Ela Stadler

Analiza zapisa pravil za deželsko sodišče Čače (Wasserleonburg) na Koroškem in

njihov smisel?
Deželska sodišča so bila osnovna upravna enota dežele, preko katerih se je vršila oblast za nepriviligirane
nižje sloje. Ta je vključevala izvrševanje višjega sodstva, policije in opravljanje vojaško-mobilizacijskih
nalog. Deželnemu sodišču so bili podsodni vsi neplemiči, torej kmečki podložniki, ter tudi kosezi in
svobodniki, ki so imeli svoja zemljišča in hube, a niso bili plemiči, ter cerkveni in bratovščinski ključarji
(Kambič 1996, 5).
Deželska sodišča so bila v rokah deželnega kneza, ki je zemljiškim gospodom podelil višjesodno oblast.
Imela so širše pristojnosti kot patrimonialna sodišča, ki niso imela pristojnosti krvnega sodstva. Na
začetku so si sicer deželska sodišča lastila tudi pristojnosti patrimonialnih sodišč, saj ločitev med njima ni
bila vedno jasna. Tako je, npr., podložnik prišel na grad, ne da bi vedel, ali mu bo gospod sodil kot
patrimonialni ali kot deželski sodnik. Stvarno so bila deželna sodišča pristojna za težja kazniva dejanja:
usmrtitev in izdaja vladarja ter organizacija upora zoper gosposko; uboj, umor in samomor; telesne
poškodbe; delikti zoper spolno moralo, zakonsko zvezo in rodbino; premoženjska kazniva dejanja (rop,
velika tatvina, izsiljevanje, utaja najdenega predmeta); ponarejanje in prenarejanje listin, mer, uteži,
tehtnic in trgovskega blaga; požig in zažig; čaranje; kriva prisega in krivo pričanje; bogokletno priseganje
in preklinjanje (Kambič 1996, 6).
Red za deželsko sodišče Čače na Koroškem (1565 - 1581) je eden izmed sodnih redov, ki so zaznamovali
sodstvo novega veka. V 16.stoletju se je še vedno ohranil ljudski sodni zbor oz. kvatrno sodišče. Red za
deželsko sodišče Čače je temeljil na mos regionis (veljavno običajno pravo,"pravno prepričanje, pravni
običaji preprostega ljudstva"). Deželskemu sodišču je predsedoval deželni sodnik, v krvnih pravdah krvni
sodnik, prisedniki pa so bili pripadniki skupnosti, običajno župani. V Čačah jih je izbiral sam sodnik,
upoštevajoč predloge zbora. Posledično so sčasoma opuščali obvezno udeležbo prebivalcev. Tako so
prisedniki pod gospodovim predsedstvom zasedali sami, ali ob priložnostnih poslušalcih. Sodnik je moral
na teh pravih sodnih zborih sestaviti predsedniški krog (ring), vzeti v roke sodniško palico in razglastiti
kazenske člene. Le ti se niso omejevali le na težja kazniva dejanja. Vprašanja, ki jih je zastavljal sodnik
so deloma zadevala kazniva dejanja, deloma splošno disciplino (uporaba gmajne), lahko pa tudi zasebne
tožbe. Na Kranjskem in Koroškem so morali na deželskosodni zbor prihajati vsi kmetje, ne glede na to,
čigavi podložniki so bili. V kazenskih zadevah je ta zbor postal splošen zbor, v drugih pa le zbor za lastne
podložnike deželskega sodišča. Kljub temu udeleženci niso imeli vpliva na sklepe, formalno je bila
odločitev prepuščena ožjemu krogu sodnikov prisednikov. Na razsodbo v praksi obdolženi ni imel
možnosti pritožbe, revizijska in nadzorna instanca pa je sicer bila notranjeavstrijska vlada v Gradcu.
Deželsko sodišče Čače je sklicalo tri redne veče na leto, vsako v drugem kraju in v presledku 14 dni.
(Kambič 1996, 4- 5).
Gospodarska skupnost na Koroškem je bila močno povezana zlasti po skupni paši na gmajni in na prahi
(njiva), ter drugih skupnih interesih. Deželsko sodišče Čače je imelo v drugi polovici 16. st še posebej
nazorno opredeljena pravila skupne paše, ki so zadevala ograjevanje, pašo, pota, trebljenje gmajne,
omejitev števila živine, ki jo je smel pasti posamezen gospodar. Zanimivo je, da je na tem sodišču ob
večah potrebno vprašati župana, ali so mu bili sosedje pokorni. Če je v krčmi prišlo do nemira, je moral
župan ali prisednik tiste vasi za ta namen sklicati vse sosede (Vilfan S. 1996, 207).
Deželskosodna gospostva so se še posebej na Koroškem tako močno vtikala v vaške gospodarske zadeve.
Na zasedanju veče v Čačah je moral sodnik pred zasedanjem naznaniti dan in pa meje vsakokratnega
sodišča. Sporočiti in naznaniti se je moralo, ali deželi preti nevarnost, in upoštevati vse ukaze deželnega
glavarja (Škrubej 2021, 181). Preko deželskih sodišč se je tako izvajal nadzor nad podložniki, sprjemala
so se napotila o tem tem, kako bi bilo potrebno koga kaznovati. Žontar navaja, da je bilo s pridobitvijo
deželskega sodstva združeno izvrševanje gospodarske policije. Le-ta je kmetskim podložnikom
prepovedovala prodajo izdelkov izven meja okoliša deželnega sodišča. Zemljiški gospodje so kmete silili,
da po nizki ceni prodajajo v gospostvu, in tako izkoriščali sodne in upravne oblasti.(Josip Žontar 1952,
570)
V Redu za deželsko sodišče Čače so pravila tako točno določala, kaj je na veči potrebno povprašati in
poizvedeti, da bi se lahko podložnike kaznovalo tako, kot bi jih sam gospod. Red je določal različna
vprašanja o dejanjih ljudi, npr., ali so prodali izdelke brez gospodovega dovoljenja, vprašanja o lovu,
zemljiška vprašanja, poslušnosti članov soseske, vprašanja o zadrževanju v krčmah in nastanitvi v njih.
V praksi so deželski sodniki kaznovali po lastnem navdihu. Sodstvo je bilo za deželne sodnike donosno,
saj so dobivali globo od premoženskih kazni, v primeru uboja pa tudi t.i. krvavi denar.Preden deželnemu
sodniku ni bila poravnana pristojbina (1 funt in 1 fenig), se ni ni nihče smel dotakniti mrtveca. V Čačah
je bil zanimiv običaj, da so položili denar na mrtveca samega, od koder ge je prevzel sodni organ (Josip
Žontar 1952, 584).
Iz dostopnih virov o pravilih za deželsko sodišče Čače (Wasserleonburg) na Koroškem izhaja, da je bila
sodno-kazenska funkcija sodišč sicer glavna, ne pa edina vloga deželnega sodišča. Obsežna sodna oblast
zemljiških gospodov nad podložniki je vključevala močno nadzorno in disciplinsko funkcijo sodišč. Tako
se je sodna in upravna oblast izkoriščala za nadzor nad podložniki. Sodni red za deželsko sodišče Čače na
Koroškem po eni strani sledi splošnim konceptom, se pravi uporabi običajnega prava v praksi, po drugi
strani pa je zanj značilno združeno delovanje z gospodarsko policijo. Veče so se sklicevale ne le zaradi
storjenih kaznivih dejanj, temveč tudi zaradi splošno disciplinskih zadev.

Viri in literatura:
Katja Škrubej, 2021, Pravo v zgodovini s poudarkom na razvoju na današnjem slovenskem prostoru,
Ljubljana: Lexpera, GV Založba, str. 181
Sergij Vilfan, 1996, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Ljubljana : Cankarjeva založba, str. 207
Josip Žontar, 1952, Kranjski sodni red za deželska sodišča iz leta 1535, str. 570-584, dostopno na
https://zgodovinskicasopis.si/zc/article/view/1999
Marko Kambič, 1996, Arhivi XIX 1996, Organizacija sodišč na slovenskem ozemlju v 16. stoletju s
posebnim ozirom na Kranjsko, str. 4-6, dostopno na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-
RS91BYV7?&language=eng