ODDELEK ZA KMETIJSKO SVETOVANJE

Gospodinjska ulica 6, 1000 Ljubljana

tel.: 01 513 07 24, 041 310 174
e-naslov: jernej.loncar@lj.kgzs.si
www.lj.kgzs.si

TL 175/2024

PREPREČEVANJE ZASKORJENOSTI IN ZBITOSTI TAL

Zaskorjenost tal v kmetijski pridelavi je dokaj pogost pojav in predstavlja resno težavo pri vzniku
posevka in njegovem nadaljnjem razvoju. Ob pojavu zaskorjenosti in zbitosti tal je rast posevka slabša,
rastline se ne razvijajo normalno. Prihaja do zakrnelega razvoja korenin, slabši je vznik, pri vzniklih
rastlinah prihaja do razbarvanosti oz. kloroz listov. Zaradi močne zaskorjenosti lahko velik delež
posejanih rastlin sploh ne vzklije, lahko pride celo do propada celotnega posevka. Občutljive na to so
predvsem rastline z manjšim semenom, kjer je kalilna moč majhna, zato je preboj kalice na površje zelo
otežen. Skozi zbito plast je pretok zraka, vode in hranil do korenin zelo slab.

NASTANEK ZASKORJENOSTI

Slika 1: Kalica soje kali v zaskorjenih tleh Slika 2: Koruza s klorozami zaradi zaskorjenosti tal

Na pojav zaskorjenosti vplivajo lastnosti tal in vrsta padavin. Močne in intenzivne padavine z večjimi
kapljami v tla udarjajo z veliko energijo, ki strukturne agregate na površju tal porušijo in razpadejo na
manjše talne delce. Tla, ki po teksturi vsebujejo več melja in gline, so še posebej dovzetna za nastanek
zaskorjenosti. Skorja na površju tal nastane, ko je agregatna stabilnost tal majhna in je delež organske
snovi prav tako majhen. Strukturni agregati tal (npr. grudice) ob udarcu kapelj izgubijo svojo obliko in
se razbijejo na manjše skupke ali posamezne delce. Ti manjši delci nato zapolnijo pore, kapilare in
prostore med večjimi talnimi delci. Ko se tla po padavinah osušijo, nastane skorja, debela od 1 mm do
nekaj cm, ki je zelo slabo propustna za zrak in vodo in ima veliko natezno trdnost. Take skorje kalica ne
predre, zato propade. Skozi skorjo voda zelo počasi pronica, poveča se površinski odtok vode in pojavi
se zastajanje vode na površju - posledično pride do erozije. Zadrževalne sposobnosti vode taka tla
nimajo. Kljub padavinam so lahko tla pod skorjo še vedno suha. Zelo omejena je tudi izmenjava plinov
med tlemi in ozračjem.

UKREPI ZA ZMANJŠEVANJE IN PREPREČEVANJE ZASKORJENOSTI

Zaskorjenost tal najučinkoviteje preprečujemo na način, da tla ohranjamo gola čim manj dni v letu, da
v kolobar redno vključujemo podsevke in vmesne posevke. Če imamo tla zbita v globino, je pomembno,
da izberemo pravo vrsto posevka, s katerim bomo tla zrahljali. Tla so lahko pokrita tudi z žetvenimi
ostanki ali kakšno drugo zastirko. Skratka, poskrbeti moramo, da bodo njive vsebovale dovolj organske
snovi in bodo strukturni agregati dovolj močno obstojni. Spodbujati moramo biološko aktivnost tal, saj
imajo pri preprečevanju zaskorjenosti s svojim delovanjem zelo pozitiven vpliv tudi deževniki in talni
mikroorganizmi. Zelo pomemben je tudi način obdelave tal. Najprimernejši je ohranitveni način. Ta
način obdelave ne posega v globlje sloje in meša zemljo in organske ostanke v zgornjih 10 cm tal. Tako
se v tem sloju delež organske snovi poveča, tla pa so bolj bogata z mikroorganizmi. Posledica tega je
večja agregatna stabilnost na površju tal. S takim načinom obdelave se na površju stalno ohranja nek
pokrov v obliki ostankov predposevka in nato kot na novo posejan posevek. Površina tal ni nikoli
povsem gola. Na pojav zaskorjenosti so najbolj občutljiva taka tla, ki so fino obdelana, ko grude
zdrobimo v prah (uporaba freze, vrtavkastih bran), poleg tega pa so še gola brez zastirke (žetveni
ostanki, ostanki predposevka). Ob dežju in nalivih je to odličen recept za nastanek močne skorje.

Slika 3: Ohranitvena obdelava tal Slika 4: Posevek vsejan v zastirko

Ob pojavu skorje na pridelovalnih površinah uporabimo različna orodja. Lahko uporabimo česala,
vlečene klinaste brane, vrtavkaste brane, skratka stroje in orodja za površinsko obdelavo tal, s katerimi
prerahljamo tla do globine 5 cm. Če je na zaskorjeni površini že posevek, je priporočena uporaba česal,
kjer je mogoče nastaviti agresivnost obdelave. Možna je tudi uporaba strojev za okopavanje in rahljanje
medvrstnega prostora, zlasti pri okopavinah. Če vemo, da je na določeni pridelovalni površini povečan
potencial za nastanek zaskorjenosti, povečamo setveno normo posevka. Če se skorja pojavi, je nanjo
večja gostota posevka manj dovzetna, saj je kalilna moč na površino večja. Kalice skorjo lažje predrejo.
Slika 5: Uporaba česal v posevku koruze

UKREPI ZA ZMANJŠEVANJE IN PREPREČEVANJE ZBITOSTI TAL

Glede zbitosti tal se izogibamo prehajanju čez njive s težko mehanizacijo, ko so tla prevlažna ali
premokra. Takrat so tla na zbijanje najbolj občutljiva in povzročimo stiskanje tal do globine tudi preko
1 m globoko.

Slika 6: Tlačenje tal s kmetijsko mehanizacijo pri Slika 7: Sistem za prilagajanje tlaka v pnevmatikah.
različno mokrih tleh v barih.

Zbitost tal lahko zmanjšujemo še z uravnavanjem tlaka v pnevmatikah in širino le- teh. Na ta način
povečamo stično površino, kar pomeni manjši tlak na povozno površino. Zato so novejši stroji že
opremljeni s sistemom za hitro uravnavanje tlaka na terenu. Torej, za transport do obdelovalne
površine je tlak v pnevmatikah večji, da se zagotovi varna in udobna vožnja po cesti, po prihodu na
obdelovalno površino pa se tlak zmanjša, prilagodi glede na potrebe. Po končanih opravilih se
pnevmatike spet napolni in stroj je pripravljen na transport.
Če imamo tla zbita v globino, uporabimo podrahljalnike. Z njimi zrahljamo plasti pod ornico. Plasti se
ne premešajo, ampak samo privzdignejo. Tako bodo rastline svoje korenine lažje razvile tudi v nižje,
globlje sloje tal. S tem, ko predremo zbite plasti, izboljšamo drenažno sposobnost tal, torej je zastajanje
vode na površju manjše.

Pripravil:
Jernej Lončar, svetovalec specialist za poljedelstvo