1.

HOMOGENIZACIJSKO Homogenizacijsko ali difuzijsko žarenje se izvaja z namenom, da se odpravi

kemična nehomogenost. Pri obravnavi diagramov stanj smo spoznali, da se med kristalizacijo zlitin,
sestava trde in tekoče faza ves čas spreminja. Kristalna zrna, ki nastanejo v začetku kristalizacije imajo
čisto drugačno sestavo od tistih, ki nastanejo proti koncu. Omenili smo tudi blokovno nehomogenost,
ki je posledica velikih razlik v gostoti in temperatur taljenja posameznih komponent. Nehomogenost
sestave povzroča velike razlike mehanskih in ostalih lastnosti. Pri jeklih se homogenizacija izvaja v
temperaturnem intervalu 180 do 300°C nad črto Ac3. Pri zlitinah barvnih kovin pa nekaoliko pod
solidus črto. Čas žarenja je zelo dolg; celo do 100 ur. Visoke temperature in daljši časi žarenja
povzročajo lahko oksidacijo in razogličenje površine ter grobozrnatost strukture. Oksidacijo in
razogličenje se prepreči z uporabo ustrezne zaščitne atmosfere. Grobozrnatost se lahko odpravi z
ponovnim normalizacijskim žarenjem. Homogenizacijsko žarenje se pogosto uporablja pri zlitinah
barvnih kovin. Pri Fe zlitinah se uporablja le pri zahtevnih odlitkih iz jeklene, nodularne in legirane
sive litine.

2.ŽARENJE ZA GNETENJE v toplem stanju. Preoblikovanje poteka hitreje in z manj energije, če se

izvaja nad temperaturami pri katerih je material plastičen. Pri tem se material ne utrjuje in ne
nastajajo notranje razpoke. Preoblikovanje poteka v toplem stanju, če je temperatura višja od
temperature rekristalizacije. Pri jeklih se preoblikovanje začne začne in konča v avstenitnem področju
(1200 do 800°C). Pri preoblikovanju v dvofaznem (avstenitno-feritnem) področju, zaradi različnih
mehanskih lastnosti ferita in avstenita, je možnost notranjih razpok bistveno večja.

3.NORMALIZACIJSKO. Spoznali smo, da je struktura odlitkov heterogena po obliki in velikosti. Pri

toplotni obdelavi lahko nastane grobozrnatost. Pri hladnem preoblikovanju lahko nastane trakasta
struktura. Strukturo ponovno spremenimo v normalno velikost in obliko z normalizacijskim žarenjem.
Tehnološki postopki, pri katerih dobimo neprimerno strukturo, ki jo z normaliziranjem popravimo, so
valjanje, kovanje, litje in varjenje. Normalizacija poteka pri temperaturah 30 do 50°C nad črto GOSE
(ali GSK) Čas normalizacije je 1 ura za 25 mm premera.

4.MEHKO ŽARENJE. Pri hitrem ohlajanju se posamezni deli izdelkov po vlivanju, varjenju ali toplotni
obdelavi lahko zakalijo. Z mehkim žarenjem se zmanjša trdnost in trdota materialov, izboljša pa se
obdelavnost. Jekla imajo najboljšo obdelavnost, če je njihova trdota 160 do 200 HB. Pri tej toplotni
obdelavi se karbidi (n.pr. ploščice Fe3C pri lamenarnem perlitu) oblikujejo v majhne kroglice (zrnati
perlit). Temperatura mehkega žarenja je odvisna od deleža ogljika. Za podevtektoidna jekla je pod
723, za evtektoidna pa okrog 723°C. Nadevtektoidna jekla se žarijo tako, da temperatura večkrat
zaniha okrog 732°C.Žarenje poteka s počasnim segrevanjem in počasnim ohlajanjem ter traja nekaj
ur.

5.ŽARENJE ZA ODPRAVO NOTRANJIH NAPETOSTI Hitro segrevanje in ohlajanje je vzrok, da so

