Domače Branje - Ženska Francoskega Poročnika

You might also like

Download as docx, pdf, or txt
Download as docx, pdf, or txt
You are on page 1of 10

JOHN FOWLES: ŽENSKA FRANCOSKEGA POROČNIKA

Charles, a 30-year-old independently wealthy Londoner with an amateur interest in paleontology, is


engaged to the stylish socialite Ernestina. Both are staying in Lyme Regis: she, because of her parents'
strict wish that she recover from an imagined consumptive disease, and he to be with her. The novel
opens with the two of them walking on the famous Lyme Bay Cobb, a stone quay, at the end of which
sits a mysterious black-cloaked figure.

The figure is Sarah, commonly known as "Tragedy," or "the French Lieutenant's Woman." She has a bad
reputation in Lyme Regis because of her scandalous affair with a French sailor who was shipwrecked in
England and came to stay with the family whose children she was tutoring. The story goes that he
promised to marry her, and she followed him to Weymouth, where she was seduced and abandoned.
Whenever she can, she goes to sit at the end of the quay to look for her French lover, and wait for him to
return. At the time Sarah encounters Ernestina and Charles on the Cobb, she has been living with Mrs.
Poulteney for a year, acting as a companion and charitable ward of the pious and vaguely sadistic old
lady.

Charles, 30-letni neodvisni bogati Londončan, ki se amatersko zanima za paleontologijo, je zaročen z


elegantno družabnico Ernestino. Oba ostajata v Lyme Regisu: ona zaradi stroge želje svojih staršev, da
bi ozdravela od namišljene prebavne bolezni, on pa, da bi bil z njo. Roman se začne s sprehodom po
znamenitem kamnitem pomolu Lyme Bay Cobb, na koncu katerega sedi skrivnostna postava v črnem
plašču.

Figura je Sarah, splošno znana kot "Tragedija" ali "Ženska francoskega poročnika". V Lyme Regisu je na
slabem glasu zaradi svoje škandalozne afere s francoskim mornarjem, ki je doživel brodolom v Angliji
in je prišel k družini, katere otroke je učila. Zgodba pravi, da ji je obljubil, da se bo poročil, ona pa mu
je sledila v Weymouth, kjer je bila zapeljana in zapuščena. Kadarkoli lahko, gre sesti na konec pomola
iskat svojega francoskega ljubimca in počakati, da se vrne. V času, ko Sarah sreča Ernestino in Charlesa
na Cobbu, že eno leto živi pri gospe Poulteney in deluje kot spremljevalka in dobrodelna varovanka
pobožne in nejasno sadistične stare gospe

Charles is struck by the absolute sorrow on Sarah's face, but more or less puts her from his mind until he
runs into her again, when he is searching for fossils on a piece of wild land called Ware Commons. Sarah
is sleeping; he approaches and wakes her. She does not respond to his apologies, and later that day,
when they meet again, she firmly asks to be left to walk in peace. Sarah, upon returning home, is
chastised by Mrs. Poulteney for walking in a place with such a bad reputation; that night she cries and
contemplates suicide but does not jump.

Charles, Ernestina, and Ernestina's Aunt Tranter visit Mrs. Poulteney, and Sarah sits by in silence while
the others discuss the impropriety of the blossoming romance between Charles' manservant, Sam, and
the bubbly and feisty Mary, Ernestina's aunt's maid. Charles sides with the servants—he and Ernestina
quarrel but quickly make up, and spend five uneventful days together. Charles finds himself becoming
increasingly dissatisfied with the smallness of the society life he is leading, and he wonders whether he
isn't making too conventional choice by marrying Ernestina and settling down with her.

Charlesa preseneti popolna žalost na Sarahinem obrazu, vendar jo bolj ali manj odmisli, dokler ne naleti
nanjo znova, ko išče fosile na koščku divje zemlje, imenovani Ware Commons. Sarah spi; pristopi in jo
zbudi. Na njegova opravičila se ne odzove in pozneje istega dne, ko se spet srečata, odločno prosi, naj jo
pustijo, da se v miru sprehaja. Sarah, ko se vrne domov, graja gospa Poulteney, ker se sprehaja v kraju, ki
je na tako slabem glasu; tisto noč joka in razmišlja o samomoru, vendar ne skoči.

