Professional Documents
Culture Documents
Petrologija Magmatskih I Metamorfnih Stijena
Petrologija Magmatskih I Metamorfnih Stijena
Naravoslovnotehniška fakulteta
Oddelek za geologijo
PETROLOGIJA MAGMATSKIH IN
METAMORFNIH KAMNIN
PRENOVLJENI BOLONJSKI PROGRAM
PRVA IZDAJA
Avtorja:
prof. dr. Tadej Dolenec in
izr. prof. dr. Matej Dolenec
Zahvali:
Majdi Dolenec za pretipkavanje in
Aniti Štefe za lektoriranje
Naslovna stran:
- izbruh vulkana St. Helens (USA) in
- diagram stanja v dvokomponentnem sistemu z neomejenim izomofnim mešanjem in
pregrado
2
KAZALO
1. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 13
1.1. KAJ JE MAGMA, OZIROMA KAJ JE LAVA? .................................................................................... 13
1.2. FIZIKALNE LASTNOSTI MAGME (VSE KAR VEŠ: TEMPERATURA, TLAK, ŽIDKOST)........................ 13
1.2.1. Fizikalne lastnosti magme: (temperatura magme).................................................................... 13
2. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 13
2.1. KAJ JE MAGMA, OZIROMA KAJ JE LAVA? .................................................................................... 13
2.2. FIZIKALNE LASTNOSTI MAGME: (TEMPERATURA - OHLAJANJE MAGME)..................................... 13
2.2.1. Fizikalne lastnosti magme: (temperatura magme - kako poteka ohlajanje magme?) ............... 13
2.2.2. Kako poteka kristalizacija magme, če je magma enokomponenten sistem - skica? .................. 14
2.2.3. Kako poteka kristalizacija magme, če je magma večkomponenten sistem - skica? .................. 14
2.2.4. Kako poteka kristalizacija magme pri sprememi pogojev (globine) med kristalizacijo ............ 14
3. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 15
3.1. KAJ JE MAGMA, OZIROMA KAJ JE LAVA? .................................................................................... 15
3.2. FIZIKALNE LASTNOSTI MAGME: (TLAK V MAGMI - NOTRANJI IN ZUNANJI) ................................. 16
3.2.1. Kakšna je vloga tlaka pri strjevanju magme? ........................................................................... 16
4. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 16
4.1. KAJ JE MAGMA, OZIROMA KAJ JE LAVA? .................................................................................... 16
4.2. FIZIKALNE LASTNOSTI MAGME: (VISKOZNOST ALI ŽIDKOST MAGME) ........................................ 16
4.2.1. Kaj je viskoznost ali židkost? .................................................................................................... 16
5. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 18
5.1. KEMIČNE LASTNOSTI MAGME .................................................................................................... 18
5.1.1. Naštej težkohlapne in lahkohlapne komponente, katere so najbolj pogoste? ........................... 18
6. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 18
6.1. KEMIČNE LASTNOSTI MAGME .................................................................................................... 18
6.1.1. Naštej težkohlapne in lahkohlapne komponente! ...................................................................... 18
6.1.2. Vpliv lahkohlapnih komponent na strjevanje magme in na izločanje mineralov. ..................... 19
7. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 19
7.1. KAJ JE MAGMA, OZIROMA KAJ JE LAVA? .................................................................................... 19
7.2. FIZIKALNE IN KEMIČNE LASTNOSTI MAGME (TLAK V MAGMI - NOTRANJI IN ZUNANJI). .............. 19
7.2.1. Kako se se spreminjajo v različnih magmatskih kamninah sledeče komponente v
odvisnosti od njihove vsebine kremenice (nariši njihove diagrame): ...................................... 20
8. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 21
8.1. FIZIKALNE LASTNOSTI MAGME: (TEMPERATURA - OHLAJANJE MAGME)..................................... 21
8.1.1. Kako poteka kristalizacija magme, če je magma večkomponenten sistem - skica? .................. 21
8.2. SESTAVA MAGME - KEMIČNE LASTNOSTI MAGME. ..................................................................... 22
8.3. KAKŠNA JE RAZLIKA MED SUHIMI IN VLAŽNIMI MAGMAMI IN PEGMATITSKIMI TALINAMI? ........ 22
8.4. KAJ JE LIKVACIJA? ..................................................................................................................... 22
9. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 22
9.1. KAJ VEŠ O STRJEVANJU MAGME IN TALINE? ............................................................................... 22
9.1.1. Splošna načela .......................................................................................................................... 22
9.2. KAJ JE PRAVILO FAZ? ................................................................................................................. 23
9.2.1. Kaj so faze? ............................................................................................................................... 23
9.2.2. Kaj so komponente? .................................................................................................................. 23
9.2.3. Kaj so proste stopnje? ............................................................................................................... 23
3
10. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 24
10.1. PRIMERI RAVNOTEŽJA V ENOKOMPONENTNEM SISTEMU (SKICA IN RAZLAGA). .......................... 24
10.2. KAJ JE MINERALOŠKO PRAVILO FAZ IN KAJ POVE? ..................................................................... 25
4
22. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 39
22.1. NARIŠI IN RAZLOŽI DIAGRAM S PREPROSTIM EVTEKTIKOM. RAZLOŽI KAKO SE SPREMINJA
POTEK KRISTALIZACIJE SESTAVE TALINE 75 % KOMPONENTE B IN 25 % KOMPONENTE A,
ČE TALINO ZAMRZNEŠ PRI DOLOČENIH TEMPERATURAH! ........................................................... 39
5
31. VPRAŠANJE ......................................................................................................................................... 53
31.1. NARIŠI IN RAZLOŽI POTEK KRISTALIZACIJE DVEH KOMPONENT A IN B, KI NE TVORITA
KRISTALNE RAZTOPINE, TODA TVORITA V DOLOČENEM ODSTOTNEM RAZMERJU KEMIJSKO
SPOJINO ANBM. TALIŠČE SPOJINE JE KONGRUENTNO: SISTEM NEFELIN - SIO2! ............................. 53
31.2. KAKO POTEKA KRISTALIZACIJA TALINE SESTAVE X2 ?............................................................... 54
31.2.1. Kaj je značilnost alkalnih oziroma subalkalnih magm? ........................................................... 54
31.3. KAKO POTEKA KRISTALIZACIJA SESTAVE X1 ? ........................................................................... 54
31.3.1. Kaj je značilnost alkalnih oziroma subalkalnih magm? ........................................................... 54
31.4. ZAKAJ DVOKOMPONENTNI SISTEM NEFELIN - SIO2 PREDSTAVLJA TUDI OSNOVO ZA
STRECKEISENOVO KLASIFIKACIJO? ............................................................................................ 54
6
41. NAŠTEJ NAJPOMEMBNEJŠE KAMNINOTVORNE MINERALE (TABELA 4)! ..................... 69
41.1. KAJ SO FEMIČNI OZIROMA SALIČNI MINERALI? .......................................................................... 69
7
52.2. KAKO BO POTEKALO STRJEVANJE MAGME NA ZELO VELIKIH GLOBINAH, KJER JE PZ -
ZUNANJI TLAK - VEDNO VEČJI OD PN - NOTRANJEGA TLAKA - PZ1? ............................................. 86
52.3. KAKO BO POTEKALO STRJEVANJE MAGME NA ZELO VELIKIH GLOBINAH, KJER JE ZUNANJI
TLAK MANJŠI OD MAKSIMALNEGA NOTRANJEGA TLAKA, ŠE VEDNO PA JE SORAZMERNO
VELIK (PZ2)? .............................................................................................................................. 87
52.4. KAKO BO POTEKALO STRJEVANJE MAGME V MALIH GLOBINAH MED NEKAJ STO IN OKROG
2000 METROV. V TEH PRIMERIH JE ZUNANJI TLAK PRECEJ MAJHEN (PZ3)? ................................. 87
52.5. KAKO BO POTEKALO STRJEVANJE MAGME, KO SE MAGMA IZLIJE NA SAMO POVRŠINO.
POGOJI STRJEVANJA V TEM NIVOJU SO PRIKAZANI NA SLIKI 70 D. .............................................. 88
8
64. VPRAŠANJE ....................................................................................................................................... 112
64.1. KAJ VEŠ O DIFERENCIACIJI MAGME? ........................................................................................ 112
9
78. VPRAŠANJE ....................................................................................................................................... 130
78.1. KAJ VEŠ O MAGMATIZMU SPUŠČENIH OBMOČIJ ........................................................................ 130
78.2. KAJ VEŠ O MAGMATIZMU DVIGNJENIH OBMOČIJ. ..................................................................... 130
78.3. KAJ VEŠ O MAGMATIZMU PREGIBNIH OBMOČIJ. ...................................................................... 131
10
87.3. KAJ SO PERIDOTITI? ................................................................................................................. 190
87.4. KAJ SO PIROKSENITI IN HORNBLENDITI? .................................................................................. 191
87.5. KAJ SO PIKRITI IN KIMBERLITI? ................................................................................................ 193
11
101. VPRAŠANJE ....................................................................................................................................... 213
101.1. KAJ SO GNAJSI IN KAKO NASTANEJO? ...................................................................................... 214
12
1. VPRAŠANJE
1.2. Fizikalne lastnosti magme (vse kar veš: temperatura, tlak, židkost)
Temperatura magme znaša največ 1300 – 1500 °C, navadno pa je nižja. Točne temperature lahko
merimo le v vulkanih, v katerih pa se je kristalizacija zaradi ohlajanja vedno že začela. Zgornji deli
staljenih mas so zaradi oksidacije plinastih komponent v njih voeno nekoliko toplejši od spodnjih. Za
točno določanje temperature nam lahko služijo le minerali, katerih temperature nastanka ali
preobražanja poznamo. Te minerale imenujemo »geološki termometri«.
Za točno določanje temperature magme nam v novejšem času lahko služijo tudi izotopske metode,
kot je naprimer izotopska sestava kisika v sistemu mineral1/talina, raztopina ali drug mineral2. Če
poznamo izotopsko sestavo kisika v nekem mineral, ki vsebuje kisik, lahko s pomočjo faktorja
izotopske frakcionacije α, za katerega velja, da je temperaturno odvisen,
O18 / O16
18 16
mineral1
izračunamo temperaturo nastanka minerala, oziroma temperaturo taline, raztopine ali drugega
kogenetskega minerala. Kogenetski mineral je mineral, ki je nastajal pri enakih pogojih kot naš
mineral.
1000 ln A 106 T 2 B 1 2
2. VPRAŠANJE
2.2.1. Fizikalne lastnosti magme: (temperatura magme - kako poteka ohlajanje magme?)
Ohlajanje magme je odvisno od temperature okolnih kamnin. Čim hladnejše so okolne kamnine,
hitrejše je ohlajanje. Ker temperatura z globino narašča, in sicer v zgornjih 100 km približno z
geotermično stopnjo (1 °C na 33 m), se magmatske mase v večjih globinah ohlajajo počasneje od
13
onih, ki so bližje površini. Na hitrost ohlajanja vpliva tudi velikost magmatske mase. Manjše
magmatske mase vsebujejo namreč manjše količine toplote in se ohlajajo hitreje od večjih mas.
(Ohlajanje ogromnega granitnega batolita v Yellowstonskem parku poteka na primer izredno počasi, čeprav je vtisnjen
blizu površine, ohlajanje majhnih magmatskih mas pa lahko poteka zelo hitro tudi v večjih globinah).
V naravi se največje magmatske mase vtiskajo navadno v večje globine, le manjše mase prihajajo v
bolj plitve nivoje. Prav zato lahko rečemo, da se magmatske mase v splošnem ohlajajo hitreje, čim
bliže površini so vtisnjene.
Če bi bila magma preprosta enokomponentna talina, bi potekalo njeno ohlajanje po diagramih na Sliki
1.
Ker pa je magma sestavljena iz več komponent, krivulje ohlajanja niso tako preproste in nimamo
samo ostro omejene faze kristalizacije, temveč določen interval kristalizacije različnih komponent.
Krivulje ohlajanja nimajo prelomov, temveč pregibe (Slika 2).
2.2.4. Kako poteka kristalizacija magme pri sprememi pogojev (globine) med kristalizacijo
Končno je tudi možno, da se magma ohlaja in kristalizira nekje v večjih globinah, še preden pa se je
popolnoma strdila, se premakne in prodre v bližino površine. V tem primeru imamo močno zavito
krivuljo ohlajanja. Krivulja nam kaže pri tem v svojem prvem delu prvo fazo ohlajanja v globini, v
drugem delu pa drugo fazo ohlajanja blizu površine (Slika 3).
14
Slika 2. Potek kristalizacije magme, če je magma večkomponentni sistem.
Slika 3. Potek kristalizacije magme pri spremembi pogojev (globine) med kristalizacijo.
3. VPRAŠANJE
15
3.2. Fizikalne lastnosti magme: (tlak v magmi - notranji in zunanji)
Notranji tlak v magmi je posledica vsebine in temperature plinastih komponent v magmi in globine,
v katero je magma vtisnjena. Tlak, ki je posledica vsebine in temperature plinastih komponent v
magmi, imenujemo notranji tlak. Ta tlak se med strjevanjem močno spreminja in je zelo važen za
potek ohlajanja v raznih globinah.
Zunanji tlak, ki vlada okrog magme in se prenaša skozi magmo hidrostatično, je posledica globine,
v kateri se magmatska masa nahaja. To je tako imenovani litostatični tlak. Ta tlak je odvisen od teže
kamnin nad magmatsko maso. Velikost zunanjega tlaka je lahko zelo velika; medtem ko znaša ta tlak
na površini le 1 bar, znaša pri gostoti kamnin okrog 2,6 g/cm3 v globini 10 km že 2600 barov. Zunanji
tlak, ki deluje na magmatsko maso, je posebno važen, ker preprečuje vodni pari in plinastim
komponentam, da bi izhlapele iz magme in jih v njej zadržuje.
Vloga tlaka pri strjevanju magme je zelo važna, ker tlak zadržuje lahkohlapne komponente v magmi
in s tem vpliva na temperaturo kristalizacije magme in na mineralno sestavo kamnine, ki nastaja iz
nje. Lahkohlapne komponente v magmi vplivajo na vrsto mineralov, ki bodo kristalizirali iz taline, in
na temperaturo kristalizacije. Iz magme, ki ne vsebuje lahkohlapnih komponent, lahko kristalizirajo
le minerali, ki ne vsebujejo vode ali skupine (OH). Iz normalne vlažne magme pa nasprotno
kristalizirajo v glavnem silikati z vodo ali hidroksilno skupino (OH). Količina vode v magmi bo
določala razmerje med brezvodnimi in hidroksilnimi in vodnimi minerali, ki nastajajo iz magme.
Vsebina lahkohlapnih komponent, predvsem vode, vpliva na temperaturo kristalizacije magme; čim
več vode vsebuje neka magma, nižja bo temperatura njene kristalizacije.
4. VPRAŠANJE
Viskoznost ali židkost magme oziroma silikatnih talin je odvisna od njihove sestave. Nekatere
komponente, npr. silicij in aluminij, povečujejo viskoznost, druge, npr. magnezij, železo in plini, pa
jo zmanjšujejo. Tudi temperatura močno vpliva na viskoznost. Če namreč temperatura pada,
viskoznost raste.
Viskoznost ali židkost je notranje trenje v tekočinah. Tekočina se upira spremembi oblike, če ta
nastopi zelo hitro. Če imata dve sosednji plasti tekočine v razdalji dx razliko hitrosti dv (Slika 4),
potem nastopi v smeri dv sila F, s katero počasnejša plast zavira hitrejšo:
F dv
S dx
16
dv
S = velikost ploskve, na kateri se obe plasti stikata. F in S ležita v smeri v, pravokotno na smer .
dx
η = sorazmernostno židkostno število tekočine
F dx
kg ms Ns m 2 Pa s
S dv
Pa s 10Poisov
1Pois g cm s
Enota se imenuje 1 Poise = Ns/m2. Primere židkostih števil raznih tekočin vidimo v tabeli 1.
Tekočina Pa s
Magme, ki so bogate s silicijem in aluminijem (tako imenovane kisle magme) so zelo viskozne. Pri
izlivanju na zemeljsko površino se obnašajo kot goste smolaste mase (npr. lave na Liparskih otokih).
Kisle magme so lahko bolj tekoče le, če so zelo bogate z lahkohlapnimi komponentami (npr.
pegmatitske taline).
Magme, ki imajo mnogo železa in magnezija (tako imenovane bazične magme), imajo majhno
viskoznost, so lahko gibljive ter relativno hitro tečejo. Bazične lave na Havajskih otokih na primer
tečejo s hitrostjo več deset kilometrov na uro.
17
5. VPRAŠANJE
Magma je sestavljena iz velikega števila raznih komponent. Nekatere od teh komponent nastopajo v
velikih, druge v majhnih količinah, pod stotinko odstotka.
1. Težkohlapne komponente, ki se talijo pri temperaturi nad približno 1000 oC. To so SiO2,
Al2O3, Fe2O3, FeO, MgO, CaO, Na2O, K2O, dalje manjše količine TiO2, BaO, SrO, MnO,
NiO, Cr2O3, Li2O itd.
Količinski odnosi med lahkohlapnimi komponentami so precej spremenljivi, vendar pa voda vedno
prevladuje in tvori navadno nad 90 %.
Količine plinov, ki jih nekatere magmatske mase lahko sprostijo z uhajanjem plinov in par (ekshalacije), so izredno velike.
Fumarole Valley of Ten Thousand Smokes na Aljaski so na začetku prejšnjega stoletja dale letno 1,250.000 ton HCl,
300,000 ton H2S in 200,000 ton HF.
6. VPRAŠANJE
Magma je sestavljena iz velikega števila raznih komponent. Nekatere od teh komponent nastopajo v
velikih, druge v majhnih količinah, pod stotinko odstotka.
1. Težkohlapne komponente, ki se talijo pri temperaturi nad približno 1000 oC. To so SiO2,
Al2O3, Fe2O3, FeO, MgO, CaO, Na2O, K2O, dalje manjše količine TiO2, BaO, SrO, MnO,
NiO, Cr2O3, Li2O itd.
18
komponente spadajo H2O, HCl, HF, H2S, CO2, CO, SO3, SO2, kloridi in fluoridi težkih kovin
itd.
Količinski odnosi med lahkohlapnimi komponentami so precej spremenljivi, vendar pa voda vedno
prevladuje in tvori navadno nad 90 %.
Vloga tlaka pri strjevanju magme je zelo važna, ker tlak zadržuje lahkohlapne komponente v magmi
in s tem vpliva na temperaturo kristalizacije magme in na mineralno sestavo kamnine, ki nastaja iz
nje.
7. VPRAŠANJE
Tlak v magmi je posledica vsebine in temperature plinastih komponent v magmi in globine, v katero
je magma vtisnjena.
Tlak, ki je posledica vsebine in temperature plinastih komponent v magmi, imenujemo notranji tlak.
Ta tlak se med strjevanjem močno spreminja in je zelo važen za potek ohlajanja v raznih globinah.
Zunanji tlak, ki vlada okrog magme in se prenaša skozi magmo hidrostatično, je posledica globine,
v kateri se magmatska masa nahaja. Ta tlak je odvisen od teže kamnin nad magmatsko maso. Velikost
zunanjega tlaka je lahko zelo velika; medtem ko znaša ta tlak na površini le 1 bar, znaša pri gostoti
kamnin okrog 2,6 g/cm3 v globini 10 km že 2600 barov. Zunanji tlak, ki deluje na magmatsko maso,
je posebno važen, ker preprečuje vodni pari in plinastim komponentam, da bi izhlapele iz magme in
jih v njej zadržuje.
19
7.2.1. Kako se se spreminjajo v različnih magmatskih kamninah sledeče komponente v
odvisnosti od njihove vsebine kremenice (nariši njihove diagrame):
20
Slika 7. Vsebina K2O in Na2O v različnih kamninah v odvisnosti od
njihove vsebine kremenice (kamnine Ca-alkalnega niza).
8. VPRAŠANJE
Ohlajanje magme je odvisno od temperature okolnih kamnin. Čim hladnejše so okolne kamnine,
hitrejše je ohlajanje. Ker temperatura z globino narašča, in sicer v zgornjih 100 km približno z
geotermično stopnjo (1 °C na 33 m), se magmatske mase v večjih globinah ohlajajo počasneje od
onih, ki so bližje površini. Na hitrost ohlajanja vpliva tudi velikost magmatske mase. Manjše
magmatske mase vsebujejo namreč manjše količine toplote in se ohlajajo hitreje od večjih mas.
Ohlajanje ogromnega granitskega batolita v Yellowstonskem parku poteka na primer izredno počasi,
čeprav je vtisnjen blizu površine, ohlajanje majhnih magmatskih mas pa lahko poteka zelo hitro tudi
v večjih globinah.
V naravi se največje magmatske mase vtiskajo navadno v večje globine, le manjše mase prihajajo v
bolj plitve nivoje. Prav zato lahko rečemo, da se magmatske mase v splošnem ohlajajo hitreje, čim
bliže površini so vtisnjene.
21
8.2. Sestava magme - kemične lastnosti magme.
Magma je sestavljena iz velikega števila raznih komponent. Nekatere od teh komponent nastopajo v
velikih, druge v majhnih količinah, pod stotinko odstotka.
a). Težkohlapne komponente, ki se talijo pri temperaturi nad približno 1000 oC. To so SiO2, Al2O3,
Fe2O3, FeO, MgO, CaO, Na2O, K2O, dalje manjše količine TiO2, BaO, SrO, MnO, NiO, Cr2O3, Li2O
itd.
b). Lahkohlapne komponente, ki so pri navadni temperaturi okrog 15 oC v tekočem ali plinastem
agregatnem stanju in komponente, ki prehajajo v plinasto stanje že pri 100 do 300oC. Med te
komponente spadajo H2O, HCl, HF, H2S, CO2, CO, SO3, SO2, kloridi in fluoridi težkih kovin itd.
Količinski odnosi med lahkohlapnimi komponentami so precej spremenljivi, vendar pa voda vedno
prevladuje in tvori navadno nad 90 %.
Likvacija je izločanje neraztopnih delov v tekočem stanju, pri čemer nastopa novo ravnotežje med
dvema tekočima fazama.
9. VPRAŠANJE
V homogeni magmi pride pri ohlajanju do porušitve ravnotežja. Podobno deluje tudi zmanjšanje
tlaka. Pri padcu temperature in tlaka je lahko prekoračena meja raztopnosti za nekatere snovi, ki se
začnejo izločati. Pri tem postane prej homogena magma nehomogen sistem. Novo ravnotežje
imenujemo nehomogeno. Izločanje neraztopnih delov se lahko vrši na več načinov:
22
a. tekočem stanju – kot likvacija, pri čemer nastopa novo ravnotežje med dvema
tekočima fazama,
b. trdnem stanju – kot kristalizacija, pri čemer nastopa novo ravnotežje med tekočo in
trdno fazo in
c. plinastem stanju – kot izhlapevanje ali destilacija, pri čemer nastopa novo
ravnotežje med tekočo in plinasto fazo.
Hitro podhlajenje lahko prepreči kristalizacijo, destilacijo ali likvacijo. V tem primeru se talina ali
magmatska masa strdi kot steklo (torej nastane zelo židka talina) in novo ravnotežje sploh ne nastopi,
sistem ostane v nestabilnem stanju, dokler se sčasoma ne prilagodi novim pogojem.
Zakon, ki določa pri heterogenem ravnotežju število skupaj obstoječih faz, komponent in prostih
stopenj, je pravilo faz:
P=C+2–F
Faze (P) heterogenega sistema so deli sistema, ki jih je možno mehansko ločiti. Faze so lahko tekoče,
trdne in plinaste. Število faz, ki lahko obstoje ena ob drugi, je v različnih sistemih zelo spremenljivo.
V vseh primerih pa je možna največ ena plinasta faza, ker se plini mešajo med seboj v poljubnih
razmerjih. Tekočine se mešajo med seboj sicer tudi v vseh razmerjih, vendar pa lahko obstoji hkrati
tudi več tekočih faz. Število kristalnih faz, ki lahko nastopajo skupaj, je poljubno.
Komponente (C) v sistemu so neodvisni sestavni deli vseh faz, ki zavzemajo določena mesta v
kristalni mreži. Komponente niso sinonim s kemičnimi prvinami, ki so bistveni deli sistema.
Kemijske snovi, ki se lahko izomorfno nadomeščajo, smatramo kot eno komponento. Na primer
Proste stopnje (F) v sistemu so fizikalni, fizikalno-kemični in kemični pogoji, ki se lahko menjajo
prosto in neodvisno eden od drugega brez vpliva na spremembe ravnotežja v sistemu; sem spadajo
tlak (P), temperatura (T) in koncentracija (c) posameznih komponent. V sistemu s stalno kemično
sestavo opazujemo navadno le dve spremenljivki, temperaturo in tlak.
Ker se mnoge komponente med seboj izomorfno nadomeščajo, je število glavnih komponent navadno zelo majhno (2 do
4). V granitski talini imamo po zgornji shemi vsega 4 komponente, če upoštevamo še vodo, pa 5. Ker je število prostih
stopenj pri strjevanju granitske magme 2, mora kamnina, ki nastane pri strjevanju granitske magme, vsebovati 5
mineralov, kar tudi ustreza resnici. Granit je sestavljen iz kremena, biotita, kalijevega glinenca, oligoklaza in muskovita
kot glavnih sestavnih delov.
23
10. VPRAŠANJE
1. Primer ravnotežja, pri katerem ne moremo spreminjati niti tlaka, niti temperature, niti
koncentracije, ker bi se pri vsaki spremembi ravnotežje porušilo. V tem primeru je P = konstanta in
T = konstanta. Število prostih stopenj je torej enako nič in pravilo faz se glasi
P=C+2
Temu ravnotežju pravimo invariantno. V našem primeru imamo v ravnotežju tri faze (kristal-led,
tekočina, para). Število faz v takem ravnotežju je za dva večje od števila komponent (C = 1 – voda).
Invariantnemu ravnotežju v diagramu ustreza točka A.
2. Primer ravnotežja, pri katerem sprememba ene proste stopnje, v kolikor naj ravnotežje ostane
nespremenjeno, povzroči popolnoma določeno spremembo druge stopnje. To je primer, če sta P in T
24
v funkcionalni odvisnosti ali P = f (T). Pravilo faz se glasi v primeru, ko imamo le eno prosto stopnjo
P=C+1
Temu ravnotežju pravimo monovariantno. V našem primeru imamo v ravnotežju po dve fazi:
krivulja BA ustreza ravnotežju vodne pare in kristalov ledu, krivulja AC ravnotežju vodne pare in
vode, krivulja AD pa ravnotežju vode in ledu.
P=C
in število faz je enako številu komponent. V našem primeru nastopa v ravnotežju le ena faza,
plinasta, tekoča ali trdna. Divariantnemu ravnotežju ustrezajo polja CAD za tekočino, polje BAC
za paro itd.
Fazno pravilo je zelo koristno pri študiju kristalizacije silikatnih talin in magme. Koristno je
tudi za študij trdnih kamnin, ker določa maksimalno število mineralov, ki lahko nastopajo
skupaj v ravnotežju.
Mineraloško pravilo faz je primer divariantnega ravnotežja v naravi. Je pogost pojav. V petrologiji
Gibbsovo je pravilo faz poenostavljeno v
P=C
Mineraloško pravilo faz določa maksimalno število mineralov, ki lahko nastopajo skupaj v
ravnotežju.
Vzpostavljanje stabilnega ravnotežja preprečuje lahko viskoznost taline ali pa počasno preobražanje nestabilne faze v
stabilno, ki v naravi traja včasih izredno dolgo. V takih primerih lahko nastopata ena zraven druge stabilna in
metastabilna faza in število faz v tem primeru navidez zraste. Gibbsovo pravilo faz seveda obsega le stabilne modifikacije
pri danem tlaku in temperaturi in upoštevamo le te.
11. VPRAŠANJE
Notranja energija sistema je vezana toplota skupaj z latentno toploto, ki jo je sistem zbral nad
absolutno ničlo. Količina toplote, ki se veže, je odvisna od kristalne mreže; notranja energija kristala
je sestavljena iz sile, ki drži ione ali atome skupaj v kristalu, od energije nihanja in energije vrtenja
posameznih ionov ali atomov v kristalu.
Pri prehodu sistema iz enega ravnotežja v drugo se spreminja tudi notranja energija. Ta prehod se vrši
pri določenem tlaku in temperaturi, pri katerem sta oba sistema v ravnotežju. V kolikor se pri tem
toplota dovaja, nastajajo sistemi z večjo notranjo energijo, pri reakcijah se torej toplota veže
(endotermni procesi). V kolikor se pri prehodu iz enega sistema v drug toplota odvaja, tedaj nastajajo
25
sistemi, ki so bolj revni z notranjo energijo, pri reakcijah se toplota sprošča (eksotermni procesi).
Pri segrevanju sistem toploto veže, pri ohlajanju pa sistem toploto oddaja. Če vplivamo na sistem, ki
je v ravnotežju, se sistem spremembi upre in reagira tako, da zmanjša zunanjo delovanje.
Toplota, ki se veže pri taljenju, se imenuje latentna talilna toplota, toplota, ki pa se sprošča pri
kristalizaciji, se imenuje latentna kristalizacijska toplota. Pri istem tlaku morata biti obe med seboj
enaki. Razen latentnih toplot, sistem (v trdnem ali tekočem agregatnem stanju) pri segrevanju toploto
stalno sprejema, pri ohlajanju pa jo oddaja.
12. VPRAŠANJE
Kristalizacija neke taline se začne pri določeni temperaturi in tlaku. Kako pa bo potekal proces
kristalizacije, je odvisno od lastnosti in sestave taline, kakor tudi od hitrosti kristaljenja.
Pri dani hitrosti kristalizacije, ki zahteva vedno majhno podhlajenost sistema, bodo kristalile različne
taline v različni meri. Kristalizacijska sposobnost taline je odvisna od dveh faktorjev:
Hitrost nastajanja kristalizacijskih klic je število kristalizacijskih klic, ki nastane v 1 cm3 v poljubno
določeni enoti časa. Primeri za vrednost Kz nekaterih snovi:
Čim manj je neka talina viskozna, lažje nastajajo kristalizacijska središča. Pri zelo viskoznih talinah
zelo težko natajajo ta središča. Hitrost rasti kristalov je hitrost odlaganja snovi na že nastalih klicah.
Merimo jo s hitrostjo rasti mejne ploskve kristal – talina v mikrometrih na sekundo. Zaradi
anizotropnosti je Kv odvisna od smeri in vrste kristalne ploskve, ki raste. Absolutni Kv avgita znaša
1 do 2 mikrometra v sekundi. Relativna hitrost kristalne rasti znaša za nekatere mineralne vrste:
- avgit 20
- labradorit 7
- nefelin 5
- levcit 3 do 4
- magnetit 1 do 2
Na hitrost rasti nekega kristala vpliva razen sile, s katero privlači nove ione, tudi notranje trenje v
talini (viskoznost), ki omogoča ali pa otežuje posameznim ionom dostop do kristala, ki raste.
K = Kz + Kv
S povečanjem ohlajanja sposobnost nastajanja novih kristalizacijskih središč Kz nekaj časa raste, nato
26
pa začne padati in postane pri zelo veliki podhladitvi popolnoma neznatna. Hitrost rasti kristala z
zniževanjem temperature v začetku prav tako narašča, ostane v določenem temperaturnem intervalu
stalna in nato zopet pada.
13. VPRAŠANJE
Na sliki vidimo krivuljo, ki kaže odvisnost med hitrostjo rasti kristala Kv in preohlajanjem (T); točka
T-likvidus ustreza temperaturi taljenja. Na isti sliki sta podana tudi dva možna položaja krivulje, ki
kaže odvisnost med hitrostjo nastajanja novih kristalizacijskih središč Kz in preohlajanjem. Pogoji
kristalizacijske sposobnosti so določeni z obema hitrostima; če leži na primer maksimum hitrosti
nastajanja novih klic v območju velikih iznosov Kv (T2), tedaj snov lahko kristali in težko dosežemo
preohlajenost taline. Če pa maksimum hitrosti nastajanja novih klic nastopi v območju temperatur,
kjer je iznos Kv majhen (T3), tedaj zlahka talino preohladimo in celo zlahka dobimo snov v
steklastem ali amorfnem stanju. Pri mali hitrosti nastajanja novih klic lahko dobimo snov v bolj ali
manj velikih kristalih; pri veliki hitrosti nastajanja teh klic pa bo snov drobno kristaljena.
Nekatere snovi z veliko kristalizacijsko sposobnostjo lahko otrdijo kot steklo, v kolikor je bilo preohlajanje hitro. V teh
primerih se namreč izredno hitro tvorijo nove kristalizacijske klice, ki zaradi zelo viskozne okolne taline sploh ne rastejo.
Tako steklo ostane kot nestabilen sistem in v teku časa poskuša preiti v nek kristaliziran sistem (najprej kriptokristalen,
pozneje mikrokristalen). Segrevanje stekla olajša njegovo prekristaljenje.
27
14. VPRAŠANJE
Enokomponentni sistemi
1. Primer ravnotežja, pri katerem ne moremo spreminjati niti tlaka, niti temperature, niti
koncentracije, ker bi se pri vsaki spremembi ravnotežje porušilo. V tem primeru je P = konstanta in
T = konstanta. Število prostih stopenj je torej enako nič in pravilo faz se glasi
P=C+2
Temu ravnotežju pravimo invariantno. V našem primeru imamo v ravnotežju tri faze. Število faz v
takem ravnotežju je za dva večje od števila komponent. Invariantnemu ravnotežju v diagramu ustreza
točka A.
2. Primer ravnotežja, pri katerem sprememba ene proste stopnje, v kolikor naj ravnotežje ostane
nespremenjeno, povzroči popolnoma določeno spremembo druge stopnje. To je primer, če sta P in T
v funkcionalni odvisnosti ali P = f (T). Pravilo faz se glasi v primeru, ko imamo le eno prosto stopnjo
P=C+1
Temu ravnotežju pravimo monovariantno. V našem primeru imamo v ravnotežju po dve fazi:
krivulja BA ustreza ravnotežju vodne pare in kristalov ledu, krivulja AC ravnotežju vodne pare in
vode, krivulja AD pa ravnotežju vode in ledu.
28
Tako ravnotežje imenujemo divariantno. Pravilo faz v tem primeru se glasi
P=C
Točka T pri 221 barih in 374 ºC je kritična točka za H2O. Stabilna polja za led (I), tekočo H2O (L) in paro (V) so med
seboj ločena z monovariantnimi krivuljami. Vzdolž monovariantnih krivulj so mogoča naslednja ravnotežja led - tekoča
voda, tekoča voda - vodna para in vodna para - led. Vse tri krivulje se stikajo v skupni točki, ki jo imenujemo trojna
točka. Za sistem H2O se ta trojna točka nahaja pri 0,008 ºC in tlaku 0,06 bara. V diagramu pa se nam pojavi še ena točka
pri 221 barih tlaka in 374 ºC. Imenujemo jo kritična točka za H2O, v kateri ne moremo več razlikovati med tekočo H2O
in paro. To fazo imenujemo superkritični fluid. Če je temperatura nad 374 ºC ali tlak nad 221 barov, se bo voda obnašala
kot fluid.
1. Primer ravnotežja, pri katerem ne moremo spreminjati niti tlaka, niti temperature, niti koncentracije, ker bi se pri vsaki
spremembi ravnotežje porušilo. V tem primeru je P = konstanta in T = konstanta. Število prostih stopenj je torej enako
nič in pravilo faz se glasi
P=C+2
Temu ravnotežju pravimo invariantno. V našem primeru imamo v ravnotežju tri faze: led, tekoča voda in vodna para.
Fluidno stanje nas zaenkrat ne zanima. Število faz v takem ravnotežju je za dva večje od števila komponent. Invariantnemu
ravnotežju v enokomponentnem sistem (voda - H2O) ustreza trojna točka. Za sistem H2O se ta trojna točka nahaja pri
0,008 ºC in tlaku 0,06 bara. V tej točki so v ravnovesju vse tri faze: led - tekoča voda in vodna para - led.
2. Primer ravnotežja, pri katerem sprememba ene proste stopnje, v kolikor naj ravnotežje ostane nespremenjeno, povzroči
popolnoma določeno spremembo druge stopnje. To je primer, če sta P in T v funkcionalni odvisnosti ali P = f (T). Pravilo
faz se glasi v primeru, ko imamo le eno prosto stopnjo
P=C+1
Temu ravnotežju pravimo monovariantno. V našem primeru imamo v ravnotežju po dve fazi: krivulja AD ustreza
29
ravnotežju kristalov ledu in tekoči vodi, krivulja AC ravnotežju vode in vodne pare, krivulja AB pa ravnotežju vodne
pare in ledu.
3. Primer, ko se P in T spreminjata neodvisno eden od drugega, brez vpliva na spremembo ravnotežja. Tako ravnotežje
imenujemo divariantno. Pravilo faz v tem primeru se glasi
P=C
in število faz je enako številu komponent. V našem primeru nastopa v ravnotežju le ena faza, trdna - led, tekočina - tekoča
voda ali plinasta - vodna para. Divariantnemu ravnotežju ustrezajo polja BAD za trdno fazo - led, polje DAC za tekočo
fazo - vodo in polje BAC za vodno paro.
Aplikacija faznega pravila v enokomponentnem sistem (voda - H2O) lahko tabelarično prikažemo:
1 1 2 divariantno P in T ploskev
1 2 1 monovariantno P ali T črta, linija
1 3 0 invariantno brez točka
15. VPRAŠANJE
Enokomponentni sistemi
Splošen primer enokomponentnega sistema v diagramu P - T vidimo na sliki 13. Na osnovi tega
diagrama vidimo, da so v enokomponentnem sistemu možni različni primeri.
1. Invariantno ravnotežje: Točke, v katerih lahko obstoje tri faze, pri določenem tlaku in temperaturi
v medsebojnem ravnotežju se imenujejo trojne točke (nahajajo se na mestih, kjer se spajajo tri
monovariantne krivulje). V našem primeru imamo dve trojni točki A in B. Že pri majhni spremembi
tlaka ali temperature se ravnotežje poruši. V teh točkah so torej mogoča sledeča ravnotežja (kristal
II, kristal I in plin ter Kristal I, tekočina in plin.
P=C+2
30
2. Monovariantno ravnotežje:
Monovariantno ravnotežje v sistemu
imamo takrat, kadar se ravnotežje pri
spremembi T ali P ne poruši le pri
določeni spremembi druge
spremenljivke. Ker je torej P = f (T), se
nahajajo monovariantna ravnotežja
vzdolž funkcijsko določenih krivulj. Te
krivulje imenujemo monovariantne
krivulje. Vzdolž monovariantnih
krivulj so mogoča naslednja ravnotežja:
P = C +1
P=C
polje kristala Kr2
polje kristala Kr1
polje tekočine
polje plina
Monovariantno ravnotežje v sistemu imamo takrat, ko se ravnotežje pri spremembi T ali P ne poruši
le pri določeni spremembi druge spremenljivke. Ker je torej P = f (T), se nahajajo monovariantna
ravnotežja vzdolž funkcijsko določenih krivulj. Te krivulje imenujemo monovariantne krivulje.
Vzdolž monovariantnih krivulj so mogoča naslednja ravnotežja:
Ravnotežje Kr1 Kr2: Premena ene modifikacije neke mineralne snovi v drugo modifikacijo je
lahko enosmerna (monotropna) ali obratljiva (enantiotropna). Razen tega je premena lahko trenutna,
lahko pa traja tudi v geološkem smislu dolgo, tako da lahko obstoje nestabilne modifikacije tudi
trajno. Za hitrost premene je važna razlika v notranjih energijah obeh modifikacij, podobnost
kristalnih mrež in hitrost ohlajanja. V kolikor je razlika notranjih energij in podobnost kristalnih
struktur večja, v toliko je premena hitrejša. Če pa je razlika med strukturama večja in razlika med
notranjimi energijami manjša, se vrši premena bolj počasi. Prehitro ohlajanje lahko privede tudi do
zmrznjenja metastabilne modifikacije.
31
15.1.2. Naštej nekaj primerov za monotropno in enantiotropno premeno!
Tabela 2. Primeri monotropne premene.
Nestabilna
Snov T prehoda stabilna oblika
oblika
markazit
FeS2 350 °C pirit (kubičen)
(rombičen)
aragonit kalcit (ditr.
CaCO3 400 °C
(rombičen) skalenoedričen)
andaluzit sillimanit
AlAlO (SiO4) okrog 1300 °C
(rombičen) rombičen)
32
enstatit klinoenstatit
Mg(Si2O6) okrog 1260 °C
(rombičen) monoklinski
nizko- visoko-
temperatura
Snov temperaturni pojavljanje T prehoda temperaturni pojavljanje
tališča
mineral mineral
-levcit ohlajene -leucit predornine
KAlSi2O6 600°C 1755°C
(rombičen) predornine (kubičen) pri visoki T
psevdo-
wollastonit okrog wollastonit
CaSiO3 v naravi umeten 1540°C
(monoklinski) 1190°C (psevdo-
kubičen)
-kremen pegmatiti, -kremen pegmatiti,
(trig. hidrotermalne 573°C (heksagon. magmatske
trapecoedr.) tvorbe trapezoedr.) kamnine
-kremen
SiO2 -tridimit
(heksagon. 870±10°C predornine
(heksagonalni)
trapezoedr.)
-tridimit -kristobalit
1470±10°C predornine 1713°C
(heksagonalen) (kubičen)
16. VPRAŠANJE
Enokomponentni sistemi
Ravnotežje kristal plin. Trda telesa imajo prav tako kakor tekoča tudi svoj parni tlak. Krivulja,
33
ki kaže tlak pare nekega telesa, začne pri 0°K in se z naraščanjem temperature dviga do tališča. Pri
tej temperaturi imajo trda in tekoča telesa iste snovi enak parni tlak. Če je parni tlak neke snovi višji
od okolnega tlaka, tedaj snov preide v plinasto stanje, še preden je dosežena temperatura taljenja. Ta
prehod trdne snovi v plin imenujemo sublimacija. Primer za to bi bil lahko NH4Cl, ki sublimira pri
tlaku P = 1 bara od 320 do 340 °C, medtem ko ima nekoliko višje tališče, jod itd.
17. VPRAŠANJE
Enokomponentni sistemi
Ravnotežje kristal tekočina. Pri določeni temperaturi kristalna mreža minerala prične razpadati
zaradi povečane nihajne in vrtilne energije ionov. Molekule ali ioni prehajajo v neurejeno stanje –
tekočino. To temperaturo imenujemo tališče. Za prehod iona iz urejenega stanja v kristalni mreži do
prostega gibanja v tekočini je potrebno dodati določeno toploto – to je latentno količino talilne
toplote. Pri temperaturi taljenja se skokoma menjajo fizikalne lastnosti neke snovi: trdota, gostota,
optične lastnosti itd.
Nasproten pojav, torej prehod iona iz prostega gibanja v urejeno stanje kristalne mreže pri ohlajanju,
imenujemo kristalizacija. Pri tem se kinetična energija iona zmanjšuje toliko časa, dokler privlačne
sile ne premagajo gibalnih impulzov. Pri kristalizaciji se sprošča latentna kristalizacijska toplota, ki
je pri istem tlaku enaka kot latentna talilna toplota. Kristalizacija neke snovi se vrši, če je tlak enak,
na enaki temperaturi, na kateri se vrši taljenje te snovi.
Amorfna telesa nimajo določene talilne toplote, temveč prehajajo v tekočino postopno, tako da se pri
34
segrevanju omehčajo. Tudi izomorfne trdne raztopine nimajo določene točke taljenja. Trde raztopine
se talijo v temperaturnem intervalu, ki je odvisen od njihove sestave.
18. VPRAŠANJE
Enokomponentni sistemi
Ravnotežje tekočina plin. Vsaka tekočina ima svoj parni tlak, ki je odvisen od temperature in
tlaka. Če je parni tlak enak okolnemu, prične tekočina vreti in preide v plinasto stanje z izparevanjem.
Le nad kritično točko ne moremo govoriti o vrenju, ker prehajata tekočina in plin eden v drugega
kontinuirano.
Pri divariantnem ravnotežju enokomponentnih sistemov obstoji v vseh poljih le po ena faza. Polja
divariantnega ravnotežja se nahajajo med monovariantnimi krivuljami. V našem primeru imamo
divariantno ravnotežje na območju kristala, tekočine, in plina. V teh poljih spremembe tlaka in
temperature ne vodijo do spremembe ali porušitve obstoječega ravnotežja, razen če ni pri tem
dosežena monovariantna krivulja ali pa trojna točka.
Primer divariantnega ravnotežja v naravi je mineraloško pravilo faz. Gibbsovo pravilo faz v
mineralogiji je poenostavljeno v
P=C
35
Mineraloško pravilo faz določa maksimalno število mineralov, ki lahko nastopajo skupaj v
ravnotežju.
19. VPRAŠANJE
Večkomponentni sistemi
FB AF a b b AF
ali
AF b a b AB
Običajno privzamemo, da je skupna količina snovi v zmesi enaka 100 %. Količine A in B bomo
izrazili torej v odstotkih a in b. Dolžino AB privzamemo torej enako 100 %. Za konstrukcijo točke F
nanesemo od točke A daljico, ki ustreza količini b, ali pa nanesemo daljico, ki ustreza količini a, od
točke B. Z drugimi besedami pri ugotavljanju odstotka vsebine komponente B štejemo od A, pri
ugotavljanju vsebine A, pa štejemo od točke B.
20. VPRAŠANJE
Večkomponentni sistemi
Praktično je najbolje uporabljati enakostraničen trikotnik (Slika 18). Grafičnemu prikazu sestavov
pravimo v tem primeru baricentričen Gibbsonov diagram ali trikotnik koncentracije. Vsak vrh
36
trikotnika ustreza 100 % ene komponente, stranice trikotnika ustrezajo dvokomponentnim sistemom,
vsaka točka v trikotniku ustreza zmesi vseh treh komponent. Sestavo, ki ustreza neki točki l, dobimo
tako, da iz nje potegnemo navpičnico na vse tri stranice trikotnika. Vsota teh navpičnic znaša 100 %.
21. VPRAŠANJE
Dvokomponentne raztopine
Najprej si bomo ogledali najpreprostejši primer, ko med komponentami nimamo lahkohlapnih snovi,
katerih vrelišča in tališča se močno razlikujejo od drugih komponent. Take raztopine lahko v polnem
pomenu besede imenujemo taline. Komponenti A in B sta v tekočem stanju med seboj popolnoma
raztopni, v trdem stanju pa sta popolnoma neraztopni med seboj. Gre za diagram s preprostim
evtektikom.
Sistem z začetno sestavo X (Slika 19) začne kristalizirati, ko temperatura pade na TX. Talina je tedaj
prenasičena s komponento B, ki začne kristalizirati (ker je presekana krivulja likvidus med TB in E).
V kolikor komponenta B kristalizira, se preostanek taline postopno bogati s komponento A in
siromaši s komponento B. Sestava taline se torej pomika od X na levo. Zaradi menjanja sestave taline,
37
torej njenega bogatenja s komponento A, se znižuje tudi temperatura kristalizacije. Pri nadaljnji
kristalizaciji se sestava taline spreminja od X do XE, temperatura, pri kateri se vrši kristalizacija, pa
se spreminja od TX do TE, vzdolž
krivulje. Ko doseže sestava taline XE,
prične poleg komponente B
kristalizirati tudi komponenta A, pri tej
sestavi je namreč talina prenasičena z
obema komponentama. Kristalizacija
se nato nadaljuje brez nadaljnjega
menjanja temperature do popolnega
strjenja sistema.
Sistemi, katerih sestave so levo od evtektične sestave, dajo kot produkt kristalizacije pravilne kristale
A v masi zraslih kristalčkov A in B. Sistemi, desno od sestave XE dajo kot produkt pravilne kristale
B v masi drobnejših zraslih kristalčkov A in B.
T - X diagram P = konstanta F = 2
Skrčeno ali »kondenzirano« fazno pravilo za katerikoli fazni diagram z eno fiksno spremenljivko
(dvema prostima stopnjama)
P+F=C+2 → P+F=C+1
C P F ravnotežje spremenljivka geometrija
1. Primer ravnotežja, pri katerem ne moremo spreminjati niti tlaka, niti temperature, niti
koncentracije, ker bi se pri vsaki spremembi ravnotežje porušilo. V tem primeru je P = konstanta in
T = konstanta. Število prostih stopenj je torej enako nič in pravilo faz se glasi
Temu ravnotežju pravimo invariantno. V našem primeru imamo v ravnotežju tri faze: komponenta
A, kompomenta B in talina. Pri invariantnem ravnotežju imamo trojno točko. Ta točka je evtektična
točka, v kateri so v ravnotežju vse tri faze.
2. Primer ravnotežja, pri katerem sprememba ene proste stopnje, v kolikor naj ravnotežje ostane
nespremenjeno, povzroči popolnoma določeno spremembo druge stopnje. To je primer, če sta P in T
v funkcionalni odvisnosti ali P = f (T). Pravilo faz se glasi v primeru, ko imamo le eno prosto stopnjo
Temu ravnotežju pravimo monovariantno. V našem primeru imamo v ravnotežju po dve fazi. Nad
krivuljo likvidus TA - EA,B - TB je sistem v talini, pod krivuljo solidus pa je sistem s trdnem stanju.
Vzolž dela krivulje TA - EA,B je ravnotežje med talino in komponento A, ki se izloča. Vzolž dela
krivulje EA,B - TB pa je ravnotežje med talino in komponento B.
in število faz je enako številu komponent. V našem primeru nastopa v ravnotežju le ena faza, to je
trdna faza sestave X (A+B) ali talina. Divariantnemu ravnotežju za trdno fazo ustreza polje pod
krivuljo solidus (A+B), za tekočo fazo pa polje nad krivuljo likvidus TA - EA,B - TB.
22. VPRAŠANJE
Dvokomponentne raztopine
39
Slika 20. Potek kristalizacije sestave taline 75 % komponente B in 25 %
komponente A, če talino zamrzneš pri določenih temperaturah (Točke 1
do 6).
Pri temperaturi 1250 ºC lahko talino na podoben način zamrznemo ter napravimo zbrusek. Pri tej
temperaturi se začenja kristalizacija sestave taline 75 % komponente B in 25 % komponente A. Pod
mikroskopom vidimo, da je kamnina večinoma steklasta, opazimo pa že zametke kristalov B
(TOČKA 2).
Pri temperaturi 1150 ºC talino prav tako zamrznemo ter napravimo zbrusek. Pri tej temperaturi
vidimo, da je kamnina sestavljena iz velikih kristalov komponente B, gre za vtrošnike, ki so v steklasti
masi. Po pravilu vzvoda lahko vedno ugotovimo delež kristalov in taline, oziroma stekla. Za ta primer
je v kamnini nastalo 36 % kristalov komponente B in stekla (TOČKA 3).
Podoben postopek lahko uporabimo tudi za talino pri temperaturi 1000 ºC. Vidimo, da talina vsebuje
več velikih kristalov komponente B in majši delež stekla. Delež izločenih kristalov se je povečal na
53 %, delež taline pa se je zmanjšal na 47 % (TOČKA 4).
Tik nad evtektikom, to je pri temperaturi 810 ºC, imamo še vedno kristale komponente B, teh je okrog
61 % in talino, ki jo je 39 % (TOČKA 5).
V evtektiku, pri temperaturi 800 ºC (TOČKA 6), pa se kristalizacija ustavi, dokler ni porabljena vsa
talina. Pri evtektični kristalizaciji nastajajo tako kristali komponente A in B v evtektičnem razmerju.
Kristali so drobni in večinoma nepravilni in zapolnjujejo prostor med prej izločenimi velikimi kristali
- vtrošniki komponente B.
40
hipidiomorfni do idiomorfni. Ko se je v evtektiku kristalizacija zaključila, vidimo, da je sestava trde
faze enaka kot je bila sestava taline, to je 75 % komponente B in 25 % komponente A. V evtektiku
je, kot smo že omenili, izkristalizirala vsa komponenta A in 14 % komponente B.
23. VPRAŠANJE
Dvokomponentne raztopine
Pri drugi erupciji je bila magma enake sestave, vendar pa nekoliko hladnejša. Pri temperaturi 1250
ºC (TOČKA 2), je nastala skoraj steklasta kamnina, oziroma afirska kamnina s prvimi zametki
kristalov. Pri tej temperaturi se je začela tudi kristalizacija.
41
izločenih kristalov dobimo po pravilu vzvoda. Pri tem primeru je v kamnini nastalo 36 % kristalov
komponente B in 64 % stekla.
Pri temperaturi 1000 ºC vidimo, da talina vsebuje še več velikih kristalov komponente B in še manjši
delež stekla. Delež izločenih kristalov se je povečal na 53 %, delež taline pa se je zmanjšal na 47 %
(TOČKA 4). Hitra ohladitev na površini je povzročila, da je nastala vulkanska kamnina z 53 %
kristalov komponente B in 47 % stekla.
Magmatsko ognjišče se je vse bolj ohlajalo, tako da je prihajala z erupcijo kašasta talina, ki je tudi
bolj viskozna. Tik pred evtektikom, to je pri temperaturi 810 ºC, so še vedno kristalizirala zrna
komponente B, teh je okrog 61 %, taline pa je nastalo 39 % (TOČKA 4). Dobili smo vulkansko
kamnino, ki je afirska in vsebuje okrog 61 % kristalov komponente B in 39 % stekla.
Če je prišlo do izliva tik pod površjem, približno 200 metri, pa je nastala predornina z 75 %
komponente B in 25 % komponente A. Pod mikroskopom vidimo, da je kamnina sestavljena iz
vtrošnikov B in zelo, zelo drobne osnove, v kateri so zrnca komponente A in B, lahko pa tudi stekla.
Osnova je kristalizirala v evtektiku in sestoji iz zelo drobnih zrnc komponente A (25 %) in
komponente B ( približno 14 %). Velika zrna (61 %) so kristalizirala v večji globini.
24. VPRAŠANJE
Dvokomponentne raztopine
42
Slika 22. Potek kristalizacije sestave taline 60 % komponente B in 40 %
komponente A. Narisana je tudi sprememba sestava taline od X do
evtektika (E) in sestava trde faze od 100 % B do sestava prvotne taline X
(60 % komponente B in 40 % komponente).
Pod temperaturo evtektika imamo zmes velikih kristalov (40 %) v osnovi iz drobnih kristalčkov
komponente A in komponente B. (Sestava je: 40 % velikih kristalov komponente B in 20 % drobnih
kristalov komponente B ter 40 % drobnih kristalov komponente A). Nastala kamnina ima enako
sestavo kot jo je imela prvotna talina.
43
25. VPRAŠANJE
Dvokomponentne raztopine
25.1.1. Nariši diagram s preprostim evtektikom in razloži kako se spreminja potek taljenja
kamnine sestave 70 % komponente B in 30 % komponente A. Nariši tudi kako se
spreminja sestava taline in trde faze!
Kamnina se bo začela taliti pri evtektični temperaturi, ki je pri 1000 ºC. Sestava kamnine je 70 %
komponente B in 30 % komponente A, sestava evtektične točke (E) pa je v našem primeru 70 %
komponente A in 30 % komponente B.
Sestava trdne faze se pomika proti 100 % komponente B, sestava taline pa se ne spreminja, dokler ni
staljena vsa komponenta A. V bistvu imamo najprej taljenje evtektične zmesi komponente A in
komponente B, ki je nastala pri kristalizaciji v evtektiku.
44
Pri delnem taljenju se kamnina ne stali popolnoma. Običajno se stali približno 30 % kamnine.
Preostalo kamnino imenujemo restit.
26. VPRAŠANJE
Dvokomponentne raztopine
Slika 24 nam daje shematski diagram o strjevanju taline dveh komponent A in B, ki tvorita
medsebojno kemično spojino, sestavljeno v našem primeru iz n gramskih molekul A in m gramskih
molekul B. Tališče spojine AnBm mora biti višje od tališča sosednjih talin, ki se s svojo sestavo
približujejo spojini AnBm.
Diagram v tem primeru razpada na dva dela, odnosno diagrama. Na levem diagramu A-TA - E-C-
AnBm so komponente A in AnBm, v desnem diagramu AnBm - C - E - TB B pa so komponente An Bm
in B. V vsakem od teh dveh diagramov poteka kristalizacija po principu enostavnega evtektika.
27. VPRAŠANJE
Dvokomponentne raztopine
Tališče spojine je kongruentno. Na sliki 25 vidimo shematski diagram o strjevanju taline dveh
komponent A in B, ki tvorita medsebojno kemično spojino, sestavljeno v našem primeru iz n
gramskih molekul A in m gramskih molekul B. Tališče spojine An Bm mora biti višje od tališča
sosednjih talin, ki se s svojo sestavo približujejo spojini An Bm.
45
Slika 25. Diagram, ki prikazuje odnose v nekem dvokomponentnem
sistemu, v katerem tvorita obe komponenti v določenem odstotnem
razmerju kemijsko spojino AnBm. Tališče spojine je kongruentno. Potek
kristalizacije talin sestave A, B, AnBm (AB), E1, E2, X1, X2, X3 in X4
vidimo na sliki.
Diagram v tem primeru razpada na dva dela, odnosno diagrama. Na levem diagramu A, TA, E1, TAB,
AnBm sta komponenti A in An Bm, v desnem diagramu AnBm, TAB, E2, B pa sta komponenti An Bm in
B. V vsakem od teh dveh diagramov poteka kristalizacija po principu enostavnega evtektika.
27.1.1. Kako poteka kristalizacija talin sestave A, B, AnBm (AB), E1, E2, X1, X2, X3 in X4?
Talina sestave A kristalizira pri temperaturi TA, talina B pa pri temperaturi TB, ki je višja od
temperature TA. Tališče spojine An Bm je v našem primeru nižje od tališča tako komponente A kot
komponente B. Diagram je sestavljen iz dveh delov, oziroma diagramov. Na levem diagramu A, TA,
E1, TAB, AnBm sta komponenti A in AnBm, v desnem diagramu AnBm, TAB, E2, pa sta komponenti An
Bm in B. V vsakem od teh dveh diagramov poteka kristalizacija po principu enostavnega evtektika.
Nad krivuljo likvidus TA, E1, TAB, E2, TB je sistem v tekočem stanju - v talini. Med talino in premico
solidus pa imamo talino in izločene kristale. Njihova sestava je odvisna od sestave taline.
Čista komponenta A kristalizira pri temperaturi TA. Njena kristalizacija se začne in konča pri tej
temperaturi. Isto velja za komponento B, le da ima višje tališče. Kristalizacija spojine AnBm pa se
začne in konča pri temperaturi TAB. Evtektični talini E1 in E2 kristalizirata pri najnižjih temperaturah
in sicer na temperaturi 1100 ºC oziroma 1000 ºC.
46
evtektiku pri temperaturi 1000 ºC se kristalizacija zaključi.
28. VPRAŠANJE
Dvokomponentne raztopine
Nekateri minerali nimajo normalnega tališča, v katerem bi prešla vsa mineralna masa v talino, temveč
se na neki temperaturi le delno talijo. Tak primer imamo na primer pri rogovači, granatu, epidotu,
muskovitu itd. Pri njihovem taljenju prehaja del snovi v talino, drug del pa se izloča kot nov mineral,
ki ima višje tališče. Na primer:
ali splošno
Am Bn ↔ B + talina
Vsi ti minerali ne kristalizirajo direktno iz taline. Nastajajo z reakcijo prej izločenih mineralov z
ostankom taline. Iz taline, ki ustreza rogovači, kristalizirata npr. najprej olivin, avgit in magnetit,
pozneje pa nastane pri reakciji z ostankom taline rogovača. Prejšnji minerali se pri tem resorbirajo.
Podoben primer imamo pri epidotu in mnogih drugih mineralih.
Za vse te minerale pravimo, da imajo skrito ali inkongruentno tališče. Realne točke taljenja teh
mineralov ne moremo doseči, ker jih prej nadomestijo drugi minerali, ki so stabilni pri višji
temperaturi.
B + talina ↔ Am Bn
47
Princip izvajanja je naslednji:
Potek kristalizacije je zelo pester (Slika 26). Spojina ima sestavo Am Bn, katere tališče je TB. To
temperaturo dosežemo lahko le s hitrim segrevanjem, ker spojina razpada že pri temperaturi Tz v
zmes komponente B in taline L. Kristalizacija talin vseh sestav od B do Am Bn začne z izločanjem
komponente B. Pri tem se sestava ostanka taline menja na levo, kar povzroči padanje temperature.
Ko je dosežena temperatura in sestava, ki ustrezata točki preobražanja, to je peritektik (P), reagirajo
izločeni kristali B z ostankom taline in prehajajo v kristale Am Bn. Ker je bilo v začetnem sestavu
manj komponente A, kot jo je potrebno za spojino (začetna sestava zmesi kristalov B in Am Bn), se v
točki P strdi vsa talina, ko bo uporabljen ostanek taline za tvorjenje spojine Am Bn. Produkt je zmes
kristalov Am Bn in preostalih kristalov B.
Sistem, čigar sestava ustreza spojini Am Bn, začne s kristalizacijo kristalov B. V peritektiku ti kristali
reagirajo z ostankom taline in nastajajo kristali Am Bn. Ko so resorbirani vsi kristali B, se talina strdi
kot zmes kristalov Am Bn. V peritektiku se v tej točki zaključi.
Sistemi, ki imajo sestavo med peritektikom in A, kristalizirajo kot evtektični sistem s komponentama
A in Am Bn.
Značilno za vse te sisteme je, da ne najdemo nikdar v končnem produktu skupaj kristalov A in B. Ko
je doseženo popolno ravnotežje, morajo biti ali vsi kristali B resorbirani v točki Tp, če teče
48
kristalizacija dalje se kristalizacija zaključi v evtektiku. Tako nastala kamnina pa je sestavljena iz
kristalčkov komponente Am Bn in komponente A.
V naravi pride včasih do zelo hitrega ohlajanja. Kristali B zaostanejo kot nestabilni ali pa nastane pri
resorbiranju kristalov B do plašča spojine Am Bn okrog kristala B, ki ostane v sredini ohranjen. Ti
primeri v naravi nastopajo večkrat in so zelo važni za razjasnitev procesov pri nastanku kamnin.
29. VPRAŠANJE
Dvokomponentne raztopine
29.1. Nariši in razloži potek kristalizacije dveh komponent A in B pričemer ena ali
druga komponenta prehaja monotropno ali enantiotropno v drugo
modifikacijo.
V naravi večkrat nastopi primer, da ena ali druga komponenta prehaja monotropno ali enantiotropno
v drugo modifikacijo (Slika 27).
Če se sprememba izvrši pod evtektično točko E, poteka reakcija v trdem stanju. Pri
TC nastopi sprememba modifikacije Aα ↔ Aβ , komponenta B pri tem ne reagira niti z Aα niti z Aβ
in ne drugo modifikacijo. Prehod se lahko izvrši pred popolno strditvijo taline.
Dvokomponentne raztopine
30.1.1. Nariši tudi, kako se spreminja sestava taline in trde faze (liquid in crystal path) v
primeru, ko je sestava prvotne taline:
Sistem, čigar sestava je med B in Am Bn, začne s kristalizacijo kristalov B. V peritektiku (točki
preobražanja) ti kristali reagirajo z ostankom taline in nastajajo kristali AmBn. Ker je bilo v talini zelo
veliko komponente B se niso resorbirali vsi kristali B, se talina strdi kot zmes kristalov AmBn in B.
Kristalizacija se v peritektiku zaključi. Ker je vsebovala talina več komponente B, kot jo je potrebno
za nastanek minerala AmBn, se talina v peritektiku strdi kot zmes kristalov B in kristalov AmBn.
50
Slika 28. Potek kristalizacije dvokomponentnih raztopin, ki ne vsebujejo
lahkohlapnih komponent: komponenti ne tvorita kristalne raztopine,
ampak tvorita v določenem razmerju kemijsko spojino - tališče spojine
je inkongruentno. Narisane so tudi poti spremembe sestave talin in trdih
faz (liquid in crystal path) v primerih, ko je sestava taline med B in Am
Bn, vključno s sestavo AmBn, med AmBn in sestavo peritektika in med
sestavo peritektika in evtektikom.
Sistem, katerega sestava pa je točno sestava spojine AmBn, začne s kristalizacijo kristalov B. V
peritektiku (točki preobražanja) ti kristali reagirajo z ostankom taline in nastajajo kristali AmBn. Ko
so resorbirani vsi kristali B, se talina strdi kot zmes kristalov Am Bn (Slika 28).
Sistem, katerega sestava je med AmBn, in sestavo peritektika (P), začne kristalizacijo z izločanjem
kristalov B. V peritektiku se ti kristali resorbirajo in izločajo se kristali Am Bn. Ko so resorbirani vsi
kristali B, se kristalizacija nadaljuje z izločanjem kristalov AmBn do evtektične točke, kjer se
pridružijo še kristali A.
Sistemi, ki imajo sestavo med peritektikom in A, kristalizirajo kot evtektični sistem s komponentama
A in AmBn.
Značilno za vse te sisteme je, da ne najdemo nikdar v končnem produktu skupaj kristalov A in
B. Ko je doseženo popolno ravnotežje, morajo biti ali vsi kristali B resorbirani v točki tp, to je
v peritektiku. Če pa teče kristalizacija dalje, se kristalizacija zaključi v evtektiku. Tako nastala
kamnina pa je sestavljena iz kristalčkov komponente AmBn in komponente A.
51
30.1.2. Nariši tudi kako se spreminja sestava taline in trde faze (liquid in crystal path) v
primeru, ko je sestava prvotne taline enaka sestavi kemijske spojine
Kristalizacija taline X2 se začne pri temperaturi Tx2 (Slika 29). Kristalizacija začne z izločanjem
komponente B. Pri tem se sestava ostanka taline menja na levo, kar povzroči padanje temperature.
Ko je dosežena temperatura in sestava, ki ustrezata točki preobražanja, to je peritektiku (P), reagirajo
izločeni kristali B z ostankom taline in prehajajo v kristale AmBn. Sistem, katerega sestava je med
AmBn in sestavo preobražanja P, začne kristalizacijo z izločanjem kristalov B. V peritektiku se
kristali komponente resorbirajo in izločajo se kristali AmBn. Ko so resorbirani vsi kristali B, se talina
strdi kot zmes kristalov AmBn. V peritektiku se v tej točki kristalizacija zaključi.
Sestava taline (LIQUID PATH) LP se spreminja od X2 do peritektika (preobražajne točke -P). Pri
tej temperaturi se kristalizacija zaključi, dobimo sestavo kemijske spojine AmBn.
Sestava trde faze (CRYSTAL PATH) XP: Sistem, katerega sestava je točno sestave AmBn, začne
kristalizacijo z izločanjem kristalov B. V peritektiku se ti kristali resorbirajo in izločajo se kristali
AmBn. Ko so resorbirani vsi kristali B, se kristalizacija zaključi. Sestava trde faze je 100 %
komponente B, nato pa spojina AmBn. Sestava trde faze je B → AmBn .
52
31. VPRAŠANJE
Dvokomponentne raztopine
Fazni diagram nefelin - SiO2 (Slika 30) ponazarja kristalizacijo raztopin, katerih komponenti A in B
ne tvorita kristalne raztopine, toda tvorita v določenem odstotnem razmerju kemijsko spojino. Ta
spojina je nov mineral albit, ki ima kongruentno tališče. Za diagram lako rečemo, da je sestavljen iz
dveh delov, odnosno dveh diagramov. Na desnem diagramu sta komponenti SiO2 in albit, v levem
diagramu pa sta komponente albit in nefelin. V vsakem od teh dveh diagramov poteka kristalizacija
prav tako, kot smo opisali v prejšnjih primerih, ko komponenti A in B kristalizirata po principu
enostavnega evtektika.
Praktična uporaba:
Pri kristalizaciji taline v sistemu nefelin - SiO2 nastanejo pri temperaturi med temperaturo likvidusa
in solidusa, to je pri hitri ohladitvi štiri vrste vulkanskih kamnin:
53
• subalkalne vulkanske kamnine z vtrošniki tridimita (SiO2).
"Magmatske kamnine", ki bodo nastale kot produkt kristalizacije taline podsistema nefelin -
albit bodo alkalne in nenasičene s kremenico. "Magmatske kamnine", nastale kot produkt
kristalizacije taline podsistema albit- SiO2 pa bodo subalkalne in nasičene s kremenico.
Ab → v evtektiku E2 → Ab + Ne
Najprej kristalizira Ab. Sestava taline se bogati z nefelinom, ker se porablja albitska komponenta. V
evtektiku kristalizirata sočasno albit in nefelin v evtektičnem razmerju. Kristalizacija se zaključi pri
temperaturi evtektika, to je pri temperaturi 1070 ºC. Kristalizacija sestave X2 ponazarja
kristalizacijo alkalnih magm za katere je značilno da, so z nadaljno kristalizacijo vedno bolj
revne z SiO2.
Značilnost alkalnih magm je, da so z nadaljno kristalizacijo vedno bolj revne z SiO2.
Ab → v evtektiku E1 → Ab + Tr
Najprej kristalizira Ab. Sestava taline se bogati z kremenico, ker se porablja albitska komponenta. V
evtektiku kristalizirata sočasno albit in Tr v evtektičnem razmerju. Kristalizacija se zaključi pri
temperaturi evtektika, to je pri temperaturi 1060 ºC. Kristalizacija sestave X1 ponazarja kristalizacijo
subalkalnih magm, za katere je značilno, da z nadaljnjo kristalizacijo istega minerala postajajo vedno
bogatejše z SiO2.
Značilnost subalkalnih magm je, da z nadaljno kristalizacijo postajajo vedno bogatejše z SiO2.
Fazni diagram nefelin - SiO2 predstavlja tudi osnovo za Streckeisenovo klasifikacijo: kamnine, ki
vsebujejo foide - to je glinenčeve nadomestke, v tej klasifikaciji nikoli ne nastopajo skupaj s
kamninami s prostim kremenom.
54
32. VPRAŠANJE
Dvokomponentne raztopine
1) levcita in ortoklaza,
2) sestavo ortoklaza oziroma,
3) sestavo ortoklaza in peritektikom oziroma če ima talina sestavo med sestavo
peritektika in evtektikom (skica in razlaga)?
Nekateri minerali nimajo normalnega tališča, v katerem bi prešla vsa mineralna masa v talino, temveč
se na neki temperaturi le delno talijo. Tak primer imamo na primer pri levcitu, ki lahko z reakcijo z
ostankom taline preide v ortoklaz. V kolikor v talini ni dovolj kremenice, nastane namesto ortoklaza
levcit.
Potek kristalizacije vidimo na sliki 31. Talina ima sestavo X1, katere tališče je T1. Kristalizacija se
začne z izločanjem levcita. Pri tem se sestava ostanka taline menja na desno, kar povzroči padanje
temperature. Ko je dosežena temperatura in sestava, ki ustrezata točki preobražanja, to je peritektiku
(P), reagirajo izločeni kristali levcita z ostankom taline in prehajajo v kristale ortoklaza. Ker je bilo v
začetni sestavi več levcitove komponente in zelo malo kremenice, kot jo je potrebno za nastanek
55
vsega ortoklaza, se v peritektiku strdi vsa talina. Produkt je zmes preostalih kristalov levcita in
kristalov ortoklaza.
Sistem, čigar sestava ustreza ortoklazu, začne s kristalizacijo kristalov levcita. V peritektiku ti kristali
reagirajo z ostankom taline in nastajajo kristali ortoklaza. Ko so resorbirani vsi kristali levcita, se
talina strdi kot zmes kristalov ortoklaza. Tudi v tem primeru se kristalikacija v peritektiku zaključi.
Sistem, čigar sestava je med sestavo ortoklaza in peritektikom, začne s kristalizacijo kristalov levcita.
V peritektiku ti kristali reagirajo z ostankom taline in nastajajo kristali ortoklaza. Ko so resorbirani
vsi kristali levcita, se kristalizacija nadaljuje z izločanjem kristalov ortoklaza do evtektične točke,
kjer se pridružijo ortoklazu še kristali tridimita.
Sistem, čigar sestava je med peritektikom in evtektikom, začne s kristalizirajo kot evtektični sistem s
komponentama ortoklaz in kremenica - SiO2. Najprej se izločajo veliki kristali ortoklaza, tako
imenovani - vtrošniki, v evtektiku pa drobni kristalčki ortoklaza in tridimita.
33. VPRAŠANJE
Dvokomponentni sistemi:
33.1. Nariši in razloži potek kristalizacije dveh komponent, ki tvorita trdo kristalno
raztopino v vseh razmerjih (prvi tip kristalizacije po Roozeboomu)!
Zasledujmo pot kristalizacije po prvem tipu Roozebooma (Slika 3232). Na sliki ustreza zgornja
krivulja temperaturam popolnega taljenja vseh izomorfnih trdih raztopin in začetku njihove
kristalizacije (liquidus), spodnja krivulja (solidus), pa ustreza temperaturam njihove popolne
strditve. Presečišča obeh krivulj z daljico, vzporedno abscisi, kažejo sestavo tekočih in trdih faz trdih
raztopin, ki so pri dani temperaturi v ravnotežju.
Začnimo z izhodiščem taline v točki X, katere temperaturo nam kaže točka TX, pri kateri se začnejo
izločati kristali sestave b1. Sestavo trde faze, ki ustreza sestavi tekoče faze dobimo, če potegnemo iz
točke TX vzporednico abscisi do presečišča s krivuljo solidusa; ordinata tega presečišča nam pokaže
nato sestavo b2. Iz taline sestave X kristalizirajo torej v tem primeru kristali sestave b2. Sestava
preostale taline in hkrati temperatura kristalizacije se menjata pri padanju temperature vzdolž
krivulje liquidus od TX do e1, sestava kristalov pa vzdolž krivulje solidus od b1 do f.
Kristalizacija je popolnoma končana, ko doseže ostanek taline sestavo e1, torej takrat, ko se izločajo
in nastajajo kristali sestave X kot jo je imela prvotna talina. Temperature kristalizacije posameznih
trdih raztopin leže med temperaturo kristalizacije ene in druge čiste komponente, pravimo, da sistem
kristalizira kontinuirano.
56
Slika 32. Izvajanje prvega tipa faznih diagramov stanja dvojnega
sistema s trdimi raztopinami.
Pri kristalizaciji se prej izločeni kristali stalno menjajo zaradi reakcije z ostankom taline in uravnavajo
svojo sestavo tako, da ustreza, odnosno, da je v ravnotežju s preostankom taline. V kolikor se je
ohlajanje vršilo prehitro in se sestava prej izločenih kristalov ni mogla spreminjati dovolj hitro,
nastajajo pasasti ali conarni kristali. Pri kristalizaciji komponente A se pri tem talina močno obogati
s komponento B in zadnji zunanji pasovi kristala imajo toliko več komponente B, kolikor več
komponente A je v jedru tega kristala. Če pogledamo diagram, vidimo takoj, da imajo kristali, ki se
prvi izločajo, v svoji sestavi več težje taljive komponente, torej se v pasastih kristalih prvega
Roozeboomovega tipa nahaja največ težko taljive komponente v središču, najmanj pa na zunanjih
delih. Primere pasastih kristalov bomo opazili pogosto med plagioklazi, ki predstavljajo trde
raztopine albita in anortita v najrazličnejših razmerjih.
Po prvem tipu Roozebooma lahko kristalizirajo plagioklazi (plagioklazi so trda raztopina albita in
anortita) in olivini (olivini so trda raztopina železovega olivina, ki ga imenujemo fajalit - Fe2SiO in
magnezijevega olivina - forsterita).
Kristali, ki so se izločili prvi, se včasih ne prilagodijo ostanku taline v celoti, temveč le njihovi zunanji
deli (vsled hitrega ohlajanja, nastajanja zaščitne lupine okrog jedra itd.). V teh primerih postajajo
zunanji deli bogatejši z eno komponento. Nastajajo pasasti kristali. V teh primerih se kristaljenje
nadaljuje še naprej, mimo začetne sestave, dokler se ne porabi vsa talina. Kdaj bo porabljena vsa
talina, je odvisno od stopnje prilagajanja kristalov preostali talini.
57
34. VPRAŠANJE
Dvokomponentni sistemi:
34.1. Kristaljenje talin, katerih komponente tvorijo trdo kristalno raztopino v vseh
razmerjih, nastopa pa pregrada pri nižjih temperaturah.
Ta primer lahko nastopa v nekaterih tipih kristalizacije po Roozeboomu. Pri kristalizaciji kristalnih
raztopin lahko pri nižjih temperaturah že po popolni strditvi trdne raztopine pade sposobnost
izomorfne raztopnosti med trdimi komponentami.
Potek kristalizacije lahko vidimo na sliki 33. Talina sestave X1 začne kristaliti, ko temperatura pade
na T1, in sicer z izločanjem kristalov A, ki jim je izomorfno primešano 2 % delov komponente B. Pri
kristalizaciji se preostala talina vedno bolj bogati s komponento B in se njena sestava pomika proti
desni. S spreminjanjem sestave pada postopno tudi temperatura kristalizacije (v skladu s krivuljo
liquidus). Prej izločeni kristali stalno menjajo sestavo zaradi reakcije z ostankom taline in jo
uravnavajo tako, da ustreza sestavi, ki je v ravnotežju s preostankom taline. Kristalizacija je
popolnoma končana, ko bo imela prvotna talina sestavo X1. Sestava taline in hkrati temperatura
58
kristalizacije se menjata pri padanju temperature vzdolž krivulje liquidus od točke 1 do točke
2, sestava kristalov pa vzdolž krivulje solidus od točke 3 do točke 4.
35. VPRAŠANJE
Dvokomponentni sistemi
Ohlajanje magme je dovolj počasno, da se vzpostavi kemično ravnotežje med izločenimi kristali in
talino. Prej izločeni kristali zaradi reakcije z ostankom taline stalno menjavajo svojo sestavo, tako da
je le-ta vseskozi v ravnotežju s preostalo talino. To velja za idealne pogoje. Kristalizacija pri
ravnotežnih pogojih bi imela za posledico nastanek kemično homogenih magmatskih teles. Teh pa v
naravi ne najdemo.
59
Slika 34. Potek frakcionirane kristalizacije dveh komponent A in B, ki ne
tvorita kristalne raztopine, toda tvorita v določenem odstotnem
razmerju kemijsko spojino AnBm. Tališče spojine je inkongruentno:
sistem levcit - SiO2.
Potek frakcionirane kristalizacije vidimo na sliki 34. Talina ima sestavo X1 katere tališče je TX.
Kristalizacija se začne z izločanjem levcita, ki pa se iz sistema sprotno odstranjuje zaradi gravitacije.
Pri tem se sestava ostanka taline menja na desno, kar povzroči padanje temperature. Ko je dosežena
temperatura in sestava, ki ustrezata točki preobražanja, to je peritektika (P), imamo le talino. Ta
talina kristalizira kot ortoklaz. Kristalizacija se v tem primeru ne zaključi, ker se tudi kristali ortoklaza
odstranjujejo iz taline. V evtektiku imamo še vedno talino, ki skristalizira kot evtektična zmes
ortoklaza in tridimita (SiO2).
60
36. VPRAŠANJE
Dvokomponentni sistemi
Pri frakcioniranem taljenju se talina neprestano odstranjuje, tako je samo njen zadnji del v kemičnem
ravnotežju z izvorno kamnino.
Potek frakcioniranega taljenja vidimo na sliki 35. Kamnina ima sestavo X, katere tališče je
temperatura peritektika Tp. V peritektiku gre za inkongruentno taljenje, pri katerem se talijo kristali
mešanci AnBm (ortoklaz) in nastajajo kristali komponente A (levcit) in talina. Ko so kristali ortoklaza
povsem staljeni, ostane kot restit čista komponenta A (levcit). Ker se talina odstranjuje, imamo samo
kristale levcita in nič taline. Kristali levcita pa se začnejo taliti pri temperaturi TA. Zaradi tega imamo,
tem primeru temperaturni skok (P - TA) med temperaturo peritektika in temperaturo taljenja levcita.
61
Sestava taline (LIQUID PATH) LP je P → temperaturni skok (melt hop) → levcit. Sestava trde
faze (CRYSTAL PATH) XP pa je: levcit + ortoklaz → levcit.
37. VPRAŠANJE
Dvokomponentni sistemi
62
glinenci in Fe-Ti oksidi.
Razlika med sistemom, ki tvori trdo kristalno raztopino v vseh razmerjih in sistemom, ki ne tvori trde
kristalne raztopine v vseh razmerjih, ampak mehansko zmes dveh komponent A in B je, da kristalna
raztopina v vseh razmerjih nastopa v določenem temperaturnem območju, ki se razteza od ene čiste
faze do druge čiste faze (naprimer: plagioklazi - so trda kristalna raztopina albita in anortita),
mehanska zmes dveh komponent pa je sestavljena iz čistih komponent A in B. Mehanska zmes
kristalizira po principu enostavnega evtektika, medtem ko trda kristalna raztopina kristalizira po
prvem tipu Roozebooma.
63
Krivulja solvus je meja pregrade. Področje pregrade je prepovedano področje "forbidden zone" v
tem področju ni možna nikakršna sestava.
38. VPRAŠANJE
Trokomponentne raztopine
Raziskava trokomponentnih raztopin je bolj komplicirana od raziskave dvokomponentnih. Za
prikazovanje sestave uporabljamo trikotni baricentrični Gibbsonov diagram, ki mu pravimo tudi
trikotnik koncentracije ali trikotnik sestave. Temperature kristaljenja nanašamo navpično na ploskev
trikotnika, tako da dobimo sliko vsega sistema v aksonometrični projekciji. Temperaturne krivulje
projiciramo pogosto na površino trikotnika koncentracije.
Vse tri komponente lahko tvorijo raztopine le v tekočem stanju in kristalijo vsaka posebej (Slika 37),
ali pa tvorijo po dve ali pa vse tri skupaj evtektične zmesi, kristalne raztopine v poljubnih ali pa
omejenih razmerjih. Pri kristalizaciji lahko nastopi premena ene modifikacije v drugo in nastajajo
kemijske spojine med dvema ali vsemi komponentami, pri čemer je tališče jasno izraženo ali pa je
inkongruentno.
64
Komponente kristalizirajo vsaka posebej.
Potek kristaljenja v tem sistemu je zelo preprost (Slika 38). Za raztopino sestave X začne kristaljenje
na temperaturi TX. Tu se prične izločati komponenta A. Preostanek taline se zato bogati s
komponentama B in C in siromaši s komponento A. Pri tem se medsebojno razmerje komponent B
in C ne spreminja, sestava preostanka taline se menja torej v smeri 1 - 2, v kateri so razmerja vsebine
komponent B in C za vsako točko enaka. V točki 2 začne poleg komponente A kristaliti še
komponenta B. Kristaljenje poteka nato vzdolž krivulje EABC - EAB in sicer od točke 2 do skupnega
evtektika EABC (točka 3), pri čemer kristalita hkrati komponenti A in B. Končno se v točki EABC
komponentama A in B pridruži še komponenta C in pri tej sestavi in na tej temperaturi se talina
popolnoma strdi.
Analogno poteka kristaljenje tudi za vsako drugo začetno sestavo. V tem sistemu imamo torej tri
dvokomponente sisteme (stranice trikotnika) z evtektičnimi točkami (EAC, EBC in EAB), tri krivulje
delnih evtektikov (EAC – EABC je krivulja evtektičnega kristaljenja komponent A in C; EAB – EABC
krivulja evtektičnega kristaljenja komponent A in B; in EBC – EABC je krivulja kristaljenja komponent
B in C). Vse tri krivulje se zlivajo v trojni evtektikum EABC. Vrstni red kristaljenja v prikazanem
primeru je bil A → A + B → A + B + C, ali najprej kristali ena komponenta, nato se ji pridruži druga,
končno pa v trojnem evtektiku kristalijo hkrati vse tri komponente.
65
izoterm na trikotnik. Tako dobimo nekakšno kotirano projekcijo, le da na mesto višin nanašamo
temperature, odnosno na mesto izohips izoterme.
Praktično je najbolje uporabljati enakostraničen trikotnik (Slika 39). Grafičnemu prikazu sestavov
pravimo v tem primeru baricentričen Gibbsonov diagram ali trikotnik koncentracije.
Vsak vrh trikotnika ustreza 100 % ene komponente, stranice trikotnika ustrezajo dvokomponentnim
sistemom, vsaka točka v trikotniku ustreza zmesi vseh treh komponent. Sestavo, ki ustreza neki točki
l dobimo tako, da iz nje potegnemo navpičnico na vse tri stranice trikotnika. Vsota teh navpičnic
znaša 100 %.
39. VPRAŠANJE
Trokomponentne raztopine
Komponente kristalizirajo vsaka posebej.
Potek kristaljenja v tem sistemu je zelo preprost (Slika 40). Za raztopino sestave X (A -20 %, B - 65
%, C - 15 %) začne kristaljenje na temperaturi TX. Tu se prične izločati komponenta B. Preostanek
taline se zato bogati s komponentama A in C in siromaši s komponento B. Pri tem se medsebojno
razmerje komponent A in C ne spreminja, sestava preostanka taline se menja v smeri 1 - 2, v kateri
66
so razmerja vsebine komponent A in C za vsako točko enaka. V točki 2 začne poleg komponente B
kristaliti še komponenta A. Kristaljenje poteka nato vzdolž krivulje Eabc - Eab in sicer od točke 2
do skupnega evtektika Eabc, pri čemer kristalita hkrati komponenti B in A. Končno se v točki EABC
(točka 3) komponentama B in A pridruži še komponenta C in pri tej sestavi in na tej temperaturi se
talina popolnoma strdi.
67
40. VPRAŠANJE
Trokomponentne raztopine
Ena od komponent je polimorfna.
Komponenta A je polimorfna in prehaja pri temperaturi Tp, ki ji ustreza izohipsa premene P (Slika
41) v drugo modifikacijo, torej prehaja modifikacija β v modifikacijo α. Na sliki vidimo, da je
izoterma premene P višja od evtektika EAC in EAC, nižja pa od EAB.
Pri kristaljenju taline sestave 1 vidimo izločanje komponente A v modifikaciji β, po prehodu preko
izoterme P (točka 2) pa izločanje v modifikaciji α, pri čemer se β deloma topi in deloma prekristali
v α. Od točke 3 se modifikaciji α komponente A pridružijo še kristali komponente C. Po končni
strditvi lahko najdemo čiste kristale komponente A v obliki modifikacije α, deloma lahko v
paramorfozah α po β, deloma resorbiranih, dalje evtektično zmes α + C in kot zadnji produkt
kristaljenja α + B + C.
68
41. Naštej najpomembnejše kamninotvorne minerale (tabela 4)!
Po Clarku in Washingtonu (1922) in Barthu (1952) so magmatske kamnine v glavnem sestavljene le
iz mineralov, ki jih vidimo v tabeli 4. Iz tabele 4 je razvidno, da so s 60 odstotki najbolj pogosti med
minerali večine magmatskih kamnin glinenci, nato sledijo s po 12 odstotki kremen in pirokseni,
medtem ko imajo vsi ostali minerali običajno mnogo manjši pomen.
b) Femični ali obarvani minerali so magnezijevi in železovi silikati (sem spadajo olivin, pirokseni,
amfiboli in biotit).
