PSIHOLOGIJA

ČUSTVA
KAJ SO ČUSTVA
 Čustva (emocije) – procesi, ki izražajo človekov vrednostni odnos do zunanjega sveta ali do
samega sebe. Povezana so z zunanjim svetom, z njimi doživljamo in vzpostavljamo odnos do
ljudi, situacij ali dogodkov.
 Vključujejo fiziološke, kognitivne, izrazne elemente.
 Doživljamo jih v situacijah, ki jih ocenimo kot (subjektivno) pomembne. V okoliščinah, ki niso
pomembne, se ne odzovemo čustveno.
 Katero čustvo bomo doživljali, je odvisno od kognitivne ocene situacije – kako situacijo
razlagamo in vrednotimo – kot od situacije same po sebi.

 Čustva so zapleteni procesi: subjektivno doživljanje čustva, povezano z vrednotenjem

okoliščin kot pomembnih, spremljajo telesne spremembe in čustveni izrazi.
 Čustva vključujejo sestavne elemente ali komponente:
1. subjektivno doživljanje čustva – npr. jezna sem
2. kognitivno oceno (pripis pomena in pomembnosti situaciji, ki se zgodi izjemno hitro, avtomatično)
– npr. neupravičeno me ovirajo pri doseganju cilja
3. fiziološko vzburjenje (telesne spremembe, ki so povezane z delovanjem živčnega sistema)
– npr. pospešen utrip srca
4. čustvene izraze (spremembe vedenja, ki se kažejo predvsem v mimiki obraza, gibih, glasu…)
– npr. stiskam pesti, govorim glasno

KAKO LAHKO RAZLIKUJEMO ČUSTVA

Čustva lahko opredelimo in med seboj razlikujemo na več različnih vidikov. Ljudje doživeta čustva
najpogosteje opredeljujemo z vrednostnega, aktivnostnega in jakostnega vidika:
 Vrednostni vidik
- pozitivna in prijetna – npr. veselje, ponos
- negativna in neprijetna – npr. žalost, strah, gnus
 Intenzivnost (jakost) – npr. močna ali šibka čustva
 Aktivnostni vidik
- vzburjajoča (močno fiziološko vzburjanje) – npr. strah, jeza, zaljubljenost
- pomirjujoča (šibko fiziološko vzburjanje) – npr. zadovoljstvo, potrtost, vedrina
Afekti in razpoloženja
 Čustva so lahko različno intenzivna, razlikujejo pa se tudi na trajnost
 Afekti – močna in kratkotrajna čustva, pri katerem je zmanjšan nadzor nad vedenjem.
To so: bes, panika, groza…
 Razpoloženja – čustva, ki so šibka in dolgotrajna čustva. To so: nezadovoljstvo, potrtost,
tesnoba  trajajo do nekaj ur do več dni
 Razpoloženja tvorijo čustveno podlago našega doživljanja in vedenja. – npr. potrt človek se
pogosteje odzove na dogodke z žalostjo ali strahom kakor tisti, ki je pozitivno razpoložen.

Temeljna in kompleksna čustva

 Številni psihologi razlikujejo temeljna (osnovna) in kompleksna čustva.
 Med njimi še ni popolnega soglasja, večina pa med temeljne uvršča strah, jezo, veselje, gnus,
presenečenje in žalost. Temeljna so prirojena in univerzalna (saj jih doživljamo vsi ljudje, ne
glede na kulturo, v kateri živimo, izražamo pa jih tudi z mimiko)
 Večina strinja, da imajo temeljna čustva prilagoditveno funkcijo (omogočajo učinkovito
prilagajanje okoliščinam, npr. ko smo ogroženi, doživljamo strah)
 Kompleksna čustva so npr. ljubezen, sovraštvo, ponos, zavist, krivda. Pojavijo se kasneje in so
bolj odvisna od družbeno – kulturnih vplivov.

IZRAŽANJE IN PREPOZNAVANJE ČUSTEV

 Je pomemben del nebesnega sporazumevanja (neverbalne komunikacije). Izražamo jih z
govorico telesa kot z glasom in načinom govora.
 Pomembni dve obliki:
- način govora in glas: pri doživljanju čustev se spreminjajo višina, glasnost, barva, hitrost, ritem
govora, sem sodijo tudi jok, smeh, žvižganje, vzdihovanje… Izražamo predvsem temeljna čustva, npr.
žalost, veselje, jezo
- govorica telesa: sestavni elementi so obrazni izrazi čustev, mimika obraza, stik s pogledom, različni
gibi, telesna drža)
 Pomemben del izražanja čustev je tudi stik s pogledom (kako dolgo traja).
 Na gibe in telesno držo smo po navadi manj pozorni, zato so pomembni pri prepoznavanju
prikritih čustev – gibi, ki spremljajo čustva so lahko sunkoviti ali sproščeni, hitri ali počasni...
Pojavljajo se tudi značilne kretnje (jeza – stiskanje pesti). Telesna drža je povezana z
intenzivnostjo čustev in je lahko napeta, sproščena,….
 Obrazni izrazi čustev so večinoma prirojeni. Tudi pri drugih vidikih izražanja čustev –
kdaj, kje in kako intenzivno bomo čustva izrazili – je pomembnejši vpliv okolja, v
katerem živimo.
ČUSTVENA ZRELOST
 V ustreznem čustvenem razvoju, zajema ustreznost čustev okoliščinam, zmožnost
uravnavanja doživljanja in izražanja čustev ter raznovrstnost in kompleksnost čustvovanja
1. Ustreznost čustev okoliščinam
Govorimo takrat ko kakovost in način čustva ustreza okolici, v kateri se je čustvo pojavilo.
Ustreznost čustev vedno presojamo glede:
- ali je čustvo ustrezno glede na kulturna pravila čustvovanja v tej situaciji
- ali je čustvo v tej situaciji funkcionalno
Ustrezna tista ki so v skladu s kulturo (da se na pogrebu ne smejimo), funkcionalna (nam
koristijo nas spodbujajo)

2. Uravnavanje doživljanja in izražanja čustev

Znak čustvene nezrelosti je pretiran nadzor in zatiranje čustev, odsotnost nadzora nad
kakovostjo, intenzivnostjo in izražanje čustev. Čustveno zrel človek zmore svoja čustva
ustrezno uravnati, tako njihovo doživljanje kot izražanje
- uravnavanje doživljanja čustev se kaže v tem, da čustva prepoznamo, jih razumemo
in jih zmoremo predelati
- uravnavanje izražanja čustev pomeni, da znamo čustva ustrezno izraziti z besedami
in vedenjem

3. Raznovrstnost in kompleksnost čustvovanja

Zmožni smo doživljati in izražati vsa čustva, pozitivna in negativna, pa tudi tista, ki so socialno
manj zaželena (npr. pri moških nezaželen strah). Za čustveno zrele značilna razvitost
kompleksnih čustev, npr. moralna (sram, krivda) in socialna (npr. empatija)

ZNAČINOSTI NEKATERIH TEMELJNIH ČUSTEV

Strah
 Doživljamo kadar ocenimo, da je ogroženo nekaj za nas pomembnega – npr. naše življenje,
zdravje…
 Ljudi je lahko strah zase ali za druge – npr. zaskrbljenost staršev za otroke
 V otroštvu se vsebina in število strahov spreminjata z razvojem in izkušnjami
 V 3 in 4 letu otroci bojijo ločitve staršev, teme, malih živali
 5 – 6 let otroci bojijo divjih živali, naravni pojavi, domišljijska bitja
 Šolski otroci postanejo bolj realistični – npr. pred fizična nevarnost, bolezen, poškodbe, smrt,
socialni strahovi, strahovi v zvezi s šolo
 Mladostniki doživljajo socialne strahove (npr. strah pred zavrnitvijo vrstnikov, zasmehovanje),
v šoli pa se pojavljajo storilnostni strahovi (npr. strah pred neuspehom, slabo oceno)
 Strah je ustrezno čustvo v okoliščinah dejanske ogroženosti, saj nas pripravi za spopadanje z
nevarnostjo ali za samozaščitno vedenje: postanemo previdni, skušamo se izogniti grožnji,
fiziološko vzburjanje pripravi organizem na aktivnost, na beg ali boj.
 Neustrezno čustvo pa strah postane kadar:
- je preveč intenziven glede na stopnjo ogroženosti, zato nam ne koristi
- je neutemeljen oz. ko se pojavi v situacijah, ko niso ogrožajoče in nam preprečuje uživanje polnega
življenja (fobije)
- neustrezno je tudi kadar strahu ne doživljamo kadar bi ga morali
Jeza
 Temeljno čustvo, eno prvih, ki jih doživljajo otroci in eno najtežje obvladljivih. Z jezo izražamo
svojo moč, neodvisnost, skušamo se uveljaviti.
 Jezi se tisti, ki želi spremeniti okoliščine v skladu s svojim ciljem, željami,..
 Intenzivna jeza spreminja telesne spremembe: bitje srca, dihanje, telesna temperatura
 Največkrat usmerjena na druge, včasih pa na sebe.
 Je ustrezen odziv na dogodke, ki jih ocenimo kot krivične in neustrezne ali na oviranje cilja
 Jeza je konstruktivna (pomaga da se postavimo zase, uveljavimo svoje mnenje),
problematična pa postane takrat ko se pojavlja pogosto in v intenzivni obliki, agresivno
vedenje.

Veselje
 Doživljamo kadar se nam izpolni želja in ko dosežemo ali se približamo zaželenemu cilju
 Kaj nam je pomembno je odvisno od razvojnega obdobja, izkušenj, lastnosti in vrednot
 Otroci se veselijo – npr. praznovanj, izletov
Mladostniki pa – npr. sprejem vrstnikov, uspešnost v šoli in drugih dejavnostih
 Prilagoditvena funkcija veselja je v tem, da nas motivira oz. usmerja k situacijam, v katerih
doživljamo pozitivna čustva. Npr. če smo v družbi srečni, bomo skušali čim več časa preživeti
skupaj z njimi
Žalost
 Žalostni smo, ko izgubimo nekaj za nas pomembnega, najbolj ob izgubi ljubljene osebe,
živali, predmetov ali materialnih dobrin, socialnega položaja, zdravja…
 Kot strah in jeza, je žalost odziv na neprijetne življenjske dogodke. Nasproti s strahom (v
prihodnost) je žalost usmerja v preteklost
 Ob resnih izgubah – ob smrti ljubljenih oseb, ob spoznanju, da smo resnično bolni, žalujemo.
Žalovanje je navajanje na izgubo, ki poteka skozi različna obdobja
 Od začetnega šoka ob novici o izgubi in zanikanja, prek protesta – ker se še ne moremo
sprijazniti izgubo, doživljamo jezo, da se je to zgodilo ravno nam – do obdobja depresije, ko
polno doživljamo resničnost izgube, zato prevladujejo žalost, potrtost, obup. Konča se s
sprejetjem izgube in postopno reorganizacijo življenja

MOTIVACIJA
 So vsi procesi spodbujanja, vzdrževanja in usmerjanja telesnih in duševnih dejavnosti, zato
da bi uresničili cilj
 Obsega vsa gibala našega vedenja: potrebe, motive, želje, cilje, vrednote, ideale, interese,
voljo.
 Motivacijska potiskanja (potrebe nas spodbujajo in potiskajo v vedenje)
Motivacijska privlačnost (cilji, ideali, vrednote, želje usmerjajo in spodbujajo naše vedenje,
ker se nam zdijo privlačni)
 Potreba je stanje neravnovesja v organizmu, ki ga povzroči pomanjkanje ali presežek snovi
v telesu ali informacij v duševnosti.
 Na porušeno ravnovesje v telesu nas opozarjajo občutki: žeja, lakota, vročina, bolečina
 Neprijetna čustva nas opozarjajo, da naše psihosocialne potrebe niso zadovoljene
 Potreb se ne zavedamo vedno in tudi niso vedno usmerjene k cilju. Kadar potrebo začutimo,
si tudi predstavljamo, kako bi jo zadovoljili. Cilji so predmeti in situacije, za katere
pričakujemo, da bodo zadovoljili našo potrebo.
 Želja je predstava o cilju, ki nam prinese zadovoljstvo
  Motiv je doživeta potreba, usmerjena k cilju, od katerega pričakujemo, da bomo z njegovo
uresničitvijo zadovoljili tudi potrebo .
 Več ljudi lahko ima enako potrebo, ampak različne cilje. Zato so tudi motivi drugačni
 Motivirano vedenje ni vedno spodbujeno le s potrebami, izhodišče so lahko cilji. Lahko so cilji
tisti, ki v nas obudijo potrebe in ki nas pritegnejo v motivirano vedenje. Motivacija ni vedno
zavesten duševen proces. Včasih sicer jasno razmišljamo o svojih ciljih, željah, vrednotah in
idealih ter se odločamo med različnimi možnostmi – npr. pri izbiri šolanja in poklica  v tem
primeru govorimo o zavestni volji in odločanju. Zelo pogosto pa so motivacijski procesi
nezavedni in marsikdaj ne prepoznamo, katere potrebe so nezadovoljene, zato tudi ne znamo
ustrezno ukrepati.

VRSTE MOTIVOV IN POTREB

 Potrebe delimo na fiziološke in psihosocialne
 Fiziološke potrebe so navadno prirojene in univerzalne, torej enake pri vseh ljudeh.
Najpomembnejše potrebe razdelimo na:
- potrebe po ohranitvi človekovega življenja: po vodi, kisiku, hrani, spanju…
- potrebe po ohranitvi vrste: potreba po potomcih, po spolnosti
 Psihosocialne potrebe izvirajo iz nepopolnega duševnega ravnovesja in so povezane s
človekovim življenjem v skupini. Nekatere so pridobljene (npr. po lepoti, urejenosti,
ustvarjanju), za nekatere pa še ni znano ali so pridobljene ali pa naučene (npr. po pripadnosti,
spoštovanju)

HIERARHIJA POTREB
 Abraham Maslow je potrebe razdelil na osnovne (pomembne za človekovo preživetje) in na
višje potrebe, ki jih je imenoval tudi potrebe po osebnostni rasti. Glede na njihovo moč in
pomembnost jih je razvrstil v hierarhijo potreb.
 Potrebe na nižji ravni morajo biti običajno
zadovoljene, preden začutimo potrebe na
naslednji, višji stopnji. Dokler niso zadovoljene
fiziološke potrebe, ne čutimo nobene druge
potrebe.
 Osnovne oz. nižje potrebe, ki jih imenujemo
tudi potrebe pomanjkanja, usmerjajo naše
vedenje, saj so dejavne samo tako dolgo dokler
jih ne zadovoljimo. Ko jih zadovoljimo, se
motiviranost za zadovoljitev te potrebe konča.
Pojavi se potreba na naslednji, višji stopnji, in
ko je ta zadovoljena, se pojavi spet druga, še
višja potreba. Pri osnovnih potrebah nas torej
usmerjata nezadovoljenost potrebe in
primanjkljaj – npr. lakota nas usmerja k temu,
da skušamo najti hrano.
 Višje potrebe ne zadovoljujemo zaradi
pomanjkanja, ampak smo usmerjeni v
osebnostno rast, zato jih poimenujemo
potrebe rasti ali potrebe bivanja. Usmerjajo
 nas k novim ciljem – npr. po ogledu čudovite stavbe, si želimo ogledati še več stavb, mogoče
še lepših…
 Med nižje potrebe uvrstimo fiziološke, po varnosti, po pripadnosti in ljubezni, po
spoštovanju. Za zadovoljevanje nižjih potreb vedno potrebujemo druge ljudi. Fiziološke
potrebe zadovoljujemo tako, da jemo, pijemo, spimo, se ukvarjamo s športom…
 Naše potrebe po varnosti so zadovoljene če npr. živimo v skrbni državi. Potrebe po ljubezni so
zadovoljne, če imamo občutek da nas ljudje, ki so za nas pomembni radi. Potrebe po
spoštovanju so zadovoljne, ko nas drugi cenijo.
 Višje potrebe nam omogočajo osebnostno rast, kar pomeni, da pozitivno razvijamo svoj jaz
za zadovoljevanje potreb ne potrebujemo drugih ljudi
zadovoljujemo kognitivne procese zadovoljevanja estetske potrebe (npr. obiskovanje likovnih
razstav)
 Najvišje v hierarhiji so potrebe po samoaktualizaciji ali samouresničenju (ljudje, ki se žrtvujejo
za druge)

DINAMIKA OSEBNOSTI
 Dinamiko osebnosti povzročajo različni motivi, zato bi lahko govorili tudi o dinamiki motivov
 Zadovoljevanje potreb ne poteka vedno neovirano. Marsikdaj v življenju znajdemo v položaju,
v katerem ne moremo dobiti tistega, kar želimo ali potrebujemo. Marsikdaj ne vemo kaj bi
radi, ali pa se ne moremo odločiti, kaj naj izberemo, ker imamo na razpolago več možnosti.

Frustracija
 Je doživljanje oviranosti v motivacijski situaciji
 Ovire so lahko:
- objektivne (prometna nesreča zaradi katere zamujaš)
- socialne (radi bi napredovali vendar ga že več let nekdo drug uspešno opravlja)
- subjektivne (v nas samih, kadar nismo dovolj sposobni)
 Na frustracije se različno odzivamo. To je odvisno od naše ocene, ali bomo oviro lahko
premagali. Če menimo da bomo oviro zmogli premagati, se privlačnost cilja še poveča.
Doživljamo hrepenenje po cilju in jeze na oviro, še bolj si prizadevamo, da bi premagali oviro
in dosegli cilj. Če nam ne uspe ali ne verjamemo, da lahko premagamo oviro, začnejo
naraščati čustva jeze, strahu, tesnobe…

Konflikt
 Je doživljanje sočasnega delovanja motivov, ki se izključujejo. Prevlada tista potreba, ki je v
hierarhiji potreb bolj temeljna.
 Razlikujemo glede na vrednost ciljev v konfliktu: ali je cilj pozitiven in ga želimo doseči ali pa
je naš motiv izogniti se neprijetni situaciji oz. negativnemu cilju
Oblike konfliktov:
1. Med dvema pozitivnima ciljema: konflikt približevanje – približevanje (+/+). Tedaj nas hkrati
privlačita dva enako zaželena, vendar nerazdružljiva cilja. Ne moremo se odločiti kaj bi izbrali.
Rešimo ga ko se približamo enemu cilju in se zato njegova vrednost poveča.
2. Med dvema negativnima ciljema: konflikt izogibanje – izogibanje (-/-). Prisiljeni izbrati med
dvema negativnima ciljema. Probamo izbrati boljši cilj in se probamo izogibati obeh.
3. Med pozitivno in negativno vrednostjo cilja: konflikt približevanje – izogibanje (+/-). Večkrat
srečujemo z ambivalentnimi cilji, ki nas hkrati privlačijo in odbijajo. Bolj se jih izogibamo bolj
nas privlačijo in obratno. Težko je rešljiv.
Stres
 Je vzorec fizioloških, čustvenih, spoznavnih in vedenjskih odgovorov organizma na dražljaje,
ki zmotijo človekovo notranje ravnotežje
 Dražljaje, ki povzročajo stres imenujemo stresorji
 Stresorji so pojavi, ki jih doživljamo kot grožnjo ali izziv, in zato telesno ali duševno
obremenjujemo našo osebnost

Kako se odzovemo na stresorje:

 Dogodki in razmere niso stresne sami po sebi, ampak je od človeka odvisno, kako jih bo
doživljal
 Naš odziv je odvisen od tega, kako ocenimo zahteve okolja in lastne sposobnosti, da bi te
razmere obvladali
 Eustres ali dobri stres, je pozitivni učinek stresnega dogajanja, re ravno pravšnji stres, ki
človeka spodbuja, krepi, vzdržuje njegovo vitalnost in obnavlja sile. Eustres je normalen
vsakdanji in neizbežen pojav, ki ni škodljiv. Doživljamo ga ko ocenimo, da so naše sposobnosti
večje od zahtev
 Distres, je škodljiv stres, ki ga doživljamo kot napetost, stisko, gorje in nevarnost, kadar
ocenimo, da so zahteve okolja večje od naših sposobnosti.
 glede na trajnost razlikujemo kratkotrajni in dolgotrajni stres
- kratkotrajni stres na telesni ravni doživljamo kot reakcijo beg ali boj. Nam pomaga pri
obvladovanju stresorjev. Ni pa v pomoč pri trenutkih kjer bi morali ostati mirni

Dolgotrajnejši stres in splošni prilagoditveni sindrom

 Hans Selye dobro predstavil z modelom splošnega prilagoditvenega sindroma
 Ne glede na vzrok stresa se odzovemo z enakim vzorcem telesnih reakcije. Daljša
izpostavljenost stresorjem povzroči tri faze: alarm, odpor, izčrpanost

1. V Fazi alarma
- Se zavemo stresorja. Postanemo zaskrbljeni in vznemirjeni. Prva reakcija sta šok in krajši upad
delovanja. V protišoku pa začne delovati simpatično živčevje, ki povzroči vrsto fizioloških in z njimi
povezanih duševnih sprememb. Sprostijo se energetske zaloge, ki te pripravijo na akcijo.

2. V fazi odpora
- Se s povečano zmogljivostjo spoprijemamo s stresorjem. Kadar stresorje premagamo se delovanje s
podporo parasimpatičnega živčevja vrne na normalno raven. V tem primeru posledice niso usodne,
ampak celo spodbudljive. Če stresorja ne premagamo, pomeni da človek dalj časa deluje s povečanimi
zmogljivosti (na višku moči, veliko dela, malo spi, malo je, hitro odzove…)

3. Sledi faza izčrpanosti

- Značilno porušeno ravnovesje v delovanju simpatičnega in parasimpatičnega živčevja. Sprva nas na
izčrpanost opozorijo različni znaki, ki se pojavijo po 6-8 tednih intenzivnega stresa:
o Telesni: kronična utrujenost, pomanjkanje energije, glavoboli, bolečine v križu, krči v
mišicah, motnje spanja, prebava…
o Duševni: napetost, razdražljivost, dolgočasenje, slaba koncentracija, pomanjkanje
samospoštovanja, težave s pomnjenjem…
o Vedenjski: prenagljenje reakcije, nenadzorovani čustveni odzivi, povečano uživanje
drog, slabši odnosi doma in v službi, ki vodijo v socialno izolacijo, saj se neprijetnemu
človeku raje izognemo.
- Dobro je, če znake izčrpanosti poznamo, tako jih bomo prepoznali tudi pri sebi in ustrezno ukrepali,
sicer se lahko pojavijo resne duševne težave (npr. duševne motnje, kot je depresija) ali se razvijejo
psihosomatska obolenja. Psihosomatska obolenja so telesne motnje, ki jih med drugimi tudi
povzročajo duševni dejavniki (motnje krvnega pritiska, sladkorna, infarkt, astma, alergije, kašelj, gripa,
diareja…)

SPOPRIJEMANJE Z DUŠEVNIMI OBREMENITVAMI

Osebnostna čvrstost
 Suzanne Kobasa je primerjala dve veliki skupini ljudi, ki jim je bilo skupno to, da so pogosto
doživljali stres, vendar so bili v eni skupini redko bolni v drugi pa pogosto. Pri tem je odkrila tri
pomembne sestavine: izzvanost, angažiranost in nadzor, poimenovanih s skupnim imenom
osebnostna čvrstost. Osebnostna čvrstost je lastnost, od katere je odvisno, koliko stresa
lahko oseba prenese brez negativnih posledic.
 Za ljudi z visoko čvrstostjo je značilno da;
- spremembe sprejemajo kot normalno sestavino življenja, vzamejo za izziv in priložnost za razvoj ter
osebnostno rast, ne pa za grožnjo, tako kot ljudje z nizko osebnostno čvrstostjo.
- angažirano, to je zavzeto, z veliko energije in predano se osredotočijo na izpopolnitev dejavnosti, ki
pripelje do cilja. Za njihovo vsakdanje življenje je značilno, da se jim zdita njihovo življenje in delo
smiselni, da navdušeno delajo in pri tem uživajo.
- imajo občutek notranjega nadzora nad svojim življenjem, kar pomeni, da so prepričani, da lahko
sami usmerjajo svoje življenje in nadzorujejo dogodke. Za ljudi z zunanjim nadzorom nad situacijo pa
je značilno prepričanje, da nimajo vpliva nad tem, kar se jim v življenju dogaja, saj na to vplivajo
zunanji dejavniki: družba, avtoritete, zvezde, sreča…
 Osebnostno čvrstil ljudje dobro in z malo negativnimi posledicami prenašajo pogoste strese.
 Na uspešnost obvladanja stresov vplivajo: čustvena stabilnost, naučena nemoč, empatija,
upornost, zaupanje, sposobnosti…
 Pri ljudeh, ki situacijo vzamejo kot izziv, je bolj verjetno da ravnajo konstruktivno in stresor
uspešno obvladajo. Situacijo doživljajo s pogumom in optimizmom, zato se osredotočijo na
problem, kar poveča verjetnost, da ga bodo uspešno rešili.
 Osebe, ki problem doživljajo kot grožnjo ali izgubo, prevladujejo negativna čustva strahu,
nemoči, jeze… Njihov odziv je osredotočen na čustva, ki se jih želijo čim prej razbremeniti.
Zato problem pogosto spregledajo in ne storijo nič takšnega, s čimer bi ga lahko rešili, torej
ravnajo neuspešno in nekonstruktivno, zgolj sproščajo čustveno napetost.
KONSTRUKTIVNO SPOPRIJEMANJE Z DUPEVNIMI OBREMENITVAMI
 Je značilno, da težavo rešimo, da dolgoročno dobimo tisto, kar potrebujemo (zadovoljimo
temeljno potrebo), ne da bi pri tem ovirali druge pri zadovoljevanju njihovih potreb. Pri tem
razmislimo o vzrokih in posledicah, načrtujemo, si poiščemo podporo prijateljev in z njimi
delimo svoje težave ter se trudimo, da bi zadovoljili svoje potrebe.

1. Napnemo vse sile in s povečano dejavnostjo oviro premagamo ali premostimo

2. Marsikdaj pa ovire ni mogoče premagati ali odstraniti. Tedaj razmislimo, kako bi lahko svojo
potrebo zadovoljili kako drugače in se preusmerimo k drugemu, približno enakovrednemu
cilju.
3. Zadovoljitev potrebe odložimo na pozneje, medtem pa delamo in razmere urejamo tako, da
bomo dobili, kar želimo. Na izpolnitev želja lahko čakamo zelo dolgo, vendar zato naše
temeljne potrebe ne smejo biti prikrajšane
4. Moralno nespremenljive motive zadovoljimo sublimiramo na družbeno spremenljiv način

NEKONSTRUKTIVNO SPOPRIJEMANJE Z DUŠEVNIMI OBREMENITVAMI

 Odziv na probleme prinese le trenutno olajšanje, razbremenitev čustvene napetosti, potrebe
pa dolgoročno ne zadovolji, zato se ta vedno pojavlja, lahko celo poslabšamo situacijo.

1. Z agresivnim oz. nasilnim vedenjem oviro sicer lahko odstranimo, vendar pri tem oviramo
druge ljudi pri zadovoljevanju njihovih potreb, zato zabredemo v težave. Tudi uničevanje
predmetov nam največkrat ne pomaga priti do cilja, s tem le sprostimo nakopičeno frustracijo
napetost.
2. Regresija je nazadovanje na tisto obliko vedenja, ki je značilna za nižjo razvojno stopnjo, na
način, ki je bil nekoč uspešen. Takšno je jecljanje, ihtavost, cmeravost, beg, vpitje. S takšnim
vedenjem otroci pritegnejo pozornost in pomoč staršev.
3. Beg pred oviro je izogibanje neprijetni situaciji
4. Namesto da bi bili vztrajni, vržemo puško v koruzo, se prehitro vdamo. Težave ne poskušamo
več rešiti, temveč kar čakamo, kaj se bo zgodilo.
5. Utišamo neprijetna čustva, ki nas opozarjajo na nezadovoljstvo potrebe, z drogami, hrano,
pretiranim ukvarjanjem s delom, računalnikom, z delom, s pretiranim gledanjem TV.
 Pri nekonstruktivnem težav ne rešimo