temperaturne razlike med zunanjimi in notranjimi deli preseka izdelkov zelo velike. To povzroča pojav
napetosti med posameznimi deli elementov. Vzroki za nastajanje notranjih napetosti so: termični
raztezek (?l), zaradi različnih temperatur transformacijski – nastajajo zaradi skokovitih sprememb
volumna pri transformaciji strukturni – zunanji deli imajo drugačno strukturo od jedra. Posamezne
strukture imajo različno specifično prostornino. Učinki notranjih napetosti so: zmanjšujejo trdnost in
žilavost povzročajo deformacije povzročajo pojav notranjih razpok porušitev elementov Najboljši
način odpravljanja učinkov notranjih napetosti je preprečitav njihovega nastajanja. V primerih, ko to
ni možno se izdelki popuščajo. Notranje napetosti so odpravljene delno, po žarenju pri 200 do 400°C
ali popolno, če je popuščanje izvedeno nad temperaturo plastičnosti materiala. Temperature popolne
odprave notranjih napetosti pri jeklih so: konstrukcijska 550 do 600°C * Čas popuščanja je 2 do 6 ur.
orodna 600 do 650°C Segrevanje in ohlajanje poteka zelo počasi. hitrorezna 700°C
6.REKRISTALIZACIJSKO ŽARENJE. Pri preoblikovanju v hladnem stanju se materiali utrjujejo. Trdnost
in trdota naraščata, plastičnost in žilavost pa padata. Po določenem procentu preoblikovanja
plastičnost pade tako nizko, da je nadaljnje preoblikovanje, zaradi nastajanja razpok nemogoče.
Material se ponovno omehča z rekristalizacijskim žarenjem. Temperatura rekristalizacije je odvisna
od kemične sestave in od stopnje deformacije. Čim višji je bil procent hladne deformacije tem nižja je
temperatura rekristalizacije. Trk ~ 0,4 × Ttal za jeklo Trk ~ (0,4 ÷ 0,6) × Ttal za barvne kovine in
zlitine Pri rekristalizacijskem žarenju material prekristalizira. Prekristalizacija vsakega kristalnega zrna
se izvrši iz več centrov (ponavadi na kristalnih mejah) tako, da iz enega kristalnega zrna nastane več
manjših. Na ta način struktura postane bolj finozrnata kot je bila na začetku. Pri tem se je števila
dislokacij (napake v kristalni zgradbi) bistveno zmanjšalo, zato material postane ponovno mehkejši in
plastičen. * Pri rekristalizaciji po določeni (kritični) stopnji deformacije so nastala kristalna zrna lahko
zelo groba, zato se jo izogibajo. Pri jeklih je ta kritična stopnja deformacije med 10 in 20%.

7. KALJENJE

Kaljenje je postopek s katerim dosežemo izredno trdoto zmanjša pa se elastičnost in žilavost. Kalimo
jekla, ki vsebujejo nag 0.6% ogljika. Postopek kaljenja poteka v treh fazah:

- segrevanje

- hitro ohlajanje

- popuščanje

1. Segrevanje S segrevanjem nad črto G-S-E dosežemo, da se ogljik spaja z železom oz. preidemo v
področje γ železa ali avstenita. Temperatura segrevanja je odvisna od količine ogljika v jeklu. Naj bolj
idealna so jekla z 0.77 % ogljika, kjer se vsa perlit s segrevanjem spremeni v avstenit. Slika 14
prikazuje temperature kaljenja za jekla pri različnih koncentracijah ogljika

2. Hitro hlajenje S hitrim ohlajanjem dosežemo, da ostane ogljik prisilno vezan v železom tudi pri
normalni temperaturi, kar daje strukturi izredno trdoto (martenzit). Da dosežemo nastanek
martenzita je treba predmet ohlajati s kalilne temperature z najmanj 'kritično hitrostjo ohlajanja'.
Ogljikova in malo legirana jekla zahtevajo zelo veliko kritično hitrost ohlajanja, ki jo dosežemo lahko
le v vodi. Obstaja več načinov hlajenja; - Prekinjeno kaljenje, deloma hladimo v vodi za zagotavljanje
nastanka martenzita, deloma pa počasi ohlajamo zaradi zmanjševanja napetosti. - Stopenjsko
kaljenje, najprej hladimo s hitrostjo, ki je nad kritično hitrostjo ohlajevanja, nato pa hladimo na zraku
kar povzroči poznejši nastanek martenzita.

3. Popuščanje napetosti 19 Po hitrem ohlajanju se v materialu pojavijo določene napetosti in taki

materiali radi počijo. Zato dele ponovno segrejemo do 200 – 400o C in jih počasi ohlajamo. Podoben
postopek kaljenju je poboljšanje s katerim dosežemo veliko natezno trdnost jekla, trdota pa je
manjša kot pri kaljenju. Razlika med kaljenjem je v tem, da popuščamo pri višji temperaturi (400 –
680o C). S tem dosežemo, da martenzit deloma razpade. Jekla za poboljšanje vsebujejo od 0.2 – 0.6%
ogljika. Poboljšamo močno obremenjene strojne dele kot so gredi, vzmeti, žice, imbus vijaki, …