Joseph Bédier, je bil izjemen francoski pisatelj in zgodovinarj. Rodil se je 28.

januarja 1864 v Parizu

in umrl 29. avgusta 1938. V svojem življenju je pustil izjemen pečat na področju francoske
književnosti.
Morda najbolj znan je bil po svojem delu "Roman o Tristanu in Izoldi", ki ga je obnovil in ponovno
oživil ter tako obogatil literarno zapuščino. Ta roman, ljubezenska zgodba z močno romantično noto,
je danes preveden v mnoge jezike po vsem svetu, kar dokazuje njegovo pomembnost.
Bédier je bil tudi izjemen pedagog, saj je poučeval srednjeveško francosko književnost na univerzi v v
Švici in v Parizu. Njegova strast do stare francoske književnosti je navdihnila mnoge študente, da so
začeli ceniti in raziskovati bogato zapuščino francoskega jezika.
Zanimivo je, da je za svoje članke uporabljal vojaške dnevnike nemških vojakov, iz katerih je izluščil
poročila o dogodkih, ki jih je opisal kot spolne in sadistične zločine nemških vojakov med vojno
Poleg svojega pedagoškega dela je Bédier prispeval k širjenju zavedanja o pomenu francoske
književnosti in zgodovine. Sodeloval je pri urejanju pomembnih del francoske literature, ki so še
danes dragocen vir za razumevanje zgodovine in kulture.

Knjiga roman o Tristanu in Izoldi je srednjeveški viteški roman. Zgodba je osredotočena predvsem na
ljubezen med Tristanom in Izoldo, vendar jima ljubezen ni usojena. Tristan se je rodil v deželi
Loonski, po smrti nejgovih staršev ga je vzgajal njihov najbližji prijatelj. Življenje ga je naneslo v
deželo njegovega strica Marka Cornwall, kjer je služil kralju. Tristan in Mark dolgo nista vedela da
sta stric in nečak, ko pa izvesta ju to še bolj zbliža.
Nekoč v deželo pride Irski velikan Morholt in zahteva mlade dečke in deklice za davek. Tristan ga na
samotnem otoku v dvoboju premaga, vendar je bil zastrupljen z Morholtovim mečem, zato ga pošljejo
na ladjo brez vesel in jader, naj ga usoda pripelje kamor ga hoče. Tako se znajde na Irskem in edina, ki
ga lahko ozdravi je Izolda. Ker pa je bil Morholt njen sorodnik, ji Tristan ne pove nič o sebi. Kasneje
se vrne nazaj v Cornwall, ker ni želel biti na sovražnikovem ozemlju.
Čez nekaj let se zberejo baroni, vejo da bo Markovo imetje postalo Tristanovo, tega nočejo, ker
mislijo, da je Tristan čarovnik. Mark se odloči, da se bo oženil z žensko, katere zlati las sta mu v
kljunu prinesli lastovki. Tristan ve, da las pripada Izoldi in se odpravi na Irsko.
Na Irskem se bojuje z zmajem in si s tem pridobi Izoldo. Na poti nazaj v Cornwall je imela Izoldina
služabnica s seboj skrit napoj, ki ji ga je dala Izoldina mati. Napoj je bil namenjen za Izoldo in Marka,
človeka, ki bi ga spila naj bi se zaljubila. Napoj ponesreči spijeta Tristan in Izolda in tukaj se začne
njuna ljubezen.
Tristan ostane zvest kralju Marku, ki se poroči z Izoldo, vendar zaljubljenca se nista mogla vzdržati.
Mark odkrije prevaro in Tristana in Izoldo obsodijo na smrt. Pobegneta v Moroiški gozd, kjer sta
živela v revščini, vendar jima ni bilo mar, ker sta uživala v svoji ljubezni.
Nekega dne ju odkrije Gorneval, ki pripelje tudi Marka. Ta ju pusti pri življenju, saj je bil med
Tristanom in Izoldo gol meč, ki predstavlja nedolžnost. Mark je v znak svoje prisotnosti zamenjal
Tristanov meč za svojega, Izoldi dal svoj prstan in pustil rokavice.
Tristan ne želi, da Izolda svoje življenje preživi v gozdu, zasluži si več, zato jo ponudi nazaj Marku,
sam pa se odpravi v daljno deželo. Ob slovesu Izolda da Tristanu prstanz zelenim kamnom, da ga
lahko kadarkoli prepozna.
Tristan si v daljni deželi poišče dom in se poroči z Izoldo beloroko, vendar jo na poročno noč pusti
devico, ker se počuti, kot da je izdal svojo Izoldo. Tristan se zakrinkan vrne na grad Marka, vendar ko
ga odkrijejo, ga Izolda ponovno izžene.
Naposled je Tristan, smrtno ranjen, zahteval, da pokličejo Cornwallsko kraljico, edino, ki bi ga lahko
ozdravila, želel jo je tudi videti še zanjič preden umre. Po njo je šel njegov prijatelj in dogovorila sta
se, da če bo jadro črno ob prihodu nazaj kraljice ni z njim, če bo belo pa bo. Izolda se odloči da pride
k svojemu ljubemu in obesijo belo jadro, vendar Izolda beloroka Tristanu iz ljubosumja reče, da je
jadro črno. Tristan tako umre in ko pride Izolda na grad, se uleže zraven Tristanovega trupla, ga
poljubi, objame in izdihne.

Roman "Tristan in Izolda" je zgodba, ki me je ganila in prevzela, saj obožujem romantične zgodbe.
Knjiga prikazuje globoko in strastno ljubezensko zvezo med glavnima likoma, Tristanom in Izoldo, ki
je prepredena s čustvi, čarovnijo in izdajo.
Primeri iz romana potrjujejo to moje prepričanje. Na primer, ljubezenski napoj, ki ga zaužijeta Tristan
in Izolda, ju nepovratno poveže in ju prisili, da se spoprijateljita s svojimi skritimi čustvi. Njuna
prepovedana ljubezen in njuni skriti sestanki izražajo močan občutek strasti in želje, ki se razvijata
med njima. Poleg tega izdaja in čustveni preobrati v zgodbi dodajo globino in napetost, ki me je
povsem prevzela.
Zdi se mi, da je roman "Tristan in Izolda" odličen primer romantične literature, ki nežno dotika
človeških čustev in zapletov ljubezenskih odnosov. Zgodba me je ganila na osebni ravni in potrdila
mojo ljubezen do romantičnih literarnih del.