Tabela 4. Povprečna mineralna sestava magmatskih kamnin po Clarku in Washingtonu (1922) (A) in Barthu
(1952) (B).
Povprečna Povprečna
MINERAL
vsebnost % (A) vsebnost % (B)
kremen 12.0 12.4
plagioklazi 29.2
nefelin 0.3
muskovit 1.4
apatit 0.6
sfen 0.3
kalcit 0.6
vključki
Skupaj 100.0 % 100.0 %
To sledi tudi iz tabele 5, kjer je podana približna mineralna sestava značilnih globočnin iz posameznih
skupin.
69
Tabela 5. mineralna sestava značilnih globočnin (s spremembami po Larsenu).
42. VPRAŠANJE
3. Akcesorni minerali so prisotni v kamnini v količini okrog 1 % ali manj, vendar ne vplivajo na
njeno ime (apatit, cirkon).
4. Primesni minerali ali slučajne primesi, kot naprimer ortit ali topaz v nekaterih granitih.
70
Z ozirom na genetsko vlogo delimo kamninotvorne minerale magmatskih kamnin na:
A. Primarni ali prvotni magmatski minerali, oziroma minerali glavne faze kristalizacije kamnine so
glavni kamninotvorni minerali, ki so nastali neposredno s kristalizacijo magmatske taline.
Minerale, ki sestavljajo magmatske kamnine, lahko dalje delimo v one, ki so nastali neposredno s
kristaljenjem magmatske taline, torej tako imenovane prvotne ali primarne minerale in v one, ki
nastajajo s spreminjanjem primarnih mineralov pri delovanju toplih raztopin, plinov itd. To so
drugotni ali sekundarni minerali.
a) Salični ali svetli minerali so sestavljeni v glavnem iz silicija, aluminija in alkalij (sem spadajo
minerali kremenice, glinenci, glinenčevi nadomestniki, muskovit).
b) Femični ali obarvani minerali so magnezijevi in železovi silikati (sem spadajo olivin, pirokseni,
amfiboli in biotit).
43. VPRAŠANJE
Od velikega števila znanih mineralov jih nastopa v sestavi kamnin relativno malo. Na osnovi
statističnega študija 700 kamnin so po Clarku magmatske kamnine sestavljene le iz mineralov kot
vidimo v tabeli 6.
71
Tabela 6. Povprečna mineralna sestava magmatskih kamnin po Clarku in Washingtonu (1922) (A) in Barthu
(1952) (B).
Povprečna Povprečna
MINERAL
vsebnost % (A) vsebnost % (B)
kremen 12.0 12.4
plagioklazi 29.2
nefelin 0.3
muskovit 1.4
apatit 0.6
sfen 0.3
kalcit 0.6
vključki
Skupaj 100.0 % 100.0 %
Minerale, ki sestavljajo magmatske kamnine, lahko dalje delimo v one, ki so nastali neposredno s
kristaljenjem magmatske taline, torej tako imenovane prvotne ali primarne minerale in v one, ki
nastajajo s spreminjanjem primarnih mineralov pri delovanju toplih raztopin, plinov itd. To so
drugotni ali sekundarni minerali.
b) Femični ali obarvani minerali so magnezijevi in železovi silikati (sem spadajo olivin, pirokseni,
amfiboli in biotit).
72
43.3. Kaj so glinenci, kako jih
delimo?
73
44. VPRAŠANJE
Plagioklazi so izomorfna trdna raztopina albita (ab - NaAlSi3O8) in anortita (an - CaAl2Si2O8), ki
tvorijo zvezen niz od visokotemperaturnih do nizkotemperaturnih členov, oziroma trdo kristalno
raztopino (Ab) in (An) v vseh razmerjih in pri vseh temperaturah. Komponente vedno lahko vsebujejo
tudi majhne količine izomorfno primešane komponente kalijevih glinencev (ortoklazne komponente
– or – KAlSi3O8). V kolikor je bila temperatura kristaljenja plagioklaza višja, je bila lahko izomorfno
primešana večja količina kalijske komponente.
utežni odstotki
odstotek Ab in An komponente
K2O Na2O CaO Al2O3 SiO2
Gre za kristalizacijo po prvem tipu Roozebooma. Na sliki 44 ustreza zgornja krivulja temperaturam
popolnega taljenja vseh izomorfnih trdih raztopin in začetku njihove kristalizacije (liquidus), spodnja
krivulja (solidus) pa ustreza temperaturam njihove popolne strditve. Presečišča obeh krivulj z daljico,
vzporedno abscisi, kažejo sestavo tekočih in trdih faz trdih raztopin, ki so pri dani temperaturi v
ravnotežju.
Začnimo z izhodiščem taline v točki L1, katere sestavo nam kaže točka X in (60 % anortitske
komponente in 40 % albitske komponente - gre za labradorit). Temperatura, pri kateri se začne
kristalizacija, je T1. Pri tej temperaturi se začnejo izločati kristali sestave C1 (85 % anortitske
komponente in 15 % albitske komponente - gre za bitovnit). Pri zniževanju temperature vzdolž
krivuje likvidus se talina bogati z albitsko komponento pravtako pa tudi trda faza. Sestava trde faze
se spreminja vzolž krivulje solidus od sestave C1 do C2. Če gre za kristalizacijo pri ravnotežnih
pogojih se kristali vseskozi prilagajajo sestavi taline. Ko dosežemo točko T2, pri kateri se
kristalizacija zaključi, ima talina sestavo L2 (35 % anortitske komponente in 65 % albitske
komponente - gre za oligoklazovo talino, trda faza pa je enake sestave, kot je bila sestava prvotne
taline (60 % anortitske komponente in 40 % albitske komponente). Takrat se kristalizacija zaključi.
74
Slika 44. Fazni diagram ALBIT - ANORTIT (kristalizacija plagioklazov
po Bowenu). Kadar je talina glinencev viskozna, nastopa v plagioklazih
pasasta zgradba, oziroma nastajajo conarni plagioklazi.
Plagioklazi kristalijo po prvem tipu Roozebooma, kjer nastopajo izomorfne trde raztopine v poljubnih
razmerjih. Pri najvišjih temperaturah kristali anortit, pri najnižjih pa albit. Ker je talina glinencev
viskozna, je precej težavno stalno izravnavanje ravnotežja. Prav iz tega razloga nastopa, posebno, če
je bilo ohlajanje nekoliko hitrejše, v glinencih pasasta zgradba.
V kolikor prisotnost drugih komponent v talini (voda itd.) zniža temperaturo kristaljenja taline pod
500 °C, anortitska komponenta ne more več kristaliti, ker je pod to temperaturo nestabilna.
Plagioklazi, ki vsebujejo dovolj albitske komponente, lahko kristalijo tudi pri nizkih temperaturah.
V petrologiji delimo plagioklaze pogosto v tri skupine: kisle (albit in oligoklaz, ki so bogatejši z
albitsko komponento), srednje (oligoklazi, ki so bogatejši z anortitsko komponento in andezin) in
bazične (labradorit, bitovnit in anortit).
44.5. Kdaj nastanejo pasasti ali conarni plagioklazovi kristali in za katere kamnine
so značilni?
Ker je talina glinencev viskozna, je precej težavno stalno izravnavanje ravnotežja. Prav iz tega razloga
nastopa v plagioklazih pasasta zgradba, oziroma nastajajo conarni plagioklazi. Zelo pogosti so v
dioritski skupini. Lepe primere conarnih plagioklazov vidimo tudi v tonalitu iz karavanško
75
magmatske cone, ki je sestavljena iz granitskega in tonalitskega pasu. Granitni pas je starejši ~ 220
miljonov let, tonalit pa je mlajši in je terciarne starosti ~ 32 miljonov let.
45. VPRAŠANJE
Alkalni glinenci so trda kristalna raztopina dveh komponent: KAlSi3O8 in NaAlSi3O8, ki se pri
visokih temperaturah mešata med seboj v vseh razmerjih. Pri padanju temperature se zmanjšuje
sposobnost izomorfnega mešanja. Zaradi tega se pri počasnem ohlajanju iz ortoklaza (pa tudi iz
mikroklina) izloči višek albitske komponente. Tako preide ortoklaz v pertit. Čim počasnejše je bilo
ohlajanje tem večja so izločena telesca. V preparatih vidimo to v obliki protastih zrnc albita, ki se
pojavljajo v ortoklazu. V primeru, ko se iz albita izloči višek ortoklazove komponente, govorimo o
antipertitu.
Alkalni glinenci nastajajo s kristaljenjem le iz onih talin, v katerih je kremenica navzoča v zadostni
količini. V kolikor v talini ni dovolj kremenice, nastopijo namesto glinencev glinenčevi nadomestki.
Pri tem nastaja namesto kalijskega glinenca levcit, namesto natrijevega glinenca pa nefelin. V kolikor
nastopajo v talini večje količine klora in sulfatov in razen tega višek natrija in kalcija nad aluminijem,
nastaja poleg nefelina tudi sodalit, nozean in haüyn. Ti trije minerali pa so zelo redki in njihovih
značilnosti ne bomo bolj natanko opisovali.
S kristaljenjem taline albitske sestave nastaja albit, v kolikor pa je talina bolj revna s
kremenico, kot je potrebno za nastajanje albita, nastaja nefelin. Pri kristaljenju taline, ki ima
sestavo ortoklaza, ne kristali neposredno ortoklaz, temveč najprej levcit, ki prehaja pozneje
inkongruentno v ortoklaz. Iz diagramov kristaljenja nefelin - kremenica in levcit - kremenica,
izhaja, da nefelin ali levcit ne moreta biti stabilna poleg tridimita, ali pa pri nižjih temperaturah
poleg kremena.
46. VPRAŠANJE
Z ozirom na temperature nastanka in lastnosti lahko delimo alkalne glinence v štiri nize:
76
1. sanidinsko - anortoklazni niz.
To so glinenci, ki so nastali pri najvišjih temperaturah (nad 850 °C). Glinenci z do 62 % albita so
sanidini, glinenci z večjo količino albitne komponente pa so anortoklazi (visokotemperaturni
monoklinski natrijevi glinenci). Izomorfno mešanje ortoklazove in albitove komponente je bilo
popolno. Zaradi hitrega ohlajanja ni prišlo do izločanja podrejene prisotne komponente pri
prekoračenju pregrade. Sanidinsko - anortoklazni niz glinencev nastopa v kamninah, ki so se po
kristaljenju hitro ohlajale, torej so se strjevale na površini ali pa v njeni bližini.
47. VPRAŠANJE
Minerali kremenice SiO2
77
47.2. Katere modifikacije kremenice poznaš in pri katerih temperaturah so
obstojne?
V kolikor kristalizira suha talina SiO2, se bo izločal pri 1713°C -kristobalit, ki bo nato pri
1470°C prešel v 2 - tridimit, ta pa pri 867°C v -kremen. Končno se bo pri 573 °C -kremen
pretvoril v nižjetemperaturno modifikacijo - kremen.
78
V slučaju, da bo zaradi hitrega ohlajanja izpuščena točka premene - kristobalita v 2-tridimit ali 2-
tridimita v -kremen, lahko dobimo nizkotemperaturne metastabilne modifikacije kristobalita in
tridimita. Samo v primeru, če bo iz poljubnega razloga (npr. zaradi hitrega ohlajanja) izpuščena točka
premene kristobalita v tridimit ali tridimita v kremen, lahko nastajajo nizkotemperaturne modifikacije
kristobalita ali tridimita.
Na P - T diagramu (Slika 47) vidimo, da zvečanje tlaka zlasti močno vpliva na stabilnost 2-tridimita
in -kristobalita. Tako tlak v globini, večji od 15 km praktično onemogoča nastanek omenjenih
modifikacij. Delovanje tlaka in vode, ki najmočneje znižuje temperaturo kristalizacije, je torej vzrok,
da nastopata tridimit in kristobalit le redko in sicer v kamninah, ki so nastajale v zelo majhnih
globinah. V kamninah, nastalih v večjih globinah, lahko kristalizira SiO2 le kot visokotemperaturni
-kremen.
48. VPRAŠANJE
Olivin, oziroma olivini so v ožjem smislu v bistvu trdna kristalna raztopina dveh komponent:
forsterita (Fo) in fajalita (Fa), ki kristalizirata po 1. tipu Roozeboomu. Minerali olivinove skupine
imajo splošno kemijsko formulo X2SiO4, v kateri je X lahko Mg in Fe2+, bolj redko Ca in Mn. Njihova
struktura sestoji iz prostih tetraedrov SiO4, ki so med seboj povezani z Mg in Fe atomi. Od vseh
važnejših petrogenih mineralov so najbolj revni s kremenico. Zato lahko kristalijo le v sistemih, ki so
nezasičeni s kremenico. V prisotnosti viška kremenice pa prehajajo inkongruentno v rombične
piroksene.
Forsterit je čist magnezijev olivin (Mg2SiO4), fajalit pa čist železov olivin (Fe2SiO4). Olivin je od
vseh važnejših petrogenih mineralov najbolj reven s kremenico. Najvišjo temperaturo taljenja
(1890°C) ima forsterit, najnižjo (1205°C) pa fajalit. Železovi olivini, ki nastajajo pri znatno nižjih
temperaturah kot magnezijevi, lahko kristalizirajo skupaj z minerali kremenice.
79
forsterit 0 - 10 % Fe2SiO4 (fajalit)
hrizolit 10 - 30 % Fe2SiO4 (fajalit)
hijalosiderit 30 - 50 % Fe2SiO4 (fajalit)
hortonolit 50 - 70 % Fe2SiO4 (fajalit)
ferohortonolit 70 - 90 % Fe2SiO4 (fajalit)
fajalit 90 - 100 % Fe2SiO4 (fajalit)
Za olivine je značilno, da so v prisotnosti vode (hidrotermalne spremembe, preperevanje, metamorfizem nizke stopnje)
zelo neobstojni in preidejo v serpentin, idingsit, bowlingit, klorit, amfibole, lojevec, karbonate in Fe okside ter hidrokside.
Zato v zbruskih pogosto opazujemo psevdomorfoze serpentina in lojevca po olivinu. Proces serpentinizacije olivina
poteka v dveh fazah. V prvi fazi preide hrizolit - to je najpogostejši olivin v magmatskih kamninah, po razpokah v antigorit
in hrizotil, ki sta orientirana vzporedno z razpokami. V drugi fazi serpentinizacija zajame preostale dele zrn, ki tvorijo
otočke, obdane z lističavim antigoritom in vlaknatim hrizotilom. V tej fazi rasteta oba minerala pravokotno na razpoke.
Na ta način nastane značilna mrežasta struktura "mrežasti serpentin", ki se loči od "rešetkastega serpentina", nastalega
pri spremembi rombičnih piroksenov. Pri hidrotermalnih spremembah bazaltoidnih kamnin nastaja idingsinit, ki tvori
psevdomorfoze po olivinu. Gre za pleohroičen, luskast serpentin, rjavordeče barve.
80
Slika 48. Stabilnostna diagrama A) Forsterit - Fajalit in B) Forsterit - SiO2 (Bowen and Anderson, 1914). Vidimo,
da forsterit kristali le v sistemih, ki so nezasičeni s kremenico. V prisotnosti viška kremenice prehajajo
inkongruentno v rombične piroksene.
Potek kristaljenja suhe olivinske taline vidimo na sliki 48. Vidimo, da se kristaljenje vrši po prvem
tipu Roozebooma in da tvorijo komponente kristalne trde raztopine v poljubnem razmerju. Najvišjo
temperaturo taljenja ima čist Mg2SiO4 (forsterit -1890 ºC), najnižjo pa čist Fe2SiO4, ki mu pravimo
fajalit. Temperatura taljenja fajalita je 1205 ºC.
48.3. Kako poteka kristalizacija taline, katere sestava je med sestavo forsterita in
enstatita?
Potek kristalizacije vidimo na sliki B. Talina ima sestavo X, katere tališče je T1. Kristalizacija se
začne z izločanjem forsterita. Pri tem se sestava ostanka taline menja na desno, kar povzroči padanje
temperature. Ko je dosežena temperatura in sestava peritektika (1557 ºC), reagirajo izločeni kristali
forstetita z ostankom taline in prehajajo v kristale estantita. Ker je bilo v začetnem sestavu več
forsteritove komponente in zelo malo kremenice, se v peritektiku strdi vsa talina. Produkt je zmes
preostalih kristalov forsterita in kristalov estantita.
49. VPRAŠANJE
Pirokseni so izomorfne trde raztopine. Kristalijo rombično in monoklinsko. Rombično kristalijo čisti
magnezijevo železovi pirokseni, monoklinsko pa kalcijevo magnezijevo železovi, kakor tudi čisti
magnezijevo železovi pri zelo visokih temperaturah. Zadnji seveda pri padcu temperature težijo k
prehodu v stabilno rombično modifikacijo.
Pirokseni so inosilikati (nitasti silikati) s splošno formulo X2Y2 Si2O6. Zgrajeni so iz neskončne verige
SiO4 tetraedrov, razporejenih vzdolž c osi, ki so bočno preko kisikovih ionov povezani z ioni Ca, Mg,
Fe, Na in Al. Delimo jih v rombične in monoklinske. Rombični pirokseni so Mg, Fe, pirokseni s
81
splošno formulo (Fe, Mg)SiO3. V bistvu predstavljajo izomorfno trdo kristalno raztopino enstatita
(MgSiO3) in ferosilita (FeSiO3).
Rombični pirokseni imajo inkongruentno točko taljenja in nastajajo pri reakciji olivina z bolj kislim
ostankom taline (Fazni diagram MgO (periklaz) - SiO2). Monoklinski pirokseni so Ca, Mg, Fe
pirokseni in Mg, Fe pirokseni pri zelo visokih temperaturah. Slednji pri padcu temperature težijo k
prehodu v stabilno rombično modifikacijo. Monoklinski pirokseni kristalizirajo direktno iz taline
njihove sestave. Tudi monoklinski pirokseni tvorijo trde kristalne raztopine, tako da ločimo v
glavnem dve vrsti: normalno in alkalno, ki sta sestavljeni iz posameznih izomorfnih nizov oziroma
skupin.
Normalni pirokseni:
1) Alkalni pirokseni:
82
mešanju in področje nemešanja Mg in Ca - Mg predstavnikov se vse bolj širi, čim nižja je temperatura.
Pod pregrado kristalijo namesto klinoenstatita in klinohiperstena rombični enstatit in rombični
hipersten. Taki pogoji ustrezajo razmeram nastanka magmatskih kamnin na zemeljski površini ali pa
blizu nje. V večjih globinah temperatura kristaljenja zaradi večjega tlaka in temperature še bolj pade,
tako da se pregrada končno razširi do roba CaFe(SiO3)2 - Fe2(SiO3)2. Pri takih pogojih kristalita
vzporedno dve vrsti piroksenov: rombični, ki so zelo revni s kalcijem in monoklinski s sestavo
diopsida in hedenbergita, lahko pa tudi s sestavo dialaga.
50. VPRAŠANJE
Amfiboli spadajo med inosilikate, vendar se po strukturi od njih razlikujejo, podobno kot pirokseni.
Od piroksenov se ločijo tudi po tem, da vsebujejo (OH) skupino. Običajno nastopajo v podolgovatih
paličastih, stebričastih in igličastih kristalih. Za amfibole je značilna popolna prizmatska razkolnost,
vzporedna z (110) in prizmatski habitus. Ker ploskve prizme tvorijo kot od 124 do 125.5°, imajo
takšen kot tudi razkolne razpoke (124 do 125.5° oziroma ≈ 56°). Ta kot je za amfibole pomembna
značilnost. Vzdolžni preseki idiomorfnih zrn so pravokotniki z razkolnostjo v eni smeri, prečni pa
šestkotniki z jasno izraženimi razkolnimi razpokami v dveh smereh.
83
Njihova splošna formula je: X2Y5[Z8O22](OH)2
ROMBIČNI AMFIBOLI
MONOKLINSKI AMFIBOLI
5. hastingsit
alkalni amfiboli
Med amfiboli nastopa veliko število različnih mineralov, toda za magmatske kamnine je pomembna
le rogovača in nekateri alkalni amfiboli (riebeckit, barkevikit in glavkofan). Rogovača pa po svoji
pogostnosti prevladuje daleč nad alkalnimi amfiboli.
V kamninah, ki so se strjevale v prisotnosti kisika, lahko nastopi oksidacija znatnega dela feroželeza
v feri obliko in navadna rogovača preide v oksidno rogovačo ali bazaltsko rogovačo. Če rogovača
izgubi aluminij, preide v aktinolit. Taki, z aluminijem revni amfiboli nastajajo pogosto pri delovanju
vodne pare na piroksene in se imenujejo uraliti.
Zelo značilna za amfibolite je prisotnost skupne (OH), kar dokazuje, da so lahko nastajali le iz
vlažnih talin. Pri tem ni odvisno od sestave taline ali bodo iz nje kristalili pirokseni ali amfiboli,
temveč je glavni faktor navzočnost ali pa odsotnost vode v talini.
51. VPRAŠANJE
Sljude spadajo med filosilikate. Za njihovo strukturo je značilno povezovanje več verig tetraedrov v
tetraedrske plasti. Vsak SiO4 tetraeder ima tri kisikove atome, ki so povezani z drugimi tetraedri in
en prosti kisikov atom. Ta se veže z ostalimi kationi v plasti Al oktaedrov. Vsak Al oktaeder sestoji
iz Al iona, ki ga obdajata po dva kisika iz zgornje in spodnje tetraedrske plasti SiO4 in dva hidroksilna
(OH) aniona. Tako lahko nastanejo dvoplastni ali troplastni sloji, sestavljeni iz plasti Si tetraedrov
(T) in Al oktaedrov (O).
84
Splošna kemična sestava sljud je:
Za sljude je važna prisotnost vode, prav tako kot za amfibole. V kemijskem pogledu so sljude še
nekoliko bogatejše z vodo od amfibolov. Vsebina vode v njih jasno dokazuje, da so sljude minerali,
ki lahko kristalijo le iz talin, ki so bile bogate z vodo.
Biotit nastopa skoraj v vseh magmatskih kamninah, čeprav v nekaterih bolj redko, v drugih pa stalno.
Zanimivo je, da so biotiti kislih magmatskih kamnin (granitov, sienitov in pegmatitov) zelo bogati z
železom, biotiti srednje kislih kamnin (dioritov) imajo skoraj enako količino železa in magnezija,
biotiti bazičnih kamnin (gabrov) pa so bogati z magnezijem. V ultrabazičnih kamninah (peridotitih)
biotiti z izgubljanjem železa že prehajajo v flogopite.
Muskovit je redek magmatski sestavni del. Iz taline se izloči vedno zadnji in nastaja pogosto z
delovanjem preostale taline, ki je zelo bogata z vodo, na prej izločene kalijeve glinence. Nastopa le v
kislih magmatskih kamninah.
52. VPRAŠANJE
52.1. Vpliv globine na potek kristalizacije magme (vse kar veš + skice, P - T
diagrami)
Vloga lahkohlapnih komponent, predvsem vode, kot smo že večkrat omenili, je izredno važna za
potek kristaljenja neke silikatne taline. Ker je magma naravna silikatna talina, sestavljena iz lahko in
težkohlapnih komponent, je potrebno pregledati njihovo razmerje v poteku kristaljenja.
Vse lahkohlapne komponente bomo kot prej združili skupaj (voda med njimi namreč daleč
prevladuje) kot komponente A, vse težkohlapne pa kot komponento B (med njimi daleč prevladuje
kremenica). Predpostavimo, da med njimi ni nobenih reakcij (kar je deloma točno), niti ne nastopa
izomorfno mešanje.
Najprej bomo opazovali, kako se menja notranji tlak v sistemu s 95 % težkohlapno komponento (B)
in 5 % lahkohlapno komponento (A) v teku kristaljenja, če je sistem popolnoma zaprt (t.j. plinske
komponente ne morejo izhajati niti vstopati v teku hlajenja). Odnose tlaka v takem sistemu vidimo
na sliki 52.
V začetni talini pri temperaturi T1 pred začetkom kristaljenja vlada tlak P1. Tlak je izključno posledica
delovanja lahkohlapnih komponent, ker je tlak težkohlapnih komponent tudi pri najvišjih
temperaturah tako majhen, da ga lahko zanemarimo.
Ko se prične kristaljenje, se najprej izloča komponenta B, ostanek taline postaja vedno bogatejši na
lahkohlapniivi komponenti (njena količina v talini narašča). Kot posledica tega narašča tudi tlak v
sistemu. Tlak narašča v začetku počasi, pozneje pri temperaturi okrog 550 °C do 600 °C pa raste s
85
padcem temperature zelo hitro, ker se sestava taline zelo menja tudi pri majhnih spremembah
temperature.
Pri največjih notranjih tlakih so plini v fluidnem (nadkritičnem) stanju. Pri nadaljnjem padanju
temperature se lahkohlapne komponente ohladijo, kar povzroči zmanjšanje tlaka in njihov prehod iz
nadkritičnega v normalno pregreto plinsko stanje.
Pri ohlajanju pregrete vodne pare tlak postopno pada, ko pa pade pod kritično temperaturo vode (374
°C) nastopi kondenziranje vode, hitro zmanjšanje njenega volumna, s tem pa tudi hiter padec tlaka.
V diagramu imamo torej maksimum tlaka med približno 450 °C in 600 °C.
V naravi so sistemi zelo redko zaprti. Redko namreč nastopajo tako veliki zunanji tlaki, da bi bilo
izhajanje lahkohlapnih komponent iz magme popolnoma onemogočeno. Ker je velikost zunanjega
tlaka odvisna od globine, bo odnos lahkohlapnih in težkohlapnih komponent različen za strjevanje
magme v raznih globinah ali v raznih nivojih.
Slika 52. Odnosi tlakov, temperatur in koncentracij v nekem sistemu, sestavljenem iz ene težkohlapne in ene
lahkohlapne komponemte, ki ustrezajo približno odnosom v poteku strjevanje magme (a. P-T diagram za zaprt
sistem, b. P-T diagram za zaprt sistem P = PZ1, c. P-T diagram za sistem, ki se strjuje izpod PZ2, d. P-T diagram za
sistem, ki se strjuje izpod PZ3, e. P-T diagram za sistem, ki se strjuje pod PZ4).
V tem primeru začne kristaljenje z izločanjem težkohlapnih komponent pri temperaturi T1 (Slika 52
b). Zaradi izločanja komponente B se talina bogati z lahkohlapno komponento A, kar povzroča
znižanje temperature kristaljenja. To fazo kristaljenja imenujemo magmatska faza. Ko se talina
obogati z lahkohlapno komponento tako, da sestavlja okrog 40 % (ko začne tlak naglo naraščati),
preide talina v raztopino težkohlapnih komponent v nadkritičnem stanju. Kamnine, ki nastajajo iz teh
talin, imenujemo pegmatiti, fazo pa pegmatitska faza nastajanja kamnin. Pegmatitske taline so zelo
gibljive, pa tudi zelo aktivno raztapljajo razne silikate. Zato se te taline vtiskajo vzdolž drobnih razpok
v kamnine okrog magmatske mase, pa tudi vzdolž kakršnihkoli ploskev, ki nudijo temu vtiskavanju
manjši odpor. Pri tem nastajajo v okolnih kamninah minerali, ki vsebujejo vodo in lahkohlapne
komponente. Sistem se v tej fazi popolnoma strdi.
86
Taki pogoji strjevanja, kjer imamo le magmatske faze in en del pegmatitske, nastopajo v zelo
velikih globinah (preko 6000 do 7000 m). Te nivoje imenujemo spodnji plutonski nivo ali
abisalni nivo.
52.3. Kako bo potekalo strjevanje magme na zelo velikih globinah, kjer je zunanji
tlak manjši od maksimalnega notranjega tlaka, še vedno pa je sorazmerno
velik (PZ2)?
V nekoliko manjših globinah (od 2000 do 6000 m) je zunanji tlak manjši od maksimalnega notranjega
tlaka, še vedno pa je sorazmerno velik (PZ2). Potek kristaljenja v tem primeru vidimo na sliki 52 b.
Tudi v tem primeru kristaljenja se začne pri T1 izločati kristali težkohlapne komponente, zaradi česar
se sestav preostale taline menja v levo. V tej fazi nastajajo magmatske kamnine in jo imenujemo
magmatska faza. Ko se talina obogati z lahkohlapnimi komponentami tako, da preide v pegmatitsko
talino (raztopina težkohlapnih silikatov v vodi pri nadkritičnem stanju), začne tlak hitro naraščati. Ko
notranji tlak preseže zunanjega, se pegmatitska talina prične vtiskavati v že obstoječe razpoke, ali pa
celo odpira nove razpoke. Kakor hitro nastopi vtisnjenje pegmatitske taline v nek prostor, nastopi
širjenje in zato tlak pade. Sposobnost raztapljanja silikatov se zaradi padca tlaka hitro zmanjša in
silikati se hitro izločajo. Velika notranja gibljivost ionov v tej talini (majhna žilavost) omogoča
nastajanje zelo velikih kristalov. To fazo nastajanja kamnin imenujemo pegmatitska faza. Potem, ko
so se težkohlapne komponente izločile, preostanejo plini - predvsem vodna para, ki lahko raztapljajo
le še posamezne težkohlapne komponente. Te plinaste pnevmatolitske raztopine so sestavljene že iz
preko 90 % lahkohlapnih in pod 10 % težkohlapnih komponent. S padanjem temperature ta raztopnost
pada še dalje na minimum. Ker se v tej fazi izločanje vrši iz plinaste raztopine, jo imenujemo
pnevmatolitska faza. Končno pod kritično temperaturo vode, plinasta vodna para kondenzira in
nastanejo hidrotermalne raztopine. Te raztopine imajo v začetku nekolko večjo sposobnost
raztapljanja težkohlapnih komponent, z ohlajanjem pa ta sposobnost pada. V tej fazi nastale raztopine
imenujemo hidrotermalne raztopine, fazo pa hidrotermalna faza.
Globinske nivoje, v katerih imamo takšen potek kristaljenja, t. j., kjer imamo razvito
magmatsko, pegmatitsko, pnevmatitsko in hidrotermalno fazo nastajanja, imenujemo zgornji
plutonski nivo ali hipoabisalni nivo.
52.4. Kako bo potekalo strjevanje magme v malih globinah med nekaj sto in okrog
2000 metrov. V teh primerih je zunanji tlak precej majhen (PZ3)?
Magma se pri svojem dviganju skozi zemeljsko skorjo vtisne tudi bližje površini in se tu ohlajuje in
strjuje. Potek strjevanja magme v teh malih globinah med nekaj sto in okrog 2000 metrov, vidimo na
sliki 52 c. V teh primerih je zunanji tlak precej majhen (PZ3).
Začetek kristaljenja je v tem primeru enak kot v prejšnjem in magmatska faza se razvija normalno.
Že pri koncu magmatske faze pa postane notranji tlak večji od zunanjega, tako da lahkohlapne
komponente ne dosežejo nikdar dovolj visokih tlakov za prehod v nadkritično stanje. Plini v tem
primeru odhajajo, kakor hitro je njihov tlak večji od zunanjega, vzdolž razpok, ki jih je v teh plitvih
nivojih vedno dovolj. Ker talina v teh nivojih ne doseže nadkritičnega stanja, nimamo pegmatitske
faze. Majhen zunanji tlak povzroča, da imajo plini v tem primeru zelo omejeno sposobnost
raztapljanja težkohlapnih komponent. Ker se tudi plini hitro ohlajajo (majhna globina in skoraj hladne
okolne kamnine), nima pnevmatolitska faza nobenega pomena. Zaradi malega zunanjega tlaka
kondenzira voda pod kritično temperaturo, vendar pa še vedno pri precej visokih temperaturah.
Globinski nivo, ki ustreza tem pogojem, imenujemo subvulkanski nivo. V magmatskih masah
tega nivoja nastopata le magmatska in hidrotermalna faza.
87
52.5. Kako bo potekalo strjevanje magme, ko se magma izlije na samo površino.
Pogoji strjevanja v tem nivoju so prikazani na sliki 70 d.
Končno se magma lahko izlije na samo površino. Ta nivo imenujemo vulkanski nivo. Pogoji
strjevanja v tem nivoju so prikazani na sliki 52 d. V tem primeru znaša zunanji tlak eno ali nekaj
atmosfer in je zelo majhen (PZ4). Čim notranji tlak doseže to vrednost, plini uidejo v atmosfero. Zato
ne nastopa niti pegmatitska, niti pnevmatolitska (zaradi majhne raztopnosti v plinih pri teh tlakih),
niti hidrotermalna faza (voda uide v atmosfero kot vodna para). Nastopa izključno samo magmatska
faza.
53. VPRAŠANJE
Vpliv globine na potek kristaljenja magme
Globina, v kateri nastopa strjevanje magme, močno vpliva na sam potek strjevanja in na produkte
tega strjevanja. Prav zato ločimo posebna globinska področja določenih kategorij. Jasno je, da ti
globinski nivoji niso ostro omejeni med seboj, temveč so vezani s postopnimi prehodi. Kljub temu pa
lahko karakteristike posameznih nivojev kratko povzamemo:
2. Subvulkanski nivo
Magma je vtisnjena v globino od nekaj sto metrov do približno 2000 m (kar je zelo odvisno od
velikosti magmatske mase). Lahkohlapne komponente zaradi malega okolnega tlaka ne dosežejo
nadkritičnega stanja in lahko uhajajo. Ne nastopa niti pegmatitska niti pnevmatolitska faza. Hlajenje
magme v tem nivoju je precej hitro. Nastopa lehko le hidrotermalna faza.
Magma je vtisnjena v globine med 2000 in 6000 m. V tem nivoju so zunanji tlaki že dovolj visoki in
lahko nastopajo vse faze med ohlajanjem magme: magmatska, pegmatitska, pnevmatolitska in
hidrotermalna. Magmatske mase so vtisnjene v ta nivo precej počasi, tako da vsi mineralni sestavni
delci lahko kristalijo popolno v zrncih, ki so vidna s prostim očesom.
Magma je vtisnjena v zelo veliko globino (nad 6000 m). V tem nivoju kristaljenja magme ne
spremljata pnevmatolitska in hidrotermalna faza. Lahkohlapne komponente se namreč vtiskavajo
(injicirajo) v fluidnem (nadkritičnem) stanju v okolne kamnine. Zaradi tega nastajajo injicirane ali
mešane kamnine (o katerih bomo govorili pri metamorfnih kamninah). Ohlajanje magmatskih mas v
teh nivojih je zelo počasno, ker se navadno vtiskujejo velike mase in je temperatura okolnih kamnin
preko 2000 do 3000 °C. Nastopa pegmatitska faza.
88
5. Migmatitski pas.
To je najgloblji pas, kjer so temperature že tako visoke, da se kamnine talijo že same, še bolj pa
seveda v prisotnosti magmatskih mas. Vrši se le nastanek migmatitov, ali pa celo kamnin granitskega
sestava, o čemer bomo govorili pri metamorfnih kamninah.
a. Kamnine so nastale v abisalnem ali hipoabisalnem nivoju (spodnjem ali gornjem plutonskem
nivoju), pri čemer so kristalizirale zelo počasi in pri visokem tlaku. Imenujemo jih globočnine,
intruzivne ali plutonske kamnine.
b. Kamnine so nastale v subvulkanskem ali vulkanskem nivoju, pri čemer so se ohlajale zelo hitro
pri zmernem ali pa majhnem tlaku. Tudi pri teh kamninah se je kristaljenje pričelo delno v večjih
globinah, vendar pa so navadno še kot pretežno staljena masa, še pred koncem kristaljenja prispele v
zgornje nivoje zemeljske skorje, kjer so se končno strdile. Ta faza strjevanja v zgornjih nivojih je
tekla zelo hitro. Take kamnine vsebujejo zaradi hitrega ohlajanja v drugi, končni fazi strjevanja včasih
tudi amorfne dele vulkanskega stekla. Te tvorbe imenujemo predornine, efuzivne, vulkanske ali
površinske kamnine. Če so take magmatske kamnine predrle neposredno na površino, bile pa so
bogate z lahkohlapnimi komponentami, lahko zaradi hitrega uhajanja teh plinov pride tudi do
razbijanja magmatske mase v manjše koščke, kapljice itd. Ti odlomki so običajno eksplozivno
razmetani okrog vulkana. Take mase razbitega vulkanskega materiala imenujemo piroklastičen
material ali tuf.
c. Včasih lahko pride tudi v hipoabisalnem nivoju do vtiskanja manjših magmatskih mas v razpoke
v zemeljski skorji. V tem primeru se vtiskavajo le manjše mase magme med slabo segrete okolne
kamnine (100 do 250 °C). Te kamnine se hitro strjujejo in so po svojem izgledu zelo podobne
kamninam, ki so nastajale v subvulkanskem nivoju. Imenujemo jih žilnine.
54. VPRAŠANJE
Vsaka magmatska kamnina je produkt kristaljenja magme določene kemične sestave. Taline različne
kemične sestave prejmejo različno strukturo celo ob enakih fizikalnih pogojih. Sprememba fizikalnih
pogojev pri kristaljenju lahko razliko še močno poveča. V zlogu kamnine se zrcali njena kemična
sestava in fizikalni pogoji oblikovanja. Zlog kamnine določajo razne posebnosti: medsebojni odnosi
mineralov, njihov način zraščanja, odnosi velikosti posameznih zrn, razpored sestavnih delov in
njihova zapolnitev v prostoru. Zlog delimo na strukturo in teksturo.
Struktura obsega vse znake, ki jih določajo velikost, oblika in obojestransko razmerje sestavnih
delov kamnine (mineralov, pa tudi stekla). Teksturo določamo z razporeditev delov kamnine v
prostoru in s stopnjo zapolnjenja tega prostora. Naj pojasnim oba pojma s primerom. Osnova mnogih
predornin ima v sebi steklo, ki je polno iglic mikrolitov plagioklaza – to je hialopilitska struktura. Ti
mikroliti so razporejeni ali popolnoma brezredno, ali pa bolj ali manj vzporedno med seboj, podobno
kot so usmerjeni tramovi, ko plavajo po reki. V tem primeru govorimo o fluidalni teksturi. Američani
uporabljajo ta dva pojma v obratnem smislu: "structure" je naša tekstura, "texture" pa naša
struktura.
55. VPRAŠANJE
89
55.1. Naštej tipe struktur glede na stopnjo kristalizacije sestavnih delcev!
Steklo predstavlja skrajno žilavo preohlajeno raztopino, v kateri so atomi in njihove skupine razporejene brezredno kot v
tekočini in ne tvorijo zakonitih prostorskih mrež, značilnih za kristale. Tako steklasto stanje pa je labilno in kamnina
počasi in samodejno kristalizira v agregat izredno majhnih kristalnih elementov. Prav zato poznamo sorazmerno malo
paleozojskih kamnin, ki so ostale steklaste. Temperatura ta proces še pospeši. V starih lavah, ki so bile podvržene termalni
in dinamični metamorfozi, ne najdemo stekla.
4. jasno kristalna ali fanero kristalna in afanitska ali skrito kristalna struktura. V prvi
vidimo posamezna zrna s prostim očesom, v drugi pa izgleda kamnina s prostim
očesom masivna,
5. jasno kristalne strukture delimo po velikosti zrn na grobokristalne (premer zrn nad 5
mm), srednjekristalne (premer zrn 1 do 5 mm) in drobno kristalne (premer zrn pod 1
mm),
Porfirska ali porfirju podobna struktura je značilna po posameznih večjih kristalih, vtrošnikih ali fenokristalih, ki leže v
osnovi precej manjših kristalov, mikrolitov ali včasih stekla. Včasih je teh vtrošnikov veliko, tako da se dotikajo med
seboj in so medprostori zapolnjeni z osnovo - to je intersertalna struktura, če je pri tem tip strukture holokristalen, pravimo,
da je to kriptska struktura.
Polifirska struktura je tista, kjer nastopa mnogo vtrošnikov, oligofirska, če jih je malo. Afirska struktura nastopa, kadar
sploh ni vtrošnikov.
Z genetske točke ločimo dve vrsti porfirskih struktur: Prvi tip je vezan na nenaden padec temperature ali povečano hitrost
ohlajanja, drugi tip pa ni vezan na tak hiter padec temperature. Drugi tip strukture razlikujemo od prvega z izrazom
porfirju podobne ali porfiroidne strukture. V tem primeru je osnova navadno jasnokristalna, drobnozrnata. Ta način je
lahko nastal pri kristalizaciji taline, ki je imela ene komponente precej nad sestavom evtektične točke. Najprej so se torej
izločali eni kristali in ko je talina dobila sestav evtektične točke, so minerali, ki so preostali, kristalizirali hkrati in stvorili
drobnozrnato zmes. Včasih je pri tem nastalo pravilno zraščanje, ki kaže na istočasno kristaljenje. Te vrste strukture
90
imenujemo evtektofirske. Sem spada granofirska struktura, v kateri nastopajo lepi kristali glinencev v osnovi iz
mikropegmatitskih zrastkov glinencev in kremena, ki tvorijo evtektikum.
A. Značaj zraščanja:
2. Včasih so kristali slabo oblikovani in korodirani. Včasih ne kažejo svojih lastnih kontur,
temveč zapolnjujejo prostor, ki ga omejujejo drugi kristali - to so ksenomorfna ali
alotriomorfna zrna.
3. Isti mineral je lahko idiomorfen z ozirom na ene in ksenomorfen z ozirom na druge minerale.
Tedaj mu pravimo, da je hipidiomorfen.
B. Značaj preraščanja
a) Vrastki kremena v kalijevem ali K - Na - glinencu so orientirani enako, t.j. vsi vrastki v enem zrnu
ugašajo hkrati. Izjema je le takrat, ko nastopajo v raznih delih preraščenja po različnih zakonih. Tedaj
ugašajo hkrati skupine vrastkov, ki ustrezajo istemu zakonu.
4. Poikilitska zraščenja. Nastopajo lepo razviti kristali enega minerala, ki se imenuje v takih
pogojih oikokristal. V tem mineralu so vključena kristalna zrna drugega minerala ali nekoliko
91
mineralov, hadakristalov, ki so različno orientirani. To strukturo lahko tolmačimo kot zbirno
kristaljenje, ki spremeni posamezna manjša zrna, ki so ležala prej med hadakristali, v en velik oikokristal. Ta
oikokristal nato vsebuje kot vključke v sebi hadakristale. Lahko si predstavljamo npr. cikokristal kremen, ki
vključuje z zbirno kristalizacijo glinence lahko amfibol, nastal z zbirno kristalizacijo piroksena, ki vsebuje
bazične plagioklaze. Lahko pa so hadakistali tudi preprosto vključeni pri začetku rasti v oikokristalu.
Pri procesih spreminjanja že izločenih kristalov nastopajo včasih reakcijski obročki. Na meji dveh
mineralov nastane zaradi njihovega medsebojnega vpliva sloj tretjega minerala, ki ju loči. Med olivinom
in plagioklazom nastopa večkrat amfibol, med magnetitom in plagioklazom biotit itd. Če nastopa amfibol okrog granata
ali olivina, pravimo strukturi kelifitska. Včasih nastopa reakcijski obroč zaradi vpliva taline na mineral. To je zelo
verjetno v primeru rombičnega piroksena in olivina. Rombični piroksen tvori venec okrog olivina. Ta lastnost je značilna
za druzitsko ali venčasto strukturo. Primer je amfibol okrog piroksena, sljude okrog olivina.
56. VPRAŠANJE
Razlikujemo endogene in eksogene teksture. Prve kažejo razpored sestavnih delov pod vplivom
notranjih vzrokov, v zvezi z načinom kristalizacije magme. Eksogene teksture pa so nastale pod
vplivom zunanjih vzrokov.
A. Endogene teksture
1. Homogena ali normalna tekstura je najbolj razširjena. Mineralni deli so razporejeni po vsej
masi enakomerno in posamezni delci kamnine so enaki po sestavi in strukturi. To strukturo
imajo lahko zrnate magmatske kamnine in porfirske kamnine.
92
B. Eksogene teksture
1. Fluidalna tekstura: Vtrošniki porfirske ali vitrofirske kamnine so razprostrti v smeri, v kateri
je snov tekla. Vzporedna ali skoraj vzporedna razvrstitev dolgih mikrolitov je značilna za
trahitne strukture osnove porfirskih kamnin.
2. Tekstura zrnastih kamnin, ki obstojijo skoraj izključno iz glinencev in je značilna po
podobnem subparalelnem razporedu letvastih kristalov, je trahitoidna.
3. Breči podobna tekstura je značilna z močno zlomljenostjo različnih delov kamnine, z
njihovo oglato obliko in z razliko med sestavo cementa in posmeznih delov breče.
4. Gnajsova ali skrilava tekstura. Intenzivno plastasta vsled enosmernega tlaka.
5. Tufska ali grohova tekstura (v porfirskih ali vitrofirskih strukturah) se izraža s prisotnostjo
številnih zlomljenih vtrošnikov in deloma s tem, da imajo različni deli kamnin nekoliko
različno strukturo in sestavo.
6. Kompaktna tekstura
7. Porozna tekstura: ta je lahko nastala ali pri pogojih strjevanja globočnin, ki so a) kristalne
zrnate ali pa b) v površinskih potokih lave.
a). V prvem primeru imamo druzovo ali miarolitsko teksturo. V masi kamnine ostajajo
praznine, ki so bile že prvotno nezasedene z mineralnimi snovmi in omejene z bolj ali manj lepo
izoblikovanimi ploskvami kristalov.
b). V predorninah imajo pore, ki so nastale vsled nastopanja mehurjev plina, okroglo obliko -
kroglasto ali elipsoidno. Te pore so včasih raztegnjene v smeri pretakanja in postanejo cevaste.
V odvisnosti od števila mehurčkov ločimo porozno, mehurčasto, žlindrasto in votličasto
teksturo.
57. VPRAŠANJE
Mase magmatskih kamnin so v naravi navadno razdeljene v posamezne dele različnih velikosti in
oblik. Pojav razdelitve kamnine imenujemo krojenje.
V komaj strjenih kamninah so, zaradi razteznostnih sil pri pretakanju ali pa zaradi kontrakcijskih sil
med ohlajanjem in strjevanjem, nastajale razpoke prvotnega krojenja.
Pri počasnem ohlajanju globočnin se vsa masa strdi kot celota. Nastopajo le razpoke ob mejah masiva,
vzporedno s kontakti s prikamninami in dobimo ploščasto krojenje. Razpoke so tem bolj goste, čim
hitrejše je bilo ohlajanje. Če poleg tega nastopijo še razpoke, navpične na kontakt, dobimo
paralelepipedno krojenje.
93
Pri ohlajanju plastastih teles intruzivnih ležišč, potokov itd., je krčenje v ploskvi potoka večje, kakor
v navpični smeri na to ploskev. Pri tem nastane prizmatsko ali stebričasto krojenje (Slika 53).
Pri hitrem ohlajanju zunanjih delov v žilah, predvsem bazičnih magmatskih kamnin (diabazov),
nastopi kroglasto krojenje. Kamnina se kroji v okrogle kose, ki se pri površinskem razpadanju
kroglasto lupijo. Krčenje je nastopilo okrog mnogih središč, okrog katerih so zato nastajale
koncentrične razpoke, ki delijo kamnino v koncentrične skorje, ki leže ena v drugi. Krogle so zelo
različnih velikosti (od velikosti pesti do več metrov) (Slika 54). Zelo pogosto nastopa tudi nepravilno
krojenje, pri katerem nastopajo popolnoma nepravilni kosi.
94
Slika 54. Kroglasto krojenje pillov lave.
95
Slika 56. Pillov lave pri Demir Kapiji, Makedonija - detajl iz prejšne slike.
Podobna kroglasti krojitvi je perlitska tekstura. Ta tekstura nastopa v žilavih steklih, predvsem kislih
kamnin. Sestavljena je iz mreže tankih mikroskopskih razpok, ki razbijajo steklasto maso v skupnost
okroglih teles (biserov), ki je vsak od njih sestavljen iz koncentričnih skorjic. Dimenzija teh biserov
je lahko od graha do več centimetrov (slika 57).
96
Slika 57. Perlitska struktura (črno - steklo, vtrošnik plagioklaza).
58. VPRAŠANJE
Oblike nastopanja magmatskih kamnin (Slike 58, 59, 60, 61, 62, 63)
Magmatska masa je pri vtiskavanju dobila posebne oblike, ki so odvisne v glavnem od tektonskih
značilnosti kamnin, v katere se je masa vtisnila. Oblika magmatske kamnine in drugi geološki faktorji
močno vplivajo na nastajanje teh ali onih mineralnih kombinacij iz magme dane kemične sestave in
še bolj na strukturo kamnine. Pri tem lahko razlikujemo oblike nastopanja plutonskih in vulkanskih
kamnin. Subvulkanske kamnine imajo iste oblike nastopanja kakor globinske intruzije.
1. žilni izlivi,
2. izlivi zaradi porušenja krovnine in
3. centralni izlivi.
V nekaterih primerih se izliv ponavlja večkrat v isti točki. Tako nastanejo ponavljane tvorbe, če je
sestava zaporednih erupcij enaka in komplicirano, če je sestava različna. Klasifikacija magmatskih
kamnin po Dalyju je naslednja:
A. Injekcijska telesa
I. Konkordantne injekcije (injekcije so razprostrte več ali manj vzporedno plastovnim površinam
kamnine)
97
a) intruzivni zavali preprosti, ponavljani, komplicirani,
b) medformacijski intruzivni zavali,
B. Globočninska oblikovanja
1. Čoki (stocki) homogeni in diferencirani: preprosti, ponavljani, komplicirani (pod 200 km2
površine).
2. Batoliti homogeni in diferencirani: preprosti, ponavljani in komplicirani (nad 200 km2
površine).
IV. Stožci:
Intruzivna ležišča in lakoliti se razlikujejo v glavnem po odnosu debeline intruzivnega telesa in njegovi dolžini. V
lakolitih debelina srednjega dela ne sme biti manj kot 1/7 do 1/8 premera osnove. Intruzivna telesa so pa mnogo tanjša.
Lakolit ima torej obliko hleba, ležišče pa je plastnato. Vmesne oblike imenujemo lakolitna ležišča.
Lakoliti so dobili pri dviganju krovnine hlebčasto obliko. Taka idealna oblika je seveda v naravi precej redka. Lakoliti
včasih lokalno niso soglasni s prikamninami, nimajo apofize in se razčlenjujejo na posamezna intruzivna ležišča.
98
Intruzivna ležišča ali silli so razširjeni in so jih včasih zamenjavali z efuzivnimi pokrovi. Vedno je nujno raziskati
spodnjo in zgornjo mejo teles in odnose na kontaktih s prikamninami. Lakoliti in intruzivna ležišča so se navadno injicirali
med mirno ležeče sloje. Če se je injekcija izvršila med dve nesoglasno ležeči formaciji, se lakolit ali intruzivno ležišče
imenuje medformacijsko ležišče ali zaval.
Fakolit se razlikuje od lakolitov po tem, da se je injiciral med sloje za časa gubanja in je bil med injiciranjem podvržen
gubanju slojev.
Lopoliti se razlikujejo od lakolitov po tem, da so čašaste oblike. Debelina je navadno okrog 1/10 do 1/20 premera osnove
(Bushveldski masiv, Sudbury itd.). Lopoliti so lahko komplicirani in diferencirani.
Žrelovine ali necki so zapolnitve cevastih kanalov. Če magma napolnjuje le steno kanala, sredina pa je zapolnjena s
porušenim ali usedlinskim materialom, dobimo obročaste žile, ki so precej redek pojav. Ploščina, ki jo zavzemajo, je
lahko stožčasta in ne valjasta in se širi proti vrhu.
Izrazi bismalit, honolit, otmolit so izvedeni za oznake raznih diskordantno injiciranih teles.
Bismalit je sorazmerno ozko, visoko telo, ki prodira sloje podobno čepu. Bismaliti so lahko intruzivni ali ekstruzivni
(zapirajo žrela vulkanov - to so ekstruzivni bismaliti).
Honoliti so telesa nepravilne oblike, ki predstavljajo zapolnitev votline. Če se zožujejo proti globini, so to etmoliti.
Sfenoliti so klinasta telesa (dacita), ki kot intruzivno ležišče razdvajajo sloje soglasno, delno pa nesoglasno. Harpoliti so
v tlorisu srpasta telesa.
Med čokom in batolitom je razlika v velikosti. Oboji so seveda mase magmatskih teles neznane globine. Nahajajo se na
mestih, kjer je nastajala sama magma in navadno so granitski. Dimenzije takih magmatskih teles so lahko zelo velike.
Granodioritski batolit sierra Nevade v Kaliforniji (ZDA) ima npr. površino 50000 km2, postbotnijski granitski masiv v
Finski pa npr. 23000 km2. Pod 200 km2 površine imenujemo globočninsko oblikovanje z imenom čok.
Oblike vulkanskih kamnin so odvisne od načina pojavljanja magme na površini. Eksplozije povzročajo končno tudi
nastanek piroklastičnih produktov (pepela, lapilov, bomb).
Slika 58. Oblike nastopanja magmatskih kamnin: batolit, lakolit, sill ali zaval, različne žile ali dajki (dike), lavni
izliv, vulkanski nek (žrelovina), vulkanski stožec.
99
Slika 59. Oblike nastopanja magmatskih kamnin: lavni izliv, vulkanski stožec - krater, parazitski stožec, vulkanski
nek (žrelovina), piroklastični materijal.
Slika 60. Oblike nastopanja magmatskih kamnin: batolit, lakolit, sill ali zaval, različne žile ali dajki (dike),
vulkanski nek (žrelovina).
100
Slika 61. Oblike nastopanja magmatskih kamnin - vulkanski krater.
101
Slika 63. Oblike nastopanja magmatskih kamnin - lavin izliv.
102
59. VPRAŠANJE
Kemična sestava magmatskih kamnin.
Glavne kemijske komponente, ki nastopajo v kamninah so: SiO2, Al2O3, Fe2O3, FeO, MgO, CaO,
Na2O, K2O, v manjših količinah TiO2, MnO, SrO, BaO in H2O. Komponente variirajo le v določenih
mejah. Kot je bilo že rečeno, so glavne kemijske komponente magmatskih kamnin težkohlapne. Od
lahkohlapnih magmatskih komponent ima nekoliko večjo vlogo le voda.
SiO2: Kremenica je glavni oksid. V večini magmatskih kamnin nastopa med 30 in 80 % SiO2. Njena
spremeba pa ni popolnoma pravilna. Nastopata dva maksimuma. Eden je pri 52,5 % SiO2 in ustreza
kamninam bazaltoidne sestave, drugi pri 73,0 % SiO2 in ustreza kamninam granitske sestave.
Srednja vsebina znaša 59,1 % SiO2 in ustreza granodioritu. Oba maksimuma sta izredno važna za
genetska razmišljanja o nastanku magmatskih kamnin.
Na osnovi podatkov pogostosti kamnin na zemeljski površini lahko rečemo, da so predornine mnogo bolj pogoste od
globočnin. Dejansko pa nastopa v zemeljski skorji v celoti mnogo več globočnin od predornin. Med predorninami so
daleč najbolj razširjeni bazalti in njim sorodni andezit - torej bazične kamnine, medtem ko so kisle predornine redke. Med
globočninami pa prevladujejo graniti nad bazičnimi kamninami. Iz tega izhaja, da so vsekakor najbolj zastopane granitske
kamnine, bogate s kremenico. Torej bi bil v diagramu pogostosti kremenice na sliki 64 pomen drugega maksimuma še
daleč večji. Seveda pa bi ostalo še vedno točno, da so v naravi najbolj pogoste kamnine granitskega in bazaltskega
kemizma.
Al2O3: Glinica variira med 10 in 20 %. Nizek Al2O3 je značilen za kamnine z malo glinencev ali glinenčevih nadomestkov,
torej za ultrabazične kamnine; visok Al2O3 je značilen za anortozite in kamnine, ki vsebujejo precej nefelina.
103
K2O: Krivulja za K2O je manj pravilna, večina
kamnin ga ima manj od 6 % in le redke nad 10 %.
V kislih kamninah prevladuje natrij nad kalcijem, kalij nad natrijem, železo in kalcij nad magnezijem in feriželezo nad
feroželezom. V bazičnih kamninah pa prevladuje kalcij nad natrijem, natrij nad kalijem, magnezij nad kalcijem in železom
in feroželezo nad feriželezom.
104
Nekateri odnosi relativnih
molekularnih količin v
magmatskih kamninah.
Omenimo naj še neke popolnoma določene
odnose med magmatskimi kamninami v pogledu
kemizma. Če opazujemo odnose relativnih
molekularnih količin (utežne odstotke kemične
analize preračunamo v molekularne količine, če
jih delimo z ustreznimi molekularnimi težami
oksidov), nato pa jih pomnožimo še z nekim
skupnim faktorjem (navadno 100 ali 1000),
dobimo sledeče zakonitosti:
Slika 67. Vsebina K2O in Na2O v različnih kamninah v odvisnosti
- za majhe vsebine SiO2 (50 – 60 %) od njihove vsebine kremenice (kamnine Ca-alkalnega niza).
Vsebina SiO2 je nadalje navadno večja od vsote naslednjega izraza, podanega v molekularnih količinah:
1
6( Na2O K 2O) 2( Al2O3 Na2O K 2O) (CaO ( Al2O3 Na2O K 2O) ( MgO FeO)
2
kremenica, ki se veže z kremenica, ki se veže v anortitu kremenica, ki se veže v kalcijev del piroksenov
albitom in ortoklazom kremenica, ki se veže v olivin
Najmanjša vsebina SiO 2 za tvorjenje
kamnin brez glinenčlin h nadomestkov
V kolikor zadnji člen zamenjamo z (MgO + FeO), dobimo vsoto kremenice, potrebno za nastajanje kamnin, nasičenih s
kremenico. Višek kremenice nad vsoto izraza daje prost kremen v kamnini. V kolikor je molekularna količina SiO2 manjša
od vsote zgornjega izraza, nastajajo v kamnini glinenčevi nadomestki.
V primeru, če je vsota Na2O + K2O večja od molekularne količine Al2O3, tako da se alkalije lahko
vežejo s feriželezom, govorimo o alkalnih kamninah.
105
Kisle kamnine imenujemo tudi levkokratne, srednje mezokratne, bazične melanokratne in
ultrabazične holomelanokratne.
Kamnino z visoko vsebnostjo kremenice (> 66 % SiO2) imenujemo kisla kamnina (granit, sienit, kremenov diorit),
srednje kamnine vsebujejo med 52 in 66 % SiO2 (granodiorit), bazične kamnine vsebujejo med 45 in 52 % SiO2 (diorit,
gabro, bazalt, andezit), ultrabazične kamnine pa vsebujejo manj kot 45 % SiO2 (peridotit, dunit). Ime ultrabazične
kamnine se pogosto zamenjuje z imenom ultramafične kamnine, vendar je pomen obeh različen. Ultramafične kamnine
vsebujejo veliko mafičnih mineralov.
60. VPRAŠANJE
Minerale, ki sestavljajo kamnine, lahko delimo z ozirom na njihov pomen ali pa genetsko vlogo v
kamnini.
60.1. Katere štiri vrste mineralov ločimo v magmatskih kamninah z ozirom na njihov
pomen?
1. bistveni ali osnovni minerali določajo, da pripada kamnina dani skupini: npr. glinenci, glinenčevi
nadomestki, kremen, itd. Pri odsotnosti le enega od teh ne pripada kamnina več k tej skupini,
2. značilni minerali določajo skupaj z bistvenimi minerali petrografski tip kamnin določene skupine:
hipersten v noritu, olivin v alivalitu itd.,
3. akcesorni minerali so prisotni v kamnini, vendar ne vplivajo na njeno ime: apatit, cirkon itd.,
4. primesni minerali ali slučajne primesi, kot na primer ortit ali topaz v nekaterih granitih.
Če nastopa značilni mineral v večji količini, se kamnini pogosto po njem doda pridevek npr.
kremenov, olivinov itd.
60.2. Katerih pet vrst mineralov ločimo v magmatskih kamninah z ozirom na njihovo
genetsko vlogo v kamnini?
Z ozirom na genetsko vlogo lahko delimo kamninotvorne minerale magmatskih kamnin v 5 skupin:
1. Primarni magmatski minerali ali minerali glavne faze kristalizacije kamnine. To so glavni
kamninotvorni silikati in deloma nesilikatni sestavni deli, ki so nastajali med kristaljenjem magme.
a). Eni od teh mineralov so obstojni pri pogojih nastanka kamnine in so kristalizirali iz magme
pri nastanku kamnine: to so normalni minerali.
b). Drugi minerali so se tvorili v magmi pri drugih pogojih (drugem tlaku in temperaturi) in
jih najdemo v kamnini kot ostanke, ki so še preostali pri nepopolnem razpadanju in
spreminjanju v druge minerale (ostanki avgita v rogovači, korodiran kremen v predorninah
itd.).
106
c). Primarni minerali, ki so nastajali pred končnim strjenjem magme, pri reakciji magme s
prej nastalimi minerali. Npr. nastajanje rombičnega piroksena iz olivina itd.
4). Ksenogeni minerali. Sem spadajo večinoma slučajni minerali, ki so nastali pri asimilaciji tujih
snovi iz prikamnin. Primeri: granati, wollastonit itd.
5). Drugotni eksogeni minerali. Ti minerali nastopajo v kamninah pod vplivom različnih zunanjih
vplivov, ki delujejo na kamnine po njenem nastanku. To so minerali, ki nastajajo pri preperevanju,
pa tudi pri metamorfozah. Ti minerali niso v zvezi z nastankom kamnine in ne vplivajo na položaj
kamnine v sistematiki.
61. VPRAŠANJE
Globočnine so nastajale pri visokem tlaku in so se počasi ohlajale in imajo večinoma zrnato strukturo.
Predornine so razdeljene v paleotipne in kenotipne. Zanje je značilno hitro ohlajanje pri nizkem
tlaku in imajo pogosto porfirsko strukturo. Paleotipne kamnine smatramo one, ki so starejše od
kenozoika, kenotipne pa naj bi bile mlajše od kenozoika ali pa kenozojske in naj bi vsebovale še
steklo. Vendar takšna razdelitev ni povsem točna. Med obema skupinama ležijo genetske žilnine, ki
so se ohlajale hitro pri visokem tlaku. Njihova struktura je lahko zrnata ali pa porfirska. V njih lahko
nastopa celo steklo, nikdar pa tufi. Žilna oblika pri tem ni važna. Žilnine so vedno v genetski zvezi z
neko globočnino, s katero so lahko kemično zelo sorodne (ašisti) ali pa se razlikujejo od nje (diašisti)
z večjo ali manjšo vsebino kremenice ali pa z večjo ali manjšo vsebino temnih sestavnih delov
(levkokratne – l in melanokratne – m).
Nadaljnja razdelitev v vodoravnih vrstah je kemično in mineraloško osnovana. Pri naraščanju alkalij, kremenice in glinice
pada, magnezij in železo pa raste. Alkalne kamnine, ki jih lahko jasno ločimo le pri členih s srednjo vsebino kremenice,
ne pa pri zelo kislih ali zelo bazičnih, so značilne vedno po tem, da njihova vsebina glinice ne zadošča za spajanje alkalij
s kremenico v glinence.
107
Kamnine smo ločili na podlagi mineraloške oziroma kemične sestave v sedem (6 + 1) skupin:
Poleg omenjenih tipičnih kamnin bomo v vsako skupino uvrščali tudi druge faneroktistalne in
afantske kamnine, ki se približujejo tipičnim po svoji mineraloški, oziroma kemični sestavi. Kamnine
vsake od prvih šest skupin bomo ločili na podlagi iste mineraloške oziroma kemične sestave v dve
vrsti:
NORMALNO VRSTO
in
ALKALNO VRSTO
Znak alkalnosti je relativno bogastvo kamnine z alkalnimi minerali, v primeri s povprečno sestavo
kamnine dane skupine, nastopanje alkalij v sestavi femičnih mineralov in nastopanje foidov
Glede na geološke pogoje bomo kamnine vsake skupine ločili v tri rede:
GLOBOČNINE
Med minerali kamnine, ki pripadajo vsaki skupini bomo ločili z ozirom na njihov pomen, kot smo že
omenili štiri vrste: 1. bistveni ali osnovni minerali, 2. značilni minerali 3. akcesorni minerali in
4. primesni minerali.
108
62. VPRAŠANJE
Mineraloška
klasifikacija
magmatskih kamnin
Za klasifikacijo kamnine na
osnovi mineralne sestave je
treba določiti odstotno
sestavo petih mineralov;
kremena, plagioklazov
(albit, oligoklaz, andezin,
labradorit, bytownit,
anortit), alkalnih glinencev
(ortoklaz, mikroklin in
sanidin), feromagnezijevih
(olivin, avgit, rogovača, biotit) in foidnih mineralov
Slika 68. Dvojni trikotnik Q-A-P in A-P-F
(nefelin, levcit, sodalit, nozean, hauyn, lazurit). (kremen-alkalni glinenci-plagioklazi) in (alkalni
Upoštevati je treba, da alkalni glinenci vsebujejo tudi glinenci-plagioklazi-glinenčevi nadomestki) za
nekaj albita in 0-5 % anortita. globočnine.
Po klasifikaciji IUGS so kamnine razvrščene na osnovi velikosti zrn v dve kategoriji. Kamnine, v
katerih vse kristale najpomembnejših mineralov lahko ločimo s prostim očesom (kamnine s
fanerokristalno strukturo), so plutoniti oziroma globočnine. Kamnine, v katerih s prostim očesom
ne moremo ločiti nobenega kristalnega zrna razen vtrošnikov (kamnine z afanitsko strukturo), so
vulkanske kamnine oziroma predornine. Znotraj teh dveh kategorij pa so kamnine poimenovane
glede na vsebnost mineralov.
Najbolj običajne globočnine so prikazane s trikotnim diagramom Q-A-P (Slika 68), kjer so
kamnine klasificirane s tremi minerali: kremen (Q), alkalni glinenci (A) in plagioklazi (P). Mafični
minerali ne pridejo v trikotnik sestave Q, A, P oziroma A, P, F, zato moramo vsebnost Q + A + P
oziroma A + P + F preračunati na 100 %.
109
Trikotni diagram omogoča klasifikacijo globočnin, ki vsebujejo vsaj 10 % Q, A in P, preostali del kamnine pa je sestavljen
iz mafičnih mineralov. Pri tem je
treba določiti odstotno sestavo Q,
A, P in mafičnih mineralov.
Predpostavimo, da kamnina
vsebuje 50 % mafičnih mineralov,
15 % Q, 20 % A in 15 % P. Ker
mafični minerali niso vključeni v
trikotni diagram, so minerali Q, A
in P preračunani tako, da skupaj
tvorijo 100 %; tj. v našem primeru
30 % Q, 40 % A in 30 % P. Točka
v trikotnem diagramu pade v
polje, ki pripada granitu. Če
globočnina vsebuje manjše
količine mafičnih mineralov, jo
poimenujemo s predpono levko-
(npr. levkogranit); če vsebuje
večje količine mafičnih
mineralov, pa jim dodamo
predpono mela- (npr.
melagranit).
Trikotni diagram F-A-P (slika 69) pa uporabljamo za klasifikacijo globočnin, ki namesto kremena
vsebujejo foidne minerale (F). Neka kamnina se ne more pojaviti na obeh trikotnih diagramih hkrati,
ker kremen v navzočnosti foidnih mineralov zreagira in nastane glinenec s srednjo vrednostjo
kremenice.
Za klasifikacijo predornin prav tako uporabljamo trikotna diagrama Q-A-P in F-A-P. Bazalt in
andezit ločujemo na dva načina; v glavnem na osnovi vsebnosti kremenice (kamnina z več kot 52 %
SiO2 je andezit, z manj pa bazalt) in redkeje na osnovi sestave plagioklazov (kamnina, ki vsebuje
110
plagioklaze z več natrija kot An50, je andezit). Ločevanje andezita in bazalta na osnovi plagioklazov
je težje, ker imajo conarno zgradbo.
Slaba stran klasifikacije IUGS je, da ne zajame vseh magmatskih kamnin. Poleg tega, da razlikuje
med kamninami z fanerokristalno strukturo (globočnine) in kamninami z afanitsko strukturo
(predornine), zelo malo pove o njihovi strukturi.
Kamnine, ki vsebujejo več kot 90 % mafičnih mineralov (sljude, amfiboli, pirokseni, olivin,
neprozorni minerali, akcesorni minerali, cirkon, apatit, sfen, epidot, ortit, granat, melilit, monticelit,
primarni karbonati itd.) so klasificirani s položajem v trikotniku Ol-Px-Hbl (olivin-piroksen-
rogovača) ali Ol-Opx-Cpx (olivin-rombični piroksen-klinopiroksen) (Slika 70).
Slika 70. Klasifikacija in nomenklatura gabrskih kamnin, ki ustrezajo različnim poljem P-Ol-Cpx, Ol-P-Opx, Ol-
Cpx-Opx, P-Cpx-Opx za globočnine.
63. VPRAŠANJE
Le Bas in sodelavci so leta 1989 podali klasifikacijo predornin kamnin, s katero so premostili
problem, ki se pojavlja pri Streckeisenovi klasifikaciji, zlasti ko imamo opravka z predorninami z
veliko stekla. Gre za enostavno klasifikacijo magmatskih kamnin, ki je boljša od Streckeisenove
111
verzije. Podatki kemične analize (Na2O + K2O) in Si2O so nanešeni na diagram Si2O - ( Na2O +
K2O ) (Slika 71). Bellieni in sodelavci pa so 1995 leta predlagali isti diagram Si2O - (Na2O + K2O)
še za globočnine (Slika 72).
64. VPRAŠANJE
Diferenciacija je vsak proces, pri katerem iz posamezne homogene magme nastane več kemično
različnih magmatskih kamnin. Najpomembnejši proces diferenciacije je frakcionirana kristalizacija,
manj pomembna procesa sta ''liquid immiscibility'' (pri katerem se taline ne mešajo) in prenos plinov.
Minerali iz taline ne kristalijo sočasno. Navadno se najprej izloči en mineral, z nadaljnjim ohlajanjem
magme se izloči naslednji in tako naprej. Prvi minerali, ki se izločijo iz silikatnih talin, reagirajo s
112
talino, katere sestava se stalno spreminja (proti invariantni točki) in se s tem uravnotežuje. Temu
procesu pravimo ravnotežna kristalizacija ali kristalizacija pri ravnotežnih pogojih. Procesu, ko
izločeni kristali delno ali v celoti ne morejo več reagirati s talino, pa petrologi pravijo frakcionirana
kristalizacija. Tedaj pride do magmatske diferenciacije in sestava rezidualne taline je povsem
drugačna od tiste, ki bi nastala pri ravnotežni kristalizaciji.
65. VPRAŠANJE
Leva stran je sestavljena iz številnih mineralov, ki se med seboj razlikujejo tako po sestavi kot po
teksturi in tvorijo diskontinuiran reakcijski niz. Feromagnezijevi temni minerali tvorijo
diskontinuiran reakcijski niz, začenši z olivinom. Talina reagira z olivinom z nastankom piroksenov,
iz piroksena nastane pri reakciji amfibol in iz amfibolov nato biotit. Med amfibolom in biotitom ne
obstaja trdna raztopina, tako kot je to pri plagioklazih. Do reakcij med kristali in raztopino prihaja
med ohlajanjem le v posameznih delih magme. Minerali v zgornjem reakcijskem nizu so
karakteristični za bazalte in kristalijo pri visokih temperaturah. Minerali v spodnjem delu reakcijskega
niza pa kristalijo pri nižjih temperaturah. Minerali, ki so karakteristični za granit, se pojavijo v
spodnjem delu niza in imajo tudi najnižjo temperaturo kristalizacije.
Alkalni glinenci tvorijo drug kontinuiran reakcijski niz od kalijevih k natrijevim členom. V spodnjem
koncu se združi z nizom plagioklazov. S posplošenjem tega načela je uspelo dobiti vpogled v
mehanizem kristalizacije naravnih magm. Grobo rečeno bi lahko delili glavne minerale magmatskih
kamnin v tri skupine: 1. temni minerali, 2. plagioklazi in 3. alkalni glinenci.
Ugotovljeno je sledeče:
1. Feromagnezijevi temni minerali tvorijo diskontinuiran reakcijski niz, začenši z olivinom. Talina
reagira z olivinom z nastankom piroksenov, iz piroksena nastane pri reakciji amfibol in iz amfibolov
nato biotit.
113
2. Plagioklazi tvorijo kontinuiran niz od kalcijevih k natrijevim členom, pri čemer so spremembe
neskončno majhne. To sta dva znana niza Bowena.
3. Alkalni glinenci tvorijo drug kontinuiran reakcijski niz od kalijevih k natrijevim členom. V
spodnjem koncu se združi z nizom plagioklazov.
Slika 73. Sistem kompleksne magme, sestavljen iz treh območij mnogokomponentnih prostorov (Bowenovi
reakcijski nizi).
Sistem kompleksne magme si torej lahko predstavljamo, kot da je sestavljen iz treh območij
mnogokomponentnih prostorov, ki ustrezajo kristalizaciji členov za vsakega od teh nizov. Med nizi
je morda evtektičen odnos v toliko, da prisotnost člena enega niza znižuje "tališče" člena drugega
niza. Vendar se tu analogija z evtektično kristalizacijo konča, ker v teh nizih ni evtektične točke, kjer
bi nastala končna strditev.
Minerali imajo reakcijski odnos v primerjavi z magmo; vsak izločen mineral teži k temu, da bi se
spremenil v naslednji člen v reakcijskem nizu. Te spremembe povzroči reakcija z magmo. V skladu
s pogoji reakcije se magma popolnoma porabi, včasih prej, včasih pozneje in šele takrat je strjevanje
končano.
66. VPRAŠANJE
Pri kristalizaciji magme je težnja, da se ohranja ravnotežje med tekočo in trdo fazo. Da bi se to
ravnotežje obdržalo, prej nastali kristali reagirajo s talino in sproti prilagajajo svojo sestavo sestavi
taline (primer: plagioklazi). Ta mehanizem ima za posledico nastanek kontinuiranega reakcijskega
niza mineralov. Kristali plagioklazov med kristalizacijo kontinuirano reagirajo s talino in pri tem
spreminjajo svojo sestavo od CaAl2Si2O8 proti NaAlSi3O8 (od bitownita → labradorita → andezina
→ oligoklaza → proti albitu). Drug način kristalizacije, ki je značilen za nekatere feromagnezijeve
minerale, ti namreč pri nižji temperaturi reagirajo s preostankom taline, bogate s kremenico, pri čemer
nastane nov mineral, ima za posledico diskontinuiran reakcijski niz mineralov (primer: olivin –
pirokseni). Talina reagira z olivinom z nastankom piroksenov, iz piroksena nastane pri reakciji
amfibol in iz amfibolov nato biotit. Med amfibolom in biotitom ne obstaja trdna raztopina, tako kot
je to pri plagioklazih. Do reakcij med kristali in raztopino prihaja med ohlajanjem le v posameznih
delih magme.
114
Slika 74. Bowenov reakcijski niz.
67. VPRAŠANJE
Diferenciacija magme
Diferenciacija magme vključuje vse procese, pri katerih se prvobitna homogena matična magma
cepi v različne dele, ki končno tvorijo kamnine različne sestave.
Diferenciacijski procesi so v naravi zelo važni, ker le z njihovo pomočjo lahko pojasnjujemo izredno
pestrost kamnin ob nastopanju le nekaterih večjih magmatskih enot ali celo le ob dveh prvotnih
magmah. Ti procesi vodijo razen tega tudi do nastanka važnih rudnih nahajališč. Zbirni pojem vseh
teh procesov je diferenciacija magme.
Procese diferenciacije lahko delimo grobo v dve skupini z ozirom na to, ali so se vršili za časa gibanja
magmatskih mas ali med mirovanjem magme nekje v zemeljski skorji. V prvem primeru so glavni
faktorji, ki povzročijo cepljenje magme v razne produkte, spremembe tlaka in temperature pri
dviganju magme v zgornje dele zemeljske skorje. Vendar pa lahko vodi do ločenja taline od trdne
fraze že tudi samo gibanje v magmatskem ognjišču. Ker je pri teh diferenciacijskih procesih važno
gibanje, imenujemo diferenciacijo te vrste kinetična diferenciacija. V drugem primeru se vrši
diferenciacija magme na enem mestu in sicer zaradi padanja temperature pri ohlajanju. Spremembe
tlaka so v istem nivoju relativno majhne. Ker se diferenciacija v tem primeru vrši med mirovanjem,
jo imenujemo statična diferenciacija.
Primer kinetične diferenciacije vidimo v ljubotenskem peridotitnem masivu Raduše, ko žile gabrske (dialag + labradorit)
sestave, piroksenitske sestave (kamnine iz samega piroksena ali celo anortozitske sestave (kamnine iz skoraj samih
bazičnih glinencev) sekajo peridotite, sestavljene le iz olivina in majhnih količin piroksena. Ločenje teh kislih talin, ki so
dale žilnine iz deloma že otrdele bazične magme, se je izvršilo med gibanjem preostalih talin.
Primeri statične diferenciacije so mnogo bolj redki od primerov kinetične diferenciacije. Za tvorjenje statičnih
diferenciatov, ki so ostali na mestu in so med seboj vezani s prehodi, je bila namreč potrebna zelo dolga doba ohlajanja,
počasen padec temperature, odsotnost kakršnihkoli zunanjih tlakov, ki bi povzročali ponovno gibanje magme in končno
majhna žilavost taline. Prav zato so primeri statične diferenciacije bolj redki v kislih magmatskih kamninah, medtem ko
so nekoliko bolj pogosti primeri za bazične magme. Klasičen primer statične diferenciacije nastopa v Bushveldskem
masivu bazičnih kamnin in ultrabazičnih kamnin. Kristalizacija kamnin je tekla izredno počasi in zato so nastajali
vodoravni pasovi kromita, olivina, zmesi olivina in piroksena, piroksena in plagioklaza itd. Ti pasovi so med seboj vezani
s prehodi, so debeli po več sto metrov in se vlečejo na razdalje po več deset kilometrov.
115
Statična diferenciacija lahko da različne produkte, kot kinetična.
67.2. Kateri faktorji vodijo do ločenja magme ali do nastanka različnih kamnin iz
iste magmatske mase?
Posamezni faktorji, ki vodijo do ločenja magme ali do nastanka različnih kamnin iz iste magmatske
mase so naslednji:
4. diferenciacija s termodifuzijo in
Ker prihaja pri teh procesih do spremembe prvotne sestave magme, so za ugotavljanje njene primarne
sestave posebno važni pasovi naglega ohlajanja nasproti okolnim kamninam - zamrznjeni robovi.
Zaradi dotika s še hladno okolno kamnino, se magmatska masa pogosto na obodu z okolno kamnino
hitro strdi še pred začetkom diferenciacijskih procesov. Ti pasovi naglega ohlajanja nam kažejo prvič
kemično sestavo prvotno vtisnjene magme, drugič pa tudi stopnjo kristalizacije magme v trenutkih
iztiskavanja. Zaradi naglega ohlajanja se talina v tem primeru strdi navadno le v drobno kristalasto
maso. Pogosto pa ti pasovi naglega ohlajanja prikazujejo kamnine holokristalne porfirske strukture s
fenokristali nekih mineralov. Pojav fenokristalov, ki se vsekakor niso mogli tvoriti na tem mestu,
dokazujejo, da je magma kristalizirala deloma že preden je prišla na to mesto. Značilno je, da je
količina fenokristalov v pasovih naglega ohlajanja kislih magmatskih kamnin navadno precejšnja, v
pasovih naglega ohlajanja po obodih masivov bazičnih kamnin pa je navadno majhna, včasih pa jih
sploh ni. Ti podatki nam kažejo, da so kisle magmatske kamnine navadno delno kristalizirale že pred
vtiskavanjem, pri bazičnih pa to ni bilo nujno.
68. VPRAŠANJE
Diferenciacija magme
68.1. Kaj veš o ločenju v tekočem stanju zaradi omejene možnosti mešanja?
Dve tekočini se pri ohlajanju cepita v dve različni tekočini, ki se med seboj ne moreta več raztapljati.
Pojav se imenuje likvacija. Likvacija je bila verjetno učinkovito sredstvo pri ločenju sulfidne taline
iz silikatne taline. Že v zgodnji fazi magmatskega razvoja pade pri ohlajanju sposobnost silikatne
taline za raztapljanje sulfidne taline in se je ta morala iz nje izločiti. Zaradi večje specifične teže se
je pogreznila na dno magmatskega bazena. Smatrajo, da so na ta način nastala "magmatska" sulfidna
rudišča. Vendar pa nam laboratorijski poizkusi kažejo izkušnjo iz ponašanja žlinder v visokih pečeh
in pregled zloga kamnin samih, da se silikatne taline podobne magmatskim kamninam večino, če ne
vseh znanih vrst pri magmatskih temperaturah lahko mešajo med seboj v vseh razmerjih. Mehanizem
likvacije je torej za proces diferenciacije magme praktično neuporaben. Možna izjema je razvoj votlin
(amigdal) v bazičnih lavah, ki so bogate z železom in kremenico (zelen kalcedon, karbonati, itd.).
116
69. VPRAŠANJE
Diferenciacija magme
117
Slika 77. Trokomponentni diagram kristaljenja
sistema albit – anortit – diopsid; talina je v polju
izločanja diopsida med točko X in Y.
Mg - Fe minerali alkalni
Magma plagioklazi kremen
feromegnezijski glinenci
alkalni
kisla amfibol biotit kisli kremen
glinenci
alkalni
ultrakisla kremen
glinenci
118
70. VPRAŠANJE
Diferenciacija magme
Pri tem se mineral ponaša v magmatski masi v skladu s Stokosovim zakonom. Ta pravi, da se majhna
kapljica polmera r in gostote d v sredstvu z gostoto d΄ in viskoznostjo η pod vplivom težnostne sile
zemlje pogreza ali pa dviga s hitrostjo
2 r 2 ( d d )
v g
9
Stokosov zakon velja seveda za telesca manjša od 0,005 cm, ki so pravilne krogle. V naravi pa
pravilnih krogel ni in se posamezni kristali le bolj ali manj pokoravajo temu zakonu. Izometrični
kristali se najbolj približujejo Stokosovim pogojem in padajo skoro z računsko hitrostjo. Stebričasti
kristali se pogrezajo počasneje, ploščati pa še bolj počasi. Po sposobnosti pogrezanja ali dviganja v
magmi lahko torej ločimo, pri upoštevanju habitusa posazmenih kristalov, naslednji vrstni red:
magnetit sljude
kremen pirokseni amfiboli
kromit glinenci
Razlike v gostoti med posameznimi minerali pri tem niso tako važne, ker so taline, iz katerih
kristalizirajo gostejši kristali gostejše, taline pa, iz katerih kristalizirajo redkejši kristali, tudi same
redkejše. Razlika v gostoti taline in kristalov je torej v obeh primerih približno enaka. Mnogo važnejša
je žilavost taline, ki je pri kislih magmah mnogo večja. Zato tudi kristali, ki se izločajo iz kislejših
magm, (biotit, kisli plagioklazi, deloma amfiboli) ne kažejo večje koncentracije v nižjih ali višjih
delih magmatske mase. Minerali pa, ki se izločajo iz bazičnih magm (magnetit, kromit, olivin), se
včasih močno koncentrirajo v globljih magmatskih delih.
Vsekakor omogočajo frakcionirano kristalizacijo in počasno tonjenje enih in dviganje drugih mineralov v magmi in
njihovo koncentracijo v njenih spodnjih, oziroma zgornjih delih, posebno ugodni pogoji. Ohlajanje mora biti počasno,
tako da ni preveč kristalov in da ne nastopi hitro povečanje žilavosti taline. Med ohlajanjem tudi ne smejo nastopati neki
tlaki, ker bi se v takem primeru magma vzburkala, nastali bi tokovi, kar vse lahko deluje tudi nasprotno diferenciaciji.
Delovanje tlaka povzroča razen tega tudi druge vrste diferenciacije.
Kristali, ki so se pogreznili v globlje magmatske dele, so tam lahko ponovno resorbirani, kar lahko
dovede do večje bazičnosti teh delov magmatske mase. Na ta način lahko nastane celo večja razlika
v sestavi taline posameznih delov iste magmatske mase. Iz omenjenih razlogov najdemo torej
najlepše primere gravitacijske diferenciacije v bazičnih in ultrabazičnih kamninah, ki so se počasi
ohlajale. V kislih kamninah so taki primeri izredno redki.
Lep primer gravitacijske kristalizacijske diferenciacije imamo v Bushveldu, razen tega pa tudi v lopolitu Sudburyja, kjer
nastopajo noriti (vrste gabra), dioriti in graniti kot produkti diferenciacije iste magmatske mase.
119
71. VPRAŠANJE
Diferenciacija magme
Diferenciacija z iztiskanjem
preostale taline je važen način
diferenciacije bazičnih in kislih
komponent. V teku kristalizacije neke
taline pogosto delujejo zunanji tlaki. V
kolikor je talina pred tem kristalizirala
v znatni meri, tako da predstavlja
magmatska masa zmes velikega števila
kristaliziranih mineralov, med katerimi
nastopa včasih še precejšnja količina
magmatske taline, tedaj pri delovanju
močnih tlakov lahko nastopi iztiskanje
tega preostanka. Ker je ostanek taline
vedno najkislejši del magme, se na ta
način ločijo znatne količine kislih
Slika 78. Shematski prikaz diferenciacije z iztiskanjem
magmatskih mas, ki lahko kristalizirajo preostankov taline pri gubanju neke serije, v kateri nastopajo
v bližini, hkrati pa postane del mase, ki delno kristalizirane magmatske mase. Gravitacija deluje na
je ostala na mestu, precej bolj bazičen. koncentracijo že kristaliziranih bolj bazičnih mineralov v dnu
sinklinale, tako daje preostala talina, iztisnjena v višje teme
antiklinale.
V kolikor je ostanek taline manj
viskozen, bo njegovo gibanje in iztiskanje iz zmesi in taline lažje. Ker so kisle taline vedno precej
žilave oziroma viskozne, omogoči njihovo večjo gibljivost edino večja vsebina lahkohlapnih
komponent.
1. V kolikor je imela magmatska masa obliko silla, nastopi pri gubanju krovnine in talnine
mečkanje delov magmatske mase, ki nastopajo na bokih antiklinale in sinklinale. Preostanek
taline se zaradi tega, ker je lažji, iztiska v teme antiklinale. V tem primeru nastopajo prehodi
med kamnino, nastalo iz kisle iztisnjene taline in kamnino, ki je nastala iz bazične preostale
mase.
2. Preostanek taline je lahko iztisnjen v že strjene dele iste magmatske mase v obliki večjih ali
manjših žil ali nepravilnih teles. V tem primeru ni prehoda med kamnino, nastalo iz preostale
taline in alkalne kamnine.
3. Ostanek taline je lahko iztisnjen in vtisnjen nekoliko dalj v sosedne kamnine. Na ta način so
nastale nekatere mase anortozita z iztiskavanjem saličnega dela taline iz neke deloma strjene
gabrske mase (gabro je zgrajen iz piroksenov in bazičnih plagioklazov, anortozit pa le iz
bazičnih plagioklazov). Kamnina, ki je nastala na ta način, navadno niti ni v kontaktu z
matično kamnino.
120
72. VPRAŠANJE
Diferenciacija magme
73. VPRAŠANJE
Magmatski nizi
Z diferenciacijskimi procesi nastajajo iz ene skupne primarne ali osnovne magme bazaltske gabroidne
sestave, delne magme različne sestave, odnosno različne kamnine. Potek diferenciacije, kakor tudi
značaj produktov odvisi od vrste faktorjev. Najmanjša porušitev ravnotežja med strjevanjem magme
(nepopolne resorpcije prej izločenih mineralov, različna vsebina vode itd.) močno vpliva na potek
diferenciacije in na značaj produktov, ki jih daje diferenciacija neke magme. Vendar lahko ločimo v
odvisnosti od vsebine lahkohlapnih komponent tri skupine, odnosno tri nize produktov, ki jih daje
bazaltoidna magma. Eden od teh nizev nastaja z diferenciacijo bazaltoidne magme z umerjene,
normalne vsebine vode, drugi z diferenciacijo bazaltoidne magme, bogate z lahkohlapnimiivimi
komponentami, predvsem z vodo in tretji niz nastane z diferenciacijo bazaltoidne magme, ki ne
vsebuje skoraj nič lahkohlapnih komponent. Prvi od teh treh diferenciacijskih nizev imenujemo niz
normalnih magm, drugi niz vlažnih magm in tretji niz suhih magm.
121
73.2. Kaj veš o diferenciacijskem nizu normalnih bazaltnih magm (skica + razlaga)?
Tabela 9. Diferenciacijski niz normalnih bazaltoidnih magm.
Diferenciacijski niz normalnih bazaltoidnih magm. Pri ohlajanju bazaltske magme se izločijo iz
nje v likvidno magmatski fazi najprej sulfidi, ker se pri padcu temperature njihova raztopnost v
silikatni magmi močno zmanjša. Te izločene kapljice staljenega železovega), nikljevega in
bakrovega sulfida so precej težje od silikatne taline in se pod vplivom gravitacije zemlje pogrezajo
v najgloblje dele magmatske mase ter se koncentrirajo na njenem dnu. To je prikazano v naši shemi
tako, da je težnja k pogrezanju označena s puščico, usmerjeno navzdol, težnja k dviganju pa s puščico,
usmerjeno navzgor. Po izločanju sulfidne taline začnejo kristalizirati iz magme prvi minerali. To so
oksidi železa, kroma in titana - magnetit, kromit, titanomagnetit in ilmenit. Vsi ti sestavni delci so
težji od silikatne preostale taline in se pogrezajo v nižje dele magmatske mase.
Šele po izločanju teh oksidov se začnejo izločati silikati, in sicer kristalizira najprej olivin, nato se
pričnejo izločati pirokseni - najprej rombični, nato pa monoklinski. Vsi ti sestavni delci so težji od
taline in kažejo težnjo k pogrezanju v globlje dele magmatske mase.
Hkrati z izločanjem rombičnih piroksenov se pričnejo izločati prvi salični minerali, najprej bitovnit,
nato pa labradorit. Ti plagioklazi so pa specifično lažji od preostale taline in težijo k temu, da bi se
dvigali v magmatski masi v njene zgornje dele.
Zaradi izločanja omenjenih mineralov je preostala talina postala revnejša z železom, magnezijem,
kalcijem, povečala pa se je količina silicija.
Ker je preostanek po kemični sestavi postal bolj kisel od začetne taline, ne ustreza več gabrski (ali
bazaltni) magmi, temveč dioritni. V kolikor je ta ostanek nekam intrudiral, je kristaliziral kot diorit.
Iz novo nastale dioritne magme kristalizirajo od femičnih mineralov monoklinski pirokseni, nato pa
rogovača. Obadva minerala sta specifično težja od magme dioritskega sestava in se skušata
pogrezniti v spodnje dele magmatske mase. Od saličnih mineralov kristalizirajo iz dioritske magme
še dalje plagioklazi, najprej andezin in nato oligoklaz. Ti plagioklazi so specifično lažji od taline in
skušajo splavati v zgornje dele magmatske mase.
Zaradi kristalizacije piroksena, amfibola, andezina in oligoklaza je postala preostala talina še bolj
kisla in ustreza že granitski magmi.
122
Iz granitske magme kristalizira kot temen sestavni del biotit, ki se skuša pogrezniti navzdol. Od
saličnih specifično lažjih sestavnih delov, ki se skušajo dvigniti v zgornje dele magmatske mase,
kristalizira najprej oligoklaz, nato albit, s katerim kristalizira hkrati alkalni glinenec in nato kremen.
Končno nastopi z reagiranjem kalijevega glinenca in preostale taline tvorjenje muskovita.
Pri teh procesih je postajala magma vse bolj bogata z lahkohlapnimi komponentami in so zato med
femičnimi minerali kristalizirali najprej silikati brez vode (olivin, piroksen), nato amfiboli, ki imajo
malo vode, končno pa biotit (med saličnimi minerali pa muskovit), ki ima mnogo vode.
Po izločanju vseh teh mineralov je preostala talina postala tako bogata z vodo, da ne ustreza več
magmi, temveč talini s posebnimi lastnostmi - t.j. pegmatitski talini. Pegmatitska talina preide
polagoma, ko odda težkohlapne komponente, ko se dovolj ohladi v pnevmatolitsko in končno
hidrotermalno raztopino.
74. VPRAŠANJE
Magmatski nizi
Z diferenciacijskimi procesi nastajajo iz ene skupne primarne ali osnovne magme bazaltske gabroidne
sestave, delne magme različnih sestav, odnosno različne kamnine. Potek diferenciacije, kakor tudi
značaj produktov odvisi od vrste faktorjev. Najmanjša porušitev ravnotežja med strjevanjem magme
(nepopolne resorpcije prej izločenih mineralov, različna vsebina vode itd.) močno vpliva na potek
diferenciacije in na značaj produktov, ki jih daje diferenciacija neke magme. Vendar lahko ločimo v
odvisnosti od vsebine lahkohlapnih komponent tri skupine, odnosno tri nize produktov, ki jih daje
bazaltoidna magma. Eden od teh nizev nastaja z diferenciacijo bazaltoidne magme z umerjene,
normalne vsebine vode, drugi z diferenciacijo bazaltoidne magme, bogate z lahkohlapnimiivimi
komponentami, predvsem z vodo in tretji niz nastane z diferenciacijo bazaltoidne magme, ki ne
vsebuje skoraj nič lahkohlapnih komponent. Prvi od teh treh diferenciacijskih nizev imenujemo niz
normalnih magm, drugi niz vlažnih magm in tretji niz suhih magm.
74.2. Kaj veš o diferenciacijskem nizu mokrih bazaltoidnih magm (skica + razlaga)?
Tabela 10. Diferenciacijski niz mokrih bazaltoidnih magm.
123
Glavna razlika v tej shemi, če jo primerjamo s shemo diferenciacijskega niza normalnih
bazaltoidnih magm je zgodnje in obilno izločanje biotita. Siromašnost ali celo odsotnost
kalijevega glinenca je vzročno povezana z bogastvom biotita. Zgodaj nastali biotit je namreč
uporabil toliko kalija iz magme, da ga ni več preostalo za tvorjenje kalijevega glinenca v
poznejših fazah razvoja. Zgodnje tvorjenje biotita je popolnoma nedvomno posledica velike
vsebine vode v magmi.
Od kod pa je prišla voda? Ti diferenciacijski nizi kamnin so se razvijali v nagubanih gorskih verigah
geosinklinal, kjer so nastopale velike količine sedimentov, bogatih z vodo. Zelo je verjetno, da je
magma tu vsrkala vase večje količine vode. Sedimenti v geosinklinalah vsebujejo razen vode običajno
tudi precej aluminija, kremenice, ki jih je magma pri intruziji tudi verjetno nekoliko vsrkala.
V razvoju diferenciacije nimamo več granitske magme, temveč magme, ki ustreza trondhjemitni
kamnini (kamnina iz kislih plagioklazov, kremena in biotita).
Ker je biotit značilen mineral za vse kamnine tega diferenciacijskega niza, ga pogosto imenujemo
biotitski niz magm.
75. VPRAŠANJE
Magmatski nizi
Z diferenciacijskimi procesi nastajajo iz ene skupne primarne ali osnovne magme bazaltske gabroidne
sestave, delne magme različnih sestav, odnosno različne kamnine. Potek diferenciacije, kakor tudi
značaj produktov odvisi od vrste faktorjev. Najmanjša porušitev ravnotežja med strjevanjem magme
(nepopolne resorpcije prej izločenih mineralov, različna vsebina vode itd.) močno vpliva na potek
diferenciacije in na značaj produktov, ki jih daje diferenciacija neke magme. Vendar lahko ločimo v
odvisnosti od vsebine lahkohlapnih komponent tri skupine, odnosno tri nize produktov, ki jih daje
bazaltoidna magma. Eden od teh nizev nastaja z diferenciacijo bazaltoidne magme z umerjene,
normalne vsebine vode, drugi z diferenciacijo bazaltoidne magme, bogate z lahkohlapnimiivimi
komponentami, predvsem z vodo in tretji niz nastane z diferenciacijo bazaltoidne magme, ki ne
vsebuje skoraj nič lahkohlapnih komponent. Prvi od teh treh diferenciacijskih nizev imenujemo niz
normalnih magm, drugi niz vlažnih magm in tretji niz suhih magm.
124
75.2. Kaj veš o diferenciacijskem nizu suhih bazaltoidnih magm (skica + razlaga)?
Tabela 11. Diferenciacijski niz suhih bazaltoidnih magm.
Pri diferenciaciji bazaltoidne magme, ki ne vsebuje vode ali pa vsebuje le majhne količine
lahkohlapnih snovi, nastopa tudi nekoliko drugačen način poteka diferenciacije, kot v
normalnem nizu. V shemi takoj opazimo, da biotita in rogovače ni ali pa sta skoraj popolnoma
odsotna. Piroksenski minerali (diopsid in hipersten) se izločajo še v poznih granitskih frakcijah,
izločanje kalijevih glinencev pa se začenja že v zgodnjih fazah. Potek kristalizacije plagioklaza
in kremena je v magmah tega niza enak, kakor tudi v normalnem nizu.
Način kristalizacije zlahka razložimo z nenavadno majhno vsebino vode v magmi, kar je preprečilo
razvoj biotita. Ta vrsta kamnin dejansko nastopa običajno pri intruzijah v stare granite ali pa že
popolnoma suhe gnajse, torej v zelo z vodo siromašni okolici. Vprašanje je seveda, če je tako zgoden
razvoj K-glinencev izključno posledica "suhe" magme ali tudi posledica resorpcije kalija iz okolnih
granitov in gnajsov. Ta niz imenujemo pogosto po značilnih magmah tudi noritsko čarnokitski niz
magm.
Vidimo torej, da imamo v glavnem tri značilne diferenciacijske nize bazaltoidne magme v odvisnosti od vsebine
lahkohlapnih komponent. V odvisnosti od geoloških pogojev pa se časovno in krajevno ti tipi lahko spreminjajo v druge
tipe. Mnogokrat vidimo, da se na istem mestu razvijajo v različnih geoloških pogojih zelo različne kamnine. Jasno je, da
se tudi v različnih delih zemeljske skorje razvijajo podobne kamnine, kot odsev podobnih geoloških pogojev.
Norit – vrsta gabra, sestavljena iz bazičnih plagioklazov, rombičnih piroksenov, z ali brez olivina. Mangerit – vrsta
diorita, sestavljena iz srednjih plagioklazov, hiperstena, avgita in K – glinencev. Čarnokit – vrsta granita, sestavljena iz
K – glinenca malo kislih plagioklazov, kremena, hiperstena, včasih avgita.
76. VPRAŠANJE
125
Razdelitev žilnin
Že prej smo videli, da med žilninami nastopata dve skupini: kamnine, ki se po mineralni sestavi in
kemizmu ne razlikujejo od matičnega plutona in kamnine, ki se razlikujejo od njih. Prvo skupino smo
imenovali ašiste - nerazcepljene, drugo vrsto pa diašiste - odcepljene. Obe vrsti kamnin sta v
nedvomni genetski zvezi z matičnim plutonom.
Med diašistnimi žilninami nastopajo ene, ki so bolj bogate s kremenico in alkalnimi alumosilikati od
matičnega plutona. Pravimo, da so bolj levkokratne. Imamo dalje žilnine, ki imajo več femičnih
mineralov od matičnega masiva in pravimo, da so bolj melanokratne od njega. Melanokratni značaj
se kaže pogosto v tem, da nastopajo v porfirski strukturi pogosto kot vtrošniki barvni minerali,
navadno rogovača in sljude, pa tudi avgit in olivin. Te vrste kamnin imajo prav zato poseben naziv:
lamprofiri (blesteč, temen - lampros). Drugo skupino levkokratnih žilnin, skoraj brez barvnih
mineralov, združujejo v skupino aplitov (haploos - preprost).
Apliti in lamprofiri so torej produkti cepitve magme, ki se je izvršila že po nastanku masivne matične
kamnine. Po sestavi se medsebojno tako rekoč dopolnjujejo. Končno predstavljajo diferenciate
magmatskih mas tudi pegmatiti, ki so po mineralnem sestavu blizu aplitom.
Pegmatiti so debelozrnate kamnine, ki nastopajo v obliki žil, leč in gnezd. Njihovi glavni minerali
so predvsem salični minerali (alkalni glinenci, kremen), dalje muskovit. Navadno so bogati z
minerali, ki vsebujejo lahkohlapne snovi (vodo, fluor, klor itd.), včasih vsebujejo spojine redkih prvin.
Pri nastajanju pegmatitov so torej nedvomno delovale likvidne magmatske in pnevmatolitske
komponente.
Velikost zrn v pegmatitih znaša običajno 1 do 3 cm. V nekaterih pegmatitih pa so našli že tudi kristale velikosti do 16 m.
Tudi ta velikost mineralov v pegmatitih govori o velikem bogastvu lahkohlapnih komponent v talini, iz katere so nastali,
odnosno na zelo majhno žilavost te taline.
Po mišljenju Fersmana je po kristalizaciji glavne mase silikatnih mineralov preostala talina močno obogatena z
lahkohlapnimi komponentami v nadkritičnem stanju. Zaradi zelo velikega notranjega tlaka in majhne žilavosti so se te
preostale taline zlahka vtiskale v najmanjše proste odprtine. Ker so se odprtine pri tem razširile, se je raztopnost taline pri
prehodu v stanje pregrete pare močno znižala in nastopila je burna kristalizacija. Zaradi majhne žilavosti so se pri tem
razvijali veliki kristali. Po mnenju Zavarickega pa predstavljajo pegmatiti v svoji osnovi matično kamnino, ki je
prekristalizirala pod vplivom preostalih pnevmatolitskih plinskih raztopin. Take matične kamnine so lahko graniti, apliti,
sieniti itd. Te raztopine so obogatile prekristalizirano kamnino s pnevmatolitskimi minerali. Pri tem nastajajo turmalin,
beril, flogopit, spodumen itd.
Apliti so nastajali hkrati s pegmatiti, vendar so drobnozrnati. Navadno so celo nekoliko bolj
drobnozrnati od kamnine matičnega masiva. Sestavljeni so skoraj izključno od svetlo obarvanih
mineralov (alkalnih glinencev, kremena), ki so večinoma enake ali pa sorodne sestave, kakor minerali
z njimi zvezanega plutona. Vsebujejo tudi majhne količine muskovita, redko biotita in
pnevmatolitskih mineralov. Včasih nastopajo skupaj s pegmatiti, včasih so mlajši, včasih pa starejši
od njih. Včasih tudi prehajajo v pegmatite. Apliti so najbolj pogosto v zvezi z graniti, lahko pa so tudi
nastali iz drugih globočnin. Razlikujemo torej dioritske aplite, sienitske aplite, če so v zvezi z dioriti
ali sieniti.
126
Lamprofiri so magmatske žilnine, ki spremljajo razne globočnine, najbolj pogosto spremljajo
granite, sienite in granodiorite. Nastali so z diferenciacijo magme, ki je dala te globočnine.
Lamprofiri so vedno mnogo bolj bogati z barvnimi minerali od ustreznih globočnin (navadno nastopa
najmanj 30 % barvnih mineralov). V sestavi lamprofirov nastopajo glinenci, včasih glinenčni
nadomestki in barvni minerali, ki jih predstavljajo biotit, rogovača, pirokseni in včasih olivin. Barve
so sive do črne. Imajo porfirsko, včasih tudi mandljasto teksturo. Nastajali so hkrati ali pa celo
pozneje od pegmatitov.
77. VPRAŠANJE
Razdelitev žilnin
Pegmatiti so debelozrnate ali celo zelo debelozrnate pestre kamnine, ki tvorijo nepravilne dajke, žile
in leče. Najdemo jih v obrobnih delih batolitov in v njihovih prikamninah, pa tudi v metamorfnih
kamninah. Gradijo jih predvsem kremen, glinenci in sljude, večkrat pa so prisotni tudi drugi minerali.
Iz pegmatitov pridobivamo predvsem sljude, glinence ter minerale, ki vsebujejo litij, berilij, cirkonij,
hafnij, niobij tantal in rubidij, nadalje minerale, ki vsebujejo redke zemlje, pa tudi drage in poldrage
kamne.
Pegmatiti so nastali pri večjih tlakih v globinah 1000 do 10.000 m ter pri temperaturah, ki so se gibale
v glavnem med 450 °C in 600 °C. Večina raziskovalcev sodi, da gre za dve skupini pegmatitov: za
pegmatite, ki so neposredno povezani z določeno magmatsko aktivnostjo ter pegmatite, ki so nastali
pri procesih regionalne metamorfoze. Slednji so kristalizirali v metamorfnih kamninah v začetku
palingeneze, ko sta naraščajoči tlak in temperatura povzročila mobilnost nekaterih komponent
metamorfnih kamnin. Torej ločimo:
2. pegmatite, nastale pri procesih regionalne metamorfoze, ki jih uvrščamo med enostavne
pegmatite. Za njih je značilno, da praktično vsebujejo le glinence in sljude.
1. pegmatite nastale pri kristalizaciji pegmatitne magme in so pretrpeli bolj ali manj izrazito
rekristalizacijo
in
127
2. hibridni različki, pri katerih so igrali pomembno vlogo procesi asimilacije, ki so potekali pri
reakciji pegmatitne magme s prikamnino.
in
Glavni minerali v pegmatitih, ki so povezani z granitno magmo so navadno: kremen, glinenci, sljude,
litijevi minerali, berilijevi minerali, torijevi minerali, niobijevi in tantalovi minerali, dragi in poldragi
kamni - beril, smaragd, akvamarin, topaz, turmalin, granat in ametist, pa tudi kasiterit, volframit,
uraninit, zlato in grafit.
128
Slika 79. Levo diagram temperature - koncentracija, desno pa diagram temperatura - tlak dvokomponentnega
sistema z lahkohlapno komponento A ter težkohlapno komponento B (Po Niggliju).
V primeru kompleksne silikatne taline se izločajo med a in b1 razni silikati - gre za likvidno
magmatsko fazo. Od b1 do b2 se naglo izloča komponenta B in skokovito narašča količina
komponente A. Kmalu za b2 je praktično izločena že skoraj vsa komponenta B. V temperaturnem
intervalu od t2 do t3 se je sestava preostale taline, oziroma raztopine bistveno spremenile in sicer od
X2 do X3. V tej pegmatitski fazi nastajajo silikati, ki vsebujejo v večji ali manjši meri tudi lahkohlapne
komponente ter kremen in glinenci. Zaradi ugodnih pogojev kristalizacije zrastejo velika in celo zelo
velika zrna (tudi lepo razviti kristali). Zaradi evtektične kristalizacije kažejo ti minerali evtektične
strukture, predvsem grafično, pismenkasto ter mirmekitsko.
Krivulja izločanja se nato od b2 naglo povije do c, ko je dosežena temperatura 375 °C. Sedaj se izloča
komponenta B počasneje, pri tem pa vedno bolj prevladuje komponenta A. V tej pnevmatolitski fazi
kristalizirajo minerali iz nadkritičnega vodnega sistema. Z nadaljnjim ohlajevanjem pride sistem v
hidrotermalno fazo. Krivulja izločanja naglo pada proti komponenti A, ki jo doseže pri 50 °C do 100
°C. Iz hidrotermalnih raztopin se v posameznih temperaturnih območjih izločajo ustrezni minerali.
Opisani potek kristalizacije je možen le v idealnem primeru, ko je sistem ves čas pod dovolj visokim
zunanjim tlakom, ki mora biti vselej večji kakor notranji. V resnici kristalizacija omenjenega sistema
ne poteka tako idealno, predvsem zato, ker se pare izgubijo v razpokah prikamnine, kar ima za
posledico spreminjanje koncentracij v preostali talini. Toda če to zaradi poenostavitve razlage
prezremo in predpostavimo, da poteka kristalizacija komponente B vendarle idealno, potem lahko
tolmačimo diagram temperatura - tlak (Slika 79, desno) takole:
Po začetku kristalizacije komponente B (točka a) počasi narašča notranji tlak (napetost par), ker se
pač istočasno povečuje količina komponente A. Proti koncu likvidno magmatske faze in v začetku
pegmatitske faze (točka b1) se zaradi vse bolj naglega izločanja komponente B in istočasnega
povečanja količine komponente A notranji tlak skokovito poveča in je s padajočo temperaturo vse
večji. Naglo povečanje količine komponente A povečuje namreč notranji tlak močneje, kot pa se le
ta zaradi vse nižje temperature zmanjšuje. Notranji tlak doseže v pnevmatolitski fazi, med b2 in c svoj
maksimum, nakar se njegovo zmanjševanje podredi padajoči temperaturi, kar je posebno značilno za
hidrotermalno fazo.
129
78. VPRAŠANJE
130
Posebnost teh kamnin je, da tvorijo bolj ali manj izrazite okrogle in
eliptične, pa tudi obročaste intruzije. Ločimo rudišča, ki so nastala v
genetski zvezi z alkalno-ultramafičnimi kompleksi ter rudišča, ki so
povezana z alkalnimi kamninami, katerih najbolj značilni
predstavnik je nefelinov sienit. Ločimo rudišča povezana z 1.
alkalno-ultramafičnimi kompleksi (sestava kompleksov:
karbonatit, ijolit, urtit, jacupirangit ... alkalni sieniti, pirokseniti,
peridotiti) in rudišča, povezana z 2. nefelinovim sienitom.
2. nastanek z dotokom plinov (CO2, H2O, S, F, Cl, B), bogatih z omenjenimi komponentami v
mafično magmo,
131
Največ raziskovalcev je mnenja, da so karbonatiti nastali pri diferenciaciji alkalne magme.
Povezujejo jih z vdorom ultramafične magme, ki se je diferencirala preko ultramafičnih alkalnih
intruzij v alkalne kamnine, na koncu tega niza pa so nastali karbonatiti.
Dejstvo je namreč, da so karbonatiti genetsko povezani z alkalnimi kamninami, kot so npr. sieniti in
nefelinovi sieniti ter alkalnimi pirokseniti. Poleg tega pa karbonatiti ne tvorijo le magmatskih teles,
temveč gradijo tudi vulkane, izmed katerih nekateri tudi danes bruhajo karbonatitno lavo, bogato z
Na. Značilno je tudi to, da gradijo karbonatiti tudi piroklastične kamnine. Vse to dokazuje, da so
nastali najbolj verjetno iz magmatske karbonatne magme.
(apatit Ca5[(PO4)3/F], magnetit (Fe3+Fe2+)Fe3+O4, piroklor (Ca, Na)2(Nb, Ta)2O6(O, OH, F), bastnasit
Ce[F/CO3], kolumbit-niobit (Fe, Mn) (Nb, Ta)2O6, tantalit (Fe, Mn) (Ta, Ni)2 O6 monazit Ce [PO4],
uranotorit (Th, U) [SiO4], halkopirit Cu Fe S2 ... ).
V karbonatih so najpomembnejša tista rudišča, kjer pridobivajo apatit in magnetit oziroma vsaj enega
od obeh mineralov, nadalje rudišča, kjer kopljejo niobijevo rudo, rudo redkih zemelj ter bakrovo rudo.
Karbonatite so našli predvsem v Afriki, Severni in Južni Ameriki, Severni Evropi ter Aziji. Številni kompleksi so nastali
v predkambriju (Mountain Pasa v Kaliforniji, Loolekop, Spirekop in Magnet Heights v Transvaal - JAR ter Siilinjärvi in
Sokli na Finskem. Paleozojske starosti sta znana kompleksa Fen in Alnö na Švedskem. Največ pa jih je mezozojske
starosti, ali pa so še mlajši. Mednje uvrščamo Kaiserstuhl, Nemčija, ki je klasično nahajališče karbonatitov, karbonatitne
komplekse vzhodnoafriške province (Tanzanija, Uganda, Kenija, Mozambik - starost največ 150 m.l.), Karbonatitne
komplekse brazilske province (Sao Paulo, Minas Gerais, Santa Catarina), Kanadska provinca Monteregian in Karbonatitni
132
kompleksi v Rusiji (polotok Kola, kompleks
Gulinskij v Tamirju). Do sedaj so našli tudi dva
primera nahajališča karbonatitov na oceanskih otokih
(Zelenortski in Kanarski otoki).
133
Razmerje med karbonatiti in spremljajočimi
alkalnimi kamninami je zelo različno. Ponekod v
kompleksu prevladujejo karbonatiti, drugod alkalne
kamnine.
Fenitizacija je proces alkalne metasomatoze, pri katerem nastanejo v prikamnini kisle magmatske
kamnine, metamorfne kamnine - alkalni glinenci; egirin, alkalna rogovača ... sfen, apatit ... drugi
minerali. Debelina fenitove cone je nekaj 100 m.
obogatena osiromašena
80. PREBERI
Novejše geofizične, geološke in geokemične raziskave so pokazale, da gre za okrog šest velikih
litosferskih plošč (pacifiška, severnoameriška, južnoameriška, afriška, evrazijska in indijska)
ter več manjših, katere gradita v zgornjem delu oceanska in kontinentalna skorja v različnih
134
razmerjih, v spodnjem pa "spodnja litosfera", ki sestoji iz ultramafičnih kamnin. Plošče dosežejo
debelino do 100 km. Plošče vključujejo tudi del zgornjega plašča, ki ima zelo različno debelino.
Giblje se od le nekaj km v območjih razpiranja (srednjeoceanski hrbti) pa do preko 200 km pod
nekaterimi stabilnimi kontinentalnimi območji. Zaradi konvekcije, kot posledica plastičnega toka, se
plošče gibljejo po spodnji astenosferi. Ta proces je vse prej kot enostaven. Za tolmačenje njihovega
razvoja ima z ene strani velik pomen odkritje srednjoceanskih grebenov, z druge pa globokomorskih
jarkov. Grebeni oziroma srednjeoceanski hrbti so meje med ploščami, obenem pa tudi razpoke, ob
katerih prihaja iz zgornjega plašča magma. Konvekcijski pokrovi povzročijo, da se plošče ob
grebenih odmikajo, obenem pa zaradi stalnega dotoka magme tudi rastejo. Globokomorski jarki, ki
dosežejo globino celo več kakor 11 km, so nastali tam, kjer tone oceanska plošča pod kontinentalno
ploščo, ali pod drugo oceansko ploščo. Pri tonjenju - subdukciji v globje dele zgornjega plašča, se
oceanske plošče stalijo, ali kot tudi pravimo - konzumirajo.
Razporeditev vulkanske aktivnosti je danes vezana na meje glavnih tektonskih plošč, tako na cone
razpiranja, kot podrivanja. Razdelimo jih lahko na tri skupine: 1) vulkani oceanskih lokov in
kontinentalnih robov, 2) oceanskih bazenov in 3) kontinentov. Prva skupina predstavlja kar
tretjino vulkanske aktivnosti na Zemlji.
135
Po količini nastale magme so v sedanjem času najpomembnejša območja srednjeoceanskih hrbtov.
Diapirsko dviganje materiala zgornjega plašča inducira delno taljenje z adiabatsko dekompresijo in
proizvaja bazaltno magmo, ki se vtiska in izliva ter tako oblikuje oceansko skorjo. Novonastajajoča
skorja potiska vstran starejšo, zato starost stran od hrbta simetrično narašča. V stiku s hidrosfero se
oceanska skorja do zelo različne mere metamorfozira pod vplivom globokega konvekcijskega vdora
morske vode v vročo bazaltno skorjo v bližini osi srednjeoceanskega hrbta. Spremembe vključujejo
hidratacijo in kemično izmenjavo nekaterih mobilnih elementov med vodo in bazaltom.
Pri gibanju oceanske plošče stran od hrbta se le-ta odebeljuje in hladi. Občasno jo lahko predrejo
bazaltne magme, ki nastajajo pri lokaliziranih vtiskanjih plašča (mantle upwelling), t.i. »vročih
točkah«, pri čemer lahko nastanejo oceanski otoki. Prehajanje relativno hitro se gibajoče oceanske
plošče preko take vroče točke lahko oblikuje linearno verigo otokov, kot naprimer Hawaii.
Pri staranju postanejo nazadnje oceanske plošče tako goste, da se ponovno potopijo v plašč v
območjih konvergentnih meja plošč, oz. v conah subdukcije. Prav ta območja so danes po količini
nastalih magem na drugem mestu. Večina subaeralnih vulkanov in potresov, vključno s tistimi, ki
imajo srednje do globoke epicentre, je povezanih s temi conami. Pri tonjenju se bazaltne kamnine
oceanske skorje in sedimenti, ki jih ni odluščilo pri vtiskanju v jarek, progresivno segrevajo in
vtiskajo globlje v plašč. Preidejo kompleksno serijo dehidratacijskih reakcij, ki so nasprotne tistim
prej, pri metamorfozi oceanskega dna. Končno postanejo dovolj vroče, da se delno natalijo.
Hidrirane taline, ki so se sprostile pri dehidrataciji, ali s kremenico bogate delne taline oceanske
skorje, se dvignejo v plaščni klin nad tonečo se ploščo, kjer lahko inducirajo delno taljenje. Nastale
hidrirane bazaltne magme se nato dvignejo v skorjo, kjer se v subvulkanskih magmatskih ognjiščih
diferencirajo in oblikujejo serijo s kremenico bogatih vrst magm. V takem okolju je lahko
magmatizem zelo eksploziven, zaradi velike količine hlapnih komponent, predvsem vode.
S subdukcijo se reciklira material, ki je bil v ravnotežju s kontinentalno skorjo (z morsko vodo ali
pelagičnim sedimentom, nastalim v ravnotežju z morsko vodo) ali je iz nje nastal (oceanski terigeni
sedimenti), nazaj v plašč.
Kljub temu, da večina oceanske in kontinentalne skorje nastaja v conah razpiranja in subdukcije, pa
najdemo vulkansko aktivnost tudi daleč stran od robov plošč. Oblikujejo se tako imenovane intra-
ploščne vulkanske province. Kot je videti, so dali ti procesi v preteklosti veliko več magme, kot
danes; kot naprimer pri oblikovanju velikih kontinentalnih provinc »poplavnih« (flood) bazaltov,
ki so verjetno nastali pred fragmentacijo kontinentov.
Čas ohranjanja magmatskih kamnin, ki nastajajo v oceanskih otokih, otočnih lokih ali
srednjeoceanskih hrbtih, je v splošnem relativno kratek, saj sestavljajo del oceanske skorje, ki se
reciklira nazaj v plašč približno v časovnem rangu 100 Ma. Le redko se ohranijo posamezne starejše
obducirane luske v ofiolitnih conah. Prav zaradi tega bi morale biti v geološkem zapisu magmatske
kamnine v intrakontinentalnih območjih in na aktivnih robovih kontinentov bolj pogoste.
Splošno je sprejeto, da delno taljenje kamnin plašča povzroča nastanek magme bazične do
ultrabazične sestave in da je kasnejša diferenciacija, ki obsega frakcionirano kristalizacijo, mešanje
magme in asimilacijo skorje, kriva za nastanek spektra terestričnih magmatskih kamnin.
Geokemične značilnosti primarne magme so odvisne od večih parametrov - izvorne sestave in
136
mineralogije ter globine in stopnje delnega taljenja, od faktorjev, ki se spreminjajo od enega do
drugega tektonskega okolja.
Raziskave so pokazale, da primarne magme nastajajo na zelo omejenih globinah. Gre za gornjih 100
- 200 km plašča, vendar pa natančna globina ni znana. Diamantonosni kimberliti so kristalizirali iz
magme iz globine, večje od 200 do 250 km.
Na splošno velja, da v oceanskih bazenih relativno refraktiven del plašča oceanske litosfere, ne igra
pomembne vloge pri nastajanju magme. Kljub temu izgleda, da nekateri OIB (Oceanic Island
Basalts) vsebujejo pomemben del litosferne komponente. Nasprotno pa je lahko podkontinentalna
litosfera glavni izvor nekaterih intrakontinentalnih vulkanskih kamnin. Za razliko od oceanske
litosfere, je bil stabilni plašč pod nekaterimi kratonskimi nuklei, združen z zgoraj ležečo skorjo celo
1-2 Ga, pri čemer so lahko, zaradi migracije magm in fluidov, nastale znatne geokemične
heterogenosti.
V nekaterih tektonskih prostorih obstaja tesna povezanost med nastankom magm in nastankom
ekonomskih kovinskih rudišč. Pri tem imajo osnovno vlogo hidrotermalni fluidi. Vulkanska
aktivnost otočnih lokov verjetno oblikuje cirkulacijske celice morske vode v podmorski vulkanski
skladovnici.
Magmatske kamnine na
kontinentalnih robovih
Na kontinentalnih robovih se odlagajo Slika 88. Centralni greben je vzdolž glavne linije
sedimenti, poleg tega pa sta na tem območju razmikanja plošč.
137
pogosti tudi magmatska in metamorfna aktivnost. Mnogi raziskovalci obravnavajo kontinentalne
robove kot novonastale geosinklinale. Te so v bistvu toneči jarki, ki se razprostirajo v dolžini več
tisoč kilometrov in jih sestavljajo sedimenti, ki so pogosto debeli več tisoč metrov. Mlajše
geosinklinale so štirih različnih tipov: atlantski, andski, japonski in tip otočnih lokov (Slika 89).
Slika 89. Položaj modernih geosinklinal, riftov in aktivnih robov tektonskih jarkov.
Atlantskemu tipu geosinklinale (Slika 90) pripada večina vzhodne obale Severne in Južne Amerike
ter zahodna in vzhodna obala Afrike. Zanj je značilen plitev kontinentalni šelf, nato pa v smeri proti
morju sledi bolj strmo kontinentalno območje (continental slope), nato pa zmerno strmo
kontinentalno območje (continental rise). Na tem območju magmatske aktivnosti ni. Plitvovodni
sedimenti na šelfu se odlagajo preko kontinentalne skorje (sial). Globokovodni sedimenti se odlagajo
v smeri proti morju na zmerno strmem kontinentalnem območju (continental rise) preko oceanske
skorje (sima). Analize starejših geosinklinal so pokazale, da so na obeh straneh geosinklinale (na
kontinentalni in oceanski) različni sedimenti. Oceanski del sedimentov, ki je bil pogosto močneje
deformiran, so imenovali evgeosinklinala. Sestavljajo jo v glavnem globokomorski sedimenti
(turbiditi) in roženci. Kontinentalni del sedimentov, ki so ga imenovali miogeosinklinala, pa
sestavljajo plitvovodni sedimenti (apnenci z veliko organskega materiala, drobnozrnati peski, mulji),
ki so značilni za aluvialne ravnice in obalna območja. Sedanji atlantski tip obale naj bi predstavljal
prvo stopnjo tvorbe geosinklinal.
138
Otočni loki in japonski tip so podobni. Sestavlja jih veriga otokov, v bližini pa je podmorski jarek,
ki je nastal zaradi subdukcije oceanske skorje. Otočni loki so precej oddaljeni od kontinentalnih
robov, japonski tip pa je od kontinenta ločen z majhnim oceanskim bazenom. Sedimenti so najdeni
tako v majhnem oceanskem bazenu kakor tudi v jarku ob otočnem loku. Sedimenti v majhnem
oceanskem bazenu so bolj ali manj kontinentalnega izvora (iz Azije), medtem ko so sedimenti v jarku
ob vulkanskih otokih v glavnem vulkanskega izvora (piroklastične, podmorske lave in tanke plasti
pelagičnih sedimentov), ki lahko tvorijo kontinuiran pas sedimentov, ki v bistvu tvori evgeosinklinalo
tipa otočnega loka. V bližini mlajših in starejših kontinentalnih robov so bile najdene različne vrste
magmatskih kamnin, npr. ofioliti, kalk-alkalni vulkaniti, toleitni bazalti in masivni granitni batoliti.
Sedimenti, ki oblikujejo zgornjo plast oceanske skorje, so pogosto »postrgani« s plošče, ki se podriva
in oblikujejo akrecijski klin v pred-ločnem območju.
Nastanek in subdukcija oceanske litosfere. Nova oceanska skorja nastaja v srednje-oceanskem hrbtu,
v območju, kjer se litosferska plošča spušča v plašč pa nastaja globok jarek. Sekundarni konvekcijski
tokovi v astenosferi oblikujejo majhen center razpiranja, obrobni bazen, ki se razvija za otočnim
lokom.
Pri subdukciji tone hladna oceanska litosfera globoko v plašč. Sestavljena je iz sledečih komponent:
139
Slika 92. Subdukcija oceanske skorje pod drugo oceansko skorjo.
Hladna oceanska skorja se pri subdukciji postopno ogreva od okolnega plašča in verjetno tudi zaradi
trenja na površini plošče. Z naraščanjem tlaka se pričnejo progresivne metamorfne reakcije in
bazaltne komponente preko faciesov zelenih skrilavcev in amfibolitov, spreminjati v eklogite.
Hidratni minerali pri tem dehidrirajo in sproščajo H2O, kot posebno fluidno fazo (v danem okolju ta
zniža tališče kamnin). Globine omenjene premene se spreminjajo od loka do loka, v odvisnosti od
termalnega režima v plošči. Nastajanje magme v takem okolju (ali kateremkoli drugem) vključuje
območja, kjer temperature presežejo solidus različnih vrst prisotnih kamnin (Slika 94).
140
Potencialni izvori magm otočnih lokov so
naslednji:
Slika 94. Potencialna izvorna območja nastanka
magm otočnih lokov. Pri subdukciji se odvija
1. plaščni klin nad podrivajočo se ploščo (iz progresivna metamorfoza oceanske skorje od
oceanske litosfere in iz cone faciesa zelenih skrilavcev do eklogitnega faciesa
astenosferskega zgornjega plašča), (po Wyllie-u 1982).
2. oceanska skorja (iz bazalta oceanskega dna,
dolerita in gabra ter iz oceanskih sedimentov),
3. morska voda.
Vloga vodnih fluidov in delnih talin je odločilna in loči od ostalih nastanek magme v okoljih
subdukcijskih con. Na sliki 94 so vzete delne taline podrivajoče se oceanske skorje, ki se dvigajo v
lerzolite plaščnega klina ter reagirajo in izgubijo kemična svojstva. Fluidi iz plošče znižajo solidus
plašča in povzročijo delno taljenje. Zato jih lahko, prej kot primarni izvor, računamo kot katalizatorje
magmatizma otočnih lokov.
Model otočnih lokov je prikazan na sliki 95. Model je sestavljeni iz jarka, območja pred lokom in za
lokom ter iz loka samega. Za ta območja so značilne anomalije gravitacije in toka toplote. Kot je
razvidno iz slike 95, se negativna gravitacijska anomalija pojavi ob jarku. Pripisujejo jo
sedimentnemu klinu v predelu predgrebena. Pozitivna anomalija naj bi se nanašala na hladno in gosto
subducirano litosfero pod lokom. Toplotni tok je v
predgrebenu značilno nizek (10-20oC/km) in se naglo Slika 95. Model otočnega loka - shematski
dvigne pred vulkanom (30-40oC/km) ter ostane visok prerez skozi otočni lok (po Gill-u 1981).
141
še 200-600 km za lokom. Pojasnjuje ga lahko le prenos mase vročega materiala (magme) v višje
nivoje. Na sliki vidimo tudi razliko v seizmičnih lastnostih lerzolitov litosfere in astenosfere. Značilne
hitrosti P-vala litosfere so med 8.0-8.1 km/s, astenosfere pa nižje (7.5-7.9 km/s), kar pripisujejo
prisotnosti delnih talin. Navpična meja med obema lahko označuje dvig magme pod lokom.
Skorja otočnih lokov je navadno debela manj kot 25 km in je proporcionalna starosti subdukcijskega
sistema ter hitrosti nastajanja magme. Večina lokov ima 6-9 km zgornje skorje (hitrost p-vala Vp =
5.0-5.7 km/s) in pod njo 10-15 km spodnje skorje (Vp = 6.5-7.0 km/s). Debelina skorje igra
pomembno vlogo pri omejevanju frakcionacije dvigajoče se magme pri nizkem tlaku. V območjih
tanke skorje se navadno magme iz plašča lahko hitro dvignejo na površino in zato zadržijo lastnosti
podobne primarnim. Pri bolj zrelih (starejših) lokih z odebeljeno skorjo, kamnine slednje z nizko
gostoto delujejo kot filter, ki zavira dvig primarne magme in povzroča obširno frakcionacijo kristalov
pri nizkih tlakih v visokih delih magmatskega ognjišča.
Za razliko od oceanske litosfere, ki je različno osiromašena z ozirom na dogodke pri nastanku magme
v srednjeoceanskih hrbtih, je kontinentalna litosfera znatno metasomatizirana in obogatena, še
posebno, če se je oblikovala v daljšem časovnem obdobju. Fluidi iz plošče bi lahko inicirali delno
taljenje v podkontinentalni litosferi in prispevali kompleksnosti sestave izotopov in slednih prvin v
magmi. Pearce (1983) je mnenja, da obogaten subkontinentalni plašč (litosfera) igra glavno vlogo v
petrogenezi vseh bazaltov, ki so nastali v tektonskih območjih aktivnih kontinentalnih robov in to v
večji meri, kot pa konvekcija astenosfere.
142
Ker pri prehodu magme iz plašča skozi okrog 50 km debelo skorjo pride z njo neizogibno do
interakcije, pride tudi do asimilacije in frakcionirane kristalizacije. V tem primeru je pomembna
starost in geokemične značilnosti skorje. Stara predkambrijska podlaga ima ločljivo geokemično
izotopsko sestavo in verjetno da svoj pečat kontaminiranim magmam. Mlajši kontaminanti vrste
grauvak se lahko malo razlikujejo od plaščnih magm in je zato kontaminacijo teže ugotoviti. V
splošnem je dokaj logično, da so primarne magme iz plašča bazaltne sestave. Obstaja pa možnost, da
bolj silicijske magme nastajajo v metasomatiziranem plaščnem klinu. Kristalna frakcionacija takih
magm pri nizkem tlaku, kombinirana s kontaminacijo iz skorje, je lahko vzrok za spekter bolj razvitih
vrst kamnin, vidnih na površini.
143
SISTEMATSKA PETROLOGIJA
81. VPRAŠANJE
1. PRAVE GRANITE - nastali so iz prave granitske magme in se po svojih lastnostih skoraj nič ne
ločijo od drugih globočnin. To so tako imenovani graniti tipa l.
2. ANATEKSNI GRANITI - to so graniti starih ščitov in kristalne podlage plošč, ki jih uvrščamo v
tip S. Granitska snov v teh delih tesno pronica v stare dele, kakor da se meša z njihovo snovjo in pri
tem tvori migmatite. Prehod od granita v metamorfno kamnino je neopazen.
