna je tudi ugotovitev izpodbijanega sklepa, da je bil pritožničin zahtevek za ločitev zapuščine prepozen. V skladu
s 1. odstavkom 143. člena ZD bi ga pritožnica morala uveljavljati v 3 mesecih od uvedbe dedovanja. Po 1. odstavku
123. člena ZD se uvede dedovanje s smrtjo zapustnika. Uvedbe dedovanja pa ni mogoče enačiti z uvedbo
zapuščinskega postopka. Ta se po 164. členu ZD uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je kdo umrl, ali
da je razglašen za mrtvega. Pritožbeni očitek o domnevni nedoslednosti zakonodajalca in sodišča torej ni umesten,
sploh ker je določilo 1. odstavka 143. člena ZD povsem jasno. Predpisani rok, v katerem je mogoče zahtevati ločitev
zapuščine, teče od uvedbe dedovanja. Ker gre za objektivni rok, ni pomembno, kdaj zapustnikovi upniki izvedo za
zapustnikovo smrt. Če se torej zapustnikov upnik želi poplačati iz zapuščinskega premoženja, potem mora sam
poskrbeti, da pravočasno zahteva ločitev zapuščine od dedičevega premoženja. Nevarnosti, da bi rok za ločitveni
zahtevek iztekel, preden bi sodišče začelo s postopkom, pa se lahko upnik izogne s svojo pobudo sodišču za uvedbo
zapuščinskega postopka. Potemtakem ne gre za očitano kršitev ustavnih načel in človekovih pravic.
V skladu s 175. členom ZD se za stranke zapuščinskega postopka med drugimi osebami, ki uveljavljajo kakšno
pravico iz zapuščine, štejejo samo tisti zapustnikovi upniki, ki so pravočasno zahtevali ločitev zapuščine od
premoženja dedičev. Pritožnica temu pogoju ni zadostila, zato ni upravičena do zavarovanja zapuščine. Poleg tega
nima pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, saj je bila ta očitno namenjena zavarovanju njenega
izločitvenega zahtevka, do tega pa, kot je že bilo obrazloženo, ni upravičena, ker ne sodi v krog zapustnikovih
potomcev ali posvojencev in njihovih potomcev.
RAZVELJAVITEV DEDNE IZJAVE
--- VSL sodba II Cp 4008/2008
JEDRO: Tožbo zaradi razveljavitve dedne izjave je treba vložiti v prekluzivnem roku enega leta oziroma treh let. Sklep
o napotitvi na pravdo v zapuščinskem postopku ne vpliva na potek roka.
Pritožbeno sodišče se torej strinja, da je glede na določbo 1. in 2. odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika - OZ
tožba vložena prepozno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik dedno izjavo podal 2. 11. 2004, za
okoliščine, ki jih navaja kot razlog izpodbojnosti dedne izjave, pa je izvedel najkasneje 24. 11. 2004, ko je v vlogi,
datirani z istim dnem, zahteval izločitev sodnice Z. S.. Tožbo bi moral vložiti v enem letu potem, ko je izvedel za razlog
izpodbojnosti, vložil pa jo je šele po dveh letih in pol. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je dedna izjava
nepreklicna, da pa je mogoče zahtevati razveljavitev, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo, ali če je bila
dana v zmoti (1. in 2. odstavek 138. člena ZD). Pravilna je tudi ugotovitev, da za izpodbijanje te dedne izjave velja rok
iz 99. člena OZ. Ta rok je prekluziven. To pomeni, da po izteku roka pravica preneha (glej tudi komentar k 99. členu
OZ, dr. Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 533).
Zastaralni so po večinskem mnenju teoretikov roki iz ZD, kar pomeni, da je tam mogoče pretrganje (glej sodbo VS RS
II Ips 242/97 v računalniški evidenci sodne prakse).
To, da je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in dediče napotilo na pravdo, torej glede na povedano
ne more vplivati na potek prekluzivnega roka.
DEDIŠČINSKA TOŽBA
----- Sodba in sklep II Ips 90/2009, 26.05.2011
22
JEDRO: Ker je toženka predmete zapuščine odsvojila, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s
katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov.
Obseg dajatvenega zahtevka je odvisen od tega, ali je bila toženka dobroverni ali nedobroverni posestnik kupnine. V
dobri veri je, če ni vedela ali ni mogla vedeti, da ji zapuščinski predmet ne pripada kot dediču. Nedobrovernost mora
dokazati tožnica, saj velja domneva, da je posest dobroverna. V vsakem primeru pa postane dobroverni posestnik
zapuščine nedobroveren v trenutku, ko mu je vročena dediščinska tožba.
O (ne)utemeljenosti revizije
7. Sodišče prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta tožnica (zapustnikova hči) in toženka (zapustnikova žena) na
podlagi zakona (sklep o dedovanju in dedni dogovor) po zapustniku med drugim dedovali sporni nepremičnini parc. št.
644/1 in parc. št. 644/2, vl. št. 551, k. o. ... Tožnica in toženka sta navedeni nepremičnini prodali in si razdelili kupnino.
Tožnica je kasneje našla potrdilo o sodno hranjeni oporoki, v kateri je zapustnik med drugim določil, da sporne
nepremičnine deduje v celoti tožnica. Toženki je zapustnik določil volilo (stanovanje in oskrba). Sodišče je razglasilo
oporoko 23. 9. 2005.
8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev sodišč, da mora toženka tožnici izročiti kupnino,
materialnopravno pravilna. Tožnica uveljavlja v tej pravdi na podlagi naknadno najdene oporoke svojo močnejšo
pravico (kot oporočna dedinja) od tiste, na katero se opira toženka (zakonito dedovanje in na njegovi podlagi sklenjen
dedni dogovor). Zato mora toženka tožnici izročiti vse, kar ima od dediščine v posesti. Ker je toženka predmete
zapuščine odsvojila, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s katerim postane del zapuščinskega
premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov.(1) Zato mora toženka, ki je s prodajo
nepremičnin pridobila del kupnine, to kupnino izročiti tožnici.
9. Utemeljen je revizijski očitek glede začetka teka zamudnih obresti v zvezi z izročitvijo kupnine. Obseg dajatvenega
zahtevka je odvisen od tega, ali je bila toženka dobroverni ali nedobroverni posestnik kupnine. V dobri veri je, če ni
vedela ali ni mogla vedeti, da ji zapuščinski predmet ne pripada kot dediču. Nedobrovernost mora dokazati tožnica,
saj velja domneva, da je posest dobroverna. V vsakem primeru pa postane dobroverni posestnik zapuščine
nedobroveren v trenutku, ko mu je vročena dediščinska tožba.(2) Tako je zmotno stališče toženke, da bi lahko sodišče
prisodilo zamudne obresti šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Sodišče je prisodilo zamudne obresti od
19. 5. 2005 dalje, pri čemer iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče prisodilo obresti od tega datuma. Glede
na to, da je bila prodajna pogodba sklenjena šele 22. 6. 2005, tožnici v nobenem primeru ne pripadajo zamudne
obresti že od 19. 5. 2005 dalje. Ker tožnica v zvezi z slabo vero toženke ni postavila nobenih trditev, je toženka
postala slaboverna najkasneje z vročitvijo tožbe. Zato je revizijsko sodišče prisodilo zamudne obresti od 14. 2. 2006.
---- Sklep II Ips 362/2001, 07.02.2002
JEDRO: Dediščinska tožba je dajatvena tožba.
Zahteva je utemeljena iz naslednjih razlogov:
Dediščinska tožba je specialna tožba dednega prava, ki pa je v ZD urejena zelo skopo. Zakon ureja le njeno
zastaranje ter aktivno in pasivno legitimacijo strank. Prav ti skopi določbi pa omogočata opredelitev njene vsebine.
Prav ima sicer sodišče druge stopnje, da tožnica v tem postopku uveljavlja svojo močnejšo pravico (kot oporočna
dedinja) od tiste, na katero se opira prva toženka (zakonito dedovanje in na njegovi podlagi sklenjena dedna
dogovora). Vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da mora tožbeni predlog vsebovati tudi ugotovitev, da obstaja
pravica na podlagi oporoke. V našem pravu velja namreč sistem ipso iure dedovanja, kar pomeni, da se dedovanje
uvede s smrtjo zapustnika. To velja tako za zakonito kot za oporočno dedovanje. Prav zato je sklep o dedovanju
deklaratorne narave, in iz enakega razloga bi bil takšne narave tudi ugotovitveni izrek v sodbi, da je tožnica oporočna
dedinja.
Noben specialni predpis, kot je že pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, ugotovitvenega zahtevka v takšnih
primerih ne predpisuje. Nasprotno, iz določb ZPP, ki ni naklonjen ugotovitveni tožbi (drugi odstavek 181. člena ZPP),
izhaja, da je glede na zapadlost dajatvenega (dediščinskega) zahtevka ugotovitvena tožba dovoljena, če so izpolnjene
predpostavke iz tretjega odstavka navedenega člena. Če je namreč odločitev odvisna od obstoja nekega pravnega
razmerja (predhodno vprašanje), lahko tožeča stranka v tožbi postavi posebej ugotovitveni zahtevek o obstoju tega
pravnega razmerja (s tem si zagotovi odločitev o njegovem obstoju kot o predhodnem vprašanju tudi v vseh drugih
sporih iz tega razmerja) in posebej dajatveni zahtevek. Lahko pa postavi tudi samo dajatveni zahtevek, saj ji tudi ta
zagotavlja ugotovitev obstoja celotnega materialnopravnega razmerja, ker je kot temelj zajet v tožbi in kasnejši
dajatveni sodbi. Da namreč sodišče lahko toženi stranki naloži določeno dajatev, mora najprej ugotoviti, ali med
strankama obstaja takšno materialnopravno razmerje (podlaga), ki opravičuje zahtevek tožeče stranke. Poseben
ugotovitveni zahtevek bo tožeča stranka torej postavila praviloma takrat, ko bo sporno, ali uveljavljeni dednopravni
naslov sploh obstaja oziroma ali je veljaven. Kot pravilno ugotavlja državna tožilka, tega problema v obravnavanem
primeru ni.
Z dediščinsko tožbo tožnik od toženca zahteva, da stori tisto, kar je potrebno, da bo vzpostavljeno stanje, kakršno je
pridobil s smrtjo zapustnika (uskladitev dejanskega stanja s pravnim). Zahteva torej, da mu ta kaj da oziroma stori.
Zahtevek je dajatven. Že dejstvo, da ta zahtevek zastara, kaže na to, da je dediščinska tožba dajatvena tožba, saj
23
ugotovitveni tožbeni zahtevek (da je tožnik dedič) ne bi mogel zastarati. Stališča teoretikov so glede tega vprašanja
sicer različna. N. Gavella posebej poudarja, da sta dediščinska tožba in tožba za ugotovitev dedne pravice dva
različna zahtevka, ki se sicer pogosto pojavljata skupaj, vendar pa to ne pomeni, da je ugotovitveni zahtevek del
dediščinske tožbe, temveč gre le za procesno kumulacijo (N. Gavella, Nasljedno pravo, Zagreb, 1990, str. 298, 299,
podobno M. Kreč - Đ. Pavić, Komentar zakona o nasledjivanju, Zagreb, 1964, str. 481, sprva tudi A. Finžgar, Dedno
pravo Jugoslavije, Ljubljana, 1962, str. 153, pozneje drugače isti avtor, Nasljedna tužba kao oblik zaštite nasljednog
prava, Naša zakonitost, št. 9-10, str. 387, K. Zupančič, Predpisi o dedovanju, Ljubljana, 1997, str. 136 in 137, V.
Rijavec, Dedovanje, Ljubljana, 1999, str. 263 - s pridržkom, da stališče sicer ni povsem v skladu z ZPP, zavzema se
za takšno ureditev v novem dednem zakonu). Pri tem je ureditev v hrvaškem pravu enaka kot v slovenskem.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da dediščinska tožba ne vsebuje nujno tudi
ugotovitvenega izreka. Takšno stališče je zavzelo tudi v tem postopku v odločbi z dne 14.11.1991, opr. št. II Ips
291/91, saj je odločitev prve in druge stopnje razveljavilo v celoti (tudi tisti del zahtevka, ki zajema priznanje lastninske
pravice in izročitev nepremičnin, sedaj 2. točka izreka prvostopenjske sodbe). Ta zahtevek je obravnavalo kot
dediščinsko tožbo. Če bi ga štelo za nesklepčnega, bi ga zavrnilo. Odločitev je namreč razveljavilo zato, ker sta ga
sodišči prve in druge stopnje zmotno zavrnili zaradi priposestvovanja in torej nista ugotovili vseh pravno odločilnih
dejstev za razsojo.
Vrhovno sodišče nadalje soglaša s stališčem državne tožilke, da je tožbeni zahtevek v dediščinski tožbi odvisen od
vsakega posameznega primera posebej. Dediščinska tožba je sicer teoretično "tožba na izročitev zapuščine", vendar
tožbeni zahtevek v pravdnem postopku ne more biti abstrakten (neopredeljen). Po našem pravu dediščina oziroma
zapuščina ni samostojna stvar. S tožbenim zahtevkom torej tožnik sicer upošteva svoj dednopravni položaj, vendar
zahteva izročitev posameznih stvari oziroma priznanje posameznih pravic (enako N. Gavella, nav. delo, str. 309).
Posebnost dediščinske tožbe je v tem, da jo je mogoče vložiti le proti osebam, ki imajo stvari ali pravice na podlagi
zatrjevanega (morda s sklepom o dedovanju ugotovljenega) dednopravnega temelja, za katerega se pozneje izkaže,
da ne obstaja (po tem se loči od lastninske tožbe - rei vindicatio).
Druga posebnost dediščinske tožbe je že navedeno zastaranje (tudi po tem se loči od lastninske tožbe - rei
vindicatio). V obravnavanem primeru ima prva toženka nepremičnine v posesti na podlagi zakonitega dedovanja in
dednega dogovora. Pravna varnost oziroma varstvo pravnega prometa zahtevata, da domnevni dedič ni predolgo v
negotovosti. Posebej ne tisti, ki je bil v dobri veri. Pred tem ga varuje zastaralni rok iz 141. člena ZD, ki upošteva
dobro (slabo) vero pridobitelja tako, da je od nje odvisna dolžina zastaralnega roka za vložitev dediščinske tožbe. Da
je tožnica tožbo vložila v roku, je med postopkom že bilo ugotovljeno. Dobrovernost pridobiteljev oziroma posestnikov
dela ali celotne zapuščine vpliva tudi na obveznost vrnitve plodov, odgovornost za poslabšanje stvari itd.. Tožnik mora
zato spričo sprememb, ki so nastale po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, upoštevati lastninsko oziroma
zemljiškoknjižno stanje v času tožbe in vložiti dajatveni zahtevek proti tistim (domnevnim) dedičem, ki zapuščino
imajo. Sodišče mora pri razsoji upoštevati prejšnje sklepe o dedovanju in dogovore o delitvi zapuščine, ker ti lahko
povzročijo, da so posamezne nepremičnine prešle na posmezne domnevne dediče ali le enega med njimi ali celo na
tretje osebe. Razveljavitve sklepov o dedovanju dedič ne more doseči (222. in 223. člen ZD), lahko pa doseže
izročitev zapuščine (v pomenu, ki je bil razložen), ki je bila s prejšnjimi odločbami izročena drugim domnevnim
dedičem. Tožnik ima torej na razpolago dajatveni zahtevek na izročitev tistih stvari in tiste vrednosti zapuščine, ki je v
času tožbe obstajala, ter seveda od tistih oseb, ki jo imajo v posesti (v tem sporu torej od prve toženke).
Državna tožilka nadalje v zahtevi posebej ugovarja zoper zavrnitev zahtevkov na ugotovitev ničnosti dednih
dogovorov, ki sta bila sklenjena na podlagi zakonitega dedovanja. Na predpostavkah torej, ki zaradi oporoke
(veljavne, vendar tedaj založene, ne da bi to domnevni zakoniti dediči vedeli) niso obstajale. Vrhovno sodišče je že v
svoji odločbi z dne 14.11.1991, opr. št. II Ips 291/91, zavzelo stališče, da bo prvostopenjsko sodišče v ponovnem
postopku moralo po uradni dolžnosti ugotoviti, ali ima v zapuščinskem postopku sklenjen dedni dogovor o razdelitvi
zapuščine dopustno pravno podlago ali ne. O potrebnosti posebnih zahtevkov za ugotovitev ničnosti vrhovno sodišče
v postopku z zahtevo ni razpravljalo, ker sta bila postavljena in ju zahteva šteje za potrebna, v tem postopku pa sta
bila pravnomočno zavrnjena. Zato se tudi ni spuščalo v vprašanje pasivne legitimacije druge, tretje in četrte tožene
stranke.
Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov zahtevi ugodilo in razveljavilo vse odločitve na prvi in drugi stopnji, ki se
nanašajo na tri sporne parcele, ki jih ima v posesti prva toženka. V ponovnem postopku bo sodišče o dediščinskem
zahtevku (2. točka izreka prve sodbe) lahko materialnopravno pravilno odločilo šele potem, ko bo proučilo vsebino
oporoke in na prvi stopnji uveljavljene ugovore v zvezi z obveznostmi, ki so iz nje nastale. Morebitno vztrajanje pri
ugovoru sočasnosti izpolnitve bi lahko zahtevalo postavitev ustreznega nasprotnega tožbenega zahtevka. Za
odločitev utegnejo biti pomembna tudi druga medsebojna razmerja med pravdnima strankama, ki so nastala zaradi
tega, ker je tudi tožnica del premoženja dedovala kot zakonita dedinja in je bila stranka dednega dogovora v
zapuščinskem postopku opr. št. O 105/75. S tem v zvezi je bil namreč postavljen ugovor (v zvezi s stroški postavitve
spomenika pokojnemu J. A.), o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo. Ker sta sodišči zavrnili tožbene zahtevke
zaradi drugačnega materialnopravnega izhodišča, bodo v ponovnem postopku morda sporna še kakšna vprašanja, ki
24
bi se utegnila nanašati na potek časa od vložitve tožbe dalje (domneva dobrovernosti odtlej dalje ne velja več), in ki
doslej niso bila obravnavana.
---- Sodba in sklep II Ips 744/2008, 07.07.2011
Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je zapuščinski postopek. Izjemoma se dedna pravica lahko uveljavlja tudi v
pravdi. Pot pravde pride v poštev praviloma takrat, kadar oseba, ki misli, da ji pripada dedna pravica, te pravice ne
more uveljaviti v zapuščinskem postopku. Tožničin primer je prav tak. Pravno sredstvo, s katerim se uveljavlja dedna
pravica v pravdi, je dediščinska tožba. Z njo zahteva tožnik kot dedič (torej iz naslova zatrjevane dedne pravice)
zapuščino ali njen del ali posamezen predmet iz zapuščine od osebe, ki trdi, da ima to zapuščinsko premoženje v
posesti na temelju svoje dedne pravice in se šteje za dediča. V praksi so najpogostejši primeri, ko je bil toženec s
sklepom o dedovanju ugotovljen kot dedič, dejansko pa ni dedič. V pravdi obe pravdni stranki trdita, da jima zapuščina
pripada zato, ker imata dedno pravico. Dediščinska tožba je torej pravno sredstvo (s korektivno funkcijo) tudi v
primeru iz 223. člena ZD, ko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem
postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič ter v primeru iz 224. člena ZD, ko je zapuščinska
obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali s sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo
postopka po določbah pravdnega postopka. Kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, ZD predpisuje roke za
zastaranje pravice zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič od posestnika zapuščine v 141. členu ZD, pri čemer ti
zastaralni roki ne veljajo, če je za kakšen drug zahtevek predpisan drugačen rok. Pravilno je pojasnilo tudi, da je v 77.
členu ZDen predpisan drugačen rok za uveljavljanje pravice do dedovanja premoženja, ki je bilo zapustniku vrnjeno v
postopku denacionalizacije: medtem, ko po splošni določbi prvega odstavka 141. člena ZD ta pravica zastara nasproti
poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine,
najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od
razglasitve oporoke, teče v primeru dedovanja denacionaliziranega premoženja po določbi 77. člena ZDen desetletni
objektivni rok od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in ne od dneva uvedbe dedovanja (torej od
zapustnikove smrti). Ta rok je pred vložitvijo tožbe pretekel, zato res ni pomembno, ali in kdaj je tožnica prejela sklep
o dedovanju spornega premoženja: s potekom desetletnega objektivnega zastaralnega roka je pravico zahtevati
izročitev tega premoženja kot dedinja v vsakem primeru izgubila.
---- VSK sklep I Cp 681/2005, 01.06.2005
JEDRO: Z dediščinsko tožbo se lahko v rokih, ki jih določa zakon, realizira pravica zahtevati zapuščino kot
zapustnikov dedič, v obravnavanem primeru pa zaradi razpolaganja med živimi premoženja, ki naj bi predstavljalo
zapuščino pokojnega očeta, ni bilo.
---- Sodba II Ips 1070/2008, 16.02.2012
Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je res zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je bistveni del dediščinske
tožbe ugotovitveni del. Dediščinska tožba je namreč dajatvena tožba. Z njo tožnik od toženca zahteva „izročitev“ stvari
iz zapuščine. Od okoliščin posamičnega primera je odvisno, kako konkretno bo oblikovan zahtevek. Tožnik z
dediščinsko tožbo od sodišča zahteva, naj tožencu naloži opravo takšnih pravnih dejanj, da bo tožniku pravno in
dejansko zagotovljen položaj, ki mu kot dediču pripada(1). Kadar je odločitev odvisna od obstoja nekega pravnega
razmerja (predhodno vprašanje), lahko tožeča stranka v tožbi poleg dajatvenega zahtevka postavi še vmesni
ugotovitveni zahtevek o obstoju tega pravnega razmerja. S tem si zagotovi, da bo sodišče tudi o obstoju
prejudicialnega pravnega razmerja odločilo v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti(2).
9. Po 141. členu ZD za oporočnega dediča pravica zahtevati zapuščino nasproti nepoštenemu zapustniku zastara v
dvajsetih letih od razglasitve oporoke. Ta rok je zastaralen, kar pomeni, da pod pogoji, določenimi v OZ, lahko pride
do pretrganja zastaranja(3). Po 365. členu OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim
dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala, ali izterjala
terjatev. To seveda pomeni, da zastaralni rok pretrga tudi vložitev dediščinske tožbe.
10. Že prva tožba, o kateri je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 167/2002 z dne 27. 3.
2003, je bila dediščinska, saj je z njo tožnik od toženca poleg ugotovitve, da je oporočni dedič, zahteval tudi izročitev
nepremičnin v posest. Tako je bilo s to tožbo zastaranje že pretrgano. Prvi odstavek 369. člena Obligacijskega
zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred
pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. V tretjem odstavku 369. člena OZ je določeno, da v
primeru, ko je bilo zastaranje pretrgano s tožbo, začne znova teči od dneva, ko je spor končan. To pa pomeni, da je
dvajsetletni zastaralni rok začel ponovno teči po izdaji sodbe Višjega sodišča v Celju dne 27. 3. 2003. Tožba v
obravnavani zadevi je bila vložena 10. 4. 2007, torej znotraj tega roka, zato je pravilna odločitev, da je neutemeljen
ugovor zastaranja tožene stranke, prav tako pa tudi revizija v tem delu.
--- Stališča in pravna mnenja, 17.12.1991
ORIGINAL:
Drugače kot pri lastninski tožbi, kjer je med strankama spor o lastninski pravici (lahko tudi pokojne osebe) glede
določene stvari,
je pravna podlaga zahtevka iz dediščinske tožbe (141. člen ZD) dedna pravica. Zato je dediščinska tožba v
25
načelu možna le med osebami, med katerimi je spor o dedni pravici, ker ena izmed njih uveljavlja svojo enako ali
močnejšo dedno pravico proti osebi, ki posest stvari iz zapuščine prav tako utemeljuje s svojo dedno pravico, tedaj
med dediči istega zapustnika.
V konkretnem primeru je bil sporen obseg zapuščine zaradi izločevanja 1/2 premoženja, s katerim je pokojna
razpolagala z oporoko in sicer iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze med
pokojno oporočiteljico ter njenim možem, umrlim 20.9.1967. Sporna je torej oporočiteljičina lastninska pravica na
premoženju, ki je bilo predmet dedovanja. Pravne podlage vloženega lastninskopravnega zahtevka ne more
spremeniti niti dejstvo, da ga je vložila dedinja po pokojnem A.Z. (ki je hkrati dedinja po pokojni M.Z.), ki je sporne
nepremičnine pridobil v času trajanja zakonske zveze, niti dejstvo, da je vložen proti dedičem pokojne M.Z., ki so
hkrati tudi dediči po pokojnem A.Z. Upravičenje, ki ga je imel pokojni (v konkretnem primeru pravica do ugotovitve
obsega skupnega premoženja in solastninskega deleža na njem, kar je lastninskopravni zahtevek; 2. odstavek 51.
člena in 1. odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oz. prej veljavni 10. oz. kasneje 8. člen
Temeljnega zakona o zakonski zvezi, Ur.l. FLRJ 29/46-12/65, prečiščeno besedilo Ur.l. SFRJ 28/65, ter 12. - 17. Člen
Zakona o premoženjskih razmerjih med zakonci, Ur.l. LRS 20/50, se z njegovo smrtjo namreč prav nič ne spremeni
(2. in 132. člen Zakona o
dedovanju, v nadaljevanju ZD). Zato ni pravilna razlaga sodišča druge stopnje, da dediči nimajo originalne (takšne)
pravice, kot jo je imel zapustnik, temveč le (neko drugo) pravico, ki jo imajo na podlagi dedovanja in ki zato zastara v
rokih, predpisanih v 141. členu ZD. Če bi obveljalo takšno stališče, ne bi imele nobenega smisla določbe o
priposestvovanju (zlasti 28. člen in 2. odstavek 30. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij, v nadaljevanju
ZTLR), po katerih nepošten posestnik nikdar ne more postati lastnik stvari, ki jo ima v posesti. Proti takšnemu
posestniku (ali njegovemu dediču, ki je za nedobrovernost svojega prednika vedel, 5. odstavek 28. člena ZTLR - arg.
a contratio) bo torej lastninska tožba vselej, ne glede na potek časa, uspešna.
Drugače kot pri lastninski tožbi, kjer se zatrjuje obstoj lastninske pravice, med strankami je torej spor o lastninski
pravici (lahko tudi
pokojne osebe), je pravna podlaga zahtevka (dediščinske tožbe) dedna pravica. Zato je slednja v načelu možna le
med osebami, med katerimi je spor o dedni pravici, ker ena izmed njih uveljavlja svojo enako ali močnejšo dedno
pravico proti osebi, ki posest stvari iz zapuščine prav tako utemeljuje s svojo dedno pravico. Spor o pravici do
dedovanja pa je po logiki stvari same možen le med dediči istega zapustnika. Smisel določila 141. člena ZD je torej
v tem, da po preteku rokov iz 141. člena ZD in ob ugovoru zastaranja spor o pravici do dedovanja ni več
možen. Domnevni dedič postane pravi dedič, čeprav pravi dedič s potekom časa ne izgubi svoje dedne pravice.
Pravni red varuje z roki iz 141. člena ZD torej le dediča proti drugim dedičem, ni pa z istimi roki prvi zavarovan
nasproti osebam, ki si določeno stvar iz zapuščine (v konkretnem primeru iz zapuščine po pok. M.Z.) lastijo na
lastninskopravni podlagi.
---- VSL sodba I Cp 1359/99, 12.07.2000
Tožnica kot oporočna dedinja po pok. J.M. zahteva od toženca kot zakonitega dediča po pok. J.M. ugotovitev, da je
oporočna dedinja in torej na podlagi oporoke lastnica določenega nepremičnega premoženja ter izstavitev
zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko kot lastnica teh nepremičnin vpisala v zemljiško knjigo. Gre torej
za dediščinsko tožbo, sestavljeno iz ugotovitvenega dela, s katerim se ugotavlja dedna pravica, in dajatvenega dela
za izročitev dela zapuščine, ki ji ga je z oporoko zapustil oporčitelj. Kdaj zastara pravica zahtevati zapuščino kot
zapustnikov dedič, pa določa 141. čl. ZD. Sodišče v pravdnem postopku po 224. čl. ZD ne razveljavlja odločbe
zapuščinskega sodišča in ne izdaja nove odločbe o glavni stvari (novega sklepa o dedovanju), kot to določa 427. čl.
ZPP/77 za primer obnove pravdnega postopka. V pravdnem postopku sodišče ne razveljavi neposredno samega
sklepa o dedovanju, temveč razreši spor med strankama, upoštevajoč meje postavljenega tožbenega zahtevka (1.
odst. 2. čl. ZPP/77). To sicer pomeni spremembo vsebine sklepa o dedovanju, vendar le v obsegu, o katerem je bilo
odločeno v pravdi, velja namesto sklepa o dedovanju sodba, izdana v pravdnem postopku. Nujni dedič lahko zahteva
odpravo prikrajšanja nujnega deleža v poznejši pravdi ob pogojih za obnovo postopka (224. čl. ZD) le s tožbo. Pravica
do nujnega deleža je dedna pravica (27. čl. ZD) in je zgolj z ugovorom ne more uspešno uveljaviti. Če hoče doseči
pravnomočno odločitev o tem vprašanju in spremebo sklepa o dedovanju tudi v tem delu, mora to uveljaviti s tožbo.
---- VSL sodba I Cp 4188/2008, 18.02.2009
JEDRO: Priglasitev terjatve v zapuščinskem postopku ne pretrga zastaranja upnikove terjatve proti dolžnikovemu
dediču.
--- VSL sklep I Cp 2228/2003, 09.06.2004
JEDRO: Dediščinska tožba je posebna tožba dednega prava, s katero dedič zahteva zapuščino kot zapustnikov dedič od njenega
posestnika. Edino določilo, ki dediščinsko tožbo obravnava, je 141. člen ZD, ki ureja njeno zastaranje. Iz besedila tega
člena pa izhaja, da je dediščinska tožba dajatvena tožba - tožba na izročitev zapuščine kot dediču, podlaga temu pa je
dedna pravica. Z dediščinsko tožbo torej tožnik od toženca zahteva vzpostavitev takšnega stanja, kakršnega je
pridobil s smrtjo zapustnika (torej uskladitev dejanskega stanja s pravnim). Zahtevek, kot je oblikovan v obravnavani
zadevi, je enak lastninskemu, čeprav je podlaga pridobitvi tožnikove lastninske pravice dedovanje. Z dedovanjem se
26
pridobi lastninska pravica na stvari v trenutku, ko se uvede dedovanje za umrlim, če zakon ne določa drugače (36.
člen ZTLR). Po 1. odstavku 123. člena ZD se s smrtjo uvede dedovanje po umrlem, pokojnikova zapuščina pa preide
po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Načelo ipso iure dedovanja velja tako
za zakonito kot tudi za oporočno dedovanje. V primeru dedovanja je torej pravni temelj pridobitve lastninske pravice
zakon, lastninska pravica za dediče pa nastane s trenutkom smrti zapustnika (36. člen ZTLR in 132. člen ZD). Glede
na to lahko prihaja do konkurence dediščinskega (univerzalnega) in lastninskega (singularnega) zahtevka:
dedič namreč ne nastopa le kot univerzalni pravni naslednik zapustnika, temveč je obenem imetnik vsake posamezne
pravice, ki mu pripada kot dediču zapustnika. Ker tožena stranka v obravnavani zadevi tožniku oporeka dedno
pravico, je kljub temu, da je tožbeni zahtevek oblikovan kot lastninski, narava spora dediščinska, kar pa ne pomeni,
da vprašanj, ki se tičejo dedne pravice, ni mogoče rešiti kot prejudicialnih.
Glede na nenaklonjenost procesnih predpisov ugotovitveni tožbi in glede na zapadlost dajatvenega (dediščinskega
zahtevka) je ugotovitvena tožba dovoljena le pod pogoji iz 3. odstavka 181. člena ZPP. Tudi zgolj dajatveni zahtevek
pa zagotavlja ugotovitev obstoja celotnega materialnopravnega razmerja, saj ga kot podlago zahtevka vsebuje tudi
dajatvena sodba. Da sodišče lahko toženi stranki naloži določeno dajatev, mora namreč najprej ugotoviti, ali med
strankama obstoji takšno materialnopravno razmerje, ki opravičuje dajatveni zahtevek. V tem delu je pritožba tožeče
stranke utemeljena in se tudi pravilno sklicuje na sodno prakso oziroma stališče Vrhovnega sodišča RS (prim. odločbe
II Ips 362/2001, II Ips 2/98, II Ips 291/91).
DEDIŠČINSKA TOŽBA vs LASTNINSKA TOŽBA
Stališča in pravna mnenja, 17.12.1991
ORIGINAL:
V konkretnem primeru je bil sporen obseg zapuščine zaradi izločevanja 1/2 premoženja, s katerim je pokojna
razpolagala z oporoko in sicer iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze med
pokojno oporočiteljico ter njenim možem, umrlim 20.9.1967. Sporna je torej oporočiteljičina lastninska pravica na
premoženju, ki je bilo predmet dedovanja. Pravne podlage vloženega lastninskopravnega zahtevka ne more
spremeniti niti dejstvo, da ga je vložila dedinja po pokojnem A.Z. (ki je hkrati dedinja po pokojni M.Z.), ki je sporne
nepremičnine pridobil v času trajanja zakonske zveze, niti dejstvo, da je vložen proti dedičem pokojne M.Z., ki so
hkrati tudi dediči po pokojnem A.Z. Upravičenje, ki ga je imel pokojni (v konkretnem primeru pravica do ugotovitve
obsega skupnega premoženja in solastninskega deleža na njem, kar je lastninskopravni zahtevek; 2. odstavek 51.
člena in 1. odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oz. prej veljavni 10. oz. kasneje 8. člen
Temeljnega zakona o zakonski zvezi, Ur.l. FLRJ 29/46-12/65, prečiščeno besedilo Ur.l. SFRJ 28/65, ter 12. - 17. Člen
Zakona o premoženjskih razmerjih med zakonci, Ur.l. LRS 20/50, se z njegovo smrtjo namreč prav nič ne spremeni
(2. in 132. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Zato ni pravilna razlaga sodišča druge stopnje, da dediči
nimajo originalne (takšne) pravice, kot jo je imel zapustnik, temveč le (neko drugo) pravico, ki jo imajo na podlagi
dedovanja in ki zato zastara v rokih, predpisanih v 141. členu ZD. Če bi obveljalo takšno stališče, ne bi imele
nobenega smisla določbe o priposestvovanju (zlasti 28. člen in 2. odstavek 30. člena Zakona o temeljih
lastninskopravnih razmerij, v nadaljevanju ZTLR), po katerih nepošten posestnik nikdar ne more postati lastnik stvari,
ki jo ima v posesti. Proti takšnemu posestniku (ali njegovemu dediču, ki je za nedobrovernost svojega prednika vedel,
5. odstavek 28. člena ZTLR - arg. a contratio) bo torej lastninska tožba vselej, ne glede na potek časa, uspešna.
Drugače kot pri lastninski tožbi, kjer se zatrjuje obstoj lastninske pravice, med strankami je torej spor o lastninski
pravici (lahko tudi pokojne osebe), je pravna podlaga zahtevka (dediščinske tožbe) dedna pravica. Zato je slednja v
načelu možna le med osebami, med katerimi je spor o dedni pravici, ker ena izmed njih uveljavlja svojo enako ali
močnejšo dedno pravico proti osebi, ki posest stvari iz zapuščine prav tako utemeljuje s svojo dedno pravico. Spor o
pravici do dedovanja pa je po logiki stvari same možen le med dediči istega zapustnika. Smisel določila 141.
člena ZD je torej v tem, da po preteku rokov iz 141. člena ZD in ob ugovoru zastaranja spor o pravici do dedovanja ni
več možen. Domnevni dedič postane pravi dedič, čeprav pravi dedič s potekom časa ne izgubi svoje dedne pravice.
Pravni red varuje z roki iz 141. člena ZD torej le dediča proti drugim dedičem, ni pa z istimi roki prvi zavarovan
nasproti osebam, ki si določeno stvar iz zapuščine (v konkretnem primeru iz zapuščine po pok. M.Z.) lastijo na
lastninskopravni podlagi.
---
UGOTOVITVENA TOŽBA
--- VSL sklep II Cp 1415/2009, 08.07.2009
JEDRO: Podlago za upravičenje tožnikov (v zapuščinskem postopku prezrtih dedičev) zoper tožence do vpisa
lastninske pravice predstavlja tudi že pravnomočni sklep o dedovanju (deklaratorni naslov za vpis lastninske pravice
na njihovo ime v zemljiški knjigi). V zapuščinskem postopku prezrti dediči izkazujejo pravni interes za vložitev
ugotovitvene tožbe, s katero terjajo ugotovitev, da so dediči po pokojnem zapustniku, tudi v primeru, če dajatvenega
zahtevka ne bi uveljavili oziroma bi se postavljeni ugotovitveni tožbeni zahtevek morebiti izkazal kot neutemeljen. Le z
ugotovitveno tožbo (vmesnim ugotovitvenim zahtevkom) si stranka lahko zagotovi pravnomočno odločitev tudi o
obstoju pravnega razmerja, ki učinkuje tudi v morebitnih prihodnjih pravdah iz tega razmerja.
27
VOLILO
--- VSL sodba II Cp 196/2007, 07.03.2007
JEDRO: Volilo ne predstavlja posebnega dela premoženja, ki ne bi spadal v zapuščino. Naša ureditev dednega prava
namreč ne pozna vindikacijskega legata, ki bi omogočal volilojemniku, da pridobi takoj ob smrti zapustnikov ex lege
lastninsko pravico na nepremičnini oziroma iz premoženja, ki bi imelo ločen status do zapuščinskega premoženja in
torej ne bi predstavljalo premoženja zapustnika. V skladu z določbo 86. člena ZD je možen le damnacijski legat
(razen v primeru iz 33. člena ZD), ki pa predstavlja "zgolj" obligacijsko upravičenje volilojemnika, da zahteva iz
zapustnikovega premoženja (aIi celo iz premoženja tretje osebe oz. drugih dedičev) določeno stvar.
??? VINDIKACIJSKI LEGAT – 33. čl ZD
VOLILOJEMNIK – DARILO ZA PRIMER SMRTI
--- Sodba II Ips 388/2010, 05.05.2011
JEDRO: Za presojo, kdaj je bilo darilo dano, pri sklenitvi darilne pogodbe za primer smrti, je relevanten trenutek
prehoda premoženja in ne trenutek sklenitve same pogodbe.
Volilojemnik dobi pravico proti dediču v trenutku zapustnikove smrti in ne v trenutku, ko oporočitelj napravi oporoko, s
katero mu volilo nakloni. Zato tudi ni razloga, da bi darilo na podlagi darilne pogodbe za primer smrti in relevanten
trenutek, kdaj je darilo prejeto, obravnavali drugače.
Iz narave darilne pogodbe za primer smrti izhaja, da je bistvo, da se mora izpolniti šele po darovalčevi smrti in ne ob
sklenitvi pogodbe.
Za presojo pravice nujnega dediča (tožnice) na vrnitev darila zato ni odločilen čas podpisa takšne darilne pogodbe in
je ta primer treba obravnavati enako kot primer, ko je bilo darilo dano v zadnjem letu darovalčevega življenja (peti
odstavek 28. člena ZD).
Pretrganje zastaranja iz 41. člena ZD učinkuje tudi za osebe, ki niso zakoniti dediči in so „druge osebe“ v smislu
petega odstavka 28. člena ZD ter niso sodelovali v zapuščinskem postopku.
ODPOVED NEUVEDENEMU DEDOVANJU
--- Sodba in sklep II Ips 553/2003, 27.10.2004
JEDRO: Značilnost odpovedi neuvedenemu dedovanju je v tem, da predstavlja po eni strani izjemo od načela, da
nihče ne more razpolagati z dediščino, katere se nadeja, in da se zato pred zapustnikovo smrtjo tudi ne more
pričakovati dediščini odpovedati (prvi odstavek 104. člena in prvi odstavek 137. člena ZD), po drugi strani pa tudi
izjemo od načela, da zapustnik ne more pogodbeno razpolagati s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti (103. člen ZD).
Tisti, ki se odpoveduje neuvedenemu dedovanju, se tako vselej odloča le na podlagi stanja v času odpovedi,
zavedajoč se, da se to stanje (nepredvidljivi) prihodnosti, ko bodo nastali učinki odpovedi, lahko spremeni
(premoženje prednika oz. potencialnega zapustnika se lahko poveča, lahko pa se tudi zmanjša). Ker odpoved
dedovanju ne more biti delna (npr. da bi se nanašala le na tisto premoženje, ki ga je imel prednik v času odpovedi), je
tveganje vključeno v samo bistvo tega posla.
--- VSL sodba I Cp 1529/2009, 17.06.2009
JEDRO:
Pravni posli iz 47. člena ZN (tudi sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju) so nični, če niso sklenjeni v obliki
notarskega zapisa. Gre za obliko, ki je pogoj za veljavnost odpovedi neuvedenemu dedovanju in je ni mogoče
nadomestiti s kakšno drugo obliko, tudi teorija realizacije v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ta velja le za
primer, ko se za obligacijske posle zahteva pisna oblika (primerjaj 58. člen OZ).
tekst : Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se 1. odstavek 1.
točke izreka pravilno glasi:
Dednopravni sporazum, ki sta dne 10.3.1997 sklenila tožnik T. Š. in pokojna A. Š., nazadnje stanujoča AA, pred
Okrajnim sodiščem v Kranju, je ničen.
OPOROKA
--- VSL sodba I Cp 3437/2008, 10.12.2008 - DOBRA
JEDRO: Kadar oporočni dedič zatrjuje, da oporoke ni podpisal ne napisal oporočitelj, zatrjuje neveljavnost oporoke
zaradi pomanjkljivosti v obliki in ne ničnosti oporoke. Zato zanj velja rok iz 76. člena ZD.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev neveljavnosti oporoke pokojnega F.
B., ker je ocenilo, da je ta vložen po poteku enoletnega roka iz 1. odst. 76. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS,
št. 15/76 z dopolnitvami). Oporoka je enostranska, preklicna, v predpisani obliki dana izjava volje, s katero neka oseba
razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Ker gre za enostranski pravni posel, se pravila o pogojih za
veljavnost, ki veljajo za pravne posle nasploh, uporabljajo tudi za oporoko, vendar samo, če v Zakonu o dedovanju ni
predpisana specialna ureditev. ZD vsebuje predpise o oporočni sposobnosti, o oporočiteljevi volji in napakah volje ter
o zahtevah obličnosti, splošna pravna poslovna ureditev pa velja zlasti za pogoj možnosti, dopustnosti, določenosti ali
28
določljivosti vsebine oporoke in dopustnosti podlage oporočnega razpolaganja (primerjaj Karel Zupančič, Dedovanje z
uvodnimi pojasnili, Založba Uradni list, 2005). V omenjenih primerih se smiselno uporabljajo določila Obligacijskega
zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), pri čemer je sankcija v primeru nemogoče ali nedoločljive vsebine oporoke, pa tudi
če je vsebina ali podlaga v nasprotju z ustavo oziroma moralnimi načeli in prisilnimi predpisi, ničnost. V obravnavani
zadevi je tožnik zatrjeval, da je oporoka nična, ker je ni napisal in podpisal oporočni dedič. Pritožbeno sodišče soglaša
s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v takem primeru za uveljavljanje neveljavnosti oporoke zaradi napak v njeni
obliki po določilu 62. v zvezi s 63. členom ZD in ne za njeno ničnost. ZD ima namreč specialne določbe o tem, v
kakšni obliki mora biti oporoka napravljena, kršitve teh obličnostnih pravil pa privedejo do neveljavnosti oporoke in ne
ničnosti. Gre za lažjo obliko neveljavnosti, torej za izpodbojnost (76. člen ZD), saj oporoka ni neveljavna sama po
sebi, temveč je neveljavnost treba uveljavljati oziroma zahtevati, kar pa je bistveni razlikovalni znak od ničnosti
oporoke, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi je bila v spis predložena
lastnoročna oporoka zapustnika, tožnik pa z zahtevkom zatrjuje njeno neveljavnost, zato je odločitev sodišča prve
stopnje, da zanj veljajo roki 76. člena ZD, pravilna. Glede na navedeno pa so tudi neodločilne pritožbene navedbe, da
bi sodišče moralo paziti na ničnost oporoke ne glede na v tožbi navedene razloge, saj drugih razlogov v smeri
nedopustnosti, nedoločljivosti ali o nasprotju vsebine oziroma podlage oporoke s prisilnimi predpisi in moralo, pritožnik
niti v pritožbi ne zatrjuje niti ne izhajajo iz vsebine oporoke. Razlog morebitne pomanjkljive obličnosti pa ni ničnostni
razlog. Sodišče torej ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem
grafološke stroke v smeri ugotavljanja ničnosti oporoke, prav tako pa v zvezi s tem tudi ni nepopolno ugotovilo
dejanskega stanja. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene, pravno neodločilne pa so tudi pritožbene
navedbe o razglasitvi vseh oporok in o tem, da je oporoka neobstoječa.
Po določilu 76. člena ZD lahko neveljavnost oporoke zaradi napak v obliki uveljavlja po uvedbi dedovanja tisti, kdor
ima pravni interes, in sicer v enem letu od dneva, ko je zvedel za oporoko, toda najpozneje v 10 letih od razglasitve
oporoke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za napake v obliki oporoke lahko izvedel najkasneje ob njeni
razglasitvi, saj je že pred tem prejel njen drugopis hkrati z vabilom na zapuščinsko obravnavo. Pritožbeno sodišče
soglaša, da je enoletni rok iz 76. člena ZD tako začel teči 20.11.2000. Pravilno pa tožeča stranka opozarja, da gre za
zastaralni in ne prekluzivni rok. Ker pa je tožena stranka v vlogi z dne 5.3.2000 ugovarjala poteku roka, je sodišče
prve stopnje moralo presojati, ali je bila tožba vložena v zakonsko določenem roku. Ob tem je z vpogledom v
zapuščinski spis D 187/2000 Okrajnega sodišča v Krškem ugotovilo, da je tožnik na naroku dne 20.11.2000 izvedel
tako za sporno oporoko kot tudi za oporoko z dne 13.5.2000, sestavljeno v njegovo korist, pri čemer sta bili obe
oporoki razglašeni, na naroku dne 25.1.2001 pa je bil že seznanjen, da nekateri dediči nasprotujejo veljavnosti
kasnejše oporoke. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Krškem s sodbo opr. št. P 111/2003 z dne
16.12.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.11.2004 ugotovilo, da je kasnejša oporoka F. B. z dne
13.5.2000, po kateri je bil za oporočnega dediča imenovan tožnik, neveljavna, končno odločitev v tej zadevi pa je
pooblaščenec tožeče stranke prejel 28.1.2005. Ker je tožbo v obravnavani zadevi vložil šele 8.3.2007, torej več kot 2
leti po prejemu sodbe glede veljavnosti predhodne oporoke, se pritožba tudi ne more sklicevati na to, da bi bili podani
razlogi zadržanja oziroma pretrganja zastaranja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da gre za dva ločena
pravna instituta, pri čemer institut zadržanja zastaranja, na katerega se smiselno sklicuje pritožnik z omembo določila
361. člena OZ, pride v poštev le glede razlogov, ki jih urejajo določila 358. do 360. člena citiranega zakona. Tekst 361.
člena OZ, ki govori o tem, da v primeru, če zastaranje ni moglo začeti teči zaradi kakšnega zakonitega vzroka, začne
teči takrat, ko ta vzrok preneha, se torej nanaša na zakonite razloge iz predhodno navedenih členov in ne na razlog,
kot ga navaja pritožnik. Ta namreč zatrjuje, da pred 22.11.2007, ko je sodišče na novi zapuščinski obravnavi dediče
pozvalo, naj se opredelijo do sedaj sporne oporoke, ni imel pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe na
neveljavnost oporoke. S takšnim stališčem pa se pritožbeno sodišče ne strinja, saj je tožnik pravni interes imel vse od
tedaj, ko je zvedel za obstoj oporoke v korist toženk oziroma od tedaj, ko je ugotovil, da dediči nasprotujejo veljavnosti
kasneje nastale oporoke. Zavedati se je namreč moral, da bo v primeru ugotovitve neveljavnosti kasnejše oporoke
prišlo do oživitve predhodne oporoke, ki pa je bila zanj kot zakonitega dediča neugodna. Pri tem za vložitev
ugotovitvene tožbe po določilu 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 53/2007) ni potreben
napotitveni sklep, saj takšno tožbo lahko vloži vsak, ki ima pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj ali neobstoj
kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma pristnost ali nepristnost kakšne listine.
Zavrnitev tožbenega zahtevka pa je pravilna tudi iz razloga, ker iz zapuščinskega postopka po pokojnem izhaja, da so
v njem poleg strank v postopku udeleženi še drugi dediči, ki pa niso zajeti v omenjeni pravdi bodisi na aktivni bodisi na
pasivni strani, zato je tožena napačna stranka. Gre za razlog zgrešene pasivne legitimacije, ki pa prav tako narekuje
zavrnitev tožbenega zahtevka (1. odst. 145. v zvezi z 32. členom ZD, primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips
564/04 z dne 18.1.2007).
Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o nepravilni določitvi teka zakonskih zamudnih obresti glede stroškov
postopka. Paricijski rok je rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti. Noben zakon ne določa, v kakšnem roku mora
zavezanec povrniti stroške postopka, zato rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi
313. člena ZPP. V primeru odločanja o stroških postopka pa paricijski rok predstavlja tudi rok za izpolnitev obveznosti
29
iz 1. odst. 299. člena OZ. Če zavezanec v tem roku obveznosti ne izpolni, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje
tudi zakonske zamudne obresti. Njihov začetek teka torej ni odvisen od pravnomočnosti sodne odločitve, temveč od
poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pričetek teka zakonskih
zamudnih obresti od stroškov postopka določilo po poteku 15 dnevnega roka, ki je hkrati rok zapadlosti obveznosti,
pravilna.
ZAHTEVEK ZA RAZVELJAVITEV OPOROKE
--- VSL sodba II Cp 3465/2011, 11.04.2012
JEDRO: 61. člen ZD je materialnopravna določba, ki jasno predvideva postavitev zahtevka za razveljavitev
oporoke ali posameznih njenih določil in ne ugotovitve neveljavnosti.
DEDIČI = SOSPORNIKI
---- VSL sodba I Cp 370/2012, 29.08.2012 !!!!!
JEDRO: Določilo 61. člen ZD jasno predvideva postavitev zahtevka za razveljavitev oporoke ali posameznih njenih
določil in ne ugotovitve neveljavnosti.
V sporu o veljavnosti oporoke so vsi zakoniti dediči nujni sosporniki.
5. Pritožba materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da so v sporu o veljavnosti oporoke nujni sosporniki
vsi zakoniti dediči, ne oporeka, pritrjuje pa mu tudi pritožbeno sodišče.
6. Pri tem je nepomembno ali imajo posamezni zakoniti dediči pravni interes za vodenje pravde, kjer so svoje dedne
deleže (že) odstopili tožniku. Odstop dednega deleža namreč ne pomeni odpovedi dediščini in s tem izstopa iz
skupnosti dedičev. Ob zapustnikovi smrti je namreč nastala glede zapustnikovega premoženja med sodediči
skupnost, ki praviloma traja do razdelitve zapuščine. Do takrat pa dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno
(1. odstavek 145. člena ZD). Subjekti dediščine so zato vsi dediči kot enota, vsem gredo pravice in obveznosti, ki
zapuščino sestavljajo. Zato spora o tem, ali je veljavna oporoka, ki se nanaša na zapuščinsko premoženje, ni mogoče
rešiti različno za posameznega zakonitega dediča in so zato v pravdi vsi enotni in tudi nujni sosporniki. V kolikor pa le-
ti zaradi takšnega odstopa niso imeli interesa za vodenje pravde, bi jih tožnik moral navesti na pasivni strani(1).
7. Na aktivni ali pasivni strani bi morali sodelovati vsi nujni sosporniki ne glede na to, da je zapuščinsko sodišče s
sklepom, s katerim je prekinilo zapuščinski postopek, na pravdo napotilo le tožnika. Nujno sosporništvo namreč ni
fakultativna ustanova, ampak procesna nujnost in zapuščinsko sodišče s svojim sklepom na to ne more vplivati.
Tožnik na napotitveni sklep v tem pogledu tudi ni vezan.
12. Po 61. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) lahko, če je bil zapustnik nesposoben za razsojanje ali če je
bil z grožnjo ali silo prisiljen, da je napravil oporoko ali jo je napravil zaradi zvijače ali zato, ker je bil v zmoti, tisti, ki
ima pravni interes, v določenem roku zahteva razveljavitev oporoke.
13. Tožeča stranka je na tej podlagi zahtevala ugotovitev neveljavnosti zapustnikove oporoke. Tak zahtevek pa je
nepravilen. Citirani 61. člen ZD je materialnopravna določba, ki jasno predvideva postavitev zahtevka za razveljavitev
oporoke ali posameznih njenih določil in ne ugotovitve neveljavnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato odločitev
prvega sodišča, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav iz drugih razlogov, pravilna.
14. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo v preteklosti sicer mogoče zaslediti posamezne primere, ko je sodna
praksa dopuščala tudi ugotovitvene tožbene zahtevke, vendar pa odstopanj od zgoraj opisanega stališča v novejši
sodni praksi ni več(2). Tudi sicer gre za stališče, ki je splošno sprejeto v pravni teoriji, določilo 61. člena ZD pa je, kot
je že bilo pojasnjeno, tudi samo po sebi jasno in ne dopušča različnih razlag.
15. Ugotovljena nesklepčnost pomeni, da tožnik s tožbenim zahtevkom kot ga je postavil, ne bi uspel, tudi če bi v
postopku nastopali vsi nujni sosporniki. Kršitev, ki jo je sicer zagrešilo sodišče prve stopnje, zato v takšni situaciji ni
vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.
NEVELJAVNOST IZJAVE O PREKLICU OPOROKE
---- Sodba II Ips 336/2009, 11.11.2010 – TZ mora biti OBLIKOVALNI – 61. ZD
JEDRO: Tožeča stranka je iz razloga zapustničine oporočne nesposobnosti zahtevala ugotovitev neveljavnosti izjave
o preklicu oporoke, čeprav materialno pravo v tem primeru (jasno) predvideva postavitev zahtevka za razveljavitev
izjave in za njegovo vložitev določa zastaralne roke.
Tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti izjave o preklicu oporoke je treba zaradi njegove nesklepčnosti
(neskladnosti z materialnopravno določbo 61. člena ZD) zavrniti.
PREKLIC OPOROKE
---- VSK sklep Cp 495/99, 14.12.1999
JEDRO: Ni potrebno, da je preklic oporoke izjavljen v isti obliki kot jo ima oporoka. Če pa je preklic oporoke
neveljaven, ker nima oblike, ki jo zakon predpisuje, ko oporočitelj ne zna ali ne more brati, je tudi oporoka takšnega
oporočitelja, ki ni sestavljena v obliki, kot jo določa 66. člen ZD, neveljavna.
---
OBRAZLOŽITEV: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je oporoka, ki
jo je napravil pokojni J.B., neveljavna. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo
30
potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je pokojni s tem, ko je uničil dva izvoda oporoke in ko je nedvomno izkazal voljo, da
želi oporoko uničiti, oporoko preklical, čeprav je še en izvod oporoke ostal pri toženi stranki.
---
JEDRO: Če je zapustnik napravil več izvodov oporoke, ki so vsi originali, zadostuje uničenje le nekaterih, če je
ugotovljeno, da je bila njegova volja preklicati oporoko. Tudi oporoka v več izvodih je vsebinsko ena oporoka.
---
JEDRO: Ugotovitev sodišča, da naj bi pokojni I.M. oporoko pri odvetniku preklical, ne daje odgovora na vprašanje, ali
je šlo za preklic oporoke na predpisan način, to je v skladu s 1. odst. 99. čl. Zakona o dedovanju. Tožena stranka bi
morala v postopku dokazati poleg namena preklicati oporoko, tudi, da je bil preklic narejen v eni od oblik, predpisanih
za sestavo oporoke. Glede na to, da listine o preklicu ni, pa analogno s 77. čl. ZD tudi, da je listina o preklicu
obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena.
--- Sodba II Ips 677/2007
JEDRO: Izjava o preklicu oporoke ne izpolnjuje pogojev po 99. členu ZD, saj ni dana v nobeni od zakonsko
predvidenih oblik za sestavo oporoke. Izjava tudi ne izpolnjuje pogojev za notarsko oporoko. Zgolj dejstvo, da je pri
sestavi izjave sodelovala notarska namestnica še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za veljaven preklic oporoke.
Dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano, so naslednje: a) oporočiteljeva
izjava, s katero naj bi preklical oporoko, je napisana na pisalni stroj; b) oporočitelj je izjavo lastnoročno podpisal; c)
oporočiteljev podpis na izjavi je notarsko overila namestnica notarke; d) na hrbtni strani izjave sta navedeni in
podpisani osebi, ki sta nastopali kot identifikacijski priči ob ugotavljanju istovetnosti zapustnika pri notarski overitvi
podpisa na izjavi in e) ena od prič, ki je kot identifikacijska priča podpisana na hrbtni strani listine, je oporočiteljeva
vnukinja in zakonita dedinja (prva tožnica).
Na podlagi teh dejanskih ugotovitev, sta nižji sodišči pravilno presodili, da izjava ne izpolnjuje pogojev po 99. členu
ZD, po katerem lahko oporočitelj vselej prekliče oporoko z izjavo, dano v katerikoli obliki, v kateri se po zakonu lahko
napravi oporoka. Izjava namreč ni dana v nobeni od zakonsko predvidenih oblik za sestavo oporoke.
ROK ZA IZPODBIJANJE OPOROKE
--- Sodba II Ips 563/2001, 20.02.2002
Začetek teka enoletnega subjektivnega zastaralnega roka za zahtevek za razveljavitev oporoke po 61. členu Zakona
o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je vezan na dve okoliščini: na dan, ko je tisti, ki oporoko izpodbija, zvedel za vzrok
neveljavnosti, in na dan razglasitve oporoke (194. člen ZD). Rok ne more začeti teči pred razglasitvijo oporoke (drugi
odstavek 61. člena ZD). Če je torej tisti, ki izpodbija oporoko, zvedel za vzrok neveljavnosti pred razglasitvijo oporoke,
teče rok za izpodbijanje od dne razglasitve oporoke. Zato je bilo treba ugotavljati, kdaj je tožeča stranka zvedela za
okoliščine, zaradi katerih izpodbija dodatek k oporoki z dne 8.10.1991 pok. dr. P. B. To je sodišče prve stopnje
ugotovilo na podlagi zaslišanja prič in strank ter na podlagi pregleda pravdnega spisa, opr. št. II P 801/91 Temeljnega
sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani. V tej pravdi so se namreč po navedbah strank obravnavala vprašanja, ki jih
tožeča stranka šteje kot podlago za svoje stališče, da je sporna oporoka neveljavna. Revizijski očitek, da je sodišče
izvajalo tudi dokaze, ki presegajo ta vprašanja, ni utemeljen.
Sodišče je moralo ugotavljati tako vsebino očitkov tožeče stranke, kot tudi čas, ko je tožeča stranka zvedela zanje.
Napaka sodišča bi bila, če ne bi ugotovilo vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev. Če je dejansko stanje
ugotavljalo širše, kot se zdi potrebno tožeči stranki, to ne pomeni nobene kršitve določb postopka.
Tudi nadaljnje revizijsko stališče, da ni bil pravilno uporabljen 61. člen ZD in da bi bilo treba v zvezi z ugotavljanjem
nastopa zastaranja uporabiti tudi 210. člen ZD, ni utemeljeno. Razglasitev oporoke spada med dejanja, ki se opravijo
pred zapuščinsko obravnavo, v pripravah nanjo (193. do 198. člen ZD). Sodišče razglasi oporoko ne glede na to, ali je
veljavna (drugi odstavek 193. člena ZD).
Razglasitev oporoke je odločilen trenutek za začetek teka zastaralnega roka po 61. členu ZD. Nadaljnja dejanja
zapuščinskega sodišča na to ne vplivajo, tako tudi ne napotitev na pravdo po 210. členu ZD. Oporoka, ki je
obremenjena z napakami volje oporočitelja, namreč ni neveljavna sama po sebi. Je le izpodbojna; ali jo bodo
izpodbijali ali pustili v veljavi, je stvar odločitve zainteresiranih dedičev in ne zapuščinskega sodišča. Zato je imela
tožeča stranka čas za izpodbijanje oporoke eno leto po razglasitvi, ne glede na to, da zapuščinsko sodišče v tem času
ni opravilo zapuščinskega naroka.
RAZDEDINJENJE
--- VSL sodba II Cp 3204/2007, 12.03.2008
JEDRO: Toženec se je do zapustnice vedel izrazito agresivno. Večkrat jo je udaril, jo lasal, kalil spanec, ko je loputal
po vratih in vdiral v njeno spalnico. Takšno ravnanje ustreza pojmu grdega ravnanja, ki je razlog za razdedinjenje.
V obravnavani zadevi se najprej zastavlja vprašanje, ali je opis toženčevega ravnanja do zapustnice takšen, da ustreza razlogu za
razdedinjenje iz 1. točke 1. odst. 42. čl. ZD. Kršitev moralne dolžnosti pomeni po stališču teorije grdo ravnanje, opustitev dolžnega
spoštovanja, pomoči ob boleznih ali težavah, opustitev obiskov in podobno ravnanje, če ima osebo za oporočitelja in družbeno
skupnost težji pomen (primerjaj Zupančič, Dedno pravo, Ljubljana 1991, stran 78). To, kar je opisano v trditveni podlagi tožbe in
kasneje ugotovljeno v sodbi (lasanje, fizično nasilje, loputanje po vratih, kaljenje spanca), brez dvoma ustreza opisanemu razlogu
za razdedinjenje. Naslednje materialnopravno vprašanje, na katerega je moralo odgovoriti pritožbeno sodišče, se nanaša na
31
časovni vidik vzroka za razdedinjenje. Drugi odstavek 43. čl. ZD pravi, da mora biti razlog za razdedinjenje podan takrat, ko je bila
oporoka napravljena (razlog vdajanja brezdelju in nepoštenemu življenju pa tudi še ob smrti).
Določbo je treba zato razumeti tako, da mora biti odnos skaljen zaradi dedičevega ravnanja preden je napravljena oporoka. Smisel
te določbe je v tem, da zapustnik dediča ne more iz kakršnegakoli (lahko tudi hipotetičnega) razloga razdediniti vnaprej - pravi
razlog razdedinjenja pa bi se pripetil šele naknadno. Bistveno torej je, da je bil odnos med dedičem in zapustnikom v trenutku
oporoke že skaljen zaradi dedičevega grdega ravnanja; ni pa odločilno koliko časa, preden je bila oporoka napravljena, se je tak
odnos skalil.
--- Sodba II Ips 801/2008, 29.03.2012
JEDRO: Toženčevo grdo ravnanje do zapustnice in opustitev dolžnega spoštovanja nedvomno predstavlja pregrešitev običajnih
družbenih norm vedenja med sorodniki in tudi po merilih širše družbene morale hujšo kršitev moralne dolžnosti do zapustnika.
Morebitna kršitev moralne obveznosti starša nad otrokom ne daje pravice otroku, da krši moralne obveznosti do starša.
6. Če se zapustnik tako odloči, lahko razdedini dediča, ki ima pravico do nujnega deleža, le takrat, kadar je izpolnjen kateri od
razlogov, ki jih taksativno (v 42. členu) našteva ZD. Za razdedinjenje je dovolj, da obstoji eden od zakonsko določenih razlogov.
Vendar, če je zapustnik navedel, da potencialnega dediča izključuje iz dedovanja zaradi natančno določenega razloga, potem je
taka izključitev upravičena le, če v resnici obstoji prav ta razlog; morebitni obstoj katerega drugega razloga je pri tem irelevanten,
saj je uporaba instituta razdedinjenja v celoti odvisna od zapustnikove volje.(2) Zapustnica A. P. je v oporoki kot razlog
razdedinjenja toženca navedla njegovo grdo ravnanje do nje in njenega moža, toženčevega očeta. Ker je sodišče ugotovilo, da je
toženec nad zapustnico (in tudi njenim možem) izvajal psihično in fizično nasilje vse do njene smrti, je pravilno presodilo, da je
razlog za razdedinjenje iz 1. točke prvega odstavka 42. člena ZD, po katerem lahko oporočitelj razdedini dediča, ki ima pravico do
nujnega deleža, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, podan.
UGOTOVITEV OBSTOJA OPOROKE
--- VSL sodba II Cp 4282/2009, 10.03.2010
JEDRO: Sodišče je ugotavljalo, ali so dokazane in utemeljene tožbene navedbe tožeče stranke, da je bila oporoka
izgubljena (ali založena) po zapustničini smrti, kar je možen dejanski stan po 77. členu ZD, pri čemer v takem primeru
stranki, ki obstoj oporoke zatrjuje, ni potrebno posebej dokazovati vednosti oporočitelja, glede na to, da gre za izgubo
oporoke že po njegovi smrti.
---
JEDRO: Tožnica svoj zahtevek utemeljuje na kopiji zapisane oporoke, pri čemer pa ne trdi in tudi ne dokazuje, da bi
bil original oporoke po naključju ali z dejanjem koga drugega uničen, izgubljen, skrit ali založen, bodisi po
oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti (77. člen ZD). Le v primeru, če bi tožnica
zatrjevala in dokazala zgoraj navedena dejstva, bi bilo mogoče predloženo oporoko upoštevati kot dokaz, da je
oporoka obstajala, da je bil original uničen, da je bila sestavljena v pravilni obliki in kakšna je vsebina oporoke, vse v
smislu 77. člena ZD.
---
JEDRO: Učinek veljavne oporoke ima namreč le tista oporoka, za katero je brez vsakega dvoma dokazano: da je
obstajala v obliki, ki jo zakon predpisuje z določeno vsebino, a je bila uničena, izgubljena, skrita ali založena po
oporočiteljevi smrti ali prej, toda ker njegove vednosti (77. člen ZD). Če pa je dokazano, da jo je oporočitelj sam uničil,
je s tem dokazano, da jo je preklical.
----
Dokazno breme glede obstoja oporoke, na katero se sklicuje kdo od dedičev pa oporoke ne more predložiti, ureja 77.
člen ZD, ki določa, da mora prizadeti dedič dokazati obstoj oporoke, da je bila oporoka sestavljena v obliki, ki jo
predpisuje zakon, vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje in da je bila oporoka po naključju ali z
dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo,
toda brez njegove vednosti. Pogoji 77. člena ZD so taksativno našteti, kar pomeni, da morajo biti izpolnjeni vsi, da se
navedeni člen uporabi. V prvi vrsti je tako dokazno breme na tožeči stranki. Ta je dokazala vse razen dejstva, da je
bila oporoka po naključju ali z dejanjem koga drugega, brez vednosti oporočitelja uničena, izgubljena, skrita ali
založena. Nasprotno je toženi stranki uspelo dokazati, da je oporoko uničil zapustnik sam.
Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je pokojni I. J. pred smrtjo sam uničil oporoko, kar pomeni
preklic oporoke, sta pravilno presodili, da ni pravne podlage za tožbeni zahtevek in sta ga zavrnili.
OPOROKA – POGOJ – KDOR BO SKRBEL ZA MOJEGA OTROKA
--- VSL sklep I Cp 592/2010, 05.05.2010
JEDRO: ZD dopušča, da oporočitelj v oporoki postavi pogoje. Oporoka izraža jasno voljo zapustnice, da njeno
premoženje deduje oseba, ki bo skrbela za njenega sina, vendar takšen premalo določen zapis dopušča različne
razlage. Ker so med dediči sporna dejstva, bi zapuščinsko sodišče moralo prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti
stranke na pravdo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da oporoka vsebuje podatke, na podlagi katerih se da ugotoviti, kdo je oporočni dedič
(primerjaj 83. člen ZD). ZD tudi dopušča, da oporočitelj v oporoki postavi pogoje (primerjaj 82. člen ZD (2)). Oporoka
izraža jasno voljo zapustnice, da njeno premoženje deduje oseba, ki bo skrbela za njenega sina, vendar takšen
premalo določen zapis dopušča različne razlage. V prvi vrsti, kaj je za zapustnico predstavljal termin «skrb za otroka«,
v katerem obdobju naj bi se skrb izvajala ali od smrti zapustnice ali že v času njenega življenja (3), ob tem, da je
32
sporen tudi datum sestave oporoke.
Prav glede navedenih dejanskih vprašanj obstaja spor med (posameznimi) zakonitimi dediči in J. K., ki zatrjuje, da je
skrbela za sina zapustnice tako pred njeno, kot tudi po njeni smrti in da ji zato pripada zapuščina na podlagi oporoke.
Ker so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica dedičev, bi moralo sodišče prve stopnje
prepričljivo ugotoviti, katera dejstva so sporna in tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno napotiti na pravdo
(210. člen ZD v zvezi z 213. členom ZD).
Pritožba J. C. utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo prave volje zapustnice in sicer, od kdaj in na
kakšen način naj bi oseba, ki bi bila upravičena do dedovanja na podlagi oporoke, skrbela za sina zapustnice. Sodišče
prve stopnje ob odločanju ni ugotovilo navedenih dejstev, zato je preuranjen zaključek, da je J. K. oporočno voljo
zapustnice izpolnila in je zato oporočna dedinja.
Ker so bili pritožbeni razlogi utemeljeni, je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo
sodišču prve stopnje v novo odločanje (358. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim
odstavkom 366. člena ZPP). Napotki prvemu sodišču ob novem odločanju so bili že podani tekom obrazložitve.
(2) Glej tudi Karel Zupančič: Dedno pravo stran 128 – 131. (3) Npr.od sestave oporoke dalje
PREKLIC OPOROKE – IZPIT OKT 2011
--- Sodba II Ips 474/2008, 01.09.2011
JEDRO: Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je pokojni pred smrtjo sam uničil oporoko, kar pomeni
preklic oporoke, sta pravilno presodili, da ni pravne podlage za tožbeni zahtevek in sta ga zavrnili.
8. Revidentka z navedbami, da sodišče ni v zadostni meri preizkusilo zaslišanja vsake priče posebej, da posledično ni
napravilo ustrezne dokazne ocene in da ni obrazložilo na kakšni podlagi je zahtevek neutemeljen, izpodbija
ugotovljeno dejansko stanje. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa v skladu s 3. odstavkom 370.
člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.
9. O neskladnosti pri izpovedbi drugo tožene stranke, se je že sodišče druge stopnje opredelilo in je v sodbi pravilno
zapisalo, da čas in okoliščine uničenja oporoke za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka niso bistvene. Tudi,
če bi sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, da je bila oporoka uničena nekoliko prej, tožbeni zahtevek ne bi bil
utemeljen.
10. Dokazno breme glede obstoja oporoke, na katero se sklicuje kdo od dedičev pa oporoke ne more predložiti, ureja
77. člen ZD, ki določa, da mora prizadeti dedič dokazati obstoj oporoke, da je bila oporoka sestavljena v obliki, ki jo
predpisuje zakon, vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje in da je bila oporoka po naključju ali z
dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo,
toda brez njegove vednosti. Pogoji 77. člena ZD so taksativno našteti, kar pomeni, da morajo biti izpolnjeni vsi, da se
navedeni člen uporabi. V prvi vrsti je tako dokazno breme na tožeči stranki. Ta je dokazala vse razen dejstva, da je
bila oporoka po naključju ali z dejanjem koga drugega, brez vednosti oporočitelja uničena, izgubljena, skrita ali
založena. Nasprotno je toženi stranki uspelo dokazati, da je oporoko uničil zapustnik sam.(1)
11. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni ugotavljalo ali je bilo uničenje oporoke prava zapustnikova volja.
Revidentka s to trditvijo načenja nekaj, kar ni bilo predmet obravnavanja niti v postopku pred sodiščem prve stopnje
niti pred pritožbenim sodiščem, saj trditev v tej smeri vse do revizije ni podala. Konkretno revizijsko navedbo je tako
po določbi 372. člena ZPP šteti za revizijsko novoto. Nova dejstva, v smislu omenjene določbe, se morajo nanašati na
relevantno procesno kršitev, ki naj bi jo storilo pritožbeno sodišče. Revidentka sodišču očita neugotavljanje prave
zapustnikove volje, teh trditev pa v pritožbi sploh ni ponudila. Pritožbeno sodišče zato ni storilo bistvene kršitve določb
pravdnega postopka, saj se mu ob izostanku ustreznih pritožbenih trditev s temi navedbami ni bilo treba ukvarjati.(2)
12. Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je pokojni I. J. pred smrtjo sam uničil oporoko, kar pomeni
preklic oporoke, sta pravilno presodili, da ni pravne podlage za tožbeni zahtevek in sta ga zavrnili. Tako se izkaže, da
niso podani revizijski razlogi in ker sodišče tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 378.
členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.
13. Odločitev, da tožnica sama krije stroške postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku
154. člena ZPP in je zajeta z izrekom te odločbe.
---.---
Op. št. (1): Sklepa VS RS II Ips 598/2000, II Ips 168/2001.
Op. št. (2): Tako sklepi II Ips 241/2006, II Ips 337/2006, 648/2001.
NIČNA OPOROKA
--- VSL sodba I Cp 518/2012, 05.09.2012
JEDRO: Ko ima poslednja izjava volje tako težke napake v obliki, da je na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko
(npr. ustna oporoka brez prič), je oporoka nična. Sicer je oporoka, katere videz ustreza eni od zakonsko določenih
oblik, le da je obličnost vendarle kršena, izpodbojna.
Ker je bila zapustnica slepa, bi v poštev prišla le sodna oporoka oziroma oporoka, sklenjena pred notarjem. To
pomeni, da bi morala biti oporoka v obliki notarskega zapisa oziroma da bi morala biti v njem povzeta. Sporna listina,
33
ki naj bi bila oporoka, pa je bila le prejeta v hrambo pri notarju. Zato gre za neobstoječo (oziroma nično) oporoko in je
utemeljen ugotovitveni (in ne oblikovalni) zahtevek.
NEVELJAVNOST OPOROKE – POMANKLJIVA OBLIKA – IZPODBOJNA, NE NIČNA
--- VSL sodba I Cp 3437/2008
JEDRO:Kadar oporočni dedič zatrjuje, da oporoke ni podpisal ne napisal oporočitelj, zatrjuje neveljavnost oporoke
zaradi pomanjkljivosti v obliki in ne ničnosti oporoke. Zato zanj velja rok iz 76. člena ZD.
NI NEVELJAVNO DOLOČILO
--- VSL sklep I Cp 2817/2011
JEDRO: Priznanje deleža na skupnem premoženju z oporoko ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali
materialnim načelom, zato ni nična. Oporoka pa tudi ni neveljavna. Kdaj so razpolaganja v oporoki neveljavna, določa
ZD v 68. členu (če se kaj zapušča sodniku, ki je oporoko sestavil, pričam pri oporoki ali prednikom, potomcem,
bratom, sestram ter zakoncu teh oseb).
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožba dediča – sina pokojnega V. G. se nanaša le na lastnoročno oporoko, ki jo je pokojni napravil 24. 1. 2005 in
s katero je dedinji – izvenzakonski partnerki M. M., priznal solastni delež do 9/10 na poslovnih prostorih, ki se nahajajo
v R.. Za izključno dedinjo svojega solastnega deleža do 1/10 je določil M. M..
6. Drži navedba v pritožbi, da morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema (enako velja za
izvenzakonske partnerje) sklenjene v obliki notarskega zapisa, vendar pa ne držijo nadaljnje pritožbene navedbe, da
je zapustnik s solastnim deležem 9/10 razpolagal na nedopusten način in da je oporoka, ki jo je napravil, zato nična.
Oporoka (testament) je enostransko preklicna v predpisani obliki dana izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s
svojim premoženjem za primer smrti. Oporoka je glede nastanka, obstoja in posledic oziroma vsebine odvisna samo
od volje oporočitelja. Za veljavnost oporoke ni potrebno soglasje osebe, ki naj dobi korist z oporoko. Priznanje deleža
na skupnem premoženju ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali materialnim načelom, zato ni nična. Oporoka pa
tudi ni neveljavna. Kdaj so razpolaganja v oporoki neveljavna, določa Zakon o dedovanju v 68. členu (če se kaj
zapušča sodniku, ki je oporoko sestavil, pričam pri oporoki ali prednikom, potomcem, bratom, sestram ter zakoncu teh
oseb). Za nič od povedanega v tem primeru ne gre. Povedano pomeni, da je zapustnik v oporoki lahko razpolagal s
svojim premoženjem in ga zapustil dedičem po svoji volji, ki jo je v oporoki zapisal. Ne drži, da bi lahko solastni delež
9/10 prenesel na svojo izvenzakonsko partnerko le s pravnim poslom v obliki notarskega zapisa.
NEVELJAVNA RAZPOLAGANJA V OPOROKI
---- Sodba II Ips 824/2008
JEDRO: Namen določb drugega odstavka 67. člena in 68. člen ZD je pri aktu testiranja izključiti vsakršno možnost
vplivanja na vsebino oporoke vseh tistih, ki imajo po zakonodajalčevem prepričanju za to dovolj močan interes. Ker je
krog teh oseb v omenjenih določbah določno opredeljen, so okoliščine, kot je na primer svaštvena ali pa zgolj
dejanska vez oporočne priče z oporočiteljem, najsi bo ta še tako tesna in pristna, pravno upoštevne le, v kolikor
oseba, ki je priča oporoki, sodi v zakonsko začrtan interesni spekter, sicer ne.
--- Sklep II Ips 362/2007
JEDRO: Ker Zakon o dedovanju na različen način določa krog oseb, ki niso sposobne biti priča pri pisni oporoki pred
pričami na eni strani (68. člen) in pri ustni oporoki na drugi strani (75. člen) in glede na to, da je vloga prič pri eni in pri
drugi vrsti oporoke različna, je 68. člen Zakona treba razumeti tako, da se besedna zveza "teh oseb" nanaša le na
sodnika, ki je oporoko sestavil, in na priče pri oporoki.
V obravnavani zadevi je sporno, ali je oporočna priča N. Š., ki je svakinja oporočne dedinje (pričin mož je torej brat dedinje),
sposobna biti priča pri pisni oporoki pred pričami.
Po 68. členu ZD so neveljavna določila oporoke, s katerimi je oporočitelj kaj zapustil sodniku, ki je oporoko sestavil,
pričam pri oporoki ali prednikom, potomcem, bratom, sestram ter zakoncem teh oseb. Revizijsko sodišče je že v
zadevi II Ips 584/2005 določbo razumelo tako kot sodišče prve stopnje in za kar se zavzema tudi revidentka. ZD na
različen način določa krog oseb, ki niso sposobne biti priča pri pisni oporoki pred pričami na eni strani (68. člen) in pri
ustni oporoki na drugi strani (75. člen). Glede na to, da je vloga prič pri eni in pri drugi vrsti oporoke različna, je 68.
člen ZD treba razumeti tako, da se besedna zveza "teh oseb" nanaša le na sodnika, ki je oporoko sestavil, in na priče
pri oporoki.
ZMOTA V NAGIBU
--- VSC sodba in sklep Cp 781/95
JEDRO: Če je oporočitelj oporočno razpolagal v korist oporočnih dedičev samo zato, da bi si z njihove strani zagotovil
dosmrtno oskrbo, pa se ta nagib ni začel uresničevati, je lahko podana zmota v nagibu. Ugotoviti je treba zanesljivo,
ali so oporočitelja vodili še kakšni drugi nagibi. Zadostuje že zmota glede samo enega, toda odločilnega nagiba za
oporočno razpolaganje.
NEJASNA DOLOČILA + ZAKONEC POSTAVIL IZLOČITVENI ZAHTEVEK-SKUPNO PREMOŽENJE
--- VSL sklep I Cp 7083/2006
34
JEDRO: Ustanova oporoke je izraz svobode testiranja, izraz svobode oporočiteljeve volje, zato ima oporočno olajša morebiten dokazni postopek. Vendar pa je z vidika obravnavane zadeve pomembno to, da nepoznavanje
dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem, ki pride v poštev šele, ko in če oporoke ni oziroma ta iz takšnega ali zapustnika s strani prič dokaznega postopka ne onemogoča, saj lahko grafolog na podlagi podpisa ugotovi, ali je ta
drugačne razloga ni veljavna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so oporočna določila (glede predmetov/obsega oseba, ki je izpričano izjavila, da je to njena oporoka, res zapustnik ali pa gre morda za kakšno drugo osebo, ki se je
zapuščine) nejasna, med dediči pa ni soglasja o tem, katere parcelne številke je imela oporočiteljica v mislih, zato je lažno izdajala za zapustnika.
zaključilo, da je oporoka nična ter dediščino razdelilo na podlagi zakonitega dedovanja. Tak zaključek DEDNA TRANSMISIJA – 134. ČLEN ZD
prvostopenjskega sodišča je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten. Pogoj določenosti ali vsaj --- VSM sklep I Cp 485/2006
določljivosti (ugotovljivosti) vsebine oporoke velja tudi glede predmetov dedovanja oziroma glede obsega zapuščine, JEDRO: Za dediča ni mogoče razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ (čeprav je preživel
vendar je vsebina oporoke nedoločljiva (šele), če se je tudi s sredstvi razlage na da ugotoviti. Pravila o razlagi oporoke zapustnika) in nima sposobnosti biti stranka. Za zapustnikove dediče sodišče lahko razglasi dediče med postopkom
predpisuje 84. člen ZD, in sicer v prvem odstavku sodišču nalaga, da ugotovi pravi namen oporočitelja, v drugem preminulega dediča, ki so z dedovanjem po njem v celoti vstopili v njegov položaj, tudi v pravico dedovanja po
odstavku pa določa, da se je treba v dvomu držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu zapustniku. 134. člen ZD je primer dedne transmisije, po kateri dedna pravica umrlega dediča preide na njegove
je z oporoko naložena kakšna obveznost. Sodišče prve stopnje teh materialnih določb ni uporabilo, zato je dejansko dediče.
stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. DEDNO PRAVNE POGODBE
V nadaljevanju obravnavanja te zadeve bo moralo sodišče prve stopnje oporoko razlagati tako, da bo skušalo
--- Sodba II Ips 322/2006, 22.05.2008
ugotoviti pravo voljo zapustnice. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik utemeljeno opozarja, da
16. Z izrazom „dedno-pravne pogodbe“ (isto besedilo v tretjem odstavku 80. člena ZDen) niso mišljene dedno pravne
oporočna določila (v večji meri) niso tako nerazumna in nedoločljiva, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje. Če obstaja
pogodbe v smislu določb 103. do 105. člena ZD, ki so prepovedane, pač pa pogodba o dosmrtnem preživljanju in
soglasje med dediči o tem, da je obseg zapuščine iz oporoke (vsaj delno) znan, potem lahko oporočno dedovanje
sporazum med prednikom in potomcem o odpovedi dediščini(4), kar je povsem pravilno pojasnilo in pravno
nastopi glede tega, znanega dela zapuščine in celotna oporoka ni nična, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
argumentiralo že pritožbeno sodišče v prvem odstavku na peti strani izpodbijane sodbe in so obširne revizijske trditve
Glede tistega dela obsega zapuščine, za katerega se dediči ne morejo sporazumeti, kaj ga predstavlja, pa mora
obeh toženk o nasprotnem zmotne. V konkretnem primeru je bila pogodba sicer res poimenovana za izročilno,
sodišče prve stopnje, kot v pritožbi pravilno opozarja dedič, uporabiti določbe o napotitvi na pravdo - 1. točka drugega
vsebinsko pa je, kot pravilno ocenjuje drugotoženka, najbližje preužitkarski pogodbi: dogovorjen je bil takojšen prenos
odstavka 210. člena ZD. Če v obravnavani zadevi dediči ne bodo enotnega mnenja o tem, s katerimi nepremičninami
lastninske pravice na nepremičninah proti ustreznim protiobveznostim pridobitelja. Preužitkarska pogodba je podvrsta
je razpolaga zapustnica, bo moralo sodišče prve stopnje posamezne od dedičev z ustreznimi zahtevki napotiti na
pogodbe o dosmrtnem preživljanju(5). Zato ne gre za pogodbo, ki bi že vnaprej izključevala možnost njene veljavnosti
pravdo (213. člen ZD), kjer bodo dediči lahko dokazovali vsebino oporoke. Pritožbeno sodišče pa odgovarja tudi
v smislu določbe tretjega odstavka 80. člena ZDen. Torej je pravilna (in edino logična) nadaljnja presoja pritožbenega
na tisti del pritožbenih navedb, s katerimi dedič graja odločitev sodišča prve stopnje o izločitvenem zahtevku.
sodišča, da „če bi zakonodajalec menil, da so vse dednopravne pogodbe o nacionaliziranem premoženju nične,
Zapustničin mož je uveljavljal t. i. izločitveni zahtevek (ki ga ne gre zamenjevati z institutom izločitve iz
potem določba tretjega odstavka 80. člena ZDen ne bi mogla nikoli priti v poštev.“ Med tem zapisom in razlogi
zapustnikovega premoženja po 33. členu ZD), saj je trdil, da celotno premoženje, s katerim je razpolagala zapustnica
izpodbijane sodbe o ničnosti pogodb o prometu z nacionaliziranimi nepremičninami v času sklepanja sporne pogodbe
oziroma ki po podatkih o smrtovnici sodi v zapustničino premoženje, ni bilo njeno, saj sta del tega ustvarila v času
(leta 1984), branimi celovito, ni nasprotja in v zvezi s tem ni absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke
veljavnosti zakonske zveze, zato je polovica njegova. Izločitveni zahtevek se postavi (šele) takrat, ko je znan
drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja prvotoženka.
obseg premoženja, ki je predmet dedovanja (tj., ko je oblikovana zapuščina), saj je šele takrat lahko jasno, da je
PRI PRESOJI NI KLJUČEN NAZIV POGODBE
predmet dedovanja tudi nekaj, za kar posamezen dedič trdi, da ne more biti del zapuščine, ker je njegova in ne
--- Sodba II Ips 192/2007
zapustnikova last. Če sodediči tak zahtevek priznajo, potem ta del premoženja ne sodi v zapuščino. Če pa med dediči
JEDRO: Pravne posledice sklenjene pogodbe, njeni učinki med pogodbenikoma in učinki v dednopravnih razmerjih so
nastopi spor o tem, je ponovno na mestu uporaba določil o napotitvi na pravdo, in sicer na podlagi določbe 1. točke
odvisni od pravne narave sklenjene pogodbe. Pri presoji slednje pa ni ključen samo formalni naziv pogodbe, temveč je
212. člena ZD. V obravnavanem primeru to pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje po tem, ko bo ugotovilo obseg
treba iskati skupen namen pogodbenikov. Pri tem je odločilno, kakšen interes sta pogodbenika zasledovala pri
zapuščine, s katerim je oporočiteljica razpolagala, ugotavljati še, ali kateri od dedičev uveljavlja izločitvi zahtevek
sklenitvi pogodbe oziroma kakšen namen sta hotela s pogodbo doseči.
glede posameznih predmetov, ki sodijo v zapuščino, ter dediče, v primeru spora, v skladu z določbo 213. člena ZD
8. Pravne posledice sklenjene pogodbe, njeni učinki med pogodbenikoma in učinki v dednopravnih razmerjih so
napotiti na pravdo.
namreč odvisni od pravne narave sklenjene pogodbe. Pri presoji slednje pa ni ključen samo formalni naziv pogodbe,
PRIČI NE POZNATA ZAPUSTNIKA
temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Pri tem je odločilno, kakšen interes sta pogodbenika zasledovala
--- Sodba II Ips 467/2004
pri sklenitvi pogodbe oziroma kakšen namen sta hotela s pogodbo doseči: ali je izročitelj hotel podariti svoje
JEDRO: Člen 64 ZD ne zahteva, da bi oporočni priči morali poznati zapustnika. Takšne procesne zahteve pa iz
premoženje in vnaprej urediti dednopravna razmerja izročitelja in njegovih dedičev, ali pa si je želel zagotoviti
določb ZD ni mogoče ugotoviti niti z ostalimi metodami razlage.
dosmrtno preživljanje, pravico do stanovanja, hrane, pomoči in oskrbe kot protivrednost za izročeno premoženje.
Nižji sodišči sta ob ugotovljenih dejstvih pravilno presodili, da so bile v obravnavanem primeru izpolnjene vse
Pogodbe, ki jo skleneta prednik in potomec, zato ni mogoče vedno presojati le po določbah 106. člena ZD in
obličnostne zahteve, ki jih za veljavnost oporoke pred pričami zahteva 64. člen ZD. Takšni presoji revizija nasprotuje
naslednjih.
predvsem zato, ker naj bi oporočni priči zapustnice prej sploh ne poznali in naj bi se ob dogodku sestave oporoke tudi
9. Ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za ugotovitev, da je bila sklenjena izročilna pogodba v skladu z določbami
ne prepričali, ali gre res za osebo, ki je navedena kot zapustnica. Takšen ugovor nima pravne teže. Zakon izrecno ne
dednega prava. V postopku se je namreč izkazalo, da je izročilna pogodba kljub naslovu vsebovala odplačne
zahteva, da bi oporočni priči zapustnika morali poznati, kakor tudi ne tega, da bi se prepričali o njegovi istovetnosti (ga
elemente: izročevalec (oče) si je v zameno za izročeno premoženje izgovoril pravico do stanovanja in hrane, za
npr. legitimirali in podobno). Takšne procesne zahteve pa iz določb ZD ni mogoče ugotoviti niti z ostalimi metodami
primer starosti, bolezni in onemoglosti pa še vso potrebno nego, postrežbo ter zdravila in zdravniško pomoč, vključno
razlage. V poštev prihajata predvsem razlaga po namenu (teleološka razlaga) in sistematična razlaga, ki oporoko pred
s pripravo hrane po odredbi zdravnika. Pogodbeni namen ob sklepanju pogodbe torej ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi
pričama umešča v sistem raznih oblik oporoke (63. do 72. člen ZD). Pomembna je predvsem primerjava z lastnoročno
odplačne in aleatorne pogodbe. Ker pogodba ni neodplačna, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o
oporoko (63. člen ZD).
prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi zahtevkov povsem pravilna.
Bistvena razlika med tema dvema oblikama oporoke je v njuni grafološki izkaznosti. Okoliščina, da je oporoka
IZROČILNA POGODBA – VELIKA NEHVALEŽNOST
lastnoročna, ji da značilnost pristnosti. S pomočjo strokovnjaka grafologa je namreč mogoče vselej preizkusiti, ali je
--- Sodba II Ips 195/2006, 09.10.2008
pisno izjavo zadnje volje res podal zapustnik ali ne. Pri lastnoročni oporoki (63. člen ZD) zato priče niso potrebne.
JEDRO: Pritožbeno sodišče se je pri presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti oprlo na vzroke za
Drugače je z oporoko, ki jo zapustnik ne zapiše lastnoročno, marveč jo bodisi narekuje drugi osebi bodisi jo zapiše
razdedinjene iz 42. člena ZD, kar je v skladu z uveljavljeno sodno prakso (prim. zadeve II Ips 251/95 in II Ips 22/2006).
preko sredstva, ki za grafološki izvid prav tako ne nudi ustrezne podlage (pisalni stroj, računalnik). Ob tej primerjavi
Pravilno je zaključilo, da verbalne žalitve in nekorektnosti ter medsebojni spori pravdnih strank, katerih pobudnica je
med obema tipoma oporoke se pokaže pomen prič pri oporoki po 64. členu ZD. Priči tu le nadomeščata okoliščino
večkrat sama tožnica, ne pomenijo velike nehvaležnosti. Zaradi nesporazumov med pravdnimi strankami izročilna
lastnoročnosti. Namesto te okoliščine oporoko naredita pristno priči, ki lahko kasneje potrdita, da je ista oseba, ki je na
pogodba tudi ni nična.
listini podpisana, tudi podala poslednjevoljno izjavo, ki je v njej vsebovana. Zato je vseeno, ali priči vesta, kdo je
podpisnik listine ali ne. Pomembno je le to, da ena in ista oseba izjavi, da je to njegova oporoka in se v navzočnosti ROK ZA RAZVEZO IZROČILNE POGODBE
prič pod njo podpiše. Nič ni seveda napak, če priči zapustnika poznata, še več: celo koristno je, če ga, saj to lahko --- VSL sklep II Cp 100/2010, 17.03.2010

35 36
JEDRO: Sodišče je tožbeni zahtevek napačno zavrnilo zato, ker naj bi imel v skladu z 2. odst. 117. čl. ZOR tožnik
pravico zahtevati razvezo pogodbe v treh letih od dneva, ko je bila sklenjena. V tem členu je določen rok za
razveljavitev izpodbojne pogodbe, torej se nanaša na razloge v fazi sklenitve pogodbe in ne na razlog njenega
neizpolnjevanja.
Tudi v primeru pogodbe o preužitku je bilo pred uveljavitvijo OZ, ki je takšne pogodbe izrecno uredil, mogoče zahtevati
razvezo takšne pogodbe.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilno je
sicer navedlo, da se uporabi Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 in spremembe ZOR, ki se v tej
zadevi uporablja v skladu s 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/01, OZ). Vendar pa je sodišče prve
stopnje tožbeni zahtevek (napačno) zavrnilo zato, ker naj bi imel v skladu z 2. odst. 117. čl. ZOR tožnik pravico
zahtevati razvezo pogodbe v treh letih od dneva, ko je bila sklenjena. Takšna razlaga navedenega člena ZOR je
zmotna. Kot pravilno navaja pritožba, 117. čl. ZOR določa rok za razveljavitev izpodbojne pogodbe (napake volje,
omejena poslovna sposobnost) in sicer določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s
pretekom enega leta od dneva, ko se je izvedelo za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile, v vsakem
primeru pa ta pravica preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Razveljavitev izpodbojne
pogodbe se torej nanaša na razloge v fazi sklenitve pogodbe. Ničesar takšnega tožeča stranka v tej pravdi ni
zatrjevala, pač pa je zahtevala razvezo izročilne pogodbe zaradi neizpolnjevanja le-te. Glede same pogodbe je
sodišče prve stopnje sicer pravilno navedlo, da je kljub navedbi, da gre za izročilno pogodbo, pogodbo z dne
29.8.1995 obravnavati kot pogodbo o preužitku, ki je pogodba obligacijskega prava. Nadaljnji razlogi sodišča prve
stopnje glede uporabe 117. čl. ZOR pa so, kot že navedeno, napačni. Tudi v primeru pogodbe o preužitku je bilo pred
uveljavitvijo OZ, ki je takšne pogodbe izrecno uredil, mogoče zahtevati razvezo takšne pogodbe. V skladu s sodno
prakso se za čas veljavnosti ZOR za razvezo take pogodbe analogno uporablja tudi Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS,
št. 15/76 in spremembe, ZD). Gre za določbo 120. čl. ZD o razvezi pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti.
Navedena določba med drugim določa v 3. odst., da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga
stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti, ravno to pa je v tej pravdni zadevi zatrjevala tožeča stranka (enako določbo
ima sedaj 2. odst. 568. čl. OZ).
POGODBA O DOSMRTNEM PREŽIVLJANJU
Sodba II Ips 9/2010, 08.09.2011
razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju - nujni delež – prikrajšanje nujnega deleža – vrnitev daril
JEDRO: Z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in z zahtevkom za vrnitev daril se uveljavlja (kršena)
pravica do nujnega deleža. Gre za izjemo od načela, da je tuje obligacijsko razmerje nedotakljivo, in tretja oseba vanj
ne more poseči. Kot je tožnici že pojasnilo sodišče druge stopnje, da iz tožbenih trditev izhaja, da želi doseči vrnitev
solastniškega deleža na nepremičnini v zapuščino po pokojnem očetu, vendar hkrati ne zatrjuje, da je njen nujni delež
prikrajšan. Presoja, da iz trditev, ki so navedene v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je zato pravilna.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Zapustnik ne more določenih oseb iz kroga zakonitih dedičev izključiti iz dedovanja na način, da svoje premoženje
razda z neodplačnimi razpolaganji, storjenimi za življenja.(1) Na ta način ustanova nujnega deleža utesnjuje
zapustnikovo prosto razpolaganje s premoženjem inter vivos. Če je zapustnik z oporočnimi razpolaganji ali z darili
med živimi prekoračil vrednost razpoložljivega dela zapuščine, gre po zakonu za prikrajšanje nujnega deleža
(primerjaj 34. člen Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS. št. 15/76). Z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in z
zahtevkom za vrnitev daril se uveljavlja (kršena) pravica do nujnega deleža. Gre za izjemo od načela, da je tuje
obligacijsko razmerje nedotakljivo, in tretja oseba vanj ne more poseči.(2) Kot je tožnici že pojasnilo sodišče druge
stopnje, iz tožbenih trditev izhaja, da želi doseči vrnitev solastniškega deleža na nepremičnini v zapuščino po
pokojnem očetu, vendar hkrati ne zatrjuje, da je njen nujni delež prikrajšan. Presoja, da iz trditev, ki so navedene v
tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je zato pravilna.
____________________
VSL sodba in sklep I Cp 646/2009, 12.08.2009
pogodba o dosmrtnem preživljanju – ničnost pogodbe – nedopusten nagib
Zapustnik lahko za časa svojega življenja prosto razpolaga s svojim premoženjem, lahko ga sam v celoti potroši, ga
odtuji, podari itd., pri sklepanju pogodbenih razmerij pa lahko svobodno izbira pogodbenega partnerja. Tako ravnanje
ni v nasprotju z nobenim moralnim načelom (o tem več odločb Vrhovnega sodišča RS, npr. II Ips 558/2006, II Ips
620/92, II Ips 381/2006). V tem smislu je razumeti razloge sodbe v tistem delu obrazložitve, ki zavrača trditve tožnice
o ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med pokojnim očetom pravdnih strank, ter toženko, zaradi
nedopustnega nagiba (2. odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pravilne so nadaljnje
ugotovitve sodišča, da je zapustnik omejen le pri nekaterih svojih razpolaganjih in le do določenega obsega,
namreč s tem, ko z oporoko ali z neodplačno pogodbo s svojim premoženjem lahko razpolaga tako, da ne
poseže v nujne deleže nujnih dedičev. Če bodisi z oporoko bodisi z darili poseže v nujni dedni delež, se tako
razpolaganje glede na določbe Zakona o dedovanju – ZD (členi 28 – 41) ne upošteva. Tožnica v tožbi in pripravljalni
37
vlogi ter tudi v svoji laični vlogi gradi svojo zahtevo na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene v
obliki notarskega zapisa ter na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja,
zgolj na trditvi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju v resnici odplačna pogodba ter da je bila sklenjena očitno le z
namenom, da bi se obšla zakonska določila glede njenega dedovanja. Takšna tožba pa ni sklepčna, saj tožnica niti
ne trdi niti ne dokazuje, da je bil prikrajšan njen nujni dedni delež po pokojnem očetu, zaradi sklenitve sporne
pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot domnevno simuliranega pravnega posla. Glede na tožbene trditve ter
postavljeni tožbeni zahtevek je sicer razvidno, da tožnica želi doseči vrnitev spornega solastninskega deleža
nepremičnine v zapuščino po pokojnem očetu, vendar takšnega cilja ne more doseči zgolj s trditvami, da je vsebina
pogodbe neresnična, da je bila sklenjena z namenom preprečitve dedovanja tožnice po očetu ter da se po splošno
znanem dejstvu pogodbe o dosmrtnem preživljanju zlorabljajo, kar vse tožnica ponavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče
je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je
odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom
154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo tožena stranka le ponavlja svoje trditve, ki jih je
že podajala tekom postopka ter pritrjuje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.
____________
Sodba in sklep II Ips 165/2008, VSL I Cp 453/2005
pravna narava pogodbe – pogodba o dosmrtnem preživljanju – darilna pogodba – vrnitev daril v zapuščino –
prikrajšanje nujnega deleža – pravni interes – prekoračitev tožbenega zahtevka
JEDRO: Vračanje daril v zapuščino je možno samo v primeru prikrajšanja nujnega deleža in še to le v obsegu, kot je
potrebno, da se prikrajšanje odpravi. Tožnik bi tako vračanje daril v zapuščino zahteval le, ko bi zatrjeval tudi
prikrajšanje nujnega deleža.
_______________
VSK sodba Cp 618/2008, 06.02.2009
JEDRO: 1. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je pri navedbah, ki se tičejo izpodbojnosti pravnega posla,
zahtevek na razvezo (izpodbojne) pogodbe nesklepčen, je pravilno. Posledica izpodbojnosti je lahko le zahtevek na
razveljavitev pogodbe (95. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in ne na razvezo pogodbe. Nesklepčnost bi bilo torej
mogoče odpraviti samo s spremembo tožbenega zahtevka in sicer tako, da bi tožeča stranka poleg razveze pogodbe
(v zvezi z navedbami o neizpolnjevanju obveznosti preživljalke) zahtevala tudi razveljavitev pravnega posla.
2. Materialno procesno vodstvo se po določbi 285. člena ZPP nanaša predvsem na navedbe in dokazne predloge.
Razjasnjevalna vloga sodišča se sicer lahko razširi tudi na stvarne predloge, vendar se omejuje zlasti na poprave
predlogov ali pravilnejše formulacije, ne pa na situacije, ko bi zaradi poziva sodišča šlo za spremembo tožbe (kot v
tem primeru). V obravnavani zadevi bi sodišče s pozivom na spremembo tožbe preseglo svoje pristojnosti po 285.
členu ZPP, zato zatrjevana kršitev postopka ni podana.
--- Sodba II Ips 381/2006
JEDRO: Pogodba je v delu, kjer je dogovorjena bodoča obveznost preživljanja, po svoji naravi tvegana (aleatorna),
kar pomeni, da vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja.
Čeprav sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe vedeli, da je preživljanka hudo bolna ter potrebuje pomoč, nego in
oskrbo, pa zaradi nedoločljivosti trenutka preživljankine smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti toženke v
bodoče. Prav zaradi te aleatornosti sta nase prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti toženke po vrednosti morebiti ne
bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Take pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti
dajatev (15. člen ZOR).
POGODBA O DOSMRTNEM PREŽIVLJANJU – ZA RAZVEZO NI POTREBNA OBLIČNOST
--- Sodba II Ips 6/2008, 18.02.2010 – v zvezi s izbrisno tožbo – glej pri moji sodni praksi
10. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je pogodba med živimi in je izključno obligacijsko pravne narave.(4)
Obligacijska razmerja ureja Obligacijski zakonik (OZ),(5) ki na podlagi 1060. člena določa uporabo Zakona o
obligacijskih razmerjih (ZOR).(6) Pogodba o dosmrtnem preživljanju sicer ni bila urejena v ZOR, vendar samo zato,
ker ta zakon ni urejal vseh pogodb, ki spadajo v obligacijsko pravo, temveč le tiste, ki spadajo na področje prometa
blaga in storitev. Zato npr. ni urejal darilne pogodbe, pa tudi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in izročilne pogodbe
ne.
11. Za obligacijske pogodbe veljajo splošni predpisi obligacijskega prava, tudi za presojo obličnosti. V zvezi z obliko
pogodbe je v 67. členu ZOR določeno, da se načeloma ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa.
Zakon zahteva določeno obličnost iz več razlogov, lahko gre za varstveni ali za dokazni namen. Varstveni namen se
lahko izraža v koristi strank pred prenagljenostjo, lahko pa gre za javni interes (da se doseže kontrola ali evidenca ali
je fiskalne narave).(7) Kadar zakonodajalec predpiše obliko, mora določiti tudi, kako daljnosežen naj bo njegov
predpis. Strogo stališče, da že po naravi obveznosti izhaja, da se pogodba lahko razveže samo na enak način, kakor
je nastala, je zakonodajalec opustil in se odločil za milejši pristop, z dvema izjemama: (1) če je tako določeno v
zakonu ali (2) če to izhaja iz namena obličnosti, pri čemer se stroga obličnost kot za sklenitev pravnega posla zahteva
pri razvezi pogodbe samo tedaj, kadar gre za splošni, javni interes.(8) Zato je zakonodajalec v 68. členu določil da je
38
oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, razen če je zakonodajalec za določen primer predvidel
kaj drugega ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako
obliko. Zakon o dedovanju (ZD)(9), ki je v spornem obdobju v členih 117-122 urejal pogodbo o dosmrtnem
preživljanju, je v 117. členu zahteval, da je pogodba sestavljena v pisni obliki in overjena po sodniku oz. pri notarju. V
120. členu je uredil tudi razvezo pogodbe, toda za sporazum strank, da razvežeta pogodbo, ni predvidel nobene
posebne oblike (čeprav je npr. v 99. členu predvidel strogo obliko za preklic oporoke). Zato sta sodišči prve in druge
stopnje pravilno uporabili 68. člen ZOR, saj zakonodajalec za razvezo ni predpisal posebne oblike pogodbe. Te ni
predpisal niti pri poznejši ureditvi razveze pogodbe v 561. členu OZ. Namen, zaradi katerega je predpisana stroga
obličnost pri sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je v varstvu pogodbenih strank, saj je stroga oblika za
sklenitev pogodbe predpisana zaradi varstva (starejših) oseb pred nepremišljeno odtujitvijo nepremičnin, za razvezo
pogodbe pa ne kaže oteževati njihovega položaja. Res se sicer lahko soočijo z verzijskim zahtevkom preživljalcev,
kakor navajata revidenta, toda to lahko poplačajo iz vrnjene nepremičnine. Posebno varstvo preživljalcev pred izgubo
nepremičnine pa ni potrebno, saj tudi za prodajno pogodbo ni predpisan noratski zapis. Da je taka tudi obstoječa
sodna praksa pravilno opozarja tožnik, ki navaja odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 506/1997 z dne 9. 12. 1998.
12. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da toženca nista izpodbijala sporazuma o razvezi pogodbe. V tožnikovi pisarni sta
ga podpisala in bi ga pred tem morala prebrati. Ukrepati bi morala vsaj tedaj, ko sta ga prejela po pošti. Njuno čakanje
ni pravno opravičljivo, še posebej, ker je toženka izpovedala, da k preživljanki M. S. nista več šla, torej sta prenehala
izvajati pogodbo o dosmrtnem preživljanju.
13. Okoliščina, da pri podpisovanju sporazuma o razvezi pogodbe ni bila navzoča izročevalka in preživljanka M. S., ni
pomembna, ker ZOR ne zahteva sočasnega podpisovanja pogodb, ravno nasprotno, v prvem odstavku 72. člen
izrecno določa, da je pogodba sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo, v tretjem in četrtem odstavku
tega člena pa omogoča celo podpis in izmenjavo več listin.
RAZVEZA – SKRHANI ODNOSI
--- Sodba II Ips 698/2007, 28.10.2010
JEDRO: Na podlagi ugotovitev, da so bili odnosi med pravdnima strankama skrhani že pred sklenitvijo pogodbe, pa
sta pogodbo kljub temu sklenili, in da je toženec (v skladu s skupno pogodbeno voljo pretežno prek svoje žene)
izvrševal obveznosti v dogovorjenem obsegu tako pred 27. 12. 2005 kot kasneje, je pravilno stališče sodišč, da
enkratnemu dogodku, v katerem je bil toženec nasilen do tožnika, ni mogoče pripisati take teže, da bi narekoval sklep
o neznosnosti skupnega življenja.
Stališče sodišča, da z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje policistov z obrazložitvijo, da izvedba tega dokaza
ne bi mogla pripeljati do drugačnega stališča o pomenu dogodka za utemeljenost tožbenega zahtevka, ni bila storjena
relativna bistvena kršitev določb postopka, je pravilno.
POGODBA O PREUŽITKU
--- VSL sklep I Cp 657/2012, 03.10.2012
JEDRO: Kadar izročilna pogodba, ki je bila sklenjena med zapustnikom in (zgolj) enim izmed njegovih potomcev,
vsebuje elemente tveganega pravnega posla (aleatornosti), to izključuje možnost presoje, da gre po vsebini za darilno
pogodbo.
Sklenjena izročilna pogodba dejansko predstavlja pogodbo o preužitku, torej odplačen pravni posel. Na pravdo je
treba napotiti dediča, ki zatrjuje nasprotno, da je šlo za neodplačen posel (darilo).
--- II Ips 175/2007
Vednost preživljalca, da je preživljanec hudo bolan, sama po sebi ne pomeni moralno zavržnega ravnanja pri
sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju in ne vpliva na njeno veljavnost, pogodba pa ni nična niti, kadar je
pogodbenim strankam že ob njeni sklenitvi jasno, da vrednost izročenega premoženja ne bo v sorazmerju z
vrednostjo dane pomoči in preživljanja.
--- Sodba II Ips 791/2008
JEDRO: Subjektivna vrednost prevzemnikovih obveznosti je lahko za preužitkarja večja kot njihova matematično
izračunana vrednost. Odplačnosti aleatorne pogodbe zato ni mogoče ugotavljati s primerjavo vrednosti izročenega
premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, pač pa z ugotavljanjem volje in namena pogodbenih strank. Ker
po ugotovitvah sodišč F. Ž. ni podarila niti dela izročenega premoženja, so zahtevki tožnikov za uveljavljanje nujnega
deleža z vračanjem izročenega premoženja neutemeljeni.
NEVZRDŽNO SKUPNO ŽIVLJENJE
--- II Ips 904/2008
Zmotno je stališče, da bi moralo sodišče preužitkarsko pogodbo razvezati takoj, ko ugotovi le subjektivno neznosnost
skupnega življenja. Kljub temu da so tožnikova občutja ogroženosti in izkoriščenosti pristna, sta nižji sodišči, ob
sklicevanju na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, presodili, da življenjska situacija vendarle ni tako obremenjujoča,
da bi huje prizadela tožnikovo duševno funkcioniranje. Glede na takšne ugotovitve ter glede na to, da tožnik ni imel
objektivno utemeljenega razloga za odklanjanje sicer pravilno ponujenih izpolnitev toženca, da je toženec ves čas
39
pripravljen svoje obveznosti izpolnjevati, ter glede na to, da se je toženčeva družina tožnika že navadila, da je kmetija,
na kateri prebivajo, sedaj vidno urejena, toženec zanjo vzorno skrbi, povečuje število živine v hlevu, ureja
stanovanjsko hišo, tožnik pa je, odkar živi s toženčevo družino, urejen in izgleda bolje, tudi po presoji revizijskega
sodišča ni podlage za razvezo pogodbe zaradi neznosnosti skupnega bivanja in
zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Razveza pogodbe v takšnih okoliščinah ne bi bila ustrezna
(sorazmerna) sankcija. Stališče, po katerem bi stranka, iz katere osebnostne sfere izvira pretežni razlog za
poslabšanje odnosov, lahko vselej zahtevala razvezo pogodbe, bi nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja (5. člen
OZ) ter načelu sorazmernosti (2. člen Ustave Republike Slovenije), ki v takšnih situacijah terja milejšo sankcijo, to je
sankcijo, ki kar najmanj prizadeva pogodbeno varovani interes nasprotne, pogodbi zveste stranke. Kot je pravilno
opozorilo že sodišče druge stopnje, bi bilo nastalo situacijo ustrezneje reševati s prilagoditvijo pogodbe spremenjenim
razmeram.
--- Sodba II Ips 592/2005
JEDRO: Kadar postane skupno bivanje neznosno se pogodba o preužitku zato v znatnem delu ne izvršuje, vzrok za
to pa tiči na doživljajski strani preživljanca, mora ta poseči po milejši sankciji, ne pa zahtevati razveze pogodbe.
Usklajenost temeljnih načel obligacijskega prava ter ustavnega načela sorazmernosti zahteva, da skuša tak
preživljanec pogodbeno razmerje najprej ustrezno spremeniti. Šele če to ni mogoče ali če druga stran v takšno
spremembo ne privoli, lahko zahteva razvezo pogodbe.
SMRT PREVZEMNIKA
--- Sklep II Ips 178/2008
JEDRO: Ker uporaba splošnega pravila o dedovanju pogodbenih obveznosti vzpostavlja ustrezno ravnotežje med
položajema strank preužitkarske pogodbe v primeru prevzemnikove smrti, analogna uporaba pravil, ki veljajo za
pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pa bi pomenila vse prej kot zanemarljivo omejitev lastninske pravice
prevzemnikovih dedičev in neutemeljeno neuravnoteženost pogodbe v korist preužitkarja, ni razlogov za sklep, da za
primer smrti prevzemnika med izvrševanjem preužitkarske pogodbe ne velja 359. člen ZOR in da gre zato za prikrito
pravno praznino.
Zapuščinski postopek – napotitev na pravdo
--- Sodba II Ips 197/2006, 20.03.2008
JEDRO: Rok, ki ga je določilo zapuščinsko sodišče v sklepu, s katerim je tožnika napotilo na pravdo, ni prekluzivni
rok. To jasno izhaja iz določila četrtega in petega odstavka 213. člena ZD, ki daje stranki, ki je bila napotena na
pravdo, pravico, da pravdo sproži tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.
--- VSL sklep I Cp 1900/2009, 26.08.2009
JEDRO: Kadar tožnik vloži (nedopustno) ugotovitveno tožbo, s katero zahteva ugotovitev dejstev, na podlagi napačne
napotitve s strani zapuščinskega sodišča, ga mora sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva na to opozoriti
in pozvati, naj tožbo popravi.
DEDNA TRANSMISIJA
--- VSM sodba I Cp 440/2012, 17.07.2012
JEDRO: Prva in druga toženka bi lahko dedovali po J. G. ml. samo na podlagi t. i. dedne transmisije, saj drugega
aktivnega premoženja (razen dedne pravice po svojem očetu – J. G. st.) slednji ni imel. J. G. ml. je namreč sodil v
krog zakonitih dedičev po J. G. st., ker pa je sam umrl pred koncem zapuščinskega postopka po svojem očetu, je
njegova dedna pravica (sestavni del te je tudi možnost uveljavljanja nujnega dednega deleža – 25. člen ZD) prešla na
njegove dediče, toženke v tej pravdi.
NIČNOST DEDNEGA DOGOVORA – NOTARSKI SPORAZUM – OD ŽIVE PRIMER
--- VSL sodba II Cp 4849/2010, 11.05.2011
JEDRO: Ker tožeča stranka ni dokazala, niti zatrjevala obstoja zakonskega pogoja ničnosti obravnavanega dela
notarskega zapisa, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.
IZREK: Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega
postopka.
OBRAZLOŽITEV: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je
notarski zapis z dne 30.7.2007 v V. točki, kjer so se darila tožnici vračunala v njen dedni delež, pravno neveljaven
(ničen), in da je toženec tožnici dolžan plačati 4.000,00 EUR, kar predstavlja obogatitveni znesek, z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 30.7.2007, ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki
pravdne stroške v znesku 518,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče
sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila
postopka, ker ni obrazložilo odločilnih dejstev in ker so navedbe o razlogih sodbe v nasprotju z vsebino listin. Ni se
namreč opredelilo do dopisa notarja M. B. tožnici z dne 11.9.2009, iz katerega se da ugotoviti, da je bil notar
seznanjen z vsemi dogovorjenimi elementi dogovora in je smel ter moral v skladu z Zakonom o dedovanju (ZD) le
40
pravilno vračunati darilo in nič drugega. Darilo bi se moralo vračunati tako, da bi se najprej od skupnega zneska
zapuščine (78.436,72 EUR) odštela vrednost darila (8.000,00 EUR), ostanek (70.436,72 EUR) pa bi se razdelil na
polovico med oba zakonita dediča in bi vsaka od pravdnih strank dobila 35.218,36 EUR. Ker pa bi bilo treba od tega
zneska odšteti 3.700,00 EUR za polovico stroškov pogreba, bi tožnica skladno z zakonskimi določili morala dobiti
31.518,36 EUR in ne 27.518,36 EUR. Notar je sicer pri opravi izračuna uporabil predpis ZD in zato ni možno trditi, da
gre v zadevi za prosto obligacijo, s katero lahko stranke prosto razpolagajo. Stranki nista imeli voljo skleniti
sporazuma z napačnim izračunom notarja, ki ni upošteval njune volje, da se darila vračunajo v skladu z ZD. Z
napačno uporabo materialnega prava je bila tožnica zavedena, kar je storil notar z napačnim izračunom, posledično
čemur je tožnica notarsko listino podpisala v zmoti.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo trdi, da tožeča stranka ni izkazala nobenega od pogojev ničnosti in bi imela,
glede na svoje navedbe, kvečjemu možnost izpodbijati pogodbo, kar pa je že zamudila. Predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Potem, ko pritožba utemelji, kako in zakaj tako bi moralo biti upoštevano njej dano darilo v njen dedni delež, sama
pritožba izrecno navede, da je bilo z napačnim izračunom po notarju napačno uporabljeno materialno pravo in s tem
je bila tožnica zavedana, da je obravnavano notarsko listino podpisala v zmoti. Takšna pritožbena trditev o
zavedenosti oziroma zmoti je uvrstiti med napake volje pogodbene stranke, konkretno sklenitev pogodbe v bistveni
zmoti (46. člen Obligacijskega zakonika – OZ) ali ob prevari (49. člen OZ), kar pa sta oboje pogoja, zaradi katerih se
določena pogodba lahko skladno določbi 94. člena OZ izpodbija. Kot je pravilno v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo
sodišče prve stopnje, nobena od okoliščin, s katerimi tožnica utemeljuje po tožbenem zahtevku vtoževano ničnost V.
točke obravnavanega notarskega zapisa (enake okoliščine ničnosti zatrjuje v obravnavani pritožbi), ne predstavlja
okoliščine po 86. členu OZ, katere so pogoji, da se določena pogodba ali njen del šteje za ničnega. Posledično temu,
ker tožeča stranka ni dokazala, niti zatrjevala obstoja zakonskega pogoja ničnosti obravnavanega dela notarskega
zapisa, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo. Tožnica
sicer v svojih navedbah zatrjuje, da naj bi bil notarski zapis ničen zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom, kar je
eden izmed pogojev za ničnost pravnega posla. Vendar je bilo že pojasnjeno, da njeni razlogi dejansko predstavljajo
razloge izpodbojnosti notarskega zapisa, o utemeljenosti česar pa se sodišče ne more opredeljevati, ker tožbeni
zahtevek takšne ugotovitve ne zaobsega. Iz navedenega še sledi, da se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno
podrobneje opredeljevati o dopisu notarja M. B. z dne 11.9.2009 (priloga A 4).
--- Sklep II Ips 283/2000, 28.02.2001– naprej glej moder judikati – stvarno pravo, št. 5
JEDRO:Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je
zanj v zapuščinskem postopku vedelo ali ne. Zato po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže samo
stranke, ki so sodelovale v postopku, in še to samo glede pravice do dedovanja ali do volila. Sicer pa smejo
udeleženci zapuščinskega postopka po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vlagati tožbe, s katerimi uveljavljajo svojo
lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem.
Če smejo vlagati lastninske tožbe udeleženci zapuščinskega postopka, velja to toliko bolj za stranke, ki niso
sodelovale v zapuščinskem postopku. Seveda pa te nimajo pravice posegati v pravnomočno sodno odločbo, ker
pravnomočnega sklepa o dedovanju ne morejo izpodbijati niti udeleženci zapuščinskega postopka, ki morajo
oblikovati tožbeni zahtevek v skladu z določbami Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ,
št. 6/80 do 36/90). Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom pod točko 1. zahtevala delno razveljavitev pravnomočnega
sklepa o dedovanju in ker takega zahtevka ZD ne omogoča, tak tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen oz. ga ni
mogoče obravnavati. Ob tem bi teoretični razmislek lahko pripeljal do dvoma o tem, ali je sodišče pravilno ravnalo, ko
je ta del tožbenega zahtevka zavrglo in ne zavrnilo, toda zavrženje tožbe za tožnico, ki edina vlaga revizijo, ni manj
ugodno in zaradi tega njena revizija ne more biti uspešna.

NOVO NAJDENO PREMOŽENJE

--- VSL sklep II Cp 2368/2012, 26.09.2012
JEDRO: Tudi novo najdeno premoženje je treba razdeliti na podlagi oporočnega dedovanja. Vendar je eden izmed
dedičev po tem, ko je bilo najdeno to premoženje, uveljavljal nujni delež. Za ugotovitev, ali je bil njegov nujni delež
(kljub prejetemu volilu) prikrajšan ali ne, bi bilo treba ugotoviti, ali gre za bistveno povečan obseg premoženja oziroma
kakšna je vrednost podedovanega premoženja.

41