REFLEKSIJA FILMA

Za svojo nalogo sem izbrala film Slovenci v Biogradu predvsem zato, ker me je zanimal naslov.
Dokler nisem začel gledati, sem mislil, da gre za skupino Slovencev, ki je šla na obisk v
Beograd. Ko sem film spoznal, sem pravzaprav razumel, da gre za odnos med Slovenci in Srbi.
Za Dvorina Jenka sem že dolgo slišal in vedel sem, da je avtor himne Republike srbske, o
njegovem poreklu pa nisem veliko razmišljal. Iz filma sem izvedel, da je po rodu iz Slovenije. V
filmu spoznamo profesorico slovenskega jezika na univerzi v Beogradu. Njena mati je Slovenka,
oče pa Srb, zato je njeno življenje postavljeno v Beograd. Iz nje vidim, da se dejansko veliko
mladih iz moje države zanima za slovenski jezik in da se učenje slovenskega jezika izvaja na
naši univerzi. Profesorica je spregovorila tudi o tem, da je njeno prvo predavanje odpadlo in da je
med vojno začela delati. Takrat je bilo veliko nevšečnosti na obeh straneh, torej tako s strani
Srbov kot Hrvatov. A kljub temu so bili posamezniki, dijaki, ki so že takrat kazali zanimanje za
slovenski jezik. Profesorju pravi, da je zanjo najmanj pomemben izpit kot izpit, želi pa si, da bi
dijaki res spoznali slovenščino. Želi si, da bi se jim približal jezik in da bi jih zanimalo veliko
več kot samo poležavanje. Izpostavila je tudi, da si želi svoje študente nekoč videti kot
prevajalce slovenskega jezika. Zelo me je zanimala njena izgovorjava slovenščine, pravilna,
slovnično, vendar po mojem mnenju veliko počasnejša kot Slovenci, ki živijo v svoji državi,
verjamem, da je to v njenem primeru posledica srbskega jezika in podobnosti med tema dvema
jezikoma. .
V filmu mi je padel v oči del o Jugoslovanskem dramskem gledališču. Izvedel sem, da je to
gledališče leta 1947 ustanovil Josif Broz Tito, njegov tvorec pa je bil Bojan Stupica in so ga
odprli na njegovo pobudo. Želel je, da bi se v njej zbrala najboljša, najpomembnejša in najbolj
nadarjena imena vse Jugoslavije. Izhajal je in odhajal iz tega gledališča, imel je povezavo s
celotno regijo, pa tudi s celim svetom. Druga velika znamenitost, omenjena v filmu, je Palača
Srbije. Vsebuje celotno Jugoslavijo. Vključena je tudi cerkev Antona Padovanskega v Beogradu.
Prvič slišim za to cerkev in izgleda veličastno. Drugo védenje je bilo, da je bil arhitekt te cerkve
Jože Plečnik. Srbi so večinoma pravoslavni, Slovenci pa katoličani, našli pa smo tudi versko
povezavo.
V filmu spoznamo tudi Slovenko, ki je po poklicu fotografinja. Všeč mi je bilo, kako je govorila
o Srbih kot narodu in potrdila je to, kar vsak dan slišim v Sloveniji. Vsi pravijo, da so Srbi veliko
bolj odprti, sproščeni, in s tem se strinjam. Pripoveduje tudi o arhitekturi Zemuna, dela
Beograda, kjer živi. Pravzaprav sem bil v Beogradu že velikokrat, v Zemunu pa le redko, zdaj,
ko me je tako navdušil, pa si res želim iti. Posebej cenjeno je, da je naše glavno mesto lepo skozi
oči fotografa.
Moj najljubši lik v filmu je naslednji! Slovenka, ki je po poklicu maskerka..najbolj všeč mi je
najprej njen poklic..Všeč mi je, da želi ohraniti svoj materni jezik in da se z otroki pogovarja v
slovenščini, z možem pa v srbščini. Marsikdo, ki sem ga tukaj srečal, čeprav ima srbske
korenine, ne zna našega jezika. Veseli me tudi, da pravi, da nikoli ni doživela hujših nevšečnosti
naših ljudi na podlagi narodnosti.
Druga zanimivost, ki sem jo izvedel iz filma, je, da imajo Slovenci, ki živijo v Srbiji, svoje
društvo v Beogradu. Tako kot pri profesorju sem tudi jaz opazil, da moški, ki govori na sestanku,
govori veliko počasneje in drugače kot slovenščina, ki jo slišim vsak dan.
Na koncu spet spregovori profesorica, gre za jugonostalgijo in pove, da ima za svojega vse, ki
čutijo jugonostalgijo. Nadškof Hočevar pravi, da se z velikim veseljem vrača na svojo
Dolenjsko. V filmu sem slišal tudi, da Slovenci radi prihajajo v Beograd prav zato, ker imajo
nostalgijo po starih časih, po Jugoslaviji. Nisem živel v tej državi, vendar me je film spodbudil,
da sem se vrnil k mislim, ki se pogosto pletejo v moji glavi, kako je ta država izgledala in kako
bi izgledala zdaj. Menim, da smo v regiji zelo zašli in da je treba takšne dokumentarne filme
snemati še naprej, da nas spomnijo, kako smo se nekoč imeli in da smo v bistvu vsi en narod iz
bivše Jugoslavije.

KATARINA NIKIĆ SKUPINA R