GLOBOČNINE
GRANITI GRANODIORIT
(kremen) 25 – 30 % (kremen) 20 – 25 %
144
Glavni sestavni deli granitov so glinenci, ki sestavljajo okrog dve tretjini vse mase. Med glinenci
nastopajo kalijevi in natrijevi glinenci in plagioklazi. V granodioritih nastopa alkalni glinenec le v
podrejeni količini, zato prevladujejo plagioklazi. Graniti vsebujejo nekoliko več kremena in manj
femičnih mineralov. V granodioritih je posebno opazen ksenomorfizem kremena v primerjavi s
plagioklazom.
Razdelitev granitskih kamnin je osnovana predvsem na podlagi značaja njihove glavne sestavine, to
so glinenci, ki zavzemajo skoraj 2/3 celotne mase. Klasifikacija granitov je osnovana na:
in
145
Glede na sestavo ločimo normalne granite na:
biotitov granit, dvosljudni granit - vsebuje biotit
in muskovit, rogovačni granit, diopsidov granit in
hiperstenov granit.
Plagiograniti so normalni graniti revni kalija. K-glinenec kot samostojni mineral popolnoma izgine.
Če v kemični sestavi tipičnega normalnega granita nastopa namesto kalija natrij, dobimo
plagiogranite, ki vsebujejo le plagioklaze.
Alkalni graniti so graniti, ki ne vsebujejo plagioklaza s kalcijem. So torej graniti brez plagioklazov,
ki poleg tega vsebujejo lahko še alkalni piroksen ali rogovačo. V alkalnih granitih je alkalni glinenec
navadno kalijev natrijev (mikropertit, mikroklin-mikropertit, anortoklaz) bolj redko čisto natrijev
(albit), še bolj redko čisto kalijev (ortoklaz in mikroklin). Femični minerali alkalnih granitov so:
alkalne rogovače (riebeckit, arfvedsonit), alkalni pirokseni (egirin - avgit, egirin), biotit, ki včasih
vsebuje litij, akcesorni minerali apatit, cirkon, včasih tudi diopsid.
Različne oblike nastopanja granitov so v zvezi z različnimi pogoji nastajanja. Ločimo dva tipa:
146
2. granitne mase v predkambrijskih kontinentalnih ščitih. (Baltska, Kanadska, Sibirska, Afriška
plošča ...).
Takšne granite najdemo tudi v mlajših gorskih verigah in so v zvezi z najglobjimi pasovi.
2. granite, ki tvorijo jasna intruzivna telesa v obliki batalitov, čokov, pa tudi lakolitov, pri čemer
predstavlja granitska magma samostojno intruzijo, ki je navadno mlajša od drugih
magmatskih kamnin pokrajine. Takšna je večina paleozojskih in mlajših granitov.
PREDORNINE
147
Kremenova porfir (Slika 99) (K-vrsta) je efuzivna kamnina porfirske strukture, ki
ustreza normalnim granitom.
Kenotipna vrsta:
Riolit ali liparit (Slika 100) (K-vrsta) efuzivna kamnina porfirske strukture, ki prav
tako ustreza normalnim granitom.
Makroskopsko je osnova afanitska (skrito kristalna) in različno obarvana. V vseh opisanih kamninah
nastopa mnogokrat fluidalna tekstura.
Paleotipna vrsta:
Kremenovi keratofiri (Na-vrsta) Slika 102. Perlit.
149
Comenditi in pantelleriti (Sliki 104 in 105) so neovulkanske kamnine alkalne skupine, ki so zelo
redke.
ŽILNINE
Ob robovih granitnih masivov se zelo pogosto
pojavi porfirska struktura. Še bolj značilne so
porfirske in porfiroidne strukture za hipabisalne
magmatske kamnine iste sestave, ki se pojavljajo v
manjših intruzivnih masah: lakolitih, žilah in
intruzivnih ležiščih. To so v glavnem ašistne
kamnine - granitski porfiri, ki se ločijo od granitov
le po strukturi. Njim nasprotne so diašistne
kamnine, za katere pa nikakor ne moremo trditi,
da so nastajale v manjših globinah od granitov, ki
jih spremljajo. Prav tako globoko so lahko nastajali
tudi ašisti. Ločimo dve vrsti diašistov: 1.
levkokratne kamnine in 2. lamprofire.
Levkokratne kamnine ustrezajo po sestavi
alaskitom in so zadnji kisli produkti diferencijacije
granitske magme: to so apliti in pegmatiti.
Ašisti:
Slika 105. Pantellerit.
Granitski porfiri
150
kamnine, ki vsebujejo porfirske vtrošnike
kremena, alkalnega glinenca, včasih tudi
plagioklaza, biotita, piroksena in rogovače.
Nastopajo ob robovih granitnih masivov.
Diašisti:
Apliti, pegmatiti, lamprofiri
VPRAŠANJA:
151
GRANITSKA GLOBOČNINE PREDORNINE ŽILNINE
SKUPINA
NORMALNA VRSTA ALKALNA V. NORMALNA VRSTA ALKALNA V. NORMALNA VRSTA ALKALNA V.
AMFIBOLI: SMOLNIK
rogovača, alkalni amfiboli OBSIDIJAN
PERLIT
SREDNJI PLAGIOKLAZI: PLOVEC
oligoklaz > An, andezin
GLOBOČNINE
Granodioriti
GRANITI GRANODIORIT
(kremen) 25 – 30 % (kremen) 20 – 25 %
V granodioritih nastopa alkalni glinenec le v podrejeni količini, zato prevladujejo plagioklazi. V teh
kamninah je posebno opazen ksenomorfizem kremena nasproti plagioklazom.
PREDORNINE
Daciti in kremenovi latiti
153
Alkalni barvni minerali ali nadomestki glinencev ne nastopajo niti v porfirskih
vtrošnikih niti v osnovi.
ŽILNINE
Granodioritski porfiri
VPRAŠANJA:
a. Kaj so granodioriti?
154
GRANODIORITSKA
GLOBOČNINE PREDORNINE ŽILNINE
SKUPINA
BISTVENI MINERALI:
GRANODIORIT DACIT GRANODIORITSKI PORFIR
KREMEN
ALK. GL. < 1/3 vseh glinencev
SREDNJI PLAGIOKLAZI: TONALIT - Pohorje
(oligoklaz, andezin) plagioklaz : 63 %
ortoklaz: 6.5 %
kremen: 22%
Na - K GLINENCI biotit: 6.5 %
rogovača: 1%
PLAG. : ALK. GLIN. = 2:1 klorit: 1.75%
ZNAČILNI MINERALI:
SLJUDE
AMFIBOLI
PIROKSENI
83. VPRAŠANJE
Kamnine sienitske skupine so značilne, ker so skoraj brez kremena in so sestavljene v glavnem iz
alkalnega glinenca, samega ali skupaj s plagioklazom, in manjše količine barvnih mineralov. Kljub
temu, da je v sienitih kremen redko popolnoma odsoten, je vendar v njih le slučajen in popolnoma
drugoten mineral.
GLOBOČNINE
Sieniti
Sieniti, ime je nastalo po kraju Sieni - danes Asswan - kjer naj bi te kamnine nastopale,
so enakomerno zrnate ali včasih porfiroidne kamnine brez kremena ali pa zelo revne z
njim, v katerih je bisten sestavni del alkalni glinenec. Barvni minerali so prisotni v
podrejeni količini. Z drugimi besedami - sieniti so levkokratne kamnine brez kremena
s prevladujočim ali pa vsaj v znatni količini prisotnim alkalnim glinencem.
156
Kakor že pri klasifikaciji granitov, prištevamo k alkalnim sienitom navadno sienite brez plagioklazov, ki vsebujejo alkalne
amfibole in piroksene, četudi le v majhni količini, in vsaj majhne količine glinenčevih nadomestkov. Taki sieniti so
navadno v zvezi s tipičnimi alkalnimi kamninami. Normalni sieniti se ločijo od alkalnih tudi po značaju alkalnega
glinenca. V normalnih sienitih nastopa večinoma navaden ortoklaz, reven z natrijm, včasih mikroklin in pertit. V alkalnih
sienitih pa nastopa natrijev ortoklaz, anortoklaz, mikropertit, mikroklin - pertit in celo mnogo albita.
Plagioklaz je v normalnih sienitih oligoklaz ali andezin, redko (v nekaterih avgitovih sienitih, ki se
približujejo monzonitom) labradorit.
Petrologi za sienite smatrajo le tiste kamnine, ki so ali popolnoma brez kremena ali pa
so skoraj brez njega (vsebina kremena je manjša od 5 %). Kamnine, ki vsebujejo do 10
% kremena in se torej od granitov razlikujejo le z manjšo količino tega minerala,
imenujemo kremenove sienite. Seveda pa imajo kot bisten sestavni del alkalni
glinenec. Barvni minerali so prisotni v podrejeni količini.
SIENITI > Q 5%
GRANITI SIENITI
Podobno kot granite delimo sienite na podlagi odsotnosti ali prisotnosti Ca-Na plagioklaza na
alkalne, brez njega in normalne, ki plagioklaz vsebujejo.
157
Normalni sieniti Alkalni sieniti
sljudni sieniti
avgitovi biotitovi sieniti
rogovačni sieniti (ortoklaz, oligoklaz, rogovača)
Če je količina alkalnih glinencev manjša od 2/3 celotne količine glinencev, prehaja kamnina v
sienitski diorit oziroma monzonit.
Kaj so monzoniti?
K normalnim sienitom prištevamo tudi monzonite (Monzoni je gora na Tirolskem) (Slika 107). Glavne odlike monzonita
so: 1) vsebujejo precejšnjo količino precej bazičnega kalcijevega natrijevega plagioklaza, večinoma labradorita, bolj
redko bytownita ali andezina, ki nastopa v isti (ali nekoliko večji) količini, kot kalijev glinenec, 2) kot glavni barvni
mineral vsebuje idiomorfen avgit, ki ga spremlja vedno v večji ali manjši količini biotit, včasih zeleno rogovačo, bolj
redko hipersten in olivin. Tipični monzoniti imajo po Broggerju kremena 1,5 %, natrijevega ortoklaza 30 %, plagioklaza
(40 do 50 % an) 32 %, biotita in rogovače 15 %, avgita 15 %, rudnih in drugih akcesornih mineralov do 6 %. Vseh barvnih
mineralov je do 35 %. Monzoniti torej ne vsebujejo le bolj bazičnih plagioklazov od sienitov, temveč so tudi bolj
melanokratni.
MONZONIT:
Monzonite lahko smatramo, če izhajamo iz mineralne sestave za prehod med sieniti in gabri.
Ti odnosi so jasni posebej takrat, ko so monzoniti tudi geološko v zvezi z gabri.
158
ALKALNI SIENITI so bolj razširjeni od normalnih. Poznamo PULASKIT, NORDMARKIT,
LARVIKIT in ALBITOV SIENIT.
Pri prehodih z zmanjšanjem količine kremena se v granitih opazi navadno tudi zmanjšanje vsebine alkalnega glinenca.
Zato prehajajo graniti večinoma v granodiorite in nato v diorite, prehodi v sienite pa so bolj redki.
Alkalni sieniti so bolj razširjeni od normalnih. Včasih nastopajo samostojno, večinoma v lakolitih, posebno v zvezi z
drugimi alkalnimi kamninami (alk. gabroidne kamnine ...).
Sieniti so pri nas zelo redki. Gre za kamnine v karavanški magmatski coni. Nastopajo kot brezkremenove facije granita.
Najbolj je znan rdeč sienit iz Tande pri Boru. Nekoliko pogostejši so monzonitski graniti, ki nastopajo na področju
granodioritov in kremenovih dioritov.
159
PREDORNINE
Paleotipne kamnine se po Streckeisenu imenujejo paleotrahiti, kenotipne pa trahiti. Med
paleotipne spadata trahitski porfir in keratofir.
Keratofiri imajo večinoma porfirsko strukturo, pri čemer nastopa v vtrošnikih natrijev
glinenec, v glavnem albit, bolj redko anortoklaz, med barvnimi minerali pa sta redko
navzoča diopsid in biotit. Barvni minerali so navadno spremenjeni v klorit.
Med normalnimi sienitskimi predorninami ločimo več vrst. Trahiti v pravem pomenu
in ortofiri se ločijo od drugih kamnin iste skupine z nekaterimi značilnostmi: 1) nimajo
alkalnih barvnih mineralov (alkalnih amfibolov in piroksenov) in glinenčevih
nadomestkov, 2) v vtrošnikih nastopa alkalni glinenec, navadno kalijev ali kalijev
natrijev, skupaj s plagioklazom. Vtrošniki barvnih mineralov nastopajo v manjših
količinah, posamezno ali skupaj in sicer biotit, rjava ali zelena rogovača, diopsid,
hipersten.
Kakšna je razlika med trahiti in paleotrahiti?
Latiti so efuzivni ekvivalenti monzonitov. Makroskopsko so bele, rumenkaste, rožnate ali sive
kamnine s porfirsko strukturo in drobnozrnato do gosto ali steklasto osnovo. Nekateri so podobni
liparitom, drugi pa andezitom. Vtrošniki so številni in sicer plagioklaz in navadno biotit in rogovača,
včasih tudi samo eden od njiju. Pod mikroskopom vidimo porfirsko strukturo s trahitsko do
drbnozrnato, včasih steklasto osnovo. Sestavni delci so vtrošniki andezina do labradorita, rjava
rogovača, biotit. V osnovi nastopajo vsi prej omenjeni minerali, razen njih pa še ortoklaz ali sanidin,
včasih anortoklaz, brezbarven do bledozelen diopsid, tu in tam hipersten, olivin. Akcesorni so
magnetit, apatit, kremen in tridimit.
Alkalni trahiti in alkalni trahitski porfiri so značilni po tem, ker v njih ni kalcijevega natrijevega
plagioklaza, vsebujejo pa v majhni količini alkalne amfibole in piroksene in včasih kot drugo vrsto
primes glinenčevih nadomestkov. Te kamnine vsebujejo vtrošnike alkalnega glinenca, skupaj z njim
pa porfirske vtrošnike enega ali več naslednjih mineralov: arfvedsonit, riebeckit, egirin, egirin avgit,
diopsid; včasih nastopa manjša primes sodalita, noseana, hayüna, bolj redko nefelina.
161
Poseben različek alkalnih trahitov je rombni porfir, ki je sestavljen iz sive, zelenosive ali temnosive
osnove, v kateri nastopajo vtrošniki alkalnega glinenca, poleg katerega redko nastopajo še vtrošniki
avgita ali avgita in biotita. Vtrošniki alkalnega glinenca po sestavi ustrezajo natrijevemu mikroklinu,
manj pogosto natrijevemu ortoklazu z izomorfno primesjo kalcijevega glinenca in lahko dosežejo
celo premer 4 cm. Omejeni so s ploskvami (110), (110), tako da imajo pogosto rombične preseke. V
njih so včasih številni vključki avgita, včasih olivina, apatita in ilmenita. Neredko so obdani s tankimi
kožicami ortoklaza ali albita. Avgit te kamnine ima v zbrusku vijoličast ton ali pa je zelenkast, po
periferiji pa prehaja v egirin avgit.
Nefelinovi fonoliti so evpofirske ali mikroporfirske, včasih afirske kamnine. Porfirski različki so
značilni po vsebini vtrošnikov alkalnega glinenca (sanidina, natrijevega sanidina, ki je včasih slabo
pasast, anortoklaza) in nefelina. Tem se včasih pridružijo vtrošniki hayüna, noseana, sodalita. Med
barvnimi minerali nastopa v relativno majhni količini diopsid, včasih titanavgit, egirin avgit in egirin,
pa tudi alkalni amfiboli; iz akcesornih mineralov nastopajo sorazmerno veliki kristali titanita, v
nekaterih redkih različkih pa tudi olivina in melanita.
Levcitovi fonoliti so značilni po vtrošnikih sanidina in levcita. Vtrošnikov nefelina ni, med vtrošniki
nastopa kot barvni mineral alkalni piroksen in biotit, pa tudi hayün, redko labradorit, včasih titanit. V
nekaterih različkih levcit ne nastopa v vtrošnikih, temveč le v osnovi. Levcit je, kot je znano, precej
neobstojen mineral in nastopa v nespremenjeni obliki le v kenotipnih fonolitih. V paleotipnih
kamninah (levcitovih fonolitskih porfirih) se spremeni ali v psevdolevcit (zmes nefelina in ortoklaza)
ali v epilevcit, to je v psevdomorfozo ortoklaza in muskovita po levcitu.
Pri preperevanju fonolitov se glinenci in njihovi nadomestki, posebno nefelin, zelo pogosto
spreminjajo v zeolite in nato v glinasto substanco. Zeolitizacija se pojavlja v nefelinovih fonolitih
močneje kot v levcitovih. Druge sestavine se podvržejo takim spremembam, kot v trahitskih
kamninah.
V splošnem so trahiti bolj razširjeni od ustreznih globočnin - sienitov. Eno od največjih nahajališč trahitov je območje
Afriškega tektonskega jarka, kjer so zelo razširjeni kremenasti trahiti, skupaj z olivinovimi bazalti in fonoliti. Pri nas so
trahiti sorazmerno redki.
162
ŽILNINE
K ašistnim žilninam sienitske skupine spadajo sienitski porfiri, ki se razlikujejo od granitskih porfirov
predvsem, ker ne vsebujejo kremena. Kremen v osnovi je prisoten lahko le v zelo majhni količini,
včasih nastopa v mikropegmatitski obliki. Sienitske porfire lahko delimo po istih načelih, kakor
ustrezne sienite in predvsem razlikujemo normalne in alkalne vrste.
Nediferencirane:
Diferencirane:
Med diašistnimi levkokratnimi žilninami imamo tudi vrste, ki so analogi sienitov. To so levkokratne
žilnine, v bistvu brez kremena, sestavljene iz alkalnega glinenca. Ene od njih so drobnozrnate in svetle
barve, podobne aplitom, včasih so porfiroidne. Drugi so pegmatitski, grobi agregati, v glavnem iz
glinenca in tvorijo žile.
SIENITSKI APLITI so revni s kremenom ali brez njega, s strukturo, podobno strukturi granitskih
aplitov.
Pegmatiti sienitske sestave ali SIENITSKI PEGMATITI so debelozrnate žilnine, sestavljene skoraj
izključno iz alkalnega glinenca, najbolj pogosto iz pertita in mikropertita. V majhni količini je včasih
prisoten kisel plagioklaz in barvni minerali. Sienitski pegmatiti so najbolj pogosto v zvezi z alkalnimi
sieniti in nefelinovimi sieniti in so posebno zanimivi, ker mnogokrat vsebujejo minerale z redkimi
zemljami in druge redke minerale. Po teh mineralih dobijo ti pegmatiti tudi svoje ime. Barvni minerali
so biotit, egitin avgit, včasih alkalna rogovača. NEFELINOVI SIENITSKI PEGMATITI so tudi
precej razširjene žilnine, ki spremljajo nefelinove sienite in so tudi alkalne sestave.
Zelo značilne kamnine nefelinove sienitske skupine so tinguaiti (Tingua je pogorje blizu Ria de
Janeira). To so goste ali drobnozrnate kamnine, včasih porfiroidne, ki so v bistvu sestavljene iz
kratkih prizmic glinenca, iz nefelina in dovolj velike količine iglic egirina; včasih je prisoten alkalni
amfibol in biotit. V porfirskih vtrošnikih nastopajo brezbarvni, pa tudi barvni minerali. Znatna
količina egirina daje tinguaitom njihovo značilno zelenkasto barvo. Tinguaiti nastopajo v mnogih
pokrajinah in ne le kot žile, temveč včasih v ekstruzivnih oblikah. Tinguaiti nastopajo v splošnem v
163
mnogih območjih razvoja alkalnih kamnin; razen v tingui nastopajo tudi v kamninah gore Serra de
Monchique (Portugalska), v alkalnih kamninah Montane, v Dakoti.
Minetta (beseda minetta je star rudarski izraz za zrnato železno rudo v Franciji). V
minetti je barvni mineral rjav biotit, navadno z rdečkastim odtenkom, včasih pasast, s
svetlejšim jedrom. Nastopa v obilju v osnovi, kakor tudi v vtrošnikih. Rogovača in
glinenci nastopajo v vtrošnikih le redko, pri čemer imajo včasih značaj primesnih
vključkov. Zrna kremena so le redka ter imajo rogovačne obrobke. Srečamo tudi
vtrošnike olivina, ki so običajno nadomeščeni s sekundarnimi minerali (s serpentinom,
aktinolitom, lojevcem, karbonati). Redko v osnovi nastopa manjša primes kremena.
Vogezit (Vogezi je gorovje v Franciji) vsebuje kot barvni mineral navadno rogovačo,
rjavkasto ali zeleno, včasih pa tudi avgit in se odlikuje s skoraj popolno odsotnostjo
biotita, tako značilnega za minetto. Med glinenci prevladuje ortoklaz. Vogeziti so
drobnozrnate ali goste kamnine, sveže so zelenkastosive, temnosive ali črne, preperele
pa so rdečkastorjave, rumenkastosive, včasih brez porfirskih vtrošnikov ali pa z
vtrošniki samih barvnih mineralov, v glavnem rogovače, včasih avgita.
VPRAŠANJA:
a. Kaj so sieniti?
d. Kaj so trahiti?
164
SIENITSKA GLOBOČNINE PREDORNINE ŽILNINE
SKUPINA
NORMALNA VRSTA ALKALNA V. NORMALNA VRSTA ALKALNA V. NORMALNA VRSTA ALKALNA V.
PIROKSENI: ↓ ↓
SIENITSKI PEGMATIT
monoklinski ↓ Geološka zveza z
FOIDI:
glinenčevi nadomestki Geološka zveza z ANDEZITI
GABRI
LATIT
efuzivni ekvivalent
monzonita
85. VPRAŠANJE
Dioritska skupina je zelo blizu gabrski. Kamnine te in druge skupine so med seboj včasih vezane s
postopnimi prehodi, zaradi česar je meja precej pogojna. Diorite so namreč ločili od sienitov po
prevladovanju rogovače nad glinenci. Kamnine dioritske skupine so precej razširjene. Pri tem močno
prevladujejo predornine nad globočninami. Kot smo že videli, pripada dioritom okrog 2 % vse mase
magmatskih kamnin, andezitom in njihovim paleotipnim analogom pa 24 %.
Geološko in petrografsko nimamo le nepretrgane in tesne vezi med gabri in dioriti ali bazalti in
andeziti, temveč tudi med graniti in dioriti preko granodioritov in kremenovih dioritov. V tesni zvezi
so tudi andeziti, daciti in lipariti. Nujno je, da poudarimo tesno vez, ki vlada v mnogih območjih med
andeziti in bazalti – vulkanskimi kamninami, ki so zelo razširjene in so torej zelo važne za geološko
zgradbo mnogih ozemelj.
GLOBOČNINE
Dioriti so zrnaste, redko porfiroidne kamnine, praviloma brez ali z malo vsebino
kremena, sestavljene v glavnem iz srednjega plagioklaza in iz enega ali več barvnih
mineralov, najbolj pogosto iz rogovače, včasih tudi iz piroksena ali biotita.
Tipični dioriti
barvni mineral ≈ 30 – 35 %
(navadno rogovača)
akcesorni minerali ≈ 5%
Petrografi delijo diorite v kremenove diorite in diorite brez kremena, v vsaki od teh skupin pa delijo
kamnine po značaju barvnih mineralov.
166
Kremenovi dioriti se delijo na biotitove, biotitove rogovačne in rogovačne kremenove
diorite. Med biotitove rogovačne diorite s kremenom spadata tudi tonalit (Monte
Tonale v Tirolu) in trondhjemit (Grondhjem Norveška).
sestava:
10 – 20 % kremena
30 – 80 % plagioklazov (pasasti 33 – 48 % an)
10 – 25 % barvnih mineralov
(biotit > rogovača)
malo ortoklaz
akcesorni minerali: magnetit, ilmenit, apatit, titanit, cirkon, pirit, granat, redko ortit
sekundarni minerali: klorit, epidot, zoisit, sericit, kaolinit, limonit in levkoksen
Dioriti brez kremena ali pravi dioriti se delijo na biotitove, biotitove hiperstenove, rogovačne ali
diorite v pravem pomenu besede, kot so hiperstenove in avgitove. Najbolj razširjen barvni mineral v
dioritih je rogovača, najbolj redek je biotit. Glavna razlika med dioriti in gabri je v sestavi
plagioklazov. V dioritih je plagioklaz navadno andezin, v gabrih pa labradorit ali pa je še bolj bazičen.
Bistven znak je še nastopanje rogovače v dioritih namesto piroksena v gabrih. Važna je tudi količina
barvnega minerala, vendar pa ta priznak nima takšne vrednosti, ker se odnos barvnih mineralov s
plagioklazi včasih izredno menja.
Petrografsko in geološko mnogokrat opazujemo prehode med graniti in dioriti preko granodioritov.
Pri tem obstoji neka zakonitost v odnosu med sestavinami pri prehodu od granita k dioritu, pada
količina alkalnega glinenca in kremena, raste pa bazičnost plagioklaza. Barvni mineral v granitu je
najbolj pogosto biotit. Postopno prepušča prostor rogovači in nato piroksenu. Pri teh spremebah se včasih
zgodi, da ena sprememba prehiti drugo, na primer količina kremena pada hitreje, kakor relativna količina alkalnega
glinenca in prehajamo od granitov v sienitske diorite namesto v granodiorite, ali pa raste bazičnost plagioklaza ob
istočasnem padanju ortoklaza, kremen pa se zmanjšuje le počasi, in dobimo kremenov diorit itd. Na ta način lahko vidimo,
kakšna pestrost je med tipi, ki vežejo med seboj granite in diorite.
167
Geološka vez med graniti, granodioriti in dioriti je pogosto tako tesna, da jih je na terenu le težko
ločiti. Primer take tesne vezi imamo v Banatu (Moravice, Donacka), kjer je Cotta že leta 1864 dal
skupno ime BANATITI banatskim granitskim dioritskim kamninam. Najbolj navaden tip banatita je
avgitov kremenov diorit ali granodiorit. Podobna nihanja sestave lahko navedemo za mnoge druge
pokrajine.
dioriti gabri
rogovača piroksen
168
včasih dioriti v višjih delih masiva tvorijo prehodne pasove k bolj kislim kamninam. Včasih so kamnine razporejene tako,
da tvorijo gabri obrobne dele, dioriti pa osrednje. V drugih primerih nastopa zopet obratno.
Natančna raziskava medsebojnih razmerij gabrov, dioritov in granitov je pokazala, da v mnogih primerih dioriti nastopajo
kot mešane kamnine pod vplivom delovanja gabrov in drugih bazičnih kamnin na granitsko magmo ali pa pod vplivom
medsebojnega delovanja med gabrsko in granitsko magmo.
Dioriti mnogokrat nastopajo kot obrobne facije granitov. Nastopajo pa tudi, kot smo že omenili, skupaj z gabri. V
mnogih primerih nastopajo kot mešane kamnine, nastale pod vplivom delovanja gabrov in drugih bazičnih
kamnin na granitsko magmo, ali pod vplivom medsebojnega delovanja med gabrsko in granitsko magmo.
Dioriti so pri nas bolj redke kamnine, medtem ko so kremenovi dioriti, tonaliti in granodioriti sorazmerno precej
razširjeni.
Tonaliti nastopajo v velikih masah pri Mežici. Gre za kamnine tonalitnega pasu.
PREDORNINE
Andeziti in andezitski porfiriti ali porfiriti v pravem pomenu besede, ki so po svoji kemični in
deloma mineralni sestavi analogi dioritov, spadajo skupaj z bazalti med najbolj razširjene kamnine
(ime andeziti pride od Andov). Kot smo že videli iz preračuna za teritorij Severne Amerike, pripada
andezitom 24 %, bazaltom pa 21 % vse mase magmatskih kamnin. Ne glede na starost lahko
imenujemo predornine dioritske skupine po Streckeisenu andezite.
Omeniti moramo, da tesna vez avgitovih andezitov in bazaltov onemogoča ostro razmejitev.
Vprašanje o razmejitvi bazaltov in andezitov je zelo važno za sistematiko magmatskih kamnin. Obe
skupini sta zelo razširjeni in tesno povezani z nepretrganimi prehodi. Nastopanje teh prehodov je
dovedlo k temu, da imenujemo mnoge kamnine z imenom andezitski bazalti, pri čemer so medsebojne
meje med bazalti z ene in andeziti z druge strani nedoločene. Težava pri določanju meja je v tem, da
je v predorninah težko določiti točno količinsko mineralno sestavo. Predornine pogosto vsebujejo
ostanek nekristalizirane osnove (stekla ali pa produktov njegove rekristalizacije), katere mineraloške
sestave pod mikroskopom sploh ni mogoče ugotoviti. Prav zato pri določanju predornin in pri
ugotavljanju meja med posameznimi vrstami uporabljamo kemično analizo.
Glavna razlika med globočninami gabrske in dioritske skupine je, kot bomo videli,
osnovana predvsem na sestavi plagioklaza (bazična v gabrih in srednja v dioritih), na
drugem mestu pa je relativna količina barvnih mineralov. Gabri so mnogokrat
podvrženi diferenciaciji in v njih nastopajo deloma temnejši deli, bogati z barvnimi
minerali, deloma pa svetlejši deli. Spremenljiva relativna količina barvnih mineralov
torej ne more biti privzeta za osnovo klasifikacije. Nekateri avtorji med drugim
predlagajo tudi vsebnost kremenice, ki naj bo za andezite manjša od 52 %, za bazalte
pa večja od 52 %. Bazalti naj bi tudi vsebovali najmanj 50 % virtualnih femičnih
mineralov.
169
Andeziti in andezitski porfiriti so makroskopsko značilni z afanitsko osnovo, ki je bistveno
sestavljena iz kalcijevega natrijevega plagioklaza, skupaj s podrejeno količino piroksena in iz manjše
ali večje količine stekla ali tudi produktov razpadanja imenovanih mineralov in stekla. Osnova ne
vsebuje popolnoma nič glinenčevih nadomestkov in nič ali pa skoraj nič prvotnega kremena ali drugih
oblik proste kremenice: tridimita ali cristobalita. Taka osnova včasih sestavlja kamnino v celoti
(afirski različki), bolj pogosto pa nastopajo v osnovi vtrošniki plagioklaza – samega, ali skupaj z
vtrošniki monoklinskega piroksena, rombičnega piroksena ali rogovače ali biotita. Redko nastopa
olivin skupaj z rombičnim piroksenom ali celo brez njega.
Vtrošniki andezitov vsebujejo monoklinski diopsidni avgit, rombični piroksen pa navadno hipersten
z opaznim pleohroizmom, ki nastopa tudi v kratkih prizmah. Rogovača v andezitih je običajno
rdečerjava, močno pleohorična in ima majhen kot potemnitve; včasih nastopa navadna zelena
rogovača. Sljuda je rjav, močno pleohoričen biotit. V paleotipnih kamninah se rogovače in sljude
andezitov spreminjajo tudi v klorit, uralit, karbonate, rudne minerale itd. Kremen je v andezitih redek
in slučajen. Običajno nastopa tudi primes magnetita in iglice apatita, v kislih andezitskih različkih
včasih cirkon, v bolj bazičnih včasih olivin. Kot slučajni minerali nastopajo v andezitih cordierit in
granat.
Paleotipni rogovačni in sljudni andezitski porfiriti se razlikujejo od ustreznih kenotipnih andezitov predvsem po jasno
izraženih sledovih sekundarnih sprememb.
Prvotna andezitska osnova preide v drobnozrnat agregat albita, kremena, klorita, epidota in kalcita.
Avgitovi andeziti in avgitovi piroksenovi andeziti so med seboj pogosto vezani s prehodi in so najbolj
razširjeni med andeziti.
Avgitovi andeziti so povezani preko andezitskih bazaltov po sestavi z bazalti. Takim andezitskim
bazaltskim kamninam pripadajo mnoge vulkanske kamnine obrežja Tihega oceana.
Vtrošniki plagioklaza so običajno bazični andezin, labradorit ali celo bytownit. Redko nastopa kot
vtrošnik sanidin. V osnovi najbolj pogosto nastopa oligoklaz. Navadno rjava rogovača in biotit
nastopata včasih skupaj, včasih ločeno in sta po obodu pogosto nadomeščena z neprosojno snovjo.
Osnova je makroskopsko svetlosiva ali temnosiva, neredko s hrapavim prelomom, podobnim, kot ga
170
imajo trahiti. Mikrostruktura se v odvisnosti od večje ali manjše vsebine sanidina in stekla bliža
tipični trahitski, včasih pilotaksitski, včasih hialopilitski.
Vrste trahiandezitov so precej različne in jih lahko razlikujemo po prevladovanju biotita, rogovače,
piroksena in drugih mineralov, včasih pa po značaju primesi glinenčevih nadomestkov, ki jih včasih
vsebujejo.
Po mineralni sestavi zavzemajo trahiandeziti prehoden položaj med trahiti drakonitske vrste in
alkalnimi bazalti. Pri tem se od prvih razlikujejo po precej manjši (posebno v osnovi) vsebini
alkalnega glinenca, od alkalnih bazaltov pa po precej manjši vsebini piroskena. Kamnine, s katerimi
nastopajo trahiandeziti, so pogosto tipično alkalne.
Naziv andezit, kot je že omenjeno, spominja na razširjenost teh kamnin v Andih, katerih vulkani sestavljajo del današnjega
tihooceanskega vulkansega pasu. Med lavami današnjih vulkanov tihooceanskega pasu prevladujejo andeziti. Njim se
pridružujejo bazalti, v neprimerno manjši količini pa tudi daciti in lipariti. Ta vulkanski pas nastopa okrog Tihega oceana,
v notranjih delih Tihega oceana pa andezitov skoraj ni. Tu nastopa združba bazaltov in alkalnih kamnin. Andeziti so
odsotni tudi v lavah v notranjih delih Atlantskega oceana. V tretjem območju mladega vulkanizma – v sredozemlju – so
andeziti ločeni od alkalnih kamnin.
Andeziti tvorijo potoke lave z blazinasto površino, pa tudi ekstruzivne oblike kot so kupole in obeliski. Znamenita je
kupola in igla vulkana Mont Pele. Potoki andezitskih lav so najbolj običajna oblika nastopanja teh kamnin. Razen potokov
in kupol tvorijo andeziti v vulkanskih pokrajinah tudi žile in intruzivna ležišča. Andezitska magma je sorazmerno bogata
s plini, s čimer v zvezi so tudi katastrofalni izbruhi, kot na primer izbruh vulkana Mont Pele ali pa vulkana Krakatau.
Andeziti so na Balkanu precej razširjene, rudarsko geološko pomembne kamnine. Andeziti so nosilci naših sulfidnih rud,
med katere spada tudi ruda najbolj pomembnega bakrovega rudnika Bora. Velika masa amfibolskega andezita v okolici
Timoka, okrog Bora in Majdanpeka vsebuje velike količine zlatonosnih bakrov rud. Avgitski andeziti nastopajo na
različnih mestih v dolini Bosne in v okolici Srebrenice, nato v dolini Neretve v Hercegovini in pri Vocinu v Slavoniji.
Veliki izlivi enstatiskega andezita nastopajo pri Rogatcu v Sloveniji, v katerem so odprti kamnolomi pri sv. Roku.
Na Fruški gori nastopa poleg trahitov deloma tudi andezit.
Skupaj z daciti nastopajo andeziti kot dacitske andezitske mase in so na Balkanu zelo razširjeni. Andezitsko dacitske
kamnine so pri nas nosilci skoraj vseh naših svinčevih cinkovih, srebrovih, molibdenovih in drugih važnih rud rudnikov
Kopaonik, Trepča, Janjevo, Slišane, Novo Brdo, Zletovo, Kratovo, Toranica, Karamanica in druge znane rudne pokrajine
so v genetski zvezi z dacitskimi andezitskimi kamninami. V drugi polovici terciarja (verjetno v miocenu in pliocenu) je
veliko magmatsko gibanje produciralo veliko količino dacitskih in andezitskih kamnin, pri čemer so tudi nastajala velika
rudišča.
Velike mase dacitsko andezitskih kamnin nastopajo v šumadijskem območju (na Ješevcu in Crnem Vrhu, na Rudniku, v
Slavkovici, v Ljuljacih, na Kotleniku itd.), na Kopaoniku (v okolici Ušća, Raške, rudnice itd.), v okolici kosovske
Mitrovice (Zvečan itd.), v okolici Novega Pazara, na Rogozni, na Novem Brdu, v Kratovsko Zletovskem območju. V
manjših masah se pojavljajo na več mestih v vzhodni Srbiji, nato pri Priboju, Ruplju, Predejanih, Džepu, v okolici
Surdulice itd. Na Hrvaškem nastopajo precej razširjeni v okolici Ivanjščice, v Sloveniji pa na Pohorju.
Porfiriti zavzemajo vedno manjše površine od andezitov. Nastopajo predvsem v področju Krasa, tako pri Benkovcu v
Gorskem Kotaru, na Vratniku nad Senjem in na več mestih v Južnem Primorju, med Budvo in Spičem. Na Vratniku
nastopa več odprtih kamnolomov, v katerih dobivajo iz porfirita dober gramoz za vzdrževanje cest.
171
ŽILNINE
Nediferencirane:
Kakor v splošnem v vseh skupinah magmatskih kamnin, tako lahko tudi med dioritskimi žilninami
ločimo predvsem drobnozrnaste ali porfiroidne facije, ki se skoraj nič ne ločijo, razen po svoji
strukturi, od dioritov, iz katerih so sestavljeni večji masivi. Te kamnine imenujemo mikrodiorite ali
dioritske porfirite. Dioritski porfiriti imajo v vtrošnikih plagioklaz iz vrste oligoklaza, andezina in
labradorita, nato biotit, amfibolj in avgit. V zrnati masi nastopajo skoraj samo plagioklazi, ki so bolj
kisli od vtrošnikov plagioklaza. Akcesorni minerali so apatit, cirkon, železove rude, včasih titanit,
granat in ortit. Struktura je holokristalna porfirska. Če nastopajo med sestavnimi delci zrna kremena,
so to kremenovi dioritski porfiriti. Skupaj s tonalitom nastopajo tonalitski porfiriti, ki bi jih lahko
imenovali tudi kremenovi rogovačni porfiriti, kremenovi avgitovi porfiriti in podobno. To so ašistne
žilnine.
Diferecirane:
V dioritski skupini imamo precej različnih diašistnih žilnin. Med žilninami, ki imajo dioritsko
mineralno sestavo in so torej sestavljene iz srednjega plagioklaza in rogovače, ki jo včasih nadomešča
biotit, pa najdemo tudi kamnine, kemično različne od tipičnih dioritov. Te kamnine so geološko
vezane včasih z bolj kislimi, bolj redko z bolj bazičnimi kamninami, ki tvorijo večje masive. Te
žilnine imajo zelo pogosto svojevrstno mineralno sestavo in strukturo. Pripadajo ašistnim kamninam,
lamprofirom ali pa aplitom. Aplitske in pegmatitske dioritske kamnine niso značilne in so redke.
172
Spessartitom so podobni odiniti. Odiniti (po Odenwaldu v Nemčiji, Odin je
starogermanski bog) (sl. 46) so še bolj bazične kamnine od spessartitov. Od njih se razlikujejo
po tem, ker v na zunaj gosti sivkastozeleni, pod mikroskopom pa holokristalni osnovi iz letvic plagioklaza in prizmic
zelene ali rjave rogovače, nastopajo redki majhni vtrošniki svetlega avgita in labradorita. Prisotnost vtrošnikov
labradorita, torej svetle komponente, daje odinitom na videz skupine poteze s takimi ašistnimi kamninami, kakor so na
primer gabrski porfiriti.
Odiniti so nekoliko bolj bazični od spessartitov. V njih je več kalcijeve komponente in prisoten je bolj bazičen plagioklaz.
Po mineralni in kemični sestavi se odklanja od dioritske vrste, približuje se že rogovačnim gabrom, vendar pa vsebuje
precej večje količine rogovače. Odiniti so geološko sorodni drugim lamprofirskim žilninam dioritske skupine. Spessartiti
stopajo v sestavo žilnih enakih granodioritskih globočnin, kakor kersantiti in so pogosto zvezani z njimi s prehodi. Odiniti
spremljajo tudi gabre.
Pri nas so dioritski lamprofiri redki. Raziskan je rogovačni kersantit iz tonalita na Pohorju.
ŽILNINE
Lamprofiri
Malchiti (Malchen – najvišji vrh v Odenwaldu) so mezokratne žilnine, ki spremljajo normalne magmatske kamnine
(drobnozrnate ali goste zelenkaste kamnine) (Sestava: rogovača, andezin, bolj redko labradorit) biotit, kremen sta redka
VPRAŠANJA:
173
DIORITSKA GLOBOČNINE PREDORNINE ŽILNINE
SKUPINA
NORMALNA VRSTA NORMALNA VRSTA ALKALNA V. NORMALNA VRSTA
Kamnine gabrske skupine so zelo razširjene na zemeljski površini, predvsem v predorninah. Po svoji
razširjenosti bazalti tekmujejo z graniti. Smatrajo, da bazalti prostorninsko petkrat presegajo vse
ostale predornine skupaj, bazalti in piroskenovi andeziti skupaj pa okrog petdesetkrat. Po Dalyjevih
računih znaša razširjenost bazaltov v združenih državah Amerike okrog 21 %, andezitov pa okrog 24
%. Kot smo že omenili je težko točno določiti razmerje med avgitovimi andeziti in bazalti, ker sta si
obe vrsti kamnin zelo blizu in je meja včasih zelo nedoločena. Posebno težko je vršiti ocene za
paleotipne vrste kamnin.
Kljub temu, da so kamnine gabrske bazaltske skupine razširjene približno toliko, kakor kamnine
granitov in granodioritov, je med obema vrstama ogromno razlik.
1. Kljub temu, da predstavniki obeh skupin nastopajo v globočninah in predorninah, je razmerje med
predorninami in globočninami v vsaki od obeh skupin bistveno drugačno. V gabrski bazaltski skupini
predornine daleč prevladujejo po razširjenosti nad globočninami, v skupini granitov liparitov in
granodioritov pa graniti daleč prevladujejo nad lipariti in kremenovimi porfiri.
2. Bazalti nastopajo v ogromnih masah v tektonsko stabilnih področjih, ki se niso gubala (bazaltski
platoji), pa tudi v orogenih pasovih. Granitski masivi nastopajo v nagubanih pasovih. Ogromni
granitski masivi, ki sestavljajo ščite in podlago plošč, so najstarejše tvorbe, ki so nastale med
najstarejšim dokambrijskim gubanjem in so s svojo intruzijo spremenili te nestabilne dele v trdne
plošče.
3. V nagubanih pasovih, kjer bazalti in njim sorodni andeziti (bazične predornine) nastopajo skupaj
z graniti in so kot prehod navzoči granodioriti, so predornine v splošnem starejše od kislih globočnin
in so nastale pred glavno fazo gubanja. Navadno so bile pri gorotvornih procesih metamorfozirane.
Mnogokrat so se vtisnile precejšnje mase kislih globočnin, med dobo gubanja ali pa pozneje, in
metamorfizirajo bazične predornine.
4. V kompliciranih intruzivnih masivih, kjer nastopajo gabri in graniti, so bili gabri navadno vtisnjeni
pred graniti. Zaporednost efuzij v vulkanih je navadno precej zamotana, vendar pa so kisle kamnine
ekstrudirale navadno po dolgem mirnem zatišju.