Charles, Ernestina in Ernestinina teta Tranter obiščejo gospo Poulteney, Sarah pa sedi zraven v tišini,
medtem ko drugi razpravljajo o neprimernosti cvetoče romance med Charlesovim služabnikom Samom
in živahno in živahno Mary, služkinjo Ernestinine tete. Charles se postavi na stran služabnikov – z
Ernestino se skregata, a se hitro pobotata in skupaj preživita pet dni brez dogodkov. Charles postaja vse
bolj nezadovoljen zaradi majhnosti družbenega življenja, ki ga vodi, in se sprašuje, ali ni naredil preveč
običajne odločitve, ko se je poročil z Ernestino in se z njo ustalil.

Charles and Sarah keep on bumping into each other when Charles is hunting for fossils and Sarah is
walking by the coast. Charles is fascinated by her and feels pity for her; one time when they meet, he
offers to help her find a job somewhere away from Lyme Regis, so that she can get back on her feet. She
refuses this offer. The next time she is out walking she follows him and asks him to listen to her: she
wants to tell him everything that happened with the French lieutenant. He is reluctant to cross this line
of respectability, but during a later encounter he hears the 'full story' of how she fell in love with
Varguennes and "gave herself" to him, even after she realized that he would never marry her. The sexual
tension builds between Charles and Sarah; he cannot help but imagine the scene in his mind. Despite -
and because of - his attraction to Sarah, Charles advises her to leave Lyme Regis, and says that he will
help pay for her travel. Sarah agrees to go, and Charles insists that they never meet alone again.

An urgent telegram arrives from Charles' uncle, demanding that Charles come visit. He learns that Uncle
Robert plans to marry a younger woman, and that if she produces an heir, Charles will no longer inherit
the family estate. Ernestina is furious, and Charles is also upset - he will now have to be financially
dependent on his future wife.

Charles in Sarah se kar naprej zaletavata, ko Charles išče fosile, Sarah pa se sprehaja ob obali. Charles je
očaran nad njo in se ji zasmili; Enkrat, ko se srečata, ji ponudi pomoč pri iskanju službe nekje stran od
Lyme Regisa, da se lahko spet postavi na noge. Ona to ponudbo zavrne. Naslednjič, ko je na sprehodu,
mu sledi in ga prosi, naj jo posluša: želi mu povedati vse, kar se je zgodilo s francoskim poročnikom.
Nerad prestopi to mejo spoštljivosti, toda med kasnejšim srečanjem sliši 'celo zgodbo' o tem, kako se je
zaljubila v Varguennesa in se mu 'predala', tudi potem ko je spoznala, da se ne bo nikoli poročil z njo.
Med Charlesom in Sarah raste spolna napetost; ne more si kaj, da si ne bi zamislil prizora v mislih. Kljub –
in prav zaradi – njegove privlačnosti do Sarah, ji Charles svetuje, naj zapusti Lyme Regis, in pravi, da ji bo
pomagal plačati potovanje. Sarah se strinja, da gre, Charles pa vztraja, da se nikoli več ne srečata sama.

Prispe nujen telegram od Charlesovega strica, ki zahteva, da Charles pride na obisk. Izve, da se stric
Robert namerava poročiti z mlajšo žensko in da Charles ne bo več podedoval družinskega posestva, če bo
rodila dediča. Ernestina je besna, razburjen pa je tudi Charles – zdaj bo moral biti finančno odvisen od
bodoče žene.

When Charles returns to Lyme, he receives the news that Sarah Woodruff has been dismissed from Mrs.
Poulteney's service, and that she has disappeared. He receives a desperate note from her, begging for
one last meeting. Unsure of how to proceed, Charles visits Dr. Grogan, who offers to deal with the matter
himself by meeting Sarah and bringing her to a private asylum to cure her melancholia. Charles returns
home and broods about Sarah's treachery, but soon realizes that he and Dr. Grogan have both misjudged
her. Desperate to make amends and to exert some free will over a situation in which he feels helpless,
Charles sets out to find Sarah.

Charles finds Sarah asleep in a barn. They kiss, and Charles pushes Sarah violently away - as he rushes
away from the barn, he meets Sam and Mary, and asks Sam not to mention this encounter to anyone.
Charles returns to Sarah, and leaves her some money on the understanding that she will leave Lyme
Regis and seek employment elsewhere. They say goodbye for what is ostensibly the last time.

When he arrives back in town, Charles visits Ernestina and explains that he must go back to London to
discuss financial matters with her father; meanwhile, Sarah leaves Lyme and settles into her new life in
Exeter. Charles' meeting with Ernestina's father ends with Mr. Freeman inviting his son-in-law to consider
going into the Freeman family business - an idea which shocks Charles' aristocratic nature. That evening,
Charles goes to his club and gets incredibly drunk. He and his friends visit a brothel, but Charles leaves
early in a taxi. On the way home, he stops a prostitute who reminds him vaguely of Sarah Woodruff. He
pays her and they take the taxi back to her apartment, where Charles becomes sexually aroused but
then vomits on the bed after learning that the prostitute's name is also Sarah. She takes care of him and
he wakes up in his own bed the following morning, very hung-over. Charles receives a note from Sarah
Woodruff containing her new Exeter address.

