VPRAŠANJA INES KVATERNIK ZA Ž IN M

1. KAJ JE DRUŽBENI SPOL IN KAKO SE ORGANIZIRA NA SPOLNE RAZLIKE?

Spol je družbeno konstruiran v smislu, da se vedenja moških in žensk naučimo, ne pa da je
neizogibna posledica biologije. Družbeni spol – so vloge, ki nam jih družbe dajo glede na to, ali
se rodimo kot moški ali ženske. Kultura nas naredi moške ali ženske.
Družbeni spol je ženskost, moškost. Je kulturno specifičen. Ni poenotene ženskosti ali moškosti.
Vloge v različnih kulturah so različne
Znanstveniki ne priznavajo možnosti vmesnega stanja, nekatere družbe pa so sprejele vlogo
tretjega spola – berdache (moški, ki so se oblačili in na nek način obnašali kot ženske,
obravnavali so jih kot poseben spol).
DODELITEV K SPOLOMA
K ugotavljanju spola prispevajo različna opažanja. Biološki moški včasih živijo kot ženske in so
tako tudi sprejeti – transseksualci.
Štirje procesi, po katerih se ljudje odločajo, katerega spola je druga oseba:
1. Upoštevata se vsebina in način govora.
2. Javni fizični videz. Npr. transeksualci prikrijejo svoje prsi tako, da nosijo vrečasta oblačila.
3. Informacije, ki jih ljudje nudijo o svojem preteklem življenju pomagajo določiti spol.
Transseksualci so previdni.
4. Zasebno telo.
Prevzem identitete spola, ki mu biološko ne pripadaš, je za transseksualce težek in zahteven.

Oakleyeva meni, da se ljudje učijo vedenja, ki se pričakuje od moških in žensk v njihovi družbi.
Kultura družbe je tista, ki najbolj vpliva na ustvarjanje moškega in ženskega vedenja.
Socializacija v modernih industrijskih družbah oblikuje vedenje fantov in deklet že od zgodnjih
let dalje.
Štirje glavni načini socializacije spolne vloge:
a) Na otrokov koncept vpliva manipulacija. (mati posveča več pozornosti dekličinim lasem)

1
b) Do razlik pride z usmerjanjem, kar pomeni usmerjanje fantov in deklet k različnim
predmetom (kupovanje igrač – deklicam kupujejo punčke, fantom pa avtomobilčke, puške)
c) Uporaba verbalnega apeliranja – npr. »ti si pridna deklica«.
d) Dečki in deklice so izpostavljeni različnim aktivnostim. Deklice še posebej vzpodbujajo, da se
ukvarjajo z gospodinjskimi deli.

2. KAKŠNA JE RAZLIKA MED BIOLOŠKIM DETERMINIZMOM IN DRUŽBENIM

KONSTRUKTIVIZMOM, KO GOVORIMO O SPOLU?
Kaj nas dela moške in ženske?
Večinoma nas ločijo biološke razlike:
- spolni organi
- del notranjih organov (maternica, jajčniki)
- hormoni: estrogen (Ž), testosteron (M)
Hermafroditi – dvospolniki – težko je določati spol. Lahko je to tudi prednost, otrok se sam
odloči katerega spola je.

Potrebno je narediti razliko med:

 biološkim spolom – moški ali ženska
 družbenim spolom – so vloge, ki nam jih družbe dajo glede na to, ali se rodimo kot moški ali
ženske. Kultura nas naredi moške ali ženske.
Družbeni spol je ženskost, moškost. Je kulturno specifičen. Ni poenotene ženskosti ali moškosti.
Vloge v različnih kulturah so različne.

BIOLOGIJA IN DELITEV DELA GLEDE NA SPOL

G.P. Murdock - biologija in praktičnost
Biološke razlike med moškimi in ženskami vidi kot temelje delitve dela v družbi glede na spol.
Meni, da moških in žensk ne usmerjajo gensko utemeljene značilnosti, ki bi jim pripisovale neko
določeno vlogo. Njegovo mnenje je, da biološke razlike (npr. večja fizična moč pri moških in
rojevanje pri ženskah) vodijo do spolno pogojenih vlog iz čiste praktičnosti. Ženska je zaradi

2
svoje biološke funkcije rojevanja in dojenja otrok privezana na dom; zaradi svojih fizičnih
lastnosti je omejena na manj naporna opravila.
T. Parsons - biologija in ekspresivna ženska
Dve temeljni funkciji:
1. socializacija naraščaja
2. stabilizacija odraslih osebnosti
Da bi bila socializacija učinkovita, je potrebna tesna in topla skupina, ki nudi oporo. Ženska je
odgovorna za socializacijo potomstva. Zaradi tega, ker matere rodijo in dojijo imajo z otroci
tesnejšo vez. Parsons označuje žensko vlogo v družini kot ekspresivno, kar pomeni, da ženska
ustvarja toplino, varnost in čustveno podporo. Moški - oskrbovalec družine preživi svoj delovni
dan v tekmovanju k dosežkom usmerjeni družbi. Ta vloga vodi k stresu in zaskrbljenosti.
Ekspresivna ženska sprošča to napetost tako, da moža obda z ljubeznijo, upoštevanjem in
razumevanjem.
J. Bowlby - vez med materjo in otrokom
Bowlby je izvedel številne študije mladostnikov in prestopnikov. Ugotovil je, da je večina
psihološko motenih doživela ločitev od matere v svojih zgodnjih letih. Mnoge so vzgajali v
sirotišnicah in so bili prikrajšani za materinsko ljubezen. Za duševno zdravje je potrebno, da
dojenček in majhen otrok izkusita topel, intimen in stalen odnos z svojo materjo.

Ann Oakley - vloge spolov so ustvarjene kulturno in ne biološko. Ljudje se učijo vedenja, ki se
pričakuje od moških in žensk v njihovi družbi. Tega vedenja ne povzročajo prirojene značilnosti.
Socializacija in družbene vloge
Oakleyjeva izpostavlja: socializacija v modernih družbah oblikuje vedenje fantov in deklet že od
zgodnjih let dalje.
Načini na katere se odvija socializacija spolne vloge:
a) na otrokov samokoncept vpliva manipulacija
b) do razlik pride z usmerjanjem, kar pomeni usmerjanje fantov in deklet k različnim predmetom
(npr. kupovanje igrač: deklicam kupujemo punčke, fantom pa kocke, puške)
c) uporaba verbalnega (npr. ti si pridna deklica, ti si poreden fant)

3
d) dečki in deklice so izpostavljeni različnim aktivnostim. Deklice se vzpodbuja, da se ukvarjajo z
gospodinjskimi deli.
Njeni sklepi:
a) Družbene vloge spolov so kulturno, ne pa biološko določene.
b) Dokazi kažejo, da ni nobenih takih opravil, ki jih opravljajo samo ženske (poleg rojevanja
otrok)
c) Biološke značilnosti ne omejujejo žensk, da bi opravljale določene poklice.
d) Materinska vloga je kulturna konstrukcija.

3. S ČIM SE UKVARJA SOCIOLOGIJA SPOLOV?

Sociološka sestavina mita o delitvi dela po spolu poudarja, da je tradicionalni vzorec spolnih vlog
nujen – za preživetje in ohranitev obstoječega družbenega reda.
Glavni teoretik strukturalno funkcionalistične šole Talcott PARSONS pravi: »pomembnost
družine in njenih funkcij za družbo je primarni niz razlogov, zakaj se družbeno razlikuje od čisto
reproduktivne diferenciacije spolnih vlog oz. – iz funkcije družine v družbi izhaja posebna delitev
dela po spolu. Družina je sredstvo sprave med dvema nasprotnima vrednostnima sistemoma:
med »univerzalističnim« in »partikularističnim«:
 univerzalistične vrednote = učinkovito opravljanje vloge in njena uspešnost – to presojajo
objektivno določena merila (je, zgodovinsko gledano, novost)
 partikularistične vrednote = te določajo vloge, ki temeljijo na biološki povezanosti – določajo
statuse, pravice in dolžnosti na podlagi pripisanih razlik med osebami (to je dediščina
preteklosti)
Institucionalizacija univerzalističnih vrednot zahteva, da se sorodstvena struktura prilagodi: delo
mora biti mobilno. To pomeni, da so velike sorodstvene enote nepraktične in družina se
zmanjša. Bistvena funkcija družine je ta, da gospodarstvu priskrbi delovno silo. Torej: mora
ostati družina, da pa bi ustvarjala delovno silo, mora biti kar se da majhna – preostanek je jedrna
(nuklearna) enota dveh staršev in 2,4 otroka.
To je NAPAČNO. Drugi socializacijski sistemi, ne pa družina, priskrbijo delovno silo za sistem
poklicev – kot je to v Izraelskih kibucih: skupna skrb za otroke.

4
Parsons trdi, da je treba temeljno pojasnilo za razdelitev vlog med biološkima spoloma iskati v
tem, da se zaradi nosečnosti in dojenja med materjo in otrokom bržkone vzpostavi primarni
odnos, moški pa, izvzet iz te biološke funkcije, se mora specializirati v alternativni instrumentalni
smeri.
Sociološki mit podpira domneva, da biologija nujno določa mesto ženske v družbi in s tem
seveda tudi mesto ženske v družini. Parsons »domneva«, da je biologija prvotna in da na njej
temeljijo družbene spolne vloge. Ker poleg tega moža in očeta veliko časa ni doma, je za otroke
najprej in predvsem odgovorna ženska.
MIT je v tem, da nekdo pač mora skrbeti za otroke, in ker morajo očetje delati, morajo otroke
vzgajati matere. »Mati« pa tukaj pomeni družbeno vlogo skrbnice otrok. Resnica je v nasprotju z
mitom: KER ženske skrbijo za otroke, gredo moški lahko od doma, se zaposlijo.
Parsons spregleda, da ženske zdaj večine svojega življenja ne preživijo tako, da skrbijo za
otroke, temveč tako, da skrbijo za dom in moža.
Izraza »instrumentalen« in »ekspresiven«, ki opisujeta moško oz. žensko vlogo, sta v
sociološkem mitu ključna. Jedrnato izražata bistveno funkcijo mita, ki je potrjevanje
tradicionalnih vrednot spolne vloge.
Instrumentalni igralec vloge je mož-oče, njegova funkcija je, da kaže »usmerjevalno« vedenje.
Ekspresivni igralec vloge je ženska-gospodinja, ki se specializira v »izražanju čustev«, želji, da bi
ugajala in bi jo imeli radi. Njena vloga je, da daje čustveno toplino in trdnost vsej družini.
Tudi sociolog moško vlogo postavi na prvo mesto: instrumentalna vloga je prvotnejša od
ekspresivne, ker moškega ni doma, je ženska odgovorna za dolžnosti v njem in ne narobe.
»Odločanje« pomeni zgolj tiste odločitve, za katere so moški odgovorni že po tradiciji. Odločitve
o tem, kaj jesti, kdaj pospravit, ipd., kratko malo ne štejejo.
Pomeni, da so ženske omejene na družino zato, ker je to pripravno za moške, za otroke in za
instituciji zakona in družine, njihova osvoboditev pa ne: ta bi bila razdiralna in pogubna.
Nič ni bolj prozaičnega, bolj instrumentalnega, kot gospodinjsko delo. Pomivanje posode,
odnašanje smeti, pranje umazanega perila – mar so vse to res »ekspresivna« opravila – kanali za
izražanje čustvene topline in ljubezni?

5
V družbi, usmerjeni k družini, vzorci družinskih spolnih vlog pogosto širijo iz nje, da bi osvetlili
druge družbene strukture. Družina je naša temeljna družbena enota: vzorec spolnih vlog, ki ga
razodeva družina, je najpogostejši vzorec spolnih vlog v naši kulturi.
Moškost moških in ženskost žensk je očitna v skupini, ki jo sestavljata oba spola, v samo moških
ali samo ženskih skupinah pa je med člani iste biološke spolne skupine pogosto opaziti veliko
večji razpon spolnega vedenja.
Bistvo vzorca spolnih vlog je ekonomsko izkoriščanje ženske kot neplačane delavke, vzgojiteljice
otrok, gospodinje in služkinje telesnih, čustvenih in poklicnih potreb moškega. Ker je tako, je
sociološki konstrukt tudi uveljavljeni mit o družbenem redu, ki temelji na zatiranju žensk doma.
Družina zahteva delitev dela po spolu, razlikovanje vlog: ženska mora biti gospodinja. Družina
»mora« obstajati.

4. JE SPOL FIKSNA KATEGORIJA, ALI JO LAHKO RAZUMEMO RAZLIČNO? UTEMELJI!

Spol ni fiksna kategorija, saj ga lahko razumemo različno. Vsako pravilo ima izjeme:
 hormoni ne nudijo jasne ločilne linije med spoloma, ker je cela vrsta hormonov navzoča v
obojih (M in Ž).
 nekateri posamezniki imajo moške kromosome, a so neobčutljivi na učinke androgena in se
torej fizično zdijo ženske
 drugi posamezniki imajo bolezen – Turnerjev sindrom. Izgledajo kot ženske, vendar so lahko
zavrnjeni na »testih spola« na ženskih atletskih tekmovanjih.
 Glavni način določanja spola pri rojstvu je pregled genitalij – to je lahko sporno – kaj pa
hermafroditi?
Znanstveniki ne priznavajo možnosti vmesnega stanja, nekatere družbe pa so sprejele vlogo
tretjega spola – berdache (moški, ki so se oblačili in na nek način obnašali kot ženske,
obravnavali so jih kot poseben spol).

5. KAKO ANN OAKLEY RAZLOŽI TRDITEV: »ŽENSKA POTREBUJE SVOJEGA OTROKA« ?

Materinskega gona ni. Ni nobenega biološko utemeljenega gona, ki ženske žene k rojevanju ali
jih sili k skrbi za otroke, ko jih imajo.

6
Vendar danes še vedno prepričano trdijo, da ima vsaka ženska materinski gon in da ga mora
imeti vsaka mati. Pravijo tudi, da je za materino duševno zdravje izjemno škodljivo, če rodi
otroka, potem pa skrb zanj prepusti komu drugemu.
Da je materinski gon ogrožen, trdijo zlasti skupine, ki nasprotujejo splavu. Pravijo, da za splavom
vselej pride občutek krivde. Splav je »protinaraven«. To je popačena podoba.
Ženske, ki posvojijo otroke, se zelo dobro znajdejo tudi brez pomoči biološkega materinskega
gona. Dobra mati je mati, ki ima čas, sredstva in voljo…ne pa krvi ali gona.
Vez med materjo in otrokom ni biološka, temveč čustvena; nenehna odvisnost matere in otroka
potemtakem ne izvira iz simbioze nosečnosti in iz samega poroda. Nekateri biološko določeni
mehanizmi sicer krepijo vez med biološko materjo in otrokom, a je ne predpostavljajo. Eden
takih mehanizmov je refleks, zaradi katerega novorojenček obrne glavo, ko se kakšen predmet
dotakne njegovega lica – smisel tega je, da dojenčku omogoči, da poišče in najde materine prsi.
Drug zgled biološko določenega refleksa, ki lahko utrdi vez med njima, je nasmeh. Seveda je
tukaj »mati« lahko tudi družbena in ne le biološka.
Željo po materinstvu vpelje kultura in ženska se zmožnosti, da postane mati, nauči. Nekatere
družbene prakse, ki obdajajo materinstvo, implicitno priznavajo, da je učenje pomembno in da
je gon brez koristi. Od žensk ne pričakujejo, da bodo znale same roditi. Prav tako od njih nihče
ne pričakuje, da bodo vedele, kako dojiti – tudi tega se naučijo. Bistvena zmožnost ni gonska,
temveč posnemovalna.
Temeljna učna izkušnja tako za živali, kot za ljudi, je izkušnja materinske skrbi. Raziskave o
primatih kažejo, da se opice, ki same niso bile deležne materinske skrbi, niso odzivale na svoje
mladiče.
Pomanjkanje materinske skrbi je pomembno tudi za odnos odraslih do otrok, za to, ali jih
pretepajo ali zanemarjajo. Kaj izzove pretepanje otrok? Neverjeten občutek osamljenosti,
nepomembnosti in precej čudna želja - da bi otrok poskrbel za neizpolnjene potrebe
napadalkine lastne preteklosti.
Kaj je »materinska skrb«? Predvsem je izraz ljubezni v toplem, skrbečem odnosu. Tudi
spodbujanje vidnih, besednih in družbenih zmožnosti.

7
6. RAZLOŽITE TRDITEV ANN OAKLEY »ŽENSKA MORA BITI MATI«
Verodostojnost tega elementa mita izvira iz dveh vidikov modernega položaja ženske:
- iz zgodnjih procesov socializacije ženske spolne vloge – materinstvo je usoda vsake ženske
- iz psihoanalitične teorije, ki kulturi daje oporo, da dokazuje, kako pomembna je za žensko
njena starševska vloga
Po freudovski teoriji je ženska nosilka jajčec in materinskih moči. Materinstvo je torej ključno za
psihoseksualni razvoj ženske.
Poznamo tri temeljne elemente freudovske teorije:
 identifikacijo z materinsko vlogo kot bistvenim elementom ženske spolne vloge
 klasifikacijo reproduktivnega vedenja (materinstvo) kot zgolj ene veje psihoseksualnega
vedenja (ženskost)
 posplošitev zavidanja penisa kot univerzalnega za vsako »normalno« žensko in torej
posplošitev želje in potrebe po materinstvu kot normalnega ženskega atributa
Iz teh premis izhaja, da ženska, ki se odloči, da ne bo postala mati, ne more biti »feminilna«
ženska = Enačenje materinstva z ženskostjo – vsak drug poklic je neženski.
To stališče je najti tudi v podobi današnje ženske. Če ima ženska otroke, a skrb zanje preloži na
nekoga drugega, ji to prinese družbeno neodobravanje. Žensko brez otrok pomilujejo, če pa
otrok nima hote, velja za deviantno, nenormalno.
Ta gotovost je pravzaprav arogantnost. Psihoanalitična teorija skupaj z vso drugo freuovsko
brkljarijo predpisov o ženskosti temelji v patriarhalni kulturi, ki ženskam odreka osebnost.
Ne poudarjajo vse kulture, da je materinstvo glavno poslanstvo žensk. V marsikateri kulturi je
starševstvo skupna zaposlitev moškega in ženske.
Z drugimi besedami, vloga psihoanalitične teorije je, da ženske – skupaj z otroki – drži na
njihovem mestu, kjer slepo zaupajo napačni vednosti, da delajo to, kar jim narekuje narava in so
prepričane, da je njihova želja po materinstvu nekaj, kar so si same ustvarile in kar jih izpolnjuje
– dejansko je to v prid njihovi kulturi, ne njim.
V današnji zahodni kulturi je materinstvo glavna zaposlitev, za katero vzgajajo ženske. Je glavni
element ženske spolne vloge; punčko o tem poučijo starši in drugi. To pojasnjuje, zakaj se zdi, da

8
imajo ženske v naši kulturi »pravi« odnos do otrok in »naravni gon« za otroško nego.
Materinstvo je ženski ideal – to je najti že v otroških knjigah.
Igrača – punčka je prvi simbol materinstva, ki ga naša kultura (ne pa tudi vse druge) priznava kot
igračo za deklice. Starši, učitelji in vrstniki si prizadevajo, da bi to identificiranje s punčko
simboliziralo materinstvo. Ta odnos staršev ni zgolj naključen – to, koliko otroci prepoznavajo
predmete kot spolno razlikovalne, je neposredno povezano z vedenjem njihovih staršev.
Dva vidika tega procesa socializacije žensk sta neposredno povezana z odnosom odraslih žensk
do materinstva.(1) V otroštvu ženske pripravljajo na to, da si želijo otroke, ne pa poroke. Poroka
le za nazaj legitimira željo po potomstvu.
(2) Drugi vidik socializacije žensk za materinstvo je, da je igranje s punčkami nerealno: kaj malo
je povezano s stvarno izkušnjo skrbi za otroke.
Tako zanikajo čutni vidik skrbi za otroke. Punčke spodbujajo zgolj čutilo vida –podoba je
nerealna – ni oblika in zunanja podoba človeškega telesa, so pa tudi popolnoma očitno brez
genitalij. Ta oblika deklici sporoča, da ji odreka njeno biološko ženskost in potemtakem njeno
biološko materinstvo. To, kar se deklica nauči spoštovati, je mnoštvo storitvenih dejavnosti, ki
jih opravlja za otroke: ni absolutna vrednost njene biološke ženskosti, temveč sorazmerna
vrednost kulturno naučene zmožnosti, da »skrbi« za otroke.
Igranje s punčkami zamolči biologijo nosečnosti in poroda, radost ob telesnem stiku med
materjo in otrokom, ipd. Ta položaj je v ostrem nasprotju z otrokovim doživljanjem socializacije
za materinstvo v neindustrijskih kulturah. V njih učijo materinstva mlajši bratje in sestre in NE
lutke, internalizirano pa je neomajno prepričanje v biološko ženskost.
V primerjavi z Balijkami, ki so zgled za ženske v tradicionalnih družbah, ženske v modernih
industrijskih kulturah slabo pripravljajo na njihovo biološko materinstvo. Usmerjajo jih k misli,
da so matere, in k želji, da bi bile matere, pri tem pa potlačijo celotno biološko stran
materinstva.
Družba v glavnem idealizira materinstvo v zakonu. Neporočene matere so še vedno ekonomsko
prikrajšane in diskriminirane.

9
Na podobo matere in otroka se navezuje čisto posebna ambivalentnost. Ljudje radi rečejo, da v
moderni družbi ni bolj uglednega poklica; vendar pa je materinstvo eden od zgolj dveh uglednih
poklicev, za katerega ne dobiš nobenega denarnega priznanja – drugi je gospodinjstvo.
Ta ambivalentni odnos po eni strani izvira iz razmer, v kakršnih v družini skrbijo za otroke.
Materinstvo poveličujejo prav moški. Dobra »ženska« je mati, domesticirana in brezspolna:
slaba ženska je tista, ki ni mati, a si jo vsi želijo, ker je spolno privlačna.
Materinstvo, tako kot gospodinjstvo, ženske izenačuje. Od njih pričakujejo, da jim bosta
rojevanje otrok in skrb zanje največji možni zadovoljstvi v življenju; zato je materinstvo postalo
glavni življenjski cilj.
Druga bistvena ugotovitev je povezana s tem, kako se ženske odzivajo na izkušnjo materinstva.
Mistika razodeva, da so ženske, preden so postale matere, imele o materinstvu zelo romantično
predstavo. Nekatere stvarnost materinstva in zakona sesuje. Zato je napačna trditev, da mora
biti vsaka ženska mati.

7. NAŠTEJTE IN RAZLOŽITE TRI MITE O MATERINSTVU ANN OAKLEY!

Položaj ženske temelji na njenem materinstvu, zdaj in za vselej. Tudi mit o materinstvu potrjuje
status quo. Mit o materinstvu vsebuje tri splošno sprejete trditve:
 da otrok potrebuje mater
 da mati potrebuje otroka
 materinstvo je največ, kar lahko ženska doseže v življenju – samo z njim se res potrdi kot
ženska
Te tri trditve sestavljajo zaprt krog. Ta mit o materinstvu ima velik vpliv, saj ponavlja in potrjuje
tradicionalne oblike vedenja; in na eni ravni tudi drži. Res je namreč, da v današnji zahodni
družbi otrok potrebuje mater, mati potrebuje otroka in da se v ženski sprožajo želje, ki jih lahko
zadovolji le z rojevanjem otrok, vendar je posploševanje teh dejstev na vse človeške kulture
napačno.
2. TRDITEV JE OPISANA V 5. VPRAŠANJU!
3. TRDITEV JE OPISANA V 6. VPRAŠANJU!
1. TRDITEV: Ta trditev vsebuje tri domneve:

10
 da otrok potrebuje svojo biološko mater
 da otrok potrebuje materino skrb bolj kakor skrb kogarkoli drugega
 da je treba za otroka skrbeti v kontekstu odnosa zgolj dveh oseb
Kritičen pogled na drugo trditev: da otrok potrebuje materino skrb bolj kakor skrb kogarkoli
drugega:
Psihologi vztrajno opozarjajo, da sta pri materini skrbi bistveni sestavini toplina in ljubezen, ti pa
lahko da vsakdo, ki skrbi za otroka, vendar splošna vera v mit vseeno ostaja.
V ta mit ne verjame le splošno mnenje; »strokovnjaki« ga še naprej proizvajajo kot dejstvo in ne
kot fikcijo.
RIBBLE je pomanjkanju materinjenja pripisala številne otrokove reakcije: negativizem,
zavračanje sesanja, bruhanje, vpitje, ipd. Nadaljnje raziskave so opisovale škodljive učinke
institucionalizacije in/ali otrokove ločitve od matere.
Po primerjavi med institucionaliziranim in materinskim sistemom skrbi za otroka, naj bi bil
materinski sistem ne le boljši, temveč edini, ki ga otrok potrebuje. Primerjava je krivična, kajti
institucije imajo na skrbi zelo veliko otrok in malo osebja.
Sklep enega izmed raziskovalnih programov za izboljšanje teh institucionalnih metod je bil, da so
za otrokov zdravi razvoj potrebna še zlasti štiri načela:
 vsakega otroka je treba obravnavati kot enkratno osebnost
 otrok mora imeti možnost, da vzpostavi zaupen in tesen odnos z enim ali več skrbnikov
 otrok mora imeti možnost, da sam prevzame pobudo
 doslednost pri varstvu in disciplini
Po teh načelih je lažje ravnati v družini kot pa instituciji, so pa smernice za materinsko vedenje.
Sindrom, ki ga kažejo institucionalizirani otroci – ti otroci niso prikrajšani za matere: prikrajšani
so za odraslega človeka, ki bi nenehno in ljubeče skrbel zanje.
So slabe in dobre institucije, tako kakor so dobre in slabe matere. Le malo mater lahko svojemu
otroku daje nenehno ljubezen.
Najbolj hinavska je raba besede »materinski«. Če bi jo nadomestili z besedo »očetovski«, bi bile
politične implikacije teh ugotovitev precej drugačne. Moški bi množično odpovedovali službe in
ostajali doma. Zato mit razkriva tisto, kar pač je: politična trditev.

11
Ta mit razumejo tudi kot metodo, s katero se poskušajo izogniti očetovski odgovornosti.
Zaposleni oče ni nikoli problem: problem je le zaposlena mati. Znanstvene ugotovitve kažejo, da
zaposlovanje mater nima nobenega škodljivega vpliva na otrokov telesni, socialni, intelektualni
ali čustveni razvoj. Otroci zaposlenih mater so manj nagnjeni k prestopništvu, kakor otroci
mater, ki so ostale doma.
Mit o materinstvu zahteva svoj davek. Zaposlene matere pogosto muči občutek krivde –
internalizirale so mit. Pozablja pa se na to, da je tudi »mati, ki ne dela«, mit. Matere so nemara
zaposlene z gospodinjskim delom prav takrat, kadar otroci potrebujejo pogovor ali telesno
navzočnost.
Starševska vloga ne zahteva prirojenih, specifično spolnih mehanizmov in tudi ni odvisna od njih.
Otrok potrebuje očeta: to je »dejstvo«, ki ga prikriva privrženost materinstvu. V drugih kulturah
moški pogosto sodelujejo pri skrbi za otroke.(Mbuti in Alore – za otroke skrbijo očetje).
Na začetku je otrok zmožen »nediskriminacijske« navezanosti – t.j. na kateregakoli
posameznika, ki pride v stik z njim. Pri sedmih mesecih pa se začne obdobje »diskriminacijske«
navezanosti, ko zmanjša število oseb, na katere je navezan. Sprememba v kvaliteti navezanosti
naj bi bila popolnoma odvisna od priložnosti za učenje, ki jih ima majhen otrok v svojem
posebnem družbenem okolju. Te priložnosti za učenje pa podpirajo prevlado matere.
»Prikrajšanost za mater« je potemtakem sindrom, ki lahko nastane le v kulturi, kjer obstaja
izključna vez med materjo in otrokom. V drugačnih kulturnih okoljih se tesna in izključna
navezanost matere in otroka nikoli ne razvije. (Samoa, kjer je v gospodinjstvih od 15 do 20 ljudi).
Izraelski kibuci – otroci živijo v vrtcih, starši jih obiskujejo. Ti otroci ne kažejo nobenih znamenj
»prikrajšanosti za mater«.
Družba položi materi v roke nadvse pomembno nalogo, da vzredi zdravega novega državljana.
Zaradi njenega odvisnega položaja v družini, pričakovanja kulture, da bi morala biti materinska
vloga najpomembnejša za vsako žensko, postane popolnoma razumljiva njena reakcija, ki se
kaže kot pretirana želja, da bi imela oblast nad svojim otrokom. Logična posledica tega odziva je
»materino pretirano zaščitništvo«: sindrom, pri katerem je materina posesivnost tako močna, da
otrok nikoli ne more postati neodvisen. Ženske, ki so jih vzgojili za materinstvo, potrebujejo

12
materinstvo; otroci, ki imajo »materino skrb«, a le malo skrbi drugih ljudi, ne morejo brez nje;
materinstvo ni nujno najpomembnejše za žensko, prav tako ne mati za otroka.

8. KATERE TRI ZAHTEVE POSTAVI ANN OAKLEY ZA OSVOBODITEV ŽENSKE?

TO NI PRAVI ODGOVOR, AMPAK JAZ ODGOVORA NIKJER NE NAJDEM!
Ko smo temeljito raziskali trditve, da mora biti vsaka ženska mati, da mati potrebuje svojega
otroka in da otrok potrebuje mater, nismo odkrili nobenega dokaza, da so resnične, temveč le,
da jih izzivajo kulturni mehanizmi. Ženske, ki so jih vzgojili za materinstvo, potrebujejo
materinstvo; otroci, ki imajo »materinsko skrb«, a le malo skrbi drugih ljudi, ne morejo brez nje;
materinstvo ni nujno najpomembneješe za žensko, prav tako ne mati za otroka.
Poleg mita o delitvi dela po spolu je mit o materinstvu glavni vir zatiranja žensk. Oba mita
krepita demestikacijo žensk: njihovo nenehno indentificiranje s svetom doma.

9. S ČIM SE UKVARJA SOCIOLOGIJA SPOLOV IN ZAKAJ JE VEDNOST O SPOLNIH NEENAKOSTIH

POMEMBNA ZA SOCIALNO DELO?
ENAKO KOT 3. VPRAŠANJE + TVOJI LOGIČNI SKLEPI NA TEORIJO.
Zavedati se moramo, da se v različnih kulturah, družbene vloge spolov oblikujejo različno in da je
vloga spolov družbeno strukturirana. Tako moramo v SD razmišljati tudi o krizi moške
indentitete. Ženske jim jemljemo vloge. Feministična gibanja so pripeljala do te točke, da je
ženskost pridobila neko moč. Ni dobrih moških argumentacij.
Pri nas je še vedno globoko ukorenjinena delitev (roza – modra barva, avtočki – punčke,...). V
SD moramo vedno gledati celotni kontekst in ne samo določenega kota.

10. KAJ SO SPOLNE IDEOLOGIJE IN KAKŠNE POSLEDICE IMAJO ZA MOŠKE?

Spolne ideologije konstruirajo naša telesa. Telo postaja en najmočnejših agensev, kjer se
prepletajo različne ideologije.
Delitev na um in telo:
 transparentne tiste ideologije, ki so delile um od telesa (že Platon)
 telo je grešno, um je čisto, sveto

13
 Spinoza: mislim, torej sem
 Krščanstvo – zatreti željo in spolnost, da bo duh svoboden (celibat uvedli v 13.st., da se
premoženje ne bi delilo). Celibat – z zatiranjem želje, se lahko mentalitetno združim z
bogom. Željo zatreti z odpovedovanjem. Najprej se je to začelo pri duhovnikih.
Ideologije se nikoli ne vežejo na najvišje (ti jih ustvarjajo) in na najnižje sloje (nimajo moči).
Ideologije proizvedemo takrat, ko je nek načrt, služijo nekemu načrtu. Vse religije so ideologije.
TIPIČNE ZNAČILNOSTI MOŠKOSTI
Obstajajo tri, ki jih najdemo v večini družb:
1. Moški oplojevalec. Moški naj bi oplojevali ženske. Morajo prevzeti pobudo za dvorjenje in
spolne odnose. Od njih se pričakuje, da bodo tekmovali z drugimi moškimi za dostop do
žensk.
2. Moški oskrbovalec. Ko je moški oplodil ženo, se v večini družb od njega pričakuje, da bo
varoval njo in naraščaj.
3. Moški zaščitnik. Moškim ni treba le oploditi žensk in skrbeti zanje in za otroke, temveč jih
morajo tudi ščititi pred drugimi moškimi in grožnjami, ki se lahko pojavijo.
Vloge oplojevalca, oskrbovalca in zaščitnika imajo nekaj skupnega. Vse so nevarne in
tekmovalne, neuspeh pa ima visoko ceno. Meni, da ima lahko od teh moških značilnosti družba
korist. Moške prepriča, da opravljajo potrebne stvari za preživetje družbe, česar zaradi svoje
želje po preživetju sicer ne bi počeli.
Gilmore uporablja funkcionalistični pristop. Obstoj idealov moškosti razlaga z vidika funkcij, ki jih
opravljajo v družbi. Vendar pa opisanega tipa moškosti ne obravnava kot neizogibne značilnosti
vseh družb. To je bolj ena izmed številnih strategij prilagajanja.
V nekaj družbah ima moškost drugačen pomen (npr. moški na Tahitiju in Semajci - Gilmore
pravi, da so nenavadne značilnosti teh družb posledica materialnih okoliščin, v katerih obstaja
družba.)
Med ljudmi je izbira med bojevati se ali pobegniti določena kulturno. Večina kultur poudarja naj
se moški bori. Gilmore priznava, da je nemogoče dokončno ugotoviti ali ideologijo pasivnosti
povzroča materialno okolje. Možno je, da narava ustvarja razmere, ko imajo ljudje le malo
materialnih želja in so zadovoljni s tem, kar imajo.

14
Jasno je, da ideologija moški – oplojevalec – zaščitnik – oskrbovalec NI univerzalna.
GROŽNJE TRADICIONALNI MOŠKOSTI
Povezuje pojem moškosti s pojmom razuma. Meni, da je tradicionalni koncept moškosti vse bolj
ogrožen. Moška samoopredelitev in opredelitev moškosti sta postali bolj nejasni, negotovi in
raznoliki.
Spremembe, ki so spodkopale moško prevlado v določenih strukturah in institucijah:
1. Moškost delavskega razreda ogroža upad težke manualne industrije.
2. V domači sferi sta nasilje in spolna zloraba otrok deležna večje pozornosti.
3. Vrednost moške vloge znotraj družine je postala dvomljiva – zakone o razvezi uporabljajo
predvsem ženske.
4. Žensko gibanje je izpostavilo patriarhalno moč in prikazalo moške kot egoiste, ki jo
zlorabljajo.
5. Radikalna homoseksualna in črnska politika sta ustvarili nove definicije sveta, ki jih ne
moremo pripisati veliki zgodbi Belega Moža.
Meni, da so se moderni beli heteroseksualni moški dolgo bali žensk, homoseksualcev in črncev
zaradi groženj lastni moškosti.
MAŠČEVALNI MOŠKI IN NOVI MOŠKI
Ugotavlja, da obstajajo različni odzivi na omenjene spremembe. Trdi, da lahko odzive razdelimo
na dve skupini: »maščevalne moške« in »nove moške«.
Maščevalni moški
Poskušajo znova potrjevati tradicionalne podobe moškosti. Napadajo tiste, ki nasprotujejo že
dolgo vzpostavljenim in trdnim pogledom na to, kaj pomeni biti pravi moški.
Prapodoba maščevalnega moškega v sodobni pop kulturi je Rambo v filmih.
Novi moški
Je izraz za zatrto moškost. To je težak in neenak poskus, izraziti moško čustveno in spolno
življenje. Je odgovor na strukturne spremembe preteklega desetletja in na oblastnost in
feminizem žensk. Novi moški bo npr. očetovstvo vzel bolj resno kot tradicionalni moški. Je nova
vloga, ko se poskuša sprijazniti s svojimi čustvi.

15
11. ALI OTROK ZA ZDRAV RAZVOJ POTREBUJE OČETA? UTEMELJI!
Sklep enega izmed raziskovalnih programov za izboljšanje teh institucionalnih metod je bil, da so
za otrokov zdravi razvoj potrebna še zlasti štiri načela:
 vsakega otroka je treba obravnavati kot enkratno osebnost
 otrok mora imeti možnost, da vzpostavi zaupen in tesen odnos z enim ali več skrbnikov
 otrok mora imeti možnost, da sam prevzame pobudo
 doslednost pri varstvu in disciplini
Po teh načelih je lažje ravnati v družini kot pa instituciji, so pa smernice za materinsko vedenje.
Sindrom, ki ga kažejo institucionalizirani otroci – ti otroci niso prikrajšani za matere: prikrajšani
so za odraslega človeka, ki bi nenehno in ljubeče skrbel zanje.
Najbolj hinavska je raba besede »materinski«. Če bi jo nadomestili z besedo »očetovski«, bi bile
politične implikacije teh ugotovitev precej drugačne. Moški bi množično odpovedovali službe in
ostajali doma. Ta mit razumejo tudi kot metodo, s katero se poskušajo izogniti očetovski
odgovornosti.
Le redke raziskave obravnavajo pomembnost očeta v procesu otrokove rasti in so dragocen
dokaz proti mitu o materinstvu. ANDRY je ugotovil, da je glavna razlika med dvema skupinama
dečkov (eni so bili prestopniki, drugi ne) ta, da so bili delikventni dečki deležni pomanjkljive
ljubezni svojih očetov; v zvezi z materino ljubeznijo pa ni bilo med skupinama nobene razlike.
Torej – dečki so trpeli, ker so bili prikrajšani za očetovsko ljubezen.
BISTVENI PREMIKI V OČETOVSTVU
Očetje si danes pravico do očetovstva vzamejo. Hočejo doživeti otroštvo otroka. So prisotni, ne
pustijo se več kar tako odriniti. Moški so dobili prostor, kjer lahko izražajo svoje stiske.
Ustvarjajo se novi prostori moškosti. Moški si danes pletejo socialne mreže, tako kot ženske
(matere). Obiskujejo se na domu in si pomagajo med seboj. Očetovska vloga se približuje
materinski. Zase hočejo tudi zasebnost – zaradi individualizacije (tekmovalni odnosi v službi). V
zasebnost spada tudi skrb za otroke.
Iz tega sledi – ČAS PRESTRUKTURIRANJA SPOLNIH VLOG (to je danes).

16
12. RAZLOŽI POJEM MATERINSKI INSTIKT IN ZAKAJ NE POTREBUJEMO POJMA OČETOVSKI
INSTIKT!?
Materinskega gona ni. Ni nobenega biološko utemeljenega gona, ki ženske žene k rojevanju ali
jih sili k skrbi za otroke, ko jih imajo.
Vendar danes še vedno prepričano trdijo, da ima vsaka ženska materinski gon in da ga mora
imeti vsaka mati. Pravijo tudi, da je za materino duševno zdravje izjemno škodljivo, če rodi
otroka, potem pa skrb zanj prepusti komu drugemu.
Da je materinski gon ogrožen, trdijo zlasti skupine, ki nasprotujejo splavu. Pravijo, da za splavom
vselej pride občutek krivde. Splav je »protinaraven«. To je popačena podoba.
Ženske, ki posvojijo otroke, se zelo dobro znajdejo tudi brez pomoči biološkega materinskega
gona. Dobra mati je mati, ki ima čas, sredstva in voljo…ne pa krvi ali gona.
Vez med materjo in otrokom ni biološka, temveč čustvena; nenehna odvisnost matere in otroka
potemtakem ne izvira iz simbioze nosečnosti in iz samega poroda. Nekateri biološko določeni
mehanizmi sicer krepijo vez med biološko materjo in otrokom, a je ne predpostavljajo. Eden
takih mehanizmov je refleks, zaradi katerega novorojenček obrne glavo, ko se kakšen predmet
dotakne njegovega lica – smisel tega je, da dojenčku omogoči, da poišče in najde materine prsi.
Drug zgled biološko določenega refleksa, ki lahko utrdi vez med njima, je nasmeh. Seveda je
tukaj »mati« lahko tudi družbena in ne le biološka.
Željo po materinstvu vpelje kultura in ženska se zmožnosti, da postane mati, nauči. Nekatere
družbene prakse, ki obdajajo materinstvo, implicitno priznavajo, da je učenje pomembno in da
je gon brez koristi. Od žensk ne pričakujejo, da bodo znale same roditi. Prav tako od njih nihče
ne pričakuje, da bodo vedele, kako dojiti – tudi tega se naučijo. Bistvena zmožnost ni gonska,
temveč posnemovalna.
Temeljna učna izkušnja tako za živali, kot za ljudi, je izkušnja materinske skrbi. Raziskave o
primatih kažejo, da se opice, ki same niso bile deležne materinske skrbi, niso odzivale na svoje
mladiče.
Pomanjkanje materinske skrbi je pomembno tudi za odnos odraslih do otrok, za to, ali jih
pretepajo ali zanemarjajo. Kaj izzove pretepanje otrok? Neverjeten občutek osamljenosti,

17
nepomembnosti in precej čudna želja -–da bi otrok poskrbel za neizpolnjene potrebe
napadalkine lastne preteklosti.
Kaj je »materinska skrb«? Predvsem je izraz ljubezni v toplem, skrbečem odnosu. Tudi
spodbujanje vidnih, besednih in družbenih zmožnosti.
MATERINSKI INSTIKT naj bi bil neka naravna potreba po otroku. To je čisti konstrukt. Poporodna
depresija je bila vedno tretirana kot bolezen, ker se ni skladala s klasično podobo matere. Tista,
ki ni čutila oz. znala skrbeti za otroka, je bila patološka. Zadnjih 15 let šele govorimo o tem, da
materinski čut ne obstaja. Naprimer poporodna depresija je nekaj, s čimer se soočiš, ker si
verjel v nek mit. Drug faktor, ki znižuje poporodno depresijo je očetovstvo.
OČETOVSKI INSTINKT
Zakaj tega ni? V zgodovini so vloge konstruirali moški, ker so imeli moč. V vseh ljudeh so vsa
čustva. Moški ne jokajo javno, ker bi sicer v družbi veljali za mehkužne. To je stvar socializacije,
da moški naj ne bi izražali čustev.

13. KAJ JE SPOLNA INDENTITETA IN KAKO JO DOBIMO?

Telo je zasnova in izhodišče identitete. V telesu se »vidimo« in v njem nas »vidijo« drugi. V sami
človeški vrsti je ena od temeljnih somatičnih različic spolna razvrščenost na osi moški – ženska.
Telesa žensk in moških niso enaka in v tej smeri se razvijejo pomembne identifikacijske
ločenosti. Identifikacija s spolom in skozi spol je izhodišče številnih kulturnih konstruktov, ki so
družbeno pogojeni.
Spolna pripadnost je ženska in je moška. Njuni telesi se razlikujeta v anatomiji. Divergentnost je
dokaj izrazita v fiziološkem smislu, še posebej kar zadeva funkcije, ki so vezane na spolno
različne prokreativne vloge.
Izhodiščno razlikovanje med spoloma pa se veže na kromosomsko strukturo. Družba in kultura
spolno identiteto dogotovita in učvrstita. Ženska se ne rodi kot ženska, to šele postane. Ženskost
je prav v tem smislu konstrukt. Kaže pa se, denimo, celo v ritualizaciji telesnih opravil v
oblačenju, v hrani,…To pa so razlike, ki le delno izhajajo iz anatomskih ali bioloških razlik med
spoloma. Razlike, ki dejansko obstajajo so le take, kakršne utemeljita družba in kultura.

18
Poudarjena neenakost med spoloma je močno zasidrana v patriarhalni miselnosti, da je ženska
moškemu neenaka in si spola nista enakovredna. Patriarhalnost je potemtakem tip družine, v
kateri je vsak moški nadrejen ženski.
Tudi krščanstvo je dokaj močno verjelo v moško superiornost. Duhovništvo ni edini poklic, ki se
ženskam odreka; taki naj bi bili nevarni in fizično zahtevni poklici – tako se je tudi na temelju
rezerviranih poklicev definirala moškost.
Miti so močno zapleteni, ker je v mnogih družbah in kulturah s tradicijo ustaljeno in s
tradicionalnimi ustanovami varovano prepričanje, da so ženske manjvredne in morajo biti
moškim podrejene.

14. ALI OBSTAJAJO KAKŠNE NARAVNE OBLIKE MED OČETI IN MATERAMI?

Ne. Razlike so le kulturno strukturirane, če odštejemo, da moški ne morejo roditi in dojiti. Vse
drugo kar je povezano z otrokom lahko počneta oba v enaki meri in enako dobro ali slabo.
Materinskega gona ni. Ni nobenega biološko utemeljenega gona, ki ženske žene k rojevanju ali
jih sili k skrbi za otroke, ko jih imajo. Vendar danes še vedno prepričano trdijo, da ima vsaka
ženska materinski gon in da ga mora imeti vsaka mati. Pravijo tudi, da je za materino duševno
zdravje izjemno škodljivo, če rodi otroka, potem pa skrb zanj prepusti komu drugemu.
Da je materinski gon ogrožen, trdijo zlasti skupine, ki nasprotujejo splavu. Pravijo, da za splavom
vselej pride občutek krivde. Splav je »protinaraven«. To je popačena podoba.
Ženske, ki posvojijo otroke, se zelo dobro znajdejo tudi brez pomoči biološkega materinskega
gona. Dobra mati je mati, ki ima čas, sredstva in voljo…ne pa krvi ali gona.
Vez med materjo in otrokom ni biološka, temveč čustvena; nenehna odvisnost matere in otroka
potemtakem ne izvira iz simbioze nosečnosti in iz samega poroda. Nekateri biološko določeni
mehanizmi sicer krepijo vez med biološko materjo in otrokom, a je ne predpostavljajo. Eden
takih mehanizmov je refleks, zaradi katerega novorojenček obrne glavo, ko se kakšen predmet
dotakne njegovega lica – smisel tega je, da dojenčku omogoči, da poišče in najde materine prsi.
Drug zgled biološko določenega refleksa, ki lahko utrdi vez med njima, je nasmeh. Seveda je
tukaj »mati« lahko tudi družbena in ne le biološka.

19
Željo po materinstvu vpelje kultura in ženska se zmožnosti, da postane mati, nauči. Nekatere
družbene prakse, ki obdajajo materinstvo, implicitno priznavajo, da je učenje pomembno in da
je gon brez koristi. Od žensk ne pričakujejo, da bodo znale same roditi. Prav tako od njih nihče
ne pričakuje, da bodo vedele, kako dojiti – tudi tega se naučijo. Bistvena zmožnost ni gonska,
temveč posnemovalna.
Temeljna učna izkušnja tako za živali, kot za ljudi, je izkušnja materinske skrbi. Raziskave o
primatih kažejo, da se opice, ki same niso bile deležne materinske skrbi, niso odzivale na svoje
mladiče.
OČETOVSKI INSTINKT
Zakaj tega ni? V zgodovini so vloge konstruirali moški, ker so imeli moč. V vseh ljudeh so vsa
čustva. Moški ne jokajo javno, ker bi sicer v družbi veljali za mehkužne. To je stvar socializacije,
da moški naj ne bi izražali čustev.
Skratka vse je kulturno pogojeno.

15. KAKŠNI SO IZVORI SPOLNE NEENAKOSTI – IZ ČESA IZVIRAJO RAZLIKE MED SPOLOMA?
V širšem smislu lahko razlikujemo tri feministične pristope:
1. Radikalni feminizen
2. Marksistični in socialistični feminizem
3. Liberalni feminizem
Se precej prekrivajo, je pa pomembno razlikovati med njimi. Pomaga razjasniti nekatere spore
znotraj feminizma.
RADIKALNI FEMINIZEM
Krivi moške za izkoriščanje žensk. Prvenstveno se zdijo moški tisti, ki imajo korist od
podrejenosti žensk. Ženske veljajo za izkoriščane zato, ker opravljajo brezplačno delo za moške,
ko negujejo otroke in opravljajo gospodinjska dela in ker jim je onemogočen dostop do
položajev moči.
Radikalne feministke vidijo družbo kot patriarhalno – v njej prevladujejo in vladajo moški, ki so
vladajoči, ženske pa podrejeni razred. Družino pogosto obravnavajo kot ključno institucijo, ki
povzroča zatiranje žensk v modernih družbah.

20
Nekatere menijo, da zatiranje žensk izvira iz njihove biologije, iz dejstva da rojevajo. Druge
moško vladavino obravnavajo predvsem kot produkt kulture. Mnoge zavračajo vsako pomoč
moškega spola v svojem boju za pravice, za katere si prizadevajo.
Posebno radikalne feministke, želijo zamenjati patriarhat z matriarhatom – vladavino žensk.
Večina si jih prizadeva za enakost med spoloma, ne pa za prevlado enega spola.
MARKSISTIČNI IN SOCIALISTIČNI FEMINIZEM
Ne pripisujeta izkoriščanja žensk samo moškim. Kapitalizem se jim zdi osnovni vir zatiranja
žensk, kapitalisti pa tisti, ki imajo od tega največ koristi. Menijo, da je neplačano delo žensk kot
gospodinj in mater glavni način izkoriščanja žensk.
Pripisujejo zatiranje proizvodnji bogastva – bolj poudarjajo izkoriščanje žensk v plačanih
zaposlitvah. Niso lastnice proizvajalnih sredstev, zaradi česar nimajo moči.
Skupna jim je želja po revolucionarni spremembi, vendar si marksistične feministke prizadevajo
za bolj daljnosežne spremembe kot socialistične.
LIBERALNI FEMINIZEM
Nima tako jasno razvitih teorij o neenakosti med spoloma – uživa večjo podporo javnosti kot
drugi. Cilji so zmernejši in njegova stališča manj nasprotujejo obstoječim vrednotam. Stremijo k
postopnim spremembam v političnem, gospodarskem in socialnem sistemu zahodnih družb.
Menijo, da neenakosti škodujejo obema spoloma, ker je potencial obojih zatrt.
Posledica socializacije v vloge spolov so trda, nefleksibilna pričakovanja moških in žensk,
diskriminacija preprečuje ženskam, da bi imele enake možnosti.
Glavni cilj liberalnih feministk je ustvarjanje enakih možnosti, še posebno v izobraževanju in pri
delu. Za to si prizadevajo z uvajanjem zakonodaje. Izkoreniniti poskušajo seksizem in stereotipne
poglede na ženske ter moške iz otroških knjig in javnih občil. Želijo, da do reform pride znotraj
obstoječe družbene strukture in so pripravljene sodelovati z vsemi člani družbe, ki podpirajo
njihova prepričanja in cilje.
ČRNSKI FEMINIZEM
Razvil se je iz nezadovoljstva z drugimi tipi feminizma. Trdile so, da se druge feministke, pa tudi
moški antirasisti ne posvečajo določenim problemom, ki jih imajo črnske ženske.

21
Hill Colins pravi, da je suženjstvo oblikovalo vse nadaljnje odnose, ki so jih imele črnke znotraj
afro –ameriških družin in skupnosti, z delodajalci in med seboj.
Pravijo, da je večina feminističnih teorij zatrla ideje črnk in se osredotočila na izkušnje in stiske
belk, ponavadi pripadnic srednjega razreda.
Črnski feminizem bi to lahko popravil tako, da bi se posvetil izkušnjam črnk. Tako bi se lahko
osredotočil na perspektivo tujca znotraj, ki jo ustvarja položaj črnk na trgu delovne sile. Lahko bi
npr. kritizirale prepričanje, da so ženske krhke in šibke, saj so si same pridobile izkušnje v fizično
zahtevnem delu (še od časov suženjstva).
Črnke trpijo ker so črne, ker so ženske in ker so delavski razred, vendar so njihovi problemi večji
kot le vsota teh delov – vsaka neenakost vzpodbudi in pomnoži vsako drugo neenakost.

Feministke se ne strinjajo o izvoru neenakosti med M in Ž. Nekatere verjamejo, da so ženske

vedno bile v podrejenem položaju, druge trdijo, da izvor zasledujemo nazaj do posamičnih
zgodovinskih dogodkov.
FIRESTONE – RADIKALNI FEMINISTIČNI POGLED
Zanjo je bilo spolno zatiranje prva in najosnovnejša oblika zatiranja. Meni, da je bil sistem
spolnih razredov prva oblika stratifikacije. Bil je predhodnik razrednega sistema in ponudil
podlago, iz katere so nastale druge oblike stratifikacije.
Neenakost in delitev dela je zrasla neposredno iz biologije. Biološke razlike so povzročile obliko
družbene organiziranosti, ki jo imenuje biološka družina.
Štiri ključne značilnosti biološke družine:
1. Ženske ovira njihova biologija. Zaradi obdobij, ko je ženska noseča ali pazi na dojenčke, je
odvisna od moških za fizično preživetje.
2. Ženska odvisnost se še poveča zaradi dolgih obdobij, ko so človeški dojenčki nebogljeni v
primerjavi z mladiči drugih vrst.
3. Medsebojna odvisnost med materjo in otrokom ter tudi njuna odvisnost od moških je vidna
v vsaki družbi – povzroči neenake odnose moči in psihologijo moči.
4. Biološka družina nudi temelje za vse tipe neenakosti in stratifikacije. Moško zadovoljstvo
izvira iz njihove moči nad ženskami. Sistem spolnih razredov je ponudil podlago in prototip

22
 za sistem ekonomskih razredov. Sistem spolnih razredov je model za vse izkoriščevalske
sisteme.
BIOLOGIJA IN ENAKOST
Učinkoviti načini načrtovanja rojstev so pomagali zrahljati verige ženskega suženjstva, tako da so
jim dali večji nadzor nad tem, ali bodo zanosile. Vendar jih kontracepcija ni osvobodila
nosečnosti v celoti.
Poleg bioloških sprememb bi morali uničiti tudi sistem ekonomskih razredov in kulturno
nadstavbo. Biološki enakosti bi morala slediti ekonomska enakost, psihologijo moči pa bi bilo
treba premagati.
Kritika Firestonove:
Ne razlaga razlik v položaju žensk v različnih družbah v različnih časih. Ni samo biologija tista, ki
pojasnjuje neenakosti med spoloma.
ORTNER – KULTURA IN RAZVREDNOTENJE ŽENSK
Trdi, da biologija kot taka ne pripisuje ženskam njihovega položaja v družbi, ampak način, kako
vsaka kultura opredeljuje in ceni žensko biologijo. Trdi, da ima kultura v vsaki družbi večjo
vrednost kot narava. Kultura je sredstvo, s katerim človeštvo nadzoruje in regulira naravo. Z
uporabo kulture se ljudem ni treba pasivno podrejati naravi: lahko jo regulirajo in nadzorujejo.
ŽENSKE IN NARAVA
Univerzalno vrednotenje kulture kot nadrejene naravi je glavni razlog za razvrednotenje žensk –
o njih velja, da so bližje naravi in torej manj vredne.
1. Trdi, da ženske na splošno označujejo kot bližje naravi, ker se njihova telesa bolj ukvarjajo z
naravnimi procesi, ki obkrožajo reprodukcijo vrste (menstruacija, nosečnost).
2. Tudi ženska družbena vloga je bližje naravi – so primarno odgovorne za socializacijo
naraščaja.
3. Tudi družina je bližje naravi v primerjavi z aktivnostmi in institucijami zunaj družine.
4. Tudi žensko psiho opredeljujemo kot bližjo naravi. Ženske se ukvarjajo z nego otrok in
razvijejo bolj osebne in intimne odnose z drugimi. Torej za moške velja, da so bližje kulturi,
ker so njihovi miselni procesi bolj abstraktni in objektivni.
Kritike Ortnerjeve:

23
Ne uspe ji dokončno pokazati, da je v vseh družbah kultura višje cenjena kot narava.
ROSALDO – JAVNO IN DOMAČE
Sklepala je, da je ženska podrejenost posledica delitve med javnim in zasebnim (domačim)
svetom.
Dve ločeni področji življenja:
1. Domače – institucije in načini aktivnosti, ki so organizirani neposredno okoli ene ali več
mater in njihovih otrok.
2. Javno – aktivnosti, institucije in oblike druženja, ki povezujejo, rangirajo ali organizirajo
posebne skupine mater in otrok. To naj bi bilo v domeni moških.
Trdi, da so ženske v slabšem položaju v vsaki znani družbi. Interpretacija, ki jo dajemo ženski
biologiji, je tista, ki vodi v njihov slab položaj. Privezuje jih k otrokom in domači sferi.
Moške bolj povezujemo z abstraktno oblastjo in političnim življenjem družbe kot celote. Moški
zato lahko izvajajo svojo moč nad domačo enoto, ki je središče življenja ženske.
Meni, da se lahko ženske približajo enakosti, če bi se moški bolj vključili v domače življenje.
Kritike Rosaldove:
Mnogo je načinov, kako se javna in zasebna življenja križajo. Npr., v modernih industrijskih
družbah je le žensko delo doma tisto, ki omogoča moškim, da se posvečajo delu v javni sferi.
Ženske aktivnosti pa so omalovaževane celo tedaj, kadar se dogajajo v javni sferi.

16. KAJ ZAGOVARJA SOCIO - BIOLOGIJA IN KAKŠNE SO KRITIKE?

Razvil jo je Wilson, delno temelji na evolucijski teoriji Darwina.
Sociobiologi menijo, da se ljudje in druge vrste razvijajo in spreminjajo v procesu naravnega
razvoja. Posamezni pripadniki vrst se razlikujejo po svojih fizičnih značilnostih in s tega vidika
tisti, ki so najbolje prilagojeni svojemu okolju, najbolj verjetno preživijo in se razmnožujejo.
Od Darwina gredo naprej po dveh smereh:
1. Trdijo, da se ne razvijajo le fizične značilnosti, ampak tudi vedenje.
2. Menijo, da živalskemu in človeškemu vedenju vladajo genska navodila, ki povečujejo
možnost, da se prenesejo naprej na gene druge generacije z razmnoževanjem – naraščaj, ki
bo preživel.

24
Moški si torej želijo narediti čimveč žensk nosečih, da proizvedejo čimvečje število potomcev, ki
bodo nosili njihove gene. Vendar ženska gleda na kakovost in izbira samo gensko naujstreznejše
partnerje.
V zgodnjih družbah so moški poskušali privlačiti ženske tako, da so se izkazali kot najboljši lovci.
Sociobiologi podpirajo te poglede s študijami živali.
Bleierjeva je odklonilna do sociobiologije – obtožuje jo, da je etnocentrična, da sklepa, da vse
človeško vedenje ustreza tistemu v belem kapitalističnem svetu. Meni, da univerzalnega
človeškega vedenja ni.

17. KOMENTIRAJ TRDITEV: »ZA RAZVOJ ZDRAVE IN STABILNE OSEBNOSTI JE NUJNO, DA

OTROK RASTE V HETEROSEKSUALNI DRUŽINI.«
Heteroseksualna nuklearna družina deluje kot norma, od katere se meri odmik, je mesto, od
koder se označuje Drugi. Njen položaj je naturaliziran in normaliziran. Družinske oblike, ki ne
sodijo v ta vzorec, morajo že v izhodišču zato dokazovati svojo normalnost.
Tradicionalna družina je objekt in področje političnega, ker figurira le v ideološkem polju.
Vsebino, obseg in prejemnike družinske podpore določa družinska politika. V Resoluciji iz leta
1993 se na splošni ravni zavzemajo za družinski pluralizem, obenem pa z izhodiščno definicijo
družine (otroci in starši) takoj izključijo vse druge oblike, povsem pa istospolne.
Danes mora koncept družine bolj upoštevati, kar se v družini dogaja, kot pa to, kakšna naj bi
družina bila. Problematično je to, kar se v družinah dogaja: zlorabe moči, neupoštevanje
otrokovih čustev, nezaupanje, nerazvidnost odnosov,…
Pomembna kritična dejavnika sta:
 revščina s socialno izključenostjo
 sovražnost med odraslimi
 važen je tudi širši socialni kontekst (neprimeren odziv okolja)
Bistveno vprašanje je, ali imajo določene oblike starševstva za otroke zaželene ali nezaželene
posledice. Te se merijo z določenimi kazalci, kot so: samospoštovanje, izobrazbeni dosežki,
zmožnost obdržati dolgotrajnejše odnose,…

25
Takšno izključno zanimanje za posledice kaže na težnjo po konstrukciji otroka kot osrednje
teme, s čimer se odvrne pozornost od relevantnih vprašanj, kot so npr. razveze, istospolne
skupnosti,… Značilna je pokroviteljska drža do otrok.
Zagovorniki netradicionalnih družinskih oblik se morajo dokazovati pred pomembnimi občinstvi,
ovreči obtožbe in dokazati nasprotno.

18. NAŠTEJ IN OPIŠI KONCEPTE MOŠKOSTI PO GILMORJU, SEIDLERJU IN RUTHERFORDU!

Gilmore - kulturni koncept moškosti
Moški kot biološki in kot družbeni spol: - preučuje kako biti odrasel moški v dani družbi
 biološki spol in družbeni spol sta različni kategoriji
 moškost leži v kulturi, kljub temu pa biologija ni nepomembna
 kultura na določene načine uporablja ali pretirano povdarja biološke možnosti

Biološke razlike naj bi igrale neko vlogo pri vplivanju na prevzete kulturne opredelitve.
Tipične značilnosti moškosti:
 moški - oplojevalec; da bi oplojeval ženske mora navadno prevzeti pobido za dvorjenje in
spolne odnose. Od moškega se pričakuje, da bo tekmoval z drugimi za dostop do ženske.
 moški - oskrbovalec; od moškega se v večini družb pričakuje, da bo varoval ženo in otroke.
 moški - zaščitnik; moškim ni treba le skrbeti za ženo in otroke, ampak jih morajo tudi ščititi
pred drugimi moškimi in grožnjami, ki se lahko pojavijo.
Moškost in družba:
Vloge oplojevalca, oskrbovalca in zaščitnika imajo nekaj skupnega. Vse so nevarne in
tekmovalne, neuspeh pa ima veliko ceno. Družba moške prepriča, da opravljajo potrebne stvari
za preživetje družbe, česar zaradi svoje želje po preživetju sicer ne bi počeli.
Gilmorovo delo je uspelo pokazati, da ima kultura močan vpliv na ideologijo moškosti in da
lahko torej moškost prevzema različne oblike.
Seidler - racionalnost in moškost
Osredotoča se na moškega v zahodnih družbah.
Razsvetljenstvo

26
Idejo o moškosti v zahodnih družbah so tesno povezane z razsvetljenskim mišljenjem in
prepričanjem. Razsvetljenska miselnost je zavračala čustva, vraževerje in vero v nadnaravnokot
način razumevanja sveta. Svet lahko razumemo le z objektivno, nečustveno znanostjo. Moškost
povezuje z razumom. Avtor pravi, da je narava resnična, a je oropana svoje zavesti in vrednosti.
Obstoja ločeno in neodvisno od zavesti, ki jo skuša razumeti.
Moškost, ženskost in modernost
V modernosti znanost povezujemo z moškostjo. Ženske so bližje naravi kot moški. Imeli so jih za
bolj čustvene, manj sposobne in racionalne. Avtor pravi, da čustva in občutki, ne morejo biti
legitimni vir znanja; odsevajo interferenco ali zlom v hladni ali avtonomni logiki čistega razuma.
Pri moških čustva nimajo prostora, še posebej ne na javnih prizoriščih - delo; zato čustva
zatirajo. Avtor pravi, da je tako kot da moški nimajo čustvenih potreb, saj so potrebe znamenje
šibkosti.
Rutherford - kdo je ta moški?
Grožnje tradicionilni moškosti - naraščanje nezaposlenost moških in zaposlenost žensk, še
posebno za polovični delovni čas; nasilje in spolna zloraba otrok ter žensk je deležna večje
pozornosti; zakone o razvezi uporabljajo predvsem ženske, da zapustijo svoje može, ker je daleč
od lika Casanove, ki ga napovedujejo mediji; radikalna homoseksualna in črnska politika sta
ustvarili nove definicije sveta, ki jih ne moremo pripisati veliki zgodbi belega moža.
Maščevalni moški
Maščevalni moški poskušajo znova potrjevati tradicionalne podobe moškosti. Napadajo tiste, ki
nasprotujejo že dolgo vzpostavljenim in trdnim pogledom na to, kaj pomeni biti pravi moški.
Maščevalni moški odgovarja z nasiljem in poskuša uničiti vse, kar ogroža njegov pojem moške
časti.
Novi moški bo npr. očetovsko vlogo vzel bolj resno kot tradicionalni moški. Moški je prikazan v
vlogi, ko se poskuša sprijazniti s svojimi čustvi.

19. KAJ RAZUMEMEMO POD KULTOM TELESA VIDEZA?

Telo je osnovno kolo potrošniške želje. Izpostavljeno je igri in manipulaciji vse bolj vizualne
potrošniške kulture. Telo, ki se ne prilagaja je stigmatizirano; pripisujejo mu negativne oznake.
Ukvarjanje s telesom se uresničuje na treh ravneh:

27
 oblikovanje idealnih telesnih oblik in razsežnosti (diete, vadba, plastična kirurgija)
 učenje pravilnih drž (hoja, način sedenja)
 lepotičenje, okraševanje telesa s pomočjo kozmetike in oblačil
Telo ni nikoli dokončan objekt dela. Nenehno ga moramo izboljševati, spreminjati. Velika skrb za
zunanji videz lahko privede do škodljivih psiholoških in fizičnih posledic (uporaba steroidov,
neuspela lepotna operacija).
Sodobna kultura je z videzom obsedena, z mediji zasičena kultura, ki zastruplja mlada dekleta.
Žensko telo je seksualni objekt, ki hrani moške fantazije in stimulira njihove spolne želje. Lep
telesni videz je danes simbol za zdravje in dobro počutje, zadovoljstvo, samospoštovanje,
občutek moči, nadzor nad svojim življenjem.
Pojmovanje telesa kot stroja oz. instrumenta dela in rojevanja k pojmovanje telesa kot sredstva
samoizražanja in razkazovanja. Telo je postalo funkcionalno le v športu. V dobi plastične
seksualnosti od telesa ne pričakujemo niti rojevanja. Največji pomen ima telo kot estetski in
seksualni objekt, ki je namenjen užitku in zabavi. Moto sodobne družbe je - dobro telo - dobra
oseba.
V preteklosti so moške povezovali z umom, razumom, racionalnostjo in logiko. Moški naj bi bili
telesno zmožni sodelovati v javnem življenju in ustvarjati kulturo. Niso bili omejeni le na svoje
telo, temveč naj bi presegli svojo telesnost. Ženske so tradicionalno živele v zasebni sferi, saj ji je
bila odvzeta moč samostojnega delovanja, samodefiniranja, seksualne izbire, lastnega mnenja in
razmišljanja.

20. KATERE PATRIARHARNE STRUKTURE PO SYLVIJI WELBY OMOGOČAJO MOŠKO

DOMINACIJO?
Patriarhat je nepogrešljiv pri analizi neenakosti med spoloma. Trdi, da obstaja šest patriarhalnih
struktur, ki omejujejo ženske:
1. plačano delo
2. patriarhalni odnosi v gospodinjstvu
3. patriarhalna kultura
4. spolnost
5. moško nasilje nad ženskami

28
6. država
Vsaka izmed struktur je na nek način neodvisna od drugih, lahko pa vplivajo ena na drugo. Vsako
strukturo vzdržujejo ali spreminjajo dejanja moških ali žensk, obstoj strukture pa tudi omejujejo
odločitve ljudi, še posebno žensk.
Moč in oblika patriarhata se s časom spreminjata. Walbyjeva v svojem konceptu patriarhata ne
obravnava odnosov med moškimi in ženskami kot edinega vira neenakosti.
PLAČANA ZAPOSLITEV
Meni, da je plačana zaposlitev bila in ostaja ključna struktura, ki povzroča prikrajšanost žensk. V
19. st. so v VB pravila izključevala ženske iz cele vrste zaposlitev. V 20.st. so se predvsem
poročene ženske lahko zaposlile, a ne pod istimi pogoji kot moški.
Prepad med moškimi in ženskimi plačami se je le malo zmanjšal. Meni, da na odločitev ženske,
ali se bo zaposlila ali ne, bolj vpliva trg delovne sile kot pa družina. Nekatere ženske še vedno
ostajajo doma, ker so plače, ki bi jih zaslužile, prenizke, da bi se plačano delo izplačalo.
GOSPODINJSKA PROIZVODNJA
Gospodinjstva včasih vsebujejo izrazite patriarhalne proizvodne odnose. Posamezni moški
neposredno izkoriščajo ženske s tem, ko imajo dobiček od njihovega neplačanega dela, npr.
doma. Ženske z otroki, ki zapustijo svoje može, so prikrajšane na patriarhalno strukturiranem
trgu delovne sile. Osvoboditev od zakona je ponavadi premik v revščino. Zakonska zveza lahko
nudi osebno preživetje in večje materialno udobje mnogim ženskam, a kratkoročna korist od
zakonske zveze za določene ženske spodkopava njihove dolgoročne interese za odpravo
zatiranja, ki se včasih kaže v obliki nasilja in spolnosti.
KULTURA
Kultura zahodnih družb je nenehno ločevala med moškimi in ženskami in pričakovala od njih
različne tipe vedenja. V 19.st. so imeli ženske za bolj ženstvene, če so se posvetile opravilom v
domačem okolju in niso opravljale plačanega dela.
Danes je ključno znamenje ženskosti spolna privlačnost za moške. Pornografija ogroža svobodo
žensk in povečuje svobodo moških.
SPOLNOST

29
Heteroseksualnost prispeva k patriarhalni strukturi. V 19.st. je bila ženska spolnost predmet
strogega nadzora in je bila v glavnem omejena na obilje prakse spolnosti znotraj zakona. V 20.st.
je bila spolna aktivnost žensk olajšana - izboljšana kontracepcija in možnost razveze. Ženske
same so igrale pomembno vlogo v boju za večjo spolno svobodo v kampanjah za nadzor rojstev,
splav in lažjo razvezo, vendar je dvojni spolni standard še vedno navzoč. Mlade, spolno aktivne
ženske imajo moški za vlačuge, tiste, ki pa niso, pa za frigidne.
NASILJE
Moško nasilje proti ženskam vključuje posilstvo, spolni napad, pretepanje žene, spolno
nadlegovanje na delovnem mestu in spolno zlorabo otrok. Vidi nasilje kot obliko oblasti nad
ženskami. Meni, da je mogoče ugotoviti pojav sprememb kot odgovora na nasilje moških.
Država in policija sta postali bolj pripravljeni ukrepati proti najhujšim nasilnežem. Vendar so
ukrepi še vedno neredni.
DRŽAVA
Državna politika se je od 19.st. precej spremenila. Prišlo je npr. do prenehanja zakonskega
podpiranja izključevalske prakse v zaposlovanju, olajšanja razveze in finančne podpore za
nezaposlene, legaliziranja kontracepcije in splava v večini primerov,…
Meni, da je država še vedno patriarhalna, pa tudi kapitalistična in rasistična. Ženske še vedno
prejemajo nižje plače kot moški, samohranilke pa dobivajo majhno podporo.

21. KATERI SO TEMELJI PATRIARHATA PO KATE MILLET?

Kate Millet (radikalni feminizem) je patriarhat opredelila kot moško dominacijo in razmerje
moči, s katerim moški vladajo ženskam. Meni, da patriarhat pomeni družbo, ki je organizirana v
skladu z dvema načeloma:
- da moški vladajo ženskam
- da starejši moški vladajo mlajšim moškim
Ženske so konceptualizirane kot manjšinska skupina, razlike med njimi pa so nepomembne
glede na razcep med moškimi in ženskami. Glavna enota patriarhata je družina. Miletova
zavrača tezo, da je mogoče z biološko razliko pojasniti ražlične spolne temperamente, spolne
vloge in družbene položaje, vendar pa temeljev patriarhata tudi ne pojasni s čim drugim kot s

30
posplošeno koncepcijo razmerij moči, ki jo izvaja iz temeljnega razcepa med moškim in žensko.
Patriarhat je vsesplošna družbena znanost, v katero se ženska socializira.

22. RAZLOŽITE TERMINA JAVNI IN ZASEBNI PATRIARHAT!

Walbyjeva trdi, da se je narava patriarhata spremenila.
V 19.st. je bil patriarhat pretežno zaseben, v 20.st. je postal javen.
ZASEBNI PATRIARHAT
V zasebnem patriarhatu individualni patriarh (moški) nadzoruje ženo individualno in
neposredno v razmeroma zasebni sferi doma. Moški v položaju očeta ali moža je tisti, ki je
neposredni zatiralec in ki ima korist od podrejenosti ženske.
ODMIK OD ZASEBNEGA PATRIARHATA
Odmik je bil delno posledica prvega vala feminizma. Ženske v ZDA in VB so si konec 19.st in
začetek 20.st. prizadevale za dostop do zaposlitve in izobraževanja, razvezo in zakonsko ločitev
po ženini ali moževi volji,…
S strani moških sindikalistov je prihajal pritisk, naj se ženske še naprej izključuje iz zaposlitve, da
ne bi mogle tekmovati za moška delovna mesta. Prišlo je do kompromisov, ki so vodili do pojava
nove, javne oblike patriarhata.
Javni patriarhat je oblika, v kateri imajo ženske dostop do javnih in zasebnih aren. Ni jim
prepovedan vstop na javna prizorišča, vendar so znotraj njih podrejene. Omejene so na
nekatere službe, ki so slabše plačane in imajo nižji položaj kot moške.
Ženske so izkoriščane kolektivno od moških na splošno skozi svojo podrejenost na javnih
prizoriščih.

31