Kamnine gabrske bazaltske skupine in granitske liparitske skupine se ločijo med seboj tudi po
lastnostih magme, iz katere so nastale. Kamnine, nastale iz gabrske bazaltske magme, lahko bolje od
vseh drugih kamnin služijo za tipičen vzorec magmatskih kamnin. Sestavljene so iz mineralov, ki
lahko nastajajo iz taline. Njihov nastanek s strjevanjem staljene magme vidimo pred našimi očmi v
mnogih vulkanskih pokrajinah. Bazaltska magma kristalizira sorazmerno lahko in imamo odlične
primere spremembe strukture kamnin, ki so nastale iz nje - od steklaste v vulkanskih kamninah (v
zgornjih delih potokov), preko mikrolitske, ofitske in mikrozrnate do debelozrnate strukture v gabrih.
Odlično lahko opazujemo tudi vez med steklastimi ali polsteklastimi bazalti s holokristalnimi gabri.
Zanimiv primer nam dajejo Havajski vulkani, kjer se bazaltska magma v intruzivnih ležiščih počasi
ohlaja in se strjuje v tipičen gabro. Navzočnost plinov v bazaltski magmi nam dokazuje neposredno
opazovanje pojavov pri izbruhih, razen tega pa tudi mandljaste votline, ki so zelo razširjene v teh
kamninah.
175
Granitske kamnine imajo nekatere lastnosti, ki so zelo različne od lastnosti gabrov. Graniti so
sestavljeni iz mineralov, ki so lahko nastajali le, če so bile prisotne pri ohlajanju v magmi lahkohlapne
komponente in niso mogli nastati pri navadni kristalizaciji magmatske taline. Liparitska magma
prihaja na površino ali kot zelo žilava snov in tvori kupolaste ekstruzije ali pa se spremeni ali pa celo
razleti v prah, kot eksplozivna masa, iz katere uhajajo plini. Kristalizacija liparitskih lav je zelo
otežkočena zaradi velike žilavosti, razen tega pa se vrši tudi pri mnogo nižjih temperaturah od
kristalizacije bazaltske lave. Na kontaktih granitskih masivov vidimo zelo močno delovanje na okolne
kamnine. Včasih se kamnine tako spremenijo, da se meja med granitom in okolno kamnino izgubi.
Mnogi petrologi smatrajo dandanes bazaltsko magmo za matično in prvotno, iz katere so z diferenciacijo, pa tudi z
asimilacijo bolj kislih snovi zemeljske skorje, lahko nastajale vse druge magmatske kamnine. S tega gledišča bi nam bilo
razumljivo prevladovanje bazaltov med predorninami in granitov med globočninami. Bazalti bi predstavljali strjeno
prvotno magmo, ki je predrla po razpokah in se na površini strdila še preden je uspela diferencirati. Graniti naj bi bili
produkt diferenciacije in spremembe sestave prvotne magme, ki se je počasi ohlajala v magmatskih ognjiščih in se je
uspela spremeniti. Bazaltska magma, kot je bilo že rečeno, kristalizira sorazmerno lahko in iz nje nastajajo lepo
kristalizirane zrnate kamnine (doleriti), celo v pogojih strjevanja na površini. Razen tega je sorazmerno revna z
mineralizatorji in v tem oziru ni tako ostre razlike med kristalizacijo magme na površini, kjer izgubi mineralizatorje, ali
pa med njeno kristalizacijo v globini. Prav zato so različne strukture globočnin in predornin v skupini gabrov in bazaltov
vezane med seboj s številnimi prehodi.
Posebno tesna vez vlada med kamninami gabrske bazaltske skupine s kamninami dioritske andezitske
skupine. Z druge strani pa imamo prehode v jasne alkalne kamnine, včasih so celo gabri v zvezi z
alkalnimi globočninami (na primer monzoniti, essexiti, itd.).
Posebno tesna vez je med kamninami gabrske bazaltske skupine s kamninami dioritske
andezitske skupine.
176
GLOBOČNINE
Gabri in noriti
Plagioklaz iz vrste labradorit – bytownit – anortit tvori večinoma debele ploščice ali pa izometrična
zrna, ki kažejo lepe med seboj vzporedne dvojčične lamele (albitski zakon, neredko v kombinaciji s
karlovarskim). Včasih vidimo dve vrsti lamel, ki se med seboj sekajo, kar kaže najbolj pogosto na
kombinacijo albitskega zakona s periklinskim. Plagioklazi gabrov večinoma niso pasasti.
Monoklinski piroksen je neredko dialag, v zbrusku rjavkast, sivkastorjavkast, bolj redko zelenkast;
včasih vsebuje vzporedne vrastke rjave ali zelene rogovače (amfibolizacija). Rombični pirokseni so
bronzit in hipersten, včasih idiomorfni, bolj pogosto v okroglih zrnih, včasih v reakcijskih obročih na
olivinu. Rogovača je najbolj pogosto rjava (pargasit), bolj redko zelena. Vlaknast uralit je drugoten
mineral. Olivin v gabrih nastopa navadno v manjših količinah, včasih pa je tudi glavni ali celo edini
mineral na primer v troktolitih. Navadno nastopa v okroglih zrnih, ki so bolj ali manj serpentinizirana.
V nekaterih gabrih je glavni ali pa celo edini barvni mineral magnetit. Mineralno sestavo včasih
dopolnjujejo še kremen in ortoklaz in značilne primesi kot so apatit, ilmenit, magnetit, včasih pirotin,
pleonast, kromit in pikotit.
Gabrske kamnine včasih postopno prehajajo v diorite. Glavna razlika med gabri in dioriti je v
tem, da imajo gabri bolj bazičen plagioklaz od dioritov in da imajo navadno kot barvni mineral
piroksen in ne amfibol. Za gabre so nadalje značilni bolj enakomerno sestavljeni plagioklazi brez
pasov in pa posebne strukture. Bistvena razlika med gabri in dioriti je tudi v količini barvnih
mineralov, ki jih je v splošnem manj v dioritih, čeprav je to razmerje v gabrih včasih močno
spremenljivo. Prehodne kamnine imenujemo gabrske diorite.
Nastopanje rogovače namesto piroksena v gabrih je večinoma v zvezi z naknadnim spreminjanjem prej izločenega
piroksena v amfibol v precej poznejši fazi ohlajanja kamnine, včasih že v epimagmatski fazi, t.j. neposredno po
kristalizaciji kamnine, ko je bila ta že v trdem stanju. Ta sprememba je posledica bogatenja mineralizatorjev v tekočem
ostanku kristalizirajoče magme. Gabro s takimi magmatskimi ali epimagmatskimi spremembami imenujemo
amfiboliziran gabro. Uralitov ali uralitiziran gabro je tisti gabro, ki vsebuje zeleno vlaknato rogovačo, ki je nadomestila
piroksen že pri poznejših metamorfnih procesih, ki niso v zvezi s strjevanjem magme. Ta vlaknata rogovača ali uralit
tvori neredko lepe psevdomorfoze po prejšnjih zrnih piroksena.
Hiperiti (vsebujejo hipersten, odtod ime) so olivinovi gabrski noriti s strukturo, ki se bliža diabazovi
(ofitski).
V nekaterih primerih gabrskih kamnin olivin popolnoma izrine piroksen, in nastane troktolit, ki ga
sestavljata labradorit in olivin.
Razen po kvantitativni mineralni sestavi, lahko ločimo gabre tudi po relativnem odnosu glinencev in
mafičnih sestavin. Na tej podlagi ločimo levkokratne vrste, ki jim pripadajo že omenjeni anortoziti in
melanokratne vrste kot je Tilait (po gorovju Tilaj na severnem Uralu).
Kamnine, prehodne med anortoziti in charnockiti imajo posebno ime mangeriti (po kraju Manger na
Norveškem) in kremenovi mangeriti. Sestavlja jih srednji plagioklaz, mikropertit in barvni mineral
(monoklinski in rombični piroksen). Po mineralni sestavi so torej mangeriti precej sorodni
monzonitom.
178
normalne gabrske magme pogreznil na dno skoraj ves piroksen. Ta hipoteza pa je zelo
neverjetna, ker je skoraj nemogoče, da bi se ena od komponent skoraj evtektične
gabrske taline lahko daleč oddaljila.
Vidimo, da so se spreminjali gabri na dva popolnoma različna načina. Ene spremembe so metamorfne zaradi delovanja
zunanjih vplivov dinamične metamorfoze, druge pa so v zvezi z magmatskimi procesi.
Uralitizacija in saussuritizacija gabrskih kamnin je značilna z nastopanjem drugotnih mineralov, značilnih je za nizko
stopnjo metamorfizma: aktinolita, epidota, zoisita, albita itd. Pri metamorfizmu visoke stopnje nastajajo iz gabra
amfiboliti, ki so sestavljeni iz kompaktne vlaknate rogovače in plagioklaza in po sestavi ustrezajo rogovačnemu gabru,
imajo pa drugačno, za metamorfne kamnine značilno, kristaloblastično strukturo. Teh amfibolitov, ki jim včasih pravijo
gabrski amfiboliti, ni vedno lahko razločiti od rogovačnega gabra z ene strani in od amfibolita z drugačnim izvorom z
druge strani.
Alkalne gabrske kamnine so precej redke, ker je za njihov nastanek potrebno nekaj izjemnih
pogojev.
179
Meje, s katerimi ločimo skupino alkalnih gabrskih kamnin, so torej zelo široke. Alkalne kamnine
lahko razdelimo na podskupine, ki se ločijo med seboj na podlagi mineralne sestave, predvsem pa po
značaju saličnih mineralov. Ta porazdelitev je naslednja:
1. Kamnine, v katerih glinenčevi nadomestki nastopajo kot drugovrstna primes ali pa so odsotni.
Značilna je visoka količina alkalnega glinenca in alkalen značaj barvnih mineralov.
180
včasih je glinenec odsoten. Razen glavnih komponent nastopa v teralitih skoraj vedno biotit, navadno
rdečkastorjave barve, bolj redko zelenkast, včasih neenakomerno gosto obarvan v sredini in ob
robovih zrna; olivin, titanomagnetit, apatit. Odnos količine nefelina nasproti glinencem je
spremenljiv, vendar je navadno nefelina sorazmerno manj (okrog 10 do 15 %). Barvni minerali
sestavljajo do 50 % vse kamnine, pa tudi več. Strukturni odnosi med minerali so v splošnem taki,
kakor v essexitih. Tudi tu je piroksen najbolj idiomorfen. V splošnem je idiomorfen tudi plagioklaz.
Nefelin je ksenomorfen v primerjavi z barvnim mineralom in plagioklazom, včasih pa je idiomorfen
v primerjavi z alkalnim glinencem.
Velikost lapolitov in drugih intruzivnih gabrskih teles včasih doseže ogromne dimenije. Bushveldski masiv v Južni
Afriki, ki je sestavljen spodaj iz noritov in drugih magmatskih kamnin "gabrske peridotitske formacije" se razširja na
ovalni površini 39000 km2. Debelina kompleksa znaša 5 do 6 km. Glaven del sestavljajo gabrske noritske kamnine z zelo
jasno plastasto teksturo, tako da so v golicah kamnine zelo podobne usedlinam. Plasti se razlikujejo po relativni količini
temnih in svetlih mineralov. V tako imenovanem kritičnem horizontu nastopa diferenciacija posebno ostro: vrstijo se
posamezne plasti različnih kamnin anortozitov, gabrov, noritov, peridotitov in celo rud. Periodično ponavljanje
glinenčevih in piroksenovih kamnin doseže veliko debelino. Interesantno je, da v nekaterih plasteh z gabrsko sestavo
zgoraj prevladuje monoklinski piroksen, spodaj pa rombični. Včasih se piroksen spodaj tako koncentrira, da nastajajo
pirokseniti. Rudne plasti in lege magnetita in kromita tvorijo pravilne sloje v sredini gabrskih peridotitskih kamnin
vzporedno z njihovo plastovitostjo. Zgornji del bushvaldskega kompleksa je sestavljen iz levkokratnih granitov in
granofirov.
Lopolit Duluth v območju gornjega jezera v ZDA predstavlja ogromno telo globočnin s prostornino okrog 200000 km3
(do 5000 km2), ki je pokrito z vulkanskimi kamninami, pod njim pa nastopajo sedimentni skrilavci. Lopolit je sestavljen
iz gabrov in noritov, med katerimi nastopajo tudi svetlejše plasti plagioklazitov. Spodnji del ogromnega intruzivnega
telesa je še bolj izrazito plastast. Srednja sestava tega dela ustreza olivinovemu gabru, posamezni deli pa ustrezajo tudi
anortozitu in peridotitu. Zgornji del je bolj homogen, ker ga sestavljajo razne vrste gabrov in gabrskih noritov. Med
spodnjim in zgornjim delom nastopa sloj "rdeče kamnine", - granita ali granofira s prehodi v sienit. Prehod od gabra v
"rdečo kamnino" je precej oster.
Lopolit Sudbury ali medformacijsko intruzivno ležišče zapolnjuje brahisinklinalo in ga sestavlja norit, ki prehaja v
zgornjem delu v mikropegmatit. V spodnjem delu lopolita nastopajo sulfidne rude.
Alkalne gabrske globočnine nastopajo neredko v manjših masah, v kakršnih običajno nastopajo tudi hipabisalne
magmatske kamnine, vendar pa se po zrnati strukturi popolnoma nič ne ločijo od globočnin in jih zato prištevamo k njim.
Gabri so na Balkanskegem polotoku precej razširjeni. Nastopajo skoraj v vseh vrstah teh kamnin. Posebno pogosti so na
področjih serpentinskih pasov, ki so bolj ali manj pretrgani, vlečejo se vzdolž vsega Balkanskega polotoka, od Alp na
severozahodu, pa vse do Egejskega morja na jugovzhodu. Gabri nastopajo v mnogih naših pokrajinah. V Bosni,
Hercegovini, Srbiji, Sandžaku, Kosmetu, Makedoniji. Posebno pogosti so v Bosni in v Srbiji. Pojavi so najvažnejši v
Vzhodni Srbiji: na delu Jovanu, Slatini, Berčinovcu, Golubinju, Crnajci in Glavici pri Donjem Milanovcu. V Srednji
Srbiji nastopa gabro pri Kragujevcu, Lopatnici blizu Kraljeva, v Bogutovcu in v okolici Raške. V Zahodni Srbiji nastopa
pri Dobroselici, Panjku, na Gojni Gori, Debelem Brdu, Maljenu itd. V Sandžaku so pogoste manjše mase gabra. Zelo
veliki pojavi gabra so znani v Bosni in Hercegovini. V južnem delu planine Kozare, v okolici Doboja, pri Jablanici in pri
Višegradu na Drini. V Makedoniji nastopa gabro južno od Demir Kapije v področju Drena in Bule. Gabrske kamnine
imamo tudi na področju karavanške magmatske cone. Gre za mafične kamnine, ki pripadajo gabru in monzogabru.
Pojavljajo se kot enklave v sienogranitu.
181
PREDORNINE
Predornine gabrske skupine so bazalti. V širokem smislu besede so predornine gabrske skupine, ker
po sestavi ustrezajo zmesi, sestavljeni iz enake količine plagioklaza (labradorita ali labradorit
bytownita) in železovih magnezijevih mineralov, v glavnem avgita. Precejšnja je primes rudnih
mineralov. Olivin je pogost, toda ne obvezen sestavni del bazaltov.
Bazalti in doleriti
Med bazalti nastopajo pogosto porfirske vrste z vtrošniki avgita, olivina in bazičnega plagioklaza.
Ustrezni paleotipni brezolivinski predstavniki te skupine kamnin imajo naziv porfiriti, če pa med
vtrošniki nastopajo tudi zrna olivina (pogosto razpadlega), melafiri (ime pride od gr. temen in končine
- fir, kar pomeni, da je kamnina temen porfir).
Izraz porfir in porfirit. Za paleotipne kamnine obstojita dva izraza, ki imata zelo širok pomen: porfiri
in porfiriti. Porfir v evropski terminologiji pomeni kamnino s porfirsko strukturo, ki vsebuje
precejšnjo ali prevladujočo količino alkalnega glinenca in sorazmerno malo barvnega minerala. Ime
porfirit se uporablja za bolj melanokratne kamnine z bistveno prevladujočim kalcijevim natrijevim
glinencem. Zaradi svoje širine morajo imeti porfiri in porfirit pridevek, ki označi točneje njihovo
vrsto. Da pokažemo pripadnost te ali one skupine porfirov ali porfiritov neki vrsti kenotipnih kamnin,
je udobno uporabljati na primer nazive liparitski porfir, trahitski porfir, andezitski porfirit, bazaltski
porfirit itd.
Takrat, ko je bila starost kamnin ena od osnov sistematike, so v splošnem imenovali bazalte in dolerite
terciarne in recentne kamnine te skupine, melafire in diabaze pa stare paleozojske. Ko pa so pričeli
ločiti kamnine v paleotipne in kenotipne po stopnji ohranjenosti in ne po starosti, so nomenklaturo
spremenili. Ker so dobile sveže črne ali temnosive kamnine ime bazalti in doleriti, je bilo potrebno
najti ustrezen naziv za spremenjene kamnine. Usov je imenoval melafire kamnine, ki so prežete s
sekundarnimi železovimi oksidi in imajo zato temnorjavo ali temnordečo barvo, diabaze in diabazove
porfirite pa kamnine, ki so bogate s sekundarnim kloritom in imajo zeleno barvo. Ta shema v naravi
ne drži vedno, je pa udobna za terensko označevanje teh kamnin.
182
3. Bazalti v ozkem pomenu besede so v celoti sestavljeni iz mikroskopske afanitske
mase ali pa vsebujejo v tej masi vtrošnike že prej omenjenih mineralov, to je samega
avgita ali pa skupaj z enim ali pa več minerali: olivinom, plagioklazom, bolj redko s
piroksenom, še bolj redko z bazaltsko rogovačo. Avgit vtrošnikov tvori lepe
idiomorfne kratke prizme, ki so v zbrusku večinoma nalahno obarvane (za razliko od
navadnega brezbarvnega olivina). Precej pogosto nastopa pasasta struktura ali
struktura peščene ure.
Mikrostruktura osnove je najbolj pogosto intersertalna bolj redko je ofitska ali skoraj mikropoikilo-
ifitska Precej pogosto srečamo tudi mikrodoleritsko strukturo, ki je v nekem smislu prehodna med
obema omenjenima vrstama. Manj so razširjene rekristalizirane vrste s hialopilitsko in hialoofitsko
strukturo in končno tako imenovani hialobazalti, katerih osnova je le iz rjavkastega ali zelenkastega
stekla z redkimi mikroliti plagioklaza, avgita in magnetita. Neredko vidimo tudi direktivne vrste
mikrostrukture: pilotaksitsko in bolj redko fluidalno hialopilitsko. Mehurčasta in luknjičasta tekstura
je precej razširjena, posebno v različkih, ki vsebujejo steklo; mindaloidna ali mandljasta tekstura ne
nastopa tako pogosto, toda zelo tipično. Oblika lukenj v bazaltu je pogosto zelo pravilna, okrogla ali
v vsakem primeru z okroglimi stenami. Včasih so luknjice raztegnjene ali celo cevaste. V nekaterih
primerih postanejo pore zelo velike in se spremene v znatne votline ali praznine. Bazaltske kamnine
z značilno mandljasto strukturo, ki imajo pore zapolnjene z drugotnimi minerali, se imenujejo
bazaltski mandljevci.
5. Toleiti so različek diabazov ali doleritov, ki jim po strukturi sicer ustrezajo, vendar
pa vsebujejo steklo v vidu posebnih ločenih delov. Z drugimi besedami jih lahko
definiramo kot diabaze ali dolerite s toleitno strukturo.
183
afiritov). njihova struktura je mikrolitske vrste, najbolj pogosto pilotaksitska in
intersertalna.
Spiliti so zelo zanimiva geološka skupina. Razen kroglaste teksture, ki zelo rada
nastopa tudi v drugih kamninah, potrjuje podvodno izlivanje spilitov tudi njihova tesna
asociacija s kremenovimi radiolarijskimi sedimenti. Svojevrstna mineralna sestava,
posebno albitizacijo plagioklaza tolmačijo kot posledico podvodnega izliva, vendar pa
je potrebno povedati tudi mišljenje, da je bila ta magma bogata z natrijem že pred
izbruhom.
Alkalne kamnine. Pri opisu alkalnih gabrskih kamnin smo videli, da imajo zelo spremenljivo
mineralno in kemično sestavo. Prav tako spadajo v alkalne bazaltske kamnine izredno pestre kamnine,
ki imajo popolnoma obliko bazaltov, razlikujejo pa se od njih z alkalnim značajem, kar se izraža v
kemizmu in mineralogiji. V kamninah bomo razlikovali v glavnem dve vrsti: ena ima več kalija,
druga pa več natrija.
Če je alkalni značaj slabo izražen, se lahko omeji le na značaj glinencev. Če se v kamnini izvrši
zamenjava dela kalcija v glinencih z natrijem, tedaj nastopajo bazalti, ki imajo nenormalne bolj
natrijeve (kisle) plagioklaze. Če se hkrati z natrijem poviša relativna količina kalija, tedaj se v bazaltih
pojavi kalijev glinenec (ortoklaz itd.). Pri bolj rezko izraženem alkalnem značaju kamnine, se pojavijo
glinenčevi nadomestki – nefelin in levcit. Povišanje alkalnosti se odraža tudi v značaju barvnega
mineala (titanavgit namesto bazaltnega, nastopanje biotita itd.).
1. Alkalni bazalti ali trahibazalti in trahidoleriti ustrezajo essexitom in deloma po kemični sestavi
shonkinitom. Alkalni značaj ni izražen ostro in se kaže s prisotnostjo alkalnega glinenca, včasih s
postransko primesjo glinenčevih nadomestkov, pa tudi z alkalnimi minerali, ki so svojstveni za
alkalne magmatske kamnine.
Tefriti in olivinovi tefriti (bazaniti) so vezani s prehodi s trahibazalti in jih lahko smatramo za
efuzivne predstavnike teralitske magme. Tefriti so značilni z glavnimi komponentami bazičnega
plagioklaza in enega ali nekoliko glinenčevih nadomestkov, navadno levcita in nefelina, redkeje
184
haűyna. V tefritih nastopa kot glavni barvni mineral piroksen, v bazanitih pa se mu pridruži še olivin.
To je razlika med tefriti in bazaniti.
Pojavljanje predornin na površini zemlje je v zvezi z gibanji v zemeljski skorji in torej v zvezi z njeno tektonsko zgradbo.
Bazalti nastopajo v zvezi z obema vrstama tektonike: s tipom epirogenih gibanj in s kratogeni. Lahko torej ločimo izlive
bazaltov v zvezi z geosinklinalami od bazaltov v ploščadnih kratkogenih področjih.
Diabazi so na Balkanu precej razširjeni. Večinoma nastopajo z gabri in spremljajo peridotite, odnosno serpentinite.
Posebno pogosti so v Srbiji in Bosni. V Srbiji jih imamo na različnih mestih. V okolici Pirota so znani kraji staničane,
Budin, Del in Crvena Jabuka; v Zapadni Srbiji Krčmar pod Maljenom in Borina na Drini; nato Grčak in Koznica (pod
planino Koznik); v Šumadiji na Ždraljici pri Kragujevcu itd. V Bosni nastopajo večje mase diabazov južno od Bosanske
Kostanjice in v jugovzhodnih delih planine Kozare; nato okrog Maglaja, Žepča in Tešnja ter v pokrajini okrog Višegrada.
Precej so pogosti v Polimju, med Rudogom, Prijepoljem in Sjenico. V večjih masah nastopajo v področju Ivanšnice v
Hrvatskem Zagorju in to: v okolici Golubovca, Pake, Gotalovca in Novega Marofa, kjer so odprti kamnolomi. Na
Kordunu nastopajo v okolici Topuskega, pri Šašavi in pri Hrvatskem Selu.
V Makedoniji nastopajo sveži črni diabazi na Peristeru, kjer sekajo peristerski granit, nato med Gostivarom, Prespo in
Ohridom. V Črni gori so odkrite manjše mase diabaza v okolici Beran. V Primorju, med Budvo in barom, nastopajo
diabazi na več mestih poleg melafirov. V Sloveniji so znani severno od tonalitnega pasu med Črno in Velunjo.
Diabazovi porfiriti nastopajo na Ždraljici pri Kragujevcu. Bazalti nastopajo pri nas na različnih mestih, toda redko v večjih
masah. Najbolj so razširjeni levcitski bazalti, ki nastopajo pri Mladem Nagoričanu blizu Kumanova, na Ježevem Brdu pri
Štipu, Kurelu in Pudarici pri vasi Malini in sv. Nikoli, na Kurešnički Krasti pri Demir Kapiji, pri vasi Pakoševu in nedaleč
od Zelenikovega, južno od Skopja in končno pri Han Trebinju v Stari Raški. Kremenov bazalt nastopa na Lončarskem
Visu v Slavoniji. Bazalt nastopa pri Donjem Pazarištu v Liki. Znaten je pojav bazalta pri Popovcu in Batini, nedaleč od
Belega Manastira v Bački. Olivinov bazalt nastopa v Šumadiji, na Rudniku, pri vasi Mutnji in vasici Vasiću, pri vasi
Šilopaju in južno od Piramide na Lipanu, pri vasi Guncati, v spodnjem toku polotoka Vladičinca itd. V Sloveniji
nastopajo bazalti pri Gradu v Prekmurju.
ŽILNINE
Gabrske in bazaltske kamnine imajo poseben položaj med magmatskimi kamninami, ker so produkti
strjevanja nediferencirane magme. S tem v zvezi so verjetno tudi nekatere lastnosti gabrskih žilnin.
Magma žilnin granitske in dioritske sestave nastaja obratno kot rezultat diferenciacije v nekem
magmatskem ognjišču, ki se nato strdi kot masiv magmatskih kamnin. Zato nastopajo granitske in
dioritske žilnine običajno v žilninah, ki spremljajo globočninske masive. Tesnejša ali slabša vez s
temi kamninami je bila vzrok, da so jih primerjali med seboj. To je privedlo do njihove delitve v
ašiste in diašiste. Eni in drugi nastopajo v zvezi z masivnimi kamninami. V kamninah gabrske
bazaltske skupine, ki nastopajo v žilah, intruzivnih ležišč in drugih malih intruzij je zelo razširjen
pojav, da so brez kakršnekoli vidne zveze z masivi globočnin. Take kamnine srečujemo v nenavadno
razširjenih diabazih, ki nastopajo zelo pogosto v žilah (dikah) ali intruzivnih ležiščih, včasih pa tvorijo
manjše lakolite. Za te kamnine je poleg njihove sestave značilna diabazova ali ofitska struktura.
Ta priznak je odločilen za določitev kamnine.
Hipabisalni diabazi
Hipabisalni diabazi se petrografsko skoraj nič ali pa nič ne ločijo od holokristalnih
različkov predornin gabrske bazaltske magme. Vendar pa so diabazove žile in
185
intruzivna ležišča tako značilni geološki pojavi, da je nujno potrebno razlikovati
hipabisalne kamnine te vrste od predornin, pa četudi imajo enako sestavo in strukturo.
Struktura diabazov je običajno ofitska. Idiomorfna sta včasih olivin in rombični piroksen. Plagioklaz
je vedno idiomorfen napram avgitu. Magnetit je deloma idiomorfen, včasih pa je sideronitski. Bolj
redko od ofitske nastopa poikiloofitska in granulitska diabazova (doleritska v ozkem pomenu besede)
struktura.
Hipabisalne intruzije diabazov so zelo razširjene in jih srečamo skoraj v vseh gorskih hrbtih, pa tudi
v pokrajinah s položnim nagibom plasti (v ploščah). Te kamnine imenujemo včasih tudi trappe
(trappar je švedsko stopnica). Nastopajo v celi vrsti pokrajin, kjer jih vsebujejo interstratificirane
položno ležeči sedimenti, pogosto tudi vulkanski tufi in tufiti. Tipična oblika nastopanja so intruzivna
ležišča (silli). Debelina posameznih intruzivnih ležišč niha od tankih, do 200 m debelih in debelejših.
Nad plastmi takih injiciranih sedimentnih in tufskih sedimentnih kamnin nastopajo ekstruzivne facije
bazaltov, ki so bolj ali manj erodirane.
Sibirski trappi in vrsta drugih je mezozojske starosti Sibirija, Karro v Južni Afriki, Brazilija), znane
so pa tudi mlajše tvorbe (Deccan v Indiji, Arktika, Patagonija, porečje reke Kolumbije).
Lamprofirske žilnine
Lamprofirske žilnine (deloma ašistne) moramo ločiti od diabazov. Te kamnine so navadno v zvezi z
masivi globočnin, razlikujejo pa se od diabazov tudi petrografsko, navadno nimajo diabazove
strukture. Bistvena sestava v splošnem ustreza gabrskim bazaltskim kamninam, ker so prav tako
sestavljene iz plagioklaza, precejšnje količine barvnega minerala – piroksena ali rogovače in navadnih
primesi – rudnega minerala in apatita. Gre za beerbachit, garevait in gabrske pegmatite, ki spadajo
med redke kamnine.
186
Med kamninami alkalnih gabrskih žilnin najdemo podobno, kakor pri ustreznih globočninah,
kamnine dveh vrst. Mnoge od njih so členi žilnih kamnin, ki spremljajo globočnine. To so v glavnem
predstavniki lamprofirov. Z druge strani nastopajo tudi tu kamnine, ki nimajo neposredne zveze z
globočninami, podobno kot smo videli pri diabazih. Kamnine te vrste so neredko v geološki zvezi z
diabazi in bazalti, med njimi nimamo tako različnih vrst, kakor v skupini lamprofirov. Gre za tešenite
- alkane diabaze, camptoniti in monchiquiti, ki tudi spadajo med alkalne žilne gabrske lamprofire.
VPRAŠANJA:
b. Kaj so uralitizacija?
č. Kaj so spiliti?
187
GABRSKA GLOBOČNINE PREDORNINE ŽILNINE
SKUPINA
NORMALNA VRSTA ALKALNA V. NORMALNA VRSTA ALKALNA V. NORMALNA VRSTA ALKALNA V.
ANORTOZIT:
do 90% bazičnih
plagioklazov
87. VPRAŠANJE
Pri opazovanju kamnin gabrske skupine smo videli, da je v njih izredno ostro izražena diferenciacija
z izdvajanjem levkokratnih sestavnih delov z ene in melanokratnih delov z druge strani. Na ta način
nastajajo levkokratni anortoziti na eni strani, na drugi strani pa holomelanokratni pirokseniti in
peridotiti. Ultrabazične in ultramafične kamnine dejansko nastopajo v naravi najbolj pogosto kot
produkt diferenciacije gabra, včasih pa nastopajo tudi v zvezi z alkalnimi gabrskimi kamninami in
kažejo v nekaterih svojih priznakih alkalen značaj. V nekaterih primerih se lahko tudi samostojno
pojavljajo večje peridoditske mase. Vendar pa te kamnine, ki imajo sicer različen nastanek, zaradi
enake sestave združujemo v eno skupino.
Kamnine te skupine niso zelo razširjene. Od vseh magmatskih kamnin odpade nanje le 0,4 %. Njihova
mineralna sestava je izredno enostavna. Ne vsebujejo niti glinencev niti glinenčevih nadomestkov.
Sestoje se iz enega ali iz več mafičnih mineralov. Vsebujejo manj kot 45 % kremenice, malo Al, Ca,
zelo malo Na in K, zelo veliko pa Mg in Fe. Peridotiti in pirokseniti tvorijo pogosto majhne mase,
vendar pa nastopajo tudi znatni masivi peridotitov. Te kamnine nastopajo v naravi najbolj pogosto
kot produkt diferenciacije gabra.
GLOBOČNINE
Po mineralni in kemični sestavi lahko ločimo med normalnimi globočninami:
V vsaki od teh vrst, posebno v olivinovih kamninah, nastopajo različki, ki vsebujejo železovo
magnezijevo sljudo. Navadno so to alkalne vrste dane skupine. razen tega ločimo kamnine po
relativni količini in kombinaciji mineralov, ki jih sestavljajo.
189
kromitom v idiomorfnih kristalih in magnetitov olivinit ali sideronitski olivinit s
ksenomorfnimi zrni magnetita.
V svežem stanju je dunit svetla, zelenkastosiva zrnata kamnina. Olivin vsebuje okrog 10 % fayalita in je običajen olivin.
Količina kromita doseže 3 % ali nekoliko več v normalni kamnini, včasih pa se poveča in nastopajo šliri, v katerih kromit
postopno prevlada nad olivinom. S kromitom bogati duniti se imenujejo kromitovi duniti. Samorodna platina v dunitih
nastopa v kromitskih šlirih. Olivinit z magnetitom je navadno nekoliko bolj bogat magnetita, kakor običajni dunit kromita.
Olivinove kamnine nastopajo redko nespremenjene. Navadno so bolj ali manj serpentinizirane in pogosto popolnoma
spremenjene v serpentinite t.j. metamorfne kamnine, ki so sestavljene iz serpentinovih mineralov. Ta sprememba je
nastala z delovanjem vode na kamnino. Proces je verjetno potekal pri nekoliko povišani temperaturi. Voda je bila verjetno
magmatska, ki je bila poprej raztopljena v dunitski talini. Tako serpentinizacijo imenujemo epimagmatsko ali
avtometamorfno. Če so v olivinovih kamninah bili prisotni rombični pirokseni, se spremenijo v bastit. Pri serpentinizaciji
se navadno izloči magnetit v drobnem prahu in prašnih skupkih. Včasih v serpentinitih nastopajo tudi drugotni minerali
lojevec, karbonati, tremolit in reliktni minerali kromit, spinel, piroksen.
Med alkalnimi kamninami naj omenimo najprej urtit (po nahajališču v kraju Lujavr – Urt, na polotoku Koli, ZSSR.
Tipičen urtit je sestavljen iz 80 % nefelina in okrog 10 % egirina; v mali količini nastopa albit in od akcesornih mineralov
je najbolj pogost apatit.
Ijoliti (po prvem zlogu v besedah krajev, kjer nastopa: Iiware, Iijarvi, Iijoki, itd.) (sl. 105) so melanokratne nefelinove
kamnine brez glinencev. To so zrnate kamnine, sestavljene v glavnem iz piroksena in nefelina. Piroksen ijolita je
rumenkast avgit z zeleno skorjico egirinavgita. Drugovrstni sestavni deli: apatit, titanit, canerinit, kalcit; v majhni količini
nastopa včasih melanit in iwaarit (titanov melanit s 15 % TiO2). Barvnih mineralov je okrog 50 %. Če pada količina
barvnega minerala (egirinavgita), postaja bolj alkalen - egirin.
Peridotiti
Piroksen je monoklinski dialag in diopsidavgit, včasih kromdiopsid, tudi rombični piroksen in sicer enstatit ali bronzit.
Amfibol ima večinoma rjavkast, redkeje zelenkast ton in je večinoma bledo obarvan. V nekaterih peridotitih najdemo
magnezijev biotit in flogopit, ki ima relativno slabo rdečkasto barvo in ga spremlja skoraj vedno rogovača. Od rudnih
mineralov so razširjeni magnetit, kromit, spineli, rjavi pikotit in zeleni pleonast. Tremolit v podolgovatih kristalih nastopa
v nekaterih peridotitih kot mineral, vejretno metamorfnega postanka. Kot slučajna primes nastopa včasih plagioklaz,
vedno zelo bazičen; v alkalnih tipih nastopa kot primes analkim. Včasih nastopajo perovskit in titanit, v izjemnih primerih
korund in granat (pirop).
Struktura je značilna po relativnem idiomorfizmu olivina. Včasih je ta idiomorfizem izražen tako značilno, da prehaja
struktura v poikilitsko. Posebno značilna je ta struktura za amfibolove in sljudne peridotite. Če je piroksena malo, so
njegova zrna raztresena v masi olivina. V nekaterih vrstah izgledajo debelejša zrna piroksena zlepljena z zrnato olivinovo
maso.
Kljub temu se zlahka prepričamo o idiomorfnosti in prejšnjem nastanku olivina. Pri serpentinizaciji izginejo meje
posameznih zrn olivina in v gosti masi sserpentina nastopajo deloma ohranjena zrna piroksena, deloma pa bastitove
psevdomorfoze po piroskenu podobno kot vtrošniki. Magnetit je zelo pogosto jasno ksenomorfen (sideronitska struktura).
V nekaterih peridotih je razvita taksitska tekstura. Vrste se deli, ki so sestavljeni ali iz le enega ali drugega piroksena, z
deli, ki so sestavljeni iz samega ali skoraj samega olivina. V nekaterih primerih je menjanje nepravilno in kamnina izgleda
podobna breči.
190
Po mineralni sestavi razlikujemo tele glavne vrste peridotitov:
Piroksenovi peridotiti:
Amfibolov peridotit:
Amfibolov peridotit vsebuje včasih nekoliko avgita, včasih malo hiperstena. Včasih
vidimo v amfibolovih peridotitih lepo, da je rogovača nastala iz piroksena.
Pirokseniti in hornblenditi
191
Hornblenditi
PREDORNINE
Normalne predornine
Alkalne predornine
Levcititi in levcitovi bazalti so značilni, ker nimajo nič ali skoraj nič glinencev in v njih prevladuje
piroksen (diopsid, bazaltavgit, redkeje egirinavgit) in levcit, ki se jima v levcitovih bazaltih pridruži
olivin.
Drugovrstni sestavni deli so apatit in magnetit ali ilmenit; slučajni, t.j. ne vedno prisotni so nefelin, melilit, melanit, haüyn,
kromit, perovskit, biotit, bazaltska rogovača in titanit. Barva kamnin je pepelnato siva, temnosiva, črna. Struktura je zdaj
evporfirska, zdaj zrnata. Pod mikroskopom lahko večinoma razlikujemo, da nekateri minerali – levcit, haüyn, melilit,
titanit in rogovača – tvorijo le idiomorfna zrna, drugi piroksen in olivin – delno idiomorfna, delno ksenomorfna in končno
nekateri – sanidin in melilit – izključno ksenomorfna. V porfirskih kamninah nastopajo prvi minerali v vtrošnikih in
osnovi, drugi pa le v osnovi. V nekaterih različkih nastopa malo rjavega stekla.
Razlika med levcitovimi bazalti in levcititi je razen, da prvi vsebujejo olivin, še v temle: v levcitovih bazaltih
prevladujejo barvni minerali in rudni mineral, struktura je večinoma evporfirska, piroksen je titanavgit, sanidin je skoraj
vedno popolnoma odsoten in med primesmi je najboloj pogost kromit in pikotit; v levcititih nastopajo levcit in barvni
minerali v manjši količini, struktura je pogosto zrnata, piroksen je v glavnem egirinavgit. Skoraj vedno nastopa mala
količina sanidina; od primesi nastopajo pogosto v levcitovih bazaltih titanit in melanit. Sicer pa nastopajo levcitove
kamnine, ki so v vseh pogledih prehodne med obema tipoma. Znani so tudi prehodi teh kamnin v levcitofire, v levcitove
tefrite in bazanite in v nefelinove kamnine.
Nefeliniti in nefelinovi bazalti so značilni s popolno ali skoraj popolno odsotnostjo glinencev in s prevladujočim
nastopanjem nefelina in enega piroksena kot v levcitovih kamninah. V nefelinovih bazaltih se tem mineralom pridruži še
olivin. Stranske in slučajne primesi so iste, kot v levcitovih kamninah. Pri porfirski strukturi nastopa v vtrošnikih avgit,
olivin, minerali naüynove skupine, rudni minerali, nefelin.
Razen delitve na nefelinove bazalte in normalne nefelinite imamo še levcitove nefelinite s povečano vsebino levcita,
haüynofire in noseanite s povečano vsebino haüyna in noseana.
192
GEOLOŠKI POGOJI IN OBLIKE NASTOPANJA PERIDOTITSKIH MASIVOV
Različne brezglinične magmatske kamnine (peridotiskih kamnin) nastopajo navadno skupaj. Pri tem odločno prevladujejo
olivinove kamnine – peridotiti in duniti ali pa iz njih nastali serpentini. Zato bomo govorili predvsem o geoloških oblikah
pri nastopanju olivinovih kamnin.
Zelo so značilni primeri nastopanja teh kamnin v jasni zvezi z gabri. Predvsem moramo omeniti tudi precej pogosto
nastopanje tako imenovanih olivinovih bomb v bazaltih. To so manjši kosi, oglati ali zaobljeni, ki so sestavljeni iz zrn
olivina in po sestavi ustrezajo dunitom ali olivinitom. Te bombe nastopajo ali kot vključki v bazaltih ali pa nastopajo sredi
piroklastičnih izbruhov iz vulkanov, ki so bruhali bazaltske, bolj redko tudi andezitske lave. Precejšnja masa olivinovih
kamnin, peridotitov in piroksenitov nastopa v zvezi z gabrskimi kamninami.
Poznamo torej dve osnovni vrsti nastopanja večjih peridotitskih masivov: izločanje mas v tesni zvezi z gabrskimi in
noritskimi kamninami in ofiolitske formacije v najširšem pomenu, ki nimajo zveze z gabrskimi kamninami.
Izredna razširjenost serpentinizacije olivinovih kamnin kaže na veliko vlogo vode, ki je bila verjetno magmatskega izvora.
Pirokseniti in hornblenditi nastopajo ali v zvezi s peridotiti v pogojih, podobnih onim na Uralu ali pa predstavljajo
holomelanokratno facijo kamnin, ki vsebuje glinence in včasih glinenčeve nadomestke.
Med hornblenditi lahko ločimo dve vrsti – normalno in alkalno in v obeh primerih nastopajo prehodi med ustreznimi
pirokseniti. Nastajanje hornblenditov je zahtevalo sodelovanje lahkohlapnih komponent.
ŽILNINE
Ultramafične brezglinične kamnine nastopajo včasih v majhnih intruzivnih masah, ki jih nekateri
avtorji v splošnem postavljajo v skupino hipabisalnih kamnin. V teh pogojih lahko srečamo včasih
prodiranje ene od kamnin v drugo v obliki žil, ki so lahko apofize od večjih mas ali celo niso v zvezi
z njimi. Spomnimo se na primer žil avezacita, ki jih lahko smatramo za različek hornblenditov v
dunitu.
Pikriti in kimberliti
Kimberlit v bistvu nastopa v odlomkih, ki sestavljajo brečo skupaj z drugimi vrstami kamnin v močno
karbonatizirani serpentinski masi. Brez dvoma sestavlja glavno maso kamnine olivin, ki je dal izvor
serpentinu. Torej spadajo kimberliti in deloma tudi pikriti k ultramafičnim kamnmina le na silo. V
teh kamninah kaže kemična analiza, kakor tudi prisotnost glinencev (v pikritih) ali sljude (v
kimerlitih) kot stranske primesi na višjo vsebino glinice, kalcija in alkalij, kot je to v večini globočnin
ultramafičnih brezgliničnih kamnin. Kimberliti imajo jasno nekoliko bolj alkalen značaj (prisotnost
sljude). Med globočninskimi ultramafičnimi kamninami so taki sljudni peridotiti.
Alnöiti (po otoku Alnö, Švedska) so žilne alkalne bazaltoidne kamnine, podobne na zunaj
monchiquitom, navadno temnejše z vtrošniki biotita in spominjajo s tem na minetto. Alnöiti so
značilni s kombinacijo olivina, biotita, avgita, melilita in perovskita. V tipičnih predstavnikih nastopa
olivin le v vtrošnikih in kaže znake korozije, sljuda je izredno pleohroičen lepidomelan ali flogopit.
Piroksen je skoraj brezbarven in zelenkast, navadno razpadel po robovih. Ploščice melilita z bazaltsko
razkolnostjo sko skoro do neprosojnosti prenapolnjene z vključki prahu. Navadna primes je razen
perovskita in titanita kalcit, včasih granat, pirotin, kromit, klorit. Tipičen alnöit je sestavljen skoraj iz
enakih količin melilita in biotita, ki sestavljata okrog dve tretjini kamnine; ostalo sestavljajo avgit (10
do 15 %), rudni minerali (5 %) in drugi akcesorni minerali 10 %. V drugih nahajališčih najdemo zopet
nekoliko haüyna in nefelina.
VPRAŠANJA:
b. Kaj so peridotiti?
194
PERIDOTITSKA GLOBOČNINE PREDORNINE ŽILNINE
SKUPINA
NORMALNA VRSTA ALKALNA V. NORMALNA VRSTA ALKALNA V. NORMALNA VRSTA
PIROKSENOVE
KAMNINE:
(0-10% olivina):
PIROKSENITI:
DIALAGIT,
HIPERSTENIT,
BRONZITIT,
ENSTATIT
AMFIBOLOVE
KAMNINE:
HORNBLENDIT
METAMORFNE KAMNINE
88. VPRAŠANJE
Metamorfne kamnine se torej tvorijo iz že obstoječih kamnin skorje, ki imajo določeno mineralno
sestavo in strukturo, če se P-T razmere zelo menjajo: lahko se večajo ali manjšajo, kar ustreza
progresivni oziroma retrogradni metamorfozi. K metamorfnim procesom ne prištevamo diageneze.
Pri visoki stopnji metamorfoze lahko pride do delnega nataljevanja. Najbolj pomembna pri študiju
metamorfoze je neobstojnost enih in kristalizacija drugih mineralnih faz. Prve postanejo neobstojne
zaradi na novo nastalih P-T razmer. Zato težijo z reakcijami v trdnem stanju k novemu kemično-
mineralnemu ravnotežju.
Metamorfne kamnine lahko nastanejo z metamorfozo magmatskih ali pa sedimentnih kamnin. Tudi
že obstoječe metamorfne kamnine se lahko ponovno spremene ali metamorfozirajo. V tem primeru
govorimo o polimetamorfozi.
V bistvu gre za razpadanje starih spojin, molekularno pregrupiranje in nastajanje novih, bolj obstojnih
mineralnih paragenez, torej za delno ali popolno rekristalizacijo kamnin z nastajanjem novih struktur
in večinoma novih mineralov. Na ta naèin se kamnina prilagodi novim pogojem - povišani
temperaturi in tlaku.
196
1. spremembe zloga - mineralna sestava se ne spremeni. Takrat govorimo o izofazni
metamorfozi
89. VPRAŠANJE
Metamorfne kamnine lahko smatramo za heterogen ravnotežni sistem, pri čemer se proces
kristalizacije podreja:
1. pravilu faz
2. načelu Le Chateliera
3. Rieckejevem pravilu
Ta pravila fizikalne kemije določajo kateri minerali nastajajo in kakšni odnosi vladajo med njimi pri
različnih tlakih in temperaturah.
1. Pravilo faz: P = C + 2 - F
Določa koliko mineralov lahko nastopa hkrati v staabilnem ravnotežju. Ker sta v prirodi tlak in
tempreratura običajno prosti stopnji, menjata se neodvisno drug od drugega, se pravilo faz poenostavi
v mineraloško pravilo faz: P = C, ki nam pove, da mora biti v kamnini v stabilnem ravnotežju toliko
mineralov, kolikor vsebuje osnovnih komponent. Včasih se nekateri minerali zaradi počasnih
sprememb nahajajo v kamninah v pogojih, pri katerih niso več stabilni. Te nestabilne faze, ki hočejo
hitreje ali počasneje preiti v stabilno fazo, z Gibbsovim pravilom faz niso obsežene.
2. Le Chatelierovo načelo
Pravi, da se sistem pri zunanji spremembi ravnotežja protivi tej spremembi in reagira tako, da zmanjša
zunanji vpliv. Pri zunanjem zvišanju temperature sistem na primer veže toploto, pri dvigu tlaka pa
tvori faze z manjšim volumnom in večjo specifično težo.
vpliv temperature
Pri dviganju temperature bo poskušal sistem vezati čim več toplote in bo tvoril minerale z večjo
notranjo energijo, da bi s tem zmanjšal vpliv dviga temperature.
Pri povečanju tlaka so stabilnejši minerali in mineralne asociacije z manjšim specifičnim volumnom,
odnosno z večjo gostoto. Pri zmanjšanju tlaka se izvrši podobna sprememba, le v drugi smeri.
3. Rieckeovo načelo
Pri delovanju močnih usmerjenih tlakov se lahko zgodi, da se nekatera zrna popolnoma raztope,
druga, ki so bila drugače orientirana pa se močno povečajo. Pomembno vlogo ima voda oziroma
fluidna faza. Pod vplivom tlaka se posebno zanimivo ponašajo zrna mineralov, ki imajo veliko hitrost
rasti v nekaterih smereh in majhno hitrost v drugih (npr. filosilikati, nekateri inosilikati itd.). Klice ali
drobni kristalčki teh mineralov, ki so orientirani tako, da so jim smeri največje hitrosti rasti navpično
na smer tlaka, se lahko razvijajo. Mineralna zrnca pa, ki so njih smeri največje hitrosti rasti vzporedne
ali pa poševne na smer tlaka, se razvijajo mnogo težje ali pa se celo raztapljajo. V kamnini se torej
zaradi delovanja usmerjenih tlakov razvijajo le zrna z določenim položajem.
Na oba prikazana načina nastaja v kamninah zaradi delovanja usmerjenih tlakov planparalelna
orientacija sestavnih delcev.
90. VPRAŠANJE
Pri metamorfozi obstoječe minerale oziroma mineralne združbe zamenjajo novi. Glavna značilnost
teh procesov je, da potekajo v trdnih kamninah. Pri tem imajo veliko vlogo porne raztopine, ki stopajo
v reakcijo z minerali pri njihovi kristalizaciji.
1. Z reakcijami v trdnem stanju, pri čemer je material difundiral zaradi večje energije posameznih
delcev.
Ioni, ki so difundirali iz enega kristala oziroma minerala v drugi mineral lahko reagirajo z ostalimi
komponentami, pri čemer nastane novi mineral. Njegova sestava bo med sestavo prvotnih mineralov.
Tako na meji med olivinom in kremenom nastane enstatit, na meji med K-glinenci in alumosilikati
pa muskovit
198
CaCo3 + SiO2 CaSiO3 + CO2
Kot fluidna faza je pomembna predvsem voda (H2O) z različnimi količinami ogljikovega dioksida
(CO2) in metana (CH4). H2O komponenta metamorfnih fluidov lahko izhaja iz vode, v kateri so
nastajali sedimenti, iz detritičnih in avtigenih, vodo vsebujočih mineralov, in iz vulkanskih kamnin,
ki so se hidrirale v reakciji z vodo. Metamorfne raztopine se nahajajo na obodu zrn in vzdolž razpok.
Volumen teh prostorov ni večji kot 1-2 % volumna kamnine. Vendar je ob razgraditvi mineralov
sproščeni volumen raztopin 5-10 krat večji od pornega volumna. Fluidna faza prenaša med
metamorfozo snov in toploto. Prisotnost statičnega filma fluida okrog mineralnih zrn močno olajša
kemične reakcije. Film fluida pospeši premikanje snovi od reaktanta k mineralnemu produktu.
Raztopine nosijo znatne količine snovi v raztopini in jo lahko izloči daleč od prvotnega izvora.
Segrete kamnine se hitreje ohlajajo in mrzle kamnine se hitreje segrevajo s tekočimi raztopinami
zaradi konvekcije, kot bi bilo možno samo zaradi toplotne prevodnosti.
Metamorfne raztopine potujejo zaradi vzgona od mesta razgraditve mineralov proti zemljini površini.
Hitrost njihovega potovanja je enaka hitrosti sproščanja fluida pri metamorfnih reakcijah.
Permeabilnost, oziroma prepustnost metamorfnih kamnin je sicer nizka. Vendar je povečana zaradi
razpada mineralov in razpokanosti kamnin. Razmerje volumna fluid/kamnina v metamorfnih
vodonosnikih lahko znaša od 300 do 400 %. Tokovi raztopin prenašajo velike količine snovi.
Odražajo se tudi v žilnih nahajališčih v metamorfnih kamninah.
2. en mineral raste na mestu drugega, ki je prej zavzemal njegov prostor, pri nadomeščanju iona za
ion (kemična metasomatska rast).
3. en mineral pri svoji rasti potiska v stran druge minerale (rast v konkreciji). Ta način rasti je značilen
za minerale, ki imajo precejšne kristalizacijske sile, zato lahko mehanično odrivajo v stran minerale
ali pa jih objamejo in vključijo vase. Gre za primer rasti porfiroblastov različnih mineralov v
metamorfnih kamninah (granati, disten, stavrolit) (Slika 113).
199
Slika 113. Rast porfiroblastov granata.
91. VPRAŠANJE
1) regionalna metamorfoza
4) retrogradna metamorfoza
5) autometamorfoza
Največje mase metamorfnih kamnin so nastale zaradi pogrezanja ogromnih kompleksov kamnin v
večje globine (geosinklinale)
V največjih globinah zemeljske skorje, kjer znaša temperatura 500 - 600°C nastopi delno taljenje
kamnin in poveča se mobilnost nekaterih komponent. Pri tem nastajajo nove kamnine, ki so zmes
staljenega in zaostalega metamorfnega materiala. Te kamnine imenujemo migmatite, tako
metamorfozo pa ultrametamorfozo.
200
92. VPRAŠANJE
1. kontaktna pnevmatoliza
2. kontaktna metasomatoza
Kontaktna metamorfoza
Intruzija vpliva na spremembo sestave okolne kamnine v kontaktni coni. Temu procesu spreminjanja
sestave pravimo kontaktna metamorfoza. Spremembe v sestavi okolnih kamnin se lahko zgodijo
pod vplivom fluidov, ki izhajajo iz magmatske intruzije, ali pod vplivom fluidov znotraj okolne
kamnine, ki so bili mobilizirani zaradi intruzije. Metasomatski učinki so navadno najbolj izraženi v
karbonatnih kamninah, ki so v neposredni bližini silikatnih intruzij. Pri tem nastane kamnina, katere
mineralna sestava se je spremenila in jo imenujemo skarn. V apnencih pri metasomatozi navadno
nastanejo s kalcijem bogati silikati: grosular, andradit, epidot, wollastonit ali tremolit. V dolomitu pa
nastanejo naslednji minerali: serpentin, diopsid in minerali hondroditove skupine.
201
Slika 114. kontaktno-metamerfne cone zaradi intruzije kremenovega
monzonita v marmorju. Kontaktna avreola je debela do 17 metrov.
202
93. VPRAŠANJE
Retrogradna metamorfoza
Če so metamorfne kamnine, nastale v večji globini pri višjih P-T pogojih, z geološkimi silami
dvignjene v bolj plitve in hladnejše nivoje, tedaj se morajo prilagoditi novim pogojem. V teh primerih
govorimo o retrogradni metamorfozi ali diaftorezi. Z diaftorezo označujejo nekateri avtorji le
retrogradno metamorfne spremembe pri nizkih P-T pogojih (npr. prehod blestnika v filonit)
Avtometamorfoza
Je posebna vrsta spremembe kamnin in poteka pri ohlajanju magmatskih mas. Temperatura teh
procesov je približno med 500 in 300°C. Pri kristalizaciji magmatske mase namreč ostaja vedno
ostanek bogat z lahkohlapnimi komponentami, predvsem z vodo, ali pa preostanejo le plinaste
komponente. Te komponente, posebno voda, reagirajo pri znižani temperaturi z minerali. Ti so
kristalizirali prvotno iz magme, sedaj pa so pri znižani temperaturi postali nestabilni. Ta proces
spreminjanja prvotnih magmatskih mineralov v zadnji fazi magmatske aktivnosti imenujemo
avtometamorfoza. Pri tem nastopi naprimer sprememba piroksena v amfibol (uralit), bazičnih
plagioklazov v agregat zoisita in albita, olivina v serpentin itd. Magmatska voda reagira s prvotnimi
minerali v magmatski kamnini in jih spreminja v razne nižje temperaturne hidratizirane silikate.
94. VPRAŠANJE
silikati
1. skupina olivina: forsterit, fajalit, monticellit
2. skupina granatov
3. skupina Al2SiO5: disten, andaluzit, sillimanit
oksidi
Kremen, hematit, magnetit, diaspor, korund
prvine
C - grafit
203
95. VPRAŠANJA
Zlog metamorfnih kamnin je določen podobno, kakor tudi zlog magmatskih ali sedimentnih kamnin
s strukturo in teksturo. Zlog metamofnih kamnin je izredno važen za določanje pogojev njihovega
nastanka, kot tudi za ugotavljanje vplivov, ki so jih pretrpele kasneje. Zato je potrebno strukturnim
in teksturnim raziskavam posvetiti največ pozornosti.
Struktura
1. Kristaloblastične strukture
Tovrstne strukture v metamorfnih kamninah
so posledica rekristalizacije.
2. Kataklastične strukture
Nastanejo pri drobljenju v majhni globini. Kot
posledica kataklastičnega metamorfizma.
3. Reliktne strukture
So prvotne strukture, ki so se delno ohranile Slika 117. Foliacija (muskovit+kremen).
pri rekristalizaciji.
Tekstura
204
Skrilava tekstura: sestavni delci so orientirani
tako, da se kamnina sorazmerno lahko deli v
ploščate kose.
Masivna tekstura: je tekstura, v kateri so sestavni delci v kamnini razvrščeni brez vsake orientacije.
Milonitska tekstura: je tekstura nastala pri skoraj popolnem zmečkanju in zdrobljenju vseh
sestavnih delcev neke kamnine pod vplivom močnih tektonskih premikov.
96. VPRAŠANJE
Tektonika plošč
Skorja, tako kontinentalna kakor tudi oceanska, tvori skupaj z delom zgornjega plašča togo zunanjo
lupino, ki jo imenujemo litosfera. Debelina litosfere znaša od 50 do 150 km, povprečno 100 km, ne
glede na to ali pripada oceanskemu ali kontinentalnemu delu. Litosfera leži na bolj vroči plastični
astenosferi. Astenosfera je zaradi plastičnosti cona nizkih seizmičnih hitrosti. Sega od baze litosfere
do globine največ 700 km. Litosfera plava na astenosferi. Ker je večinoma krhka, je razlomljena v
mozaik togih plošč, ki se premikajo v odnosu druga na drugo. Večina plošč obsega celine in velike
dele oceanov. Na celotni obli je šest velikih plošč in veliko majhnih Zemljina dinamika, kot
seizmičnost, deformacije in nastanek magem, poteka predvsem vzdolž meja litosferskih plošč.
Plošče se v odnosu druga na drugo premikajo s hitrostjo nekaj centimetrov do največ 20 cm na leto.
Glede na medsebojno premikanje so stiki plošč različni. Novi deli plošč se tvorijo vedno v
srednjeoceanskih grebenih, kjer priteka vroča bazaltna magma iz plašča na zemljino površino.
Dotekanje nove magme povzroča, da se plošči med ohlajanjem premikata proč od grebenov. Tak
odnos imenujemo divergentni stik. V transformnem stiku dve plošči drsita druga ob drugi. Premiki
so lahko dolgi od nekaj 100 km do nekaj 1000 km. V konvergentnem stiku pa se dve plošči
premikata druga k drugi. Pri tem se oceanski del plošče z zgornjim plaščem vred elastično upogne in
se podrine pod celinski del plošče v samo astenosfero. Konvergentni stik imenujemo tudi subdukcija
ali podrivanje. Za nastajanje novega celinskega dela skorje v mlajšem geološkem obdobju je
najpomembnejši prav zadnji način. V procesu podrivanja potuje hladnejši material z zemljinega
površja navzdol v njen plašč, kjer se počasi ogreva in pri tem metamorfozira.
205
Nastajanje nove plošče, ki je vedno oceanska, se najprej pokaže z razpoko v litosferi, večinoma na
kontinentu. Skorja, oziroma litosferski deli plošče se pod vplivom toplotnih tokov raztezajo, tanjšajo
in lomijo. vse to je posledica dvigovanja astenosfere (Slika 120). Območje dvigovanja sega iz globine
od 50 do 70 km do baze skorje. Premikanje razmikajočih se plošč v grebenu zmanjša obtežitveni tlak
na plašč pod grebenom. Dekompresija materiala plašča poteka adiabatsko, kar pomeni, da ni toplotnih
izgub. V teh razmerah se peridotit dvigajoče se astenosfere začne taliti. V večini primerov je bazaltna
magma najnižje temperaturna talina, ki lahko nastaja v peridotitni notranjosti. Nastane z delnim od
10 do 20 procentim taljenjem prvotnega neosiromašenega plastičnega peridititnega plašča. Talijo se
granat in pirokseni. Preostanek peridotitnega plašča je kemično osiromašen in sprva relativno manj
gost. Ponavljajoči se cikli dvigovanja astenosfere, delnega nataljevanja peridotita, diferenciacija v
magmatskem ognjišču in ponovni izlivi bazalta, povzročajo postopno razmikanje dveh plošč.
Različna sestava oceanskih in kontinentalnih delov skorje se odseva tudi v njuni gostoti. Povprečna
gostota kontinentalne skorje je od 2700 do 2800 kg/m3, oceanske skorje je od 3000 do 3100 kg/m3,
kar ustreza sestavi bazalta in gabra. Gostota zgornjega plašča je od 3300 do 3500 kg/m3, kar ustreza
gostoti peridotita in eklogita. Gostota astenosfere je 3350 kg/m3. Glede na to oceanska kakor tudi
kontinentalna litosfera lebdita na plastični astenosferi. Predpostavljena gostota v magmatskem
ognjišču je 2750 kg/m3, kar je za 1 % manj od obdajajoče kamnine. Gosta bazaltna magma se zato v
coni razpiranja dviguje zaradi vzgona. Vzrok podrivanja pa je v postopno naraščajoči gostoti
oceanske litosfere. Med odrivanjem po ca 200 milijonih let postane le ta gostejša od astenosfere. Zato
začne toniti nazaj v astenosfero in plašč, s čimer je sprožen proces subdukcije. Velikost zemljine
površine pa je kljub razmikanju stalna.
Slika 120. Pregledni profil prek centra razmikanja, v katerem narašča oceanska skorja. Puščici nakazujeta smer
premikanja plošč. V grebenu prihaja na površje bazaltna tholeiitna magma. Ta je produkt delnega taljenja suhe
astenosfere. Dviganje astenosfere ob istočasnem znižanju tlaka omogoča taljenje.
206
1 - zeolitni
5 - zelenega skrilavca
6-8 - rogovca višje metamorfne
stopnje
96.3.
97. VPRAŠANJE
Oceanska skorja je od celinske gostejša za približno 400 kg/m3. Zato se oceanski del litosfere
večinoma podrine pod celinsko litosfero, redkeje pod oceansko litosfero, oziroma pod oceanski otočni
lok. Otočni loki kažejo prehode k rasti kontinentov na račun oceanskih bazenov in predstavljajo
najverjetneje način nastanka prve kontinentalne skorje.
Podrivanje poteka v zelo razpotegnjeni in okoli 200 km široki coni. Pri tem se oceanska skorja in
zgornji plašč elastično upogneta pod kontinentalno litosfero ter nosita breme celinskega roba (sl. 16).
Proces podrivanja se na površini kaže s kamninami, ki izvirajo iz tega posebnega geološkega okolja.
Nad podrivajočo se ploščo ob robu celine poteka več kilometrov globok jarek. Polni se z debelimi
skladi sedimentov. Sam rob celine je dvignjen, nalomljen, močno naguban in narivan. V ta rob so
vključeni tudi bloki sedimentov in bazalta, ki so se odtrgali od pogrezajoče se oceanske plošče. Na
celinski strani sledi območje, kjer so razširjeni sedimenti, sprani z bližnjih dvignjenih območij.
Najbolj značilen je vulkanski lok z nizi vulkanov, ki označuje obrobje celinske plošče. Vulkanski lok
napajajo magme andezitne narave, ki so nastale z delnim taljenjem v podrivani bazaltni plošči.
Izhajajo pa tudi iz plašča, ležečega v njeni krovnini. Ker se z magmatskimi kamninami in sedimenti
vrača precej vode z zemljinega površja v njeno notranjost, so temperature nastajanja teh talin močno
znižane. Nastale taline se dvigujejo. Lahko kristalizirajo v notranjosti kot globočnine, lahko pa
prodrejo na površino kot vulkanski material. Kemične raziskave kažejo na zapleteno večfazno
zgodovino pred dokončno kristalizacijo talin in na možnost njihovega mešanja s kamninami skorje.
Velika telesa granitu podobne sestave imenujemo plutone. Ti so nastali nad conami subdukcije, z
delnim nataljevanjem velikih delov skorje in s ponovno kristalizacijo v sami skorji.
Zaradi podrivanja se celine približujejo. Celine pa se lahko približujejo tudi še potem, ko pride do
popolne subdukcije oceanske plošče. Posledica takega približevanja in krčenja zemljine skorje so
lomljenje, gubanje in pokrovi velikih dimenzij, ki dosežejo debelino 10 km in dolžino več 100 km.
207
Odražajo se v visoko razpotegnjenih gorskih verigah in ob njih ležečih sedimentacijskih bazenih,
kamor se spira material z gora.
Ob teh premikih pride lahko do delnega nataljevanja prvotnih kamnin v treh območjih (slika Error!
Reference source not found.):
3. pri dnu odebeljene sialične skorje, ki je bogata z vodo, nastajajo s kremenom bogate magme granitu
slične sestave, ki gradijo predvsem plutone
Slika 122. Pregledni profil čez cono podrivanja. Puščici nakazujeta smer premikanja delov plošč.
Bazaltne in predvsem andezitne magme, ki nastajajo v prvih dveh primerih, imajo tholeiitni in
kalcijevo-alkalni značaj. V ozkem oceanskem delu podrivane plošče je možna metamorfoza visokega
tlaka in nizke temperature. V vulkanskem loku v krovnini podrivajoče se plošče pa poteka v
celinskem robu v široki coni metamorfna rekristalizacija ob razmeroma visoki temperaturi in nižjem
tlaku. Alkalna olivinova bazaltna magma lahko prodira v bolj oddaljenem stabilnem delu celinske
plošče, na katero ne vpliva več podrivajoča se oceanska plošča. Magma te vrste nastaja globoko in je
posledica le majhne stopnje delnega taljenja (po Ernstu, 1976).
Glavni metamorfni faciesi in njihov razvoj v naravi pri različnih P-T razmerah so:
1 zeolitni
2 prehnitno-pumpellyitni
3 modrega skrilavca
4 eklogitni
5 zelenega skrilavca
6 nizkometamorfni amfibolitni
7 visokometamorfni amfibolitni
208
8 granulitni
97.2. Nariši pregledni profil čez cono subdukcije in označi kje se nahajajo glavni
metamorfni faciesi (zeolitni, prehnitno-pumpellytni, facies modrega skrilavca,
eklogitni facies, facies zelenega skrilavca, nizkometamorfni amfibolitni,
visokometamorfni amfibolitni in granulitni)!
98. VPRAŠANJE
Če privzamemo, da je mineralna sestava kamnin odvisna tako od kemične sestave kot od metamorfnih
pogojev, lahko upoštevamo Rambergovo definicijo metamorfnega faciesa: Kamnine, ki so nastale ali
so rekristalizirale v določenem P-T območju, ki je omejeno s stabilnostjo določenih kritičnih
mineralov, pripadajo istemu mineralnemu faciesu. Metamorfni faciesi so zasnovani opisno.
Temperature in tlaki so določeni sekundarno na osnovi terenskih in laboratorijskih preiskav.
Pri določevanju metamorfnih faciesov se uporablja največ 11 mineralov, vendar določena kamnina v
faciesu navadno ne vsebuje več kot 6 mineralov. Metamorfne mineralne združbe so indikatorji tlakov
in temperatur, pri katerih so iz različnih kamnin nastajale drugačne mineralne združbe.
Obtežitveni tlak in tlak fluidne faze sta običajno enaka in znašata od 3 - 12 kbar. Faciesi našteti v
zaporedju naraščajoče temperature in tlaka so:
Obtežitveni tlak je nizek, večinoma med 100 - 3000 barov, tlak vode je zelo različen, navadno manjši
od obtežbe. Faciesi našteti v zaporedju z naraščanjem temperature so:
4. Sanidinitni facies
Ksenoliti v bazaltnih lavah T = 800° - 1000°C
210
Slika 123. P - T diagram metamorfnih faciesov.
99. VPRAŠANJE
211
2. kremen + glinenci + značilen mineral (sericit, klorit, biotit, amfiboli...)
Gnajsi
Bazične kamnine (gabri, bazalti) kažejo podobno sestavo kot laporji, zato dajejo analogne
metamorfne produkte.
Kisle magmatske kamnine (granit, diorit, liparit) imajo podobno sestavo kot arkoza (glinenčev
peščenjak) zato dajejo analogne metamorfne produkte.
100. VPRAŠANJE
Najbolj tipični filiti so izrazito skrilavi in se koljejo v tanke plošče. V kolikor so skrilave ploskve
ravne, se uporabnjajo te kamnine za strešnike in imajo ime strešni skrilavci. Filiti prehajajo
neprekinjeno v glinaste skrilavce ti pa v sljudnate skrilavce ali blestnike. Meje so zato nejasne.
212
Fliti so pri nas posebno razširjene metamorfne
kamnine. Nastopajo skupaj s paragnajsi in
glestniki v debelih slojih. Posebno pogosti so
v seriji sljudnatih skrilavcev, s katerimi so
vezani s celo vrsto prehodov, lahko pa se z
njimi tudi izmenjujejo.
101. VPRAŠANJE
Slika 127. Paragnajs.
213
101.1. Kaj so gnajsi in kako nastanejo?
Z ozirom na to ali so nastali iz magmatskih ali sedimentnih kamnin jih delimo na:
102. VPRAŠANJE
214
Marmorji v asociaciji s filiti ali epimarmorji lahko vsebujejo razen kalcita in dolomita kremen, albit,
sericit, epidot, zoisit, klorit, lojevec, serpentin in grafitno snov, med akcesornimi minerali pa
magnetit, hematit in limonit.
Marmorji v asociaciji z blestniki ali mezomarmorji vsebujejo razen kalcita in dolomita še kremen,
glinence, zoisit, epidot, biotit, muskovit, tremolit, aktinolit, navadno rogovačo, grafit, med
akcesornimi minerali pa pirit, magnetit, hematiti.
Posebna vrsta mezomarmorja je cipolin (caepula, lat.= čebulica), marmor bogat s sljudami. Kamnina
je izrazito plastovita, celo skrilava.
Marmorji v asociaciji s paragnajsi ali katamarmorji vsebujejo razen kalcita in dolomita še kremen,
alkalne glinence, plagioklaz, flogopit, biotit, diopsid, wollastonit, navadno rogovačo, granat,
skapolite, spinel, forsterit, grafit, med akcesornimi minerali pa pirit in magnetit.
Marmorji, posebno manj metamorfozirani, imajo jasno skrilavost, ki jo opazimo po pločasti delitvi
in po menjanju plasti različne barve. V vrsti primerkov je struktura homogena. Vendar pa tudi v teh
primerkih lahko ugotovimo, da je prednostna orientacija dobro izražena. Marmorji so finozrnati do
grobozrnati. Velikost zrn raste z jakostjo metamorfizma. Zrna so včasih bolj ali manj izometrična,
včasih pa raztegnjena v smeri skrilavosti. Meja med zrni je včasih ravna, včasih pa nazobčana.
Posebno zrna kalcita kažejo rada polisintetske dvojčke, pogosto tudi deformacije.
Kvarciti v asociaciji z blestniki. V teh kvarcitih nastopa poleg močno prevladujoče količine kremena
še muskovit, včasih tudi biotit, tu in tam kisel plagioklaz, od primesnih mineralov pa disten, granat,
kalcit itd. Med akcesornimi minerali nastopa apatit, magnetit, pirit, cirkon, rutil in titanit. V nekaterih
vrstah nastopa grafit.
Kvarciti v asociaciji s paragnajsi. Vsebujejo razen prevladujoče količine kremena tudi glinence,
plagioklaze in alkalne glinence, muskovit, biotit, granat, sillimonit, cordierit, diopsidov piroksen,
amfibol, grafit itd., v odvisnosti od prvotnega temnega psamita in od vrste metamorfoze. Med
akcesornimi mineali naj navedemo apatit, cirkon, rutil, titanit, magnetit, pirit, turmalin. Ti kvarciti
imajo slabše izraženo skrilavost in se tudi slabše koljejo od manj metamorfoziranih kvarcitov.
215
103. VPRAŠANJE
Kvarciti
Kvarciti v asociaciji s filiti. V teh kvarcitih lahko pričakujemo razen močno prevladujočega kremena
še sericit, lahko pa nastopa v njih tudi klorit in klorit, kalcit ali tudi kloritoid. Med akcesornimi
minerali nastopa magnetit, hematit, pirit, apatit, rutil, titanit, cirkon.
Kvarciti v asociaciji z blestniki. V teh kvarcitih nastopa poleg močno prevladujoče količine kremena
še muskovit, včasih tudi biotit, tu in tam kisel plagioklaz, od primesnih mineralov pa disten, granat,
kalcit itd. Med akcesornimi minerali nastopa apatit, magnetit, pirit, cirkon, rutil in titanit. V nekaterih
vrstah nastopa grafit.
Kvarciti v asociaciji s paragnajsi. Vsebujejo razen prevladujoče količine kremena tudi glinence,
plagioklaze in alkalne glinence, muskovit, biotit, granat, sillimonit, cordierit, diopsidov piroksen,
amfibol, grafit itd., v odvisnosti od prvotnega temnega psamita in od vrste metamorfoze. Med
akcesornimi mineali naj navedemo apatit, cirkon, rutil, titanit, magnetit, pirit, turmalin. Ti kvarciti
imajo slabše izraženo skrilavost in se tudi slabše koljejo od manj metamorfoziranih kvarcitov.
Serpentiniti so metamorfozirane
ultrabazične kamnine, ki so sestavljene
pred vsem iz serpentina. Večinoma so
homogene, masivne kamnine.
Skrilavost se pojavlja večinoma le na
perifernih delih teles. Skrilave kamnine
iste sestave imajo ime serpentinovi
skrilavci. Barva serpentinitov je najbolj
pogosto sivozelena do zelena ali
rjavosiva do skoro črna. Rumenkasti in
rjavkasti barvni odtenki, ki nastopajo
včasih v serpentinitih, so predvsem
posledica preperevanja. Barva
serpentinitov je lahko homogena,
Slika 131. Serpentinit.
neredko pegasta. To vidimo najlepše na
poliranih površinah.
216
Serpentiniti so značilni po motnem sijaju. Makroskopsko razlikujemo včasih lepe rdeče granate,
včasih bolj ali manj od serpentinizacije ohranjene piroksene, dialag in redko amfibol. V razpokah
nekaterih serpentinitov je razvit hrizotil, ki nastopa v večjih količinah kot hrizotilov azbest. V
razpokah nastopa razen hrizotila še cela vrsta mineralov, na primer antofilit, klorit, opal itd.
Mikroskopsko razlikujemo dve osnovni vrsti serpentina, in sicer ploščat antigorit (Slika 132) in
vlaknat hrizotil (Slika 133); razen tega nastopa zelo pogosto tudi v izotropni ali skoraj izotropni
gmoti, ki jo imenujemo serpofit. Antigorit in hrizotil sta kemično enaka. Antigorit, hrizotil, hrizotil
in serpofit nastopajo v posameznih serpentinitih v različnih količinah, včasih so lahko nekateri od
njih tudi odsotni.
Matične kamnine skoraj vseh serpentinitov so bile ultrabazične magmatske kamnine, predvsem
različne vrste peridotitov. Zelo pogosto so od prvotnih mineralov prisotni ostanki olivina. Preostali
relikti so odvisni od sestave prvotnih kamnin. Najbolj podvrženi serpentinizaciji so duniti in
harzburgiti, bistveno težje pa peridotiti z dialagom,
na primer wehrliti. Zelo so obstojni pirokseniti iz
dialaga, to je dialagiti. Serpentiniziran piroksen,
katerega obrisi so lepo vidni, imenujemo bastit
(Slika 134). V bastitu vidimo sorazmerno pogosto
ostanke prvotnega piroksena.
Granat v ultrabazitih ni podvržen serpentinizaciji. Pogosto
nastopa med njim in maso serpentinita reakcijski, kelifitski
rob. sestavljen je iz vlaknatih amfibolov (tremolita), ki so
obrnjeni navpično na površino granata. enako kot granat se
lahko ohranijo med prvotnimi minerali tudi kromit, pikotit,
bolj redko magnetit.
forsterit → → → serpentin
olivin → → → serpentin →
→ magnetit
217
Podobno, kot smo pokazali z reakcijo serpentinizacije olivina, lahko pokažemo tudi serpentinizacijo rombičnih
piroksenov. Pri serpentinizaciji se hkrati izloča višek kremenice, če je mineral bogatejši magnezija, višek magnetita:
enstatit → → → serpentin
Iz navedenega sledi, da je za serpentinizacijo peridotitov, ki vsebujejo večinoma olivin z manj kot 25 % fayalitove
komponente, potreben ne le dotok vode, temveč tudi dotok kremenice. Pri tem nas ne sme motiti, da nastaja pri
serpentinizaciji rombičnih piroksenov višek kremenice. Olivin in piroksen nista bila v prvotni kamnini nujno skupaj, če
pa sta bila skupaj, je bil piroksen mnogo bolj odporedn proti serpentinizaciji in je bila količina kremenice manjša kot je
bilo potrebno za serpentinizacijo olivina. V literaturi večinoma obravnavajo le vprašanje izvora vode.
V splošnem danes v celoti odklanjajo mnenje, da se je serpentinizacija lahko vršila s pomočjo atmosferske vode, pa naj
gre za delovanje na površini ali pa v obliki podzemskih vod. V glavnem sta dve mnenji: po prvem je vir potrebnih snovi
le peridotitska magma, po drugem pa so bile potrebne raztopine, ki so se sproščale v zvezi z mlajšimi kislimi
intruzijami.
Serpentiniti so na Balkanu precej razširjeni. Bolj ali manj pretrgani pasovi serpentinitov se vlečejo vzdolž vsega
Balkanskega polotoka, od Alp na severozapadu pa vse do Egejskega morja na jugozahodu. Pogosto jih spremljajo
ultrabazične in bazične kamnine. V Sloveniji nastopajo ob Gornji Bistrici pri Visokah, Kovačji vasi, pri Šentovcu, ob
Ljubnici itd. V Srbiji je največji masiv Zlatibor, V Makedoniji pa Ljubotenski masiv. Serpentiniti vsebujejo pogosto
koristne minerale: kromit, magnezit in azbest. Posebno produktivni so serpentiniti Makedonije.
104. VPRAŠANJE
Amfiboliti
Amfiboliti (Slika 135) so bazične metamorfne kamnine, katerih glavni sestavini sta amfibol in
plagioklaz. Navadno so temnosive barve z zelenkastim ali modrikastim odtenkom. Če prevladuje
plagioklaz nad amfiboli je kamnina svetlejša. Kremena ni oziroma ga je zelo malo. Z naraščanjem
njegove vsebnosti prehaja amfibolit v amfibolov gnajs. Večinoma so finozrnati, bolj redko srednje
do grobozrnati. Amfibolitom, ki imajo debelejša
zrna in slabo izraženo skrilavost, pravimo
gabroamfiboliti. Makroskopsko so amfiboliti
najbolj pogosto masivni, mnogokrat pa nastopajo
tudi pasasti, včasih tudi plastoviti amfiboliti s
skrilavo teksturo. Pravimo jim skrilavi amfiboliti.
218
Amfiboliti so najbolj pogosto nastajali iz bazičnih magmatskih kamnin, globočnin ali pa tudi
predornin in njihovih tufov, bolj redko pa so nastajali iz ustrezno sestavljenih sedimentnih
kamnin, na primer nekaterih lapornatih kamnin.
Nekateri smatrajo, da so nastali amfiboliti lahko tudi ob dotoku snovi na kontaktu z graniti. Take
amfibolite, ki so nastali z metasomatozo apnencev ločimo od amfibolitov, nastalih iz bazičnih
magmatskih kamnin, z nastopanjem slednih prvin.
Pravi amfiboliti imajo kot glavno sestavino navadno rogovačo in plagioklaz, ki se jim včasih pridruži
tudi kremen. Ostali minerali, ki nastopajo v popolnoma podrečjeni količini, so lahko piroksen, granat
ali biotit. Akcesorni minerali so običajni. Amfiboliti te skupine so najbolj pogosti.
Piroksenoliti
Piroksenoliti so trde, žilave, masivne kamnine s finim zrnom, svetlozelene barve. sestavljeni so iz
bazičnih plagioklazov in avgita in so po kemizmu enaki normalnim in bazičnim gabrom.
Granuliti
Granuliti (Slika 136) so kamnine, ki navadno nastanejo v najglobljih delih kontinentalne skorje. Z
njimi so povezane kamnine amfibolitnega faciesa, migmatiti ali različne magmatske kamnine. Večina
kamnin granulitnega faciesa je relativno debelozrnatih in so od kamnin nižjega faciesa bogatejše s
kremenom in glinenci. Granulitni facies najdemo na skrajnih zgornjih mejah temperature in tlaka. V
spodnjem delu granulitnega faciesa, kjer so bili
nekoliko nižji PT-pogoji, najdemo sljudne
skrilavce in gnajse, ki lahko vsebujejo rogovačo,
ortopiroksene in biotit. V območju višjih PT-
razmer biotit in rogovača nista bila več stabilna.
Tedaj nastanejo kamnine, ki vsebujejo le
anhidridne minerale: hipersten (s približno 10 %
Al2O3 v trdi raztopini). Poleg tega pa so lahko
zraven še diopsid, almandin in/ali cordierit.
Kamnine so lahko podobne gnajsom. Kamnine
postopno prehajajo v hiperstenov granit
(charnockite), hiperstenov granodiorit ali
hiperstenov gabro.
219
105. VPRAŠANJE
Eklogiti
Eklogiti (Slika 137) so kamnine, v katerih nastopa parageneza omfacit + granat. Poleg so lahko
prisotni še navadna rogovača, glavkofan, sljude, epidot, plagioklaz, sfen in kremen.
106. VPRAŠANJE
Dimenzije oblik, v katerih se mešajo magmatske in metamorfne kamnine pri nastajanju migmatitov,
nam običajno ne dopuščajo raziskovati teh kamnin v njihovi celoti s pomočjo zbruskov. Različne
mešane kamnine, ki so sestavljene deloma iz metamorfnih ostankov, deloma pa iz materiala
magmatske sestave in strukture imenujemo magmatite. Magmatska frakcija je mnogokrat
injicirala, mnogokrat pa je prišla na to mesto z metasomatozo ali pa je nastajala in situ z
metamorfno diferenciacijo. Druga imena, ki v splošnem ustrezajo migmatitu so mešani gnajsi,
injekcijski gnajsi, sestavljeni gnajsi, (composed gneiss).
107. VPRAŠANJE
Termometamorfne kamnine
To so kamnine, ki so nastale pri kontaktni metamorfozi kot posledica segrevanja kamnin okrog
magmatske mase, brez dovajanja snovi iz magme.
Jakost in vrsta sprememb v neki kamnini zavisi od značaja kamnine, ki je bila izpostavljena
kontaktnemu vplivu. Pri tem so spremembe tem bolj intenzivne, čim večja je bila razlika tlaka in
temperature neke kamnine pri njenem nastanku od tlaka in temperature pri kateri poteka
metamorfoza. Nadalje je jakost, ki pri metamorfozi nastanejo v starejših kamnin, zavisi od vrste in
kemične sestave le-teh, od vrste magme, ki se je prebila, ter od količine plinov in par, ki so spremljaje
magmatsko intruzijo.
sedimentne kamnine:
apnenci marmorji
dolomiti dedolomitizacija
Termometamorfne kamnine
Pegasti skrilavci nastajajo iz glinastih skrilavcev in filitov v zunanjem kontaktnem pasu. Te kamnine imajo v sebi precej
aluminija. Kamnine najpšrej spremenijo svojo zeleno ali rdečkasto barvo v sivo ali črno. Ta sprememba je posledica
spremembe hematita v magnetit. Zatem opazimo, da se pojavijo na skrilavih površinah kot glava vžigalice drobne pege,
zaradi katerih so skrilavci dobili svoje ime. Pege so sestavljene iz drobnih listkov grafita ali tankih zrn magnetita. Pri
nekoliko višji stopnji metamorfoze te pege nabreknejo in se spremenijo v vozle. Hkrati se nadomesti tudi klorit z oblakom
majhnih listkov biotita. Tem skrilavcem pravimo vozlasti skrilavci in ustrezajo pogojem srednjega pasu.
Pod mikroskopom vidimo, da so pege, oziroma vozli, sestavljeni iz drobnih listkov grafita, zrnc magnetita, pri nekoliko
višji metamorfozi nastopa dalje predvsem biotit. V nekaterih vrstah tvorita andaluzit ali cordierit majhne toda razločne
porfiroblaste. Kristali andaluzita imajo kvadraten presek, kristali cordierita pa šesterokoten.
Če se še bolj približamo kontaktu in pridemo v notranji pas, izgubi kamnina svojo skrilavost, postane trda, žilava in dobi
rožen izgled. Tej kamnini pravimo rogovec ali kornit (cornu, lat. = rog).
Karbonatne kamnine so zelo podvržene metamorfizmu. Zlahka rekristalizirajo in v prisotnosti kremenice ali glinice dajo
zelo različne silikate in alumosilikate. Čisti apnenci pod vplivom kontaktne metamorfoze rekristalizirajo v marmorje z
granoblastično strukturo.
V nasprotju s čistimi apnenci se v dolomitih in magnezijevih apnencih ne izvrši le prekristalizacija, ampak nastajajo novi
minerali, periklaz in brucit.
222
Kontaktno metasomatske kamnine
108. VPRAŠANJE
Skarni
Če nastajajo na kontaktu med karbonatnimi in magmatskimi kamninami, se vrši rast mineralov v njih
na račun magmatskih, kakor tudi karbonatnih kamnin. Ta proces imenujemo bimetasomatozo.
Skarni, ki nastajajo pri bimetasomatozi na račun magmatskih kamnin, so endoskarni, oni pa, ki
nastajajo na račun karbonatnih kamnin, so eksoskarni. Meja med enimi in drugimi je mnogokrat
precej nejasna.
Skarni so kamnine, ki so sestavljene iz
granata, monoklinskega piroksena in
nekaterih drugih kalcijevoželeznatih
mineralov, ki nastajajo pri
metasomatozi apnencev in redkeje
silikatnih kamnin. Granat v skarnih je
navadno grosular - andradit, piroksen pa
je diopsid-hedenbergit. Količinski
odnosi med posameznimi minerali se
izredno menjajo, tako da nastopajo
včasih monomineralne granatove ali
piroksenove kamnine. V manjših
količinah so prisotni v skarnih idokraz,
wollastonit in bolj redko skapoliti.
Razlikujemo skarne s preprosto in s
komplicirano sestavo. Preprosti skarni
imajo prej omenjeno mineralno sestavo,
komplicirani ali rudni skarni nastanejo
iz preprostih pri poznejših
metasomatskih spremembah. Rudni
skarni so značilni z zelo pestro sestavo. Slika 139. Kontaktne spremembe ob granodioritni intruziji. 1 - apnenec,
Minerali rudnih skarnov so, razen 2 - skarn v apnencu, 3 - skrilavec, 4 - skarn v skrilavcu in 5 - granodiorit.
granata in piroksena, večinoma mlajši
od mineralov preprostih skarnov. Med
temi minerali je zelo pogost magnetit, epidot in amfiboli. Razen magnetita nastopajo v skarnih še drugi rudni minerali:
spojine bakra, kobalta, svinca, cinka, zlata, molibdena, arzena, volframa. Znana so tudi rudišča teh kovin v skarnih.
223