On the train from London to Exeter, where he should change to go to Lyme Regis, Charles thinks about
his future. He plans out the whole thing in his head: his dull marriage to Ernestina, their children, and his
eventual involvement in Mr. Freeman's business. In an attempt to avoid this dire future, he tells Sam that
they are staying the night in Exeter, and he goes to Sarah Woodruff's hotel. The tension between him and
Sarah when he goes up to her room is unbearable; Charles clasps her to him and covers her with kisses.
He undresses and penetrates her, ejaculating on impact. Afterwards, Charles notices a bloodstain on his
shirt. He realizes that Sarah has lied about her affair with the French lieutenant: she is a virgin, or was,
until Charles deflowered her. Charles is racked by guilt toward Ernestina and her father, and anger
toward Sarah - why has she lied to him? Is she trying to manipulate him? Sarah will not answer his
questions regarding her motives. She only says that she loves him, and she doesn't expect him to leave
Ernestina for her. Charles storms out of the room.

Charles walks around Exeter, until he comes to a church and goes in to pray, despite being an atheist.
After long self-examination, Charles realizes that he wants to live without caring what others around him
think, and he imagines what it would be like to marry Sarah. He returns to his hotel and writes her a love
letter, which he entrusts to Sam. Sam, thinking of how Charles' and Sarah's relationship would affect his
prospects of marrying Mary and opening his own clothes store, chooses not to deliver the letter, and
tells Charles that there was no response from Sarah.

Charles travels to Lyme Regis to break the news to his fiancée. Ernestina is predictably furious, and
threatens that her father will drag Charles' name through the mud. She falls into a swoon, and Charles
goes to fetch Dr. Grogan, who reproaches him harshly when he hears what Charles has done and says
that he must spend the rest of his life doing penance for the harm he has caused.

When Charles tries to call on Sarah at the Endicott Family Hotel, he is told that she has left for London,
without giving an address. After Charles signs a statement of guilt for Ernestina's father, in which he
renounces his right to be called a gentleman, Charles spends time trying to find Sarah, to no avail. He
eventually leaves for Europe, and spends almost two years roaming from country to country. Although
he has been dreaming of traveling, Charles is far from happy - he realizes that he wanted to leave
England with Sarah, and that exile without her is boring and meaningless. Eventually, Charles travels
across the Atlantic to America, which he enjoys more than Europe: at least he is not bored anymore. One
day, while in New Orleans, Charles gets a telegram from his lawyer in London: Sarah has been found.

In the first ending to the novel, the narrator describes Charles' visit to the address given by the
anonymous source. Charles is let into a relatively nice house, and recognizes the artist Rossetti as he
climbs the stairs to find Sarah. Sarah is dressed like a modern woman, and she tells Charles that she is
Rossetti's assistant and model - there is nothing sexual or romantic in their relationship. Charles begs
Sarah to come marry him, but she says she doesn't want to marry anyone - she is very happy with the life
she is leading. Charles suspects that she is still suffering; he begins to angrily accuse her of bringing him
there to torment him. Sarah calmly tells him that he misunderstands her. There is someone, she says,
whom he should meet. Charles reluctantly agrees, and a small girl child is brought to him - he
understands that she was conceived during his first and only sexual encounter with Sarah. Charles and
Sarah embrace, and it seems - although we are not told explicitly what will happen - that the two will
stay together.

The second ending begins with the author appearing outside Rossetti's house and rewinding the hands
of a pocket watch by fifteen minutes, before leaving in a carriage. We are taken back to the point in
Sarah and Charles' conversation where he accuses her of lying to him in order to hurt him. He starts to
leave - Sarah touches his arm to restrain him - but he storms out of the room and out of the house. At
the very end of the novel, he comes to the conclusion that life must be endured, no matter how empty
or seemingly hopeless it is, and that there is no 'quick fix' that will make everything all right.

V prvem koncu romana pripovedovalec opisuje Charlesov obisk na naslovu, ki ga je navedel anonimni vir.
Charlesa spustijo v razmeroma lepo hišo in prepozna umetnika Rossettija, ko se vzpenja po stopnicah, da
bi našel Sarah. Sarah je oblečena kot sodobna ženska in Charlesu pove, da je Rossettijeva pomočnica in
model – v njunem odnosu ni nič seksualnega ali romantičnega. Charles roti Sarah, naj se poroči z njim, a
ona pravi, da se ne želi poročiti z nikomer – zelo je zadovoljna z življenjem, ki ga vodi. Charles sumi, da še
vedno trpi; začne ji jezno očitati, da ga je pripeljala tja, da bi ga mučila. Sarah mu mirno pove, da jo
narobe razume. Je nekdo, pravi, ki bi ga moral srečati. Charles nerad privoli in k njemu pripeljejo majhno
deklico – razume, da je bila spočeta med njegovim prvim in edinim spolnim odnosom s Sarah. Charles in
Sarah se objameta in zdi se – čeprav nam ni izrecno povedano, kaj se bo zgodilo – da bosta ostala skupaj.

Drugi konec se začne tako, da se avtor pojavi pred Rossettijevo hišo in za petnajst minut previje kazalce
žepne ure, preden odide s kočijo. Vrnemo se na točko v pogovoru Sarah in Charlesa, ko jo obtoži, da mu
je lagala, da bi ga prizadela. Začne oditi - Sarah se dotakne njegove roke, da bi ga zadržala - vendar
odvihra iz sobe in iz hiše. Čisto na koncu romana pride do zaključka, da je življenje treba potrpeti, ne
glede na to, kako prazno ali na videz brezizhodno je, in da ni 'hitre rešitve', ki bi vse uredila.

EUGENE IONESCO: PLEŠASTA PEVKA

EUGENE IONESCO: PLEŠASTA PEVKA

- VSEBINA:

V delu nastopa šest oseb. zakonska para Smith in Martin, služkinja Mary in gasilski

povelnik. Na začetku gospa Smith govori nekaj gospodu Smithu, vendar je le ta ne posluša, a

kasneje pogovor le steče. Služkinja ju obvesti, da sta prispela zakonca Martin. Zato se Smithova

preoblečeta, Martinova pa med pogovorm ugotovita, da sta mož in žena. Pogovor med vsemi štirimi

le stežko steče. Nato zazvoni. Prvič, drugič, tretjič. In vsakič ko odpre gospa Smith ni nikogar pred

vrati. Ko pozvoni četrtič odpre gospod Smith. Pred vrati stoji poveljnik gasilcev in sprašuje, če pri

njih mogoče gori. Na odgovor ne, gasilec odgovori, da upanje zmeraj obstaja. Zapletejo se v

pogovor. Pridruži se jim služkinja. Oba zakonska para e želita znebiti gasilca in služkinje. Na

koncu pa izgovarjajo le še posamezne zloge, črke. Martinova začneta govoriti natanko tako, kot sta

Smithova na začetku.

- OZNAKA OSEB:

osebe so predstavljene kot tipi in ne kot psihološki značaji.


- SPOROČILO:

Izpraznjeno življenje sodobne družbe. Meščani so že naveličani življenja, drug

drugega. Pogovori tečejo v prazno, ne vsebujejo sporočila in so le zato, ker morajo biti. Pogovori so

avtomatizirani (zadnji prizor – izgovarjajo le besedne igre, fraze, samoglasnike). Vse bolj je pogosta

je tudi odtujenost ljudi (Zakonca Martin preko pogovora ugotovita, da sta poročena) in njihova

ignoranca (pogovor med zakoncema Smith – on jo ignorira, ko mu ona nekaj govori)

- MESTNO ULIČNO GLEDALIŠČE

: Ena od idej tega dela je parodija na mestno ulično gledališče,

KRITIKA

na meščansko družino,

RUŠENJE

kartezijskega racionalizma z iracionalnimi pojavi in

dogajanji (rušenje ustaljenega pricipa v literaturi)

- AVANDGARDA:

razviden je absurd eksistence oseb, njihovih odnosov. Grotesknost obvalduje

igro v celoti, na dan pa udarja s pobegi iz klišejskega jezika in domišljiskimi sunki.

- ANTIDRAMA:

Plešasta pevka ostaja trdo vpeta v klasicistično trojno enotnost kraja, časa in

dogajanja. Antidrama upodablja z ravni sodobne zavesti večne človeške teme: smisel- nesmisel,

eksistenca, smrt, sadomazohizem, konformizem in upor.

- ZGRADBA:

11 prizorov, prvih 6 prizorov (osebe: 2 + 3 + 3 + 2 + 3 + 2) do enajstega prizora se

število oseb podvoji (4 + 5 + 6 + 5 + 4 ). Pojavi se krožna dramaturgija.

- ABSURDNA DRