WILLIAM SHAKESPEARE: HAMLET

Biografija: William Shakespeare se je rodil okoli 26. aprila 1564 v

majhnem mestu Stratford v Angliji. Kljub pomanjkljivemu
formalnemu izobraževanju je pridobil osnovno pismenost ter
osnove branja, pisanja in matematike. Leta 1582 se je poročil z
Anne Hathaway, s katero je imel tri otroke. V začetku 1590-ih se je
preselil v London, kjer je začel delati v gledališču. Postal je član in
pisec za gledališko skupino Lord Chamberlain's Men, ki se je
pozneje preimenovala v The King's Men. Okoli leta 1613 se je
Shakespeare vrnil v svoj rojstni kraj Stratford in se posvetil
družinskemu življenju ter upravljanju nepremičnin. Tam je umrl 23.
aprila 1616, verjetno na svoj rojstni dan. Napisal je približno 39 iger, izdelal približno 154 sonetov
in nekaj drugih pesniških del. Njegova dela so razdeljena na tri glavne kategorije in obdobja:
Zgodovinske igre (zgodnje obdobje): Nekatere od Shakespearovih del so osnovane na
zgodovinskih dogodkih, kot so Henrik IV, Henrik V, Richard III in Julij Cezar.
Tragedije (zrelo obdobje): Njegove najbolj znane tragedije vključujejo Hamleta, Othella, Makbeta
in Kralja Lirja. Te igre pogosto raziskujejo teme človeške strasti, tragičnih napak in usode.
Komedije (pozno obdobje): Med njegove komedije spadajo Mnogo hrupa za nič, Sokrivca, Sanje
poletne noči… Te igre pogosto vključujejo zapletene zmede, ljubezenske zgodbe in humor.
Bil je tudi pesnik. Napisal je znane sonete, ki so zbirka ljubezenskih pesmi. Bil je eden
najpomembnejših dramatikov v angleškem jeziku in je prispeval k razvoju angleškega gledališča.
RENESANČNA DRAMATIKA
Renesančna drama temelji na raziskovanju vprašanj človeške narave, moralnosti, etike ter
razvoja, pri čemer poudarja iskanje popolnosti predvsem na psihološkem, moralnem in etičnem
nivoju. Ta oblika gledališča poglobljeno raziskuje kompleksnost in protislovja človeškega
vedenja, znotraj česar se odvija prizadevanje za razumevanje bistva človeške eksistence. Dela,
kot so Shakespearove tragedije, vključujejo like, ki se trudijo doseči moralno in etično popolnost,
a se hkrati na svoji poti srečujejo s številnimi izzivi in napakami.
ELIZABETINSKO gledališče
je potekalo v drugi polovici 16. stoletja, med
vladavino angleške kraljice Elizabete I.
Gledališča so običajno delovala na prostem,
pri čemer je "The Globe Theatre" postalo
eno najbolj znanih. Elizabetinsko gledališče je
močno črpalo iz klasične grške in rimske
tradicije, s tem pa je oblikovalo dramatične in
tragične strukture likov.
Gledališče je bilo odličen način za
upodabljanje različnih zgodovinskih obdobij,
mitoloških zgodb, političnih konfliktov in družbenih tem. Prav zato je bilo dostopno širokemu
občinstvu, vključno s plemstvom, meščani in tudi nižjim slojem prebivalstva. Cenzura in nadzor
nad gledališčem sta bila pogosta pojava, zato so jih velikokrat tudi preganjali, vendar so mnogi
dramatiki spretno izražali svoje poglede prek simbolov in metafor.

HAMLET:
Obnova dela: Hamlet je tragedija Williama Shakespeara, ki se odvija na danskem dvoru. Glavni
junak, princ Hamlet, se vrne domov iz študija v tujini in odkrije, da je oče nenadoma umrl, mati
Gertruda pa se je hitro poročila s stricem Klavdijem, ki je zdaj novi kralj. Ko Hamlet izve, da naj bi
očeta umorili s strupom, se začne vse bolj sumničavo obnašati.
Neko noč ga obišče duh očeta in mu razkrije, da ga je ubil Klavdij, da bi prevzel prestol in
Gertrudo. Hamlet se odloči, da se bo pretvarjal kot norec, da bi raziskal resnico. Medtem se razvije
ljubezenski odnos med njim in Ofelijo, hčerko dvornega svetovalca Polonija.
Hamlet v gledališki igri uprizori prizor očetove smrti, da potrdi sum umora na podlagi odziva
Klavdija in Gertrude. Kralj Klavdij zato načrtuje Hamletov odhod. Pošlje ga na potovanje v Anglijo
s spremstvom, ki ga namerava umoriti. Hamlet se temu izogne in se vrne na Dansko, kjer se
pripravi na končni obračun s Klavdijem.
V dramatični končnici se razkrijejo skrivnosti, ubijalčeve zarote in množični pokoli, v katerih
umrejo skoraj vsi glavni liki, vključno s Hamletom, Klavdijem, Gertrudo in Ofelijo.
INTERPRETACIJA (po Nietzscheju)
Glavni lik v tej zgodbi je danski princ Hamlet, plemenit in razmišljujoč posameznik. Njegova
notranja harmonija se poruši z očetovo smrtjo, kar ga pahne v notranji konflikt. Izkazuje globoko
razočaranje nad svojo materjo, ki jo vidi kot šibko in čustveno prazno, kar izrazi z besedami
"Slabost, ime ti je ženska." Hamlet se zaveda, da je svet pokvarjen in da so odnosi le površinski.
Kljub temu aktivno išče resnico, vendar kmalu spozna, da je v tem iskanju osamljen, saj so vsi drugi
okoli njega pokvarjeni. Razume tudi vrednost človeškega življenja in se sprašuje, ali je primerno,
da človek jemlje življenja drugim, četudi se gre za maščevanje.
V Nietzschejevi filozofiji se Hamlet obravnava kot nadčlovek ter dionizični človek, ki vidi
nizkotnost in pokvarjenost sveta. Ključno spoznanje Hamleta je, da preteklih dogodkov ne more
spremeniti in nanje ne more vplivati. To ga popolnoma pretrese, še posebej, ko spozna, da je človek
sposoben umora svoje lastne krvi za moč in prestol. Njegov stric je bil; »Za dosego svojih ciljev
zmožen tudi moriti«. To spoznanje ga privede v pasivnost, saj uvidi nesmisel bivanja na takem
svetu. V svojem monologu razmišlja o trpljenju in nesreči, ki ju prinaša življenje, ter se sprašuje, ali
je bolje prenašati vse življenjske težave ali jih končati s samomorom. Hkrati se zaveda, da ne vemo,
kaj nas čaka po smrti, in se sprašuje o morebitnih groznih posledicah po njej. "Biti ali ne biti" je
zato izraz Hamletove notranje borbe z vprašanji o obstoju, smislu in smrti. Prav te filozofske
razprave, dvom in mišljenje so pokazatelj, da je Hamlet renesančni človek. V primerjavi s
Klavdijem, ni odločen, kljub temu pa je zrelo razmišljajoč o življenju in smrti, družbenem zlu,
pravici ter trpljenju. Postavlja si vprašanje, ali je bolje pasivno prenašati trpljenje ali aktivno končati
svoje življenje. Smrt vidi kot osvoboditev, a hkrati se je tudi boji.
Vedno bolj prepoznava svojo majhnost in dejstvo, da oblast nad svetom pogosto pripada
pokvarjenim ljudem, kot so Laert, ki izkorišča Ofelijo, Polonij, ki jo "prodaja" za poroko, ter brat,
ki ubije brata za prestol.
Motiv: Duh pokojnega kralja Hamleta, motiv naklonjenosti Hamleta in Ofelije, motiv maščevanja.
Tema: Maščevanje umora očeta.
Sporočilo: Pisatelj nam želi sporočiti, da resnica vedno zmaga, da na svetu ni pomembno bogastvo,
temveč družina in pravica.
Viri in literatura:
- https://dijaski.net/gradivo/slo_dob_shakespeare_william_hamlet_18__vprasanja
- https://coshair.ru/sl/poultry/problemy-podnyatye-v-proizvedenii-gamlet-velikie-tragedii/
- Friedrich Nietzsche: Rojstvo tragedije iz duha glasbe, založba Karantanija
- https://dijaski.net/gradivo/slo_dob_shakespeare_william_romeo_in_julija_08__seminarska_naloga

Staš Gregorič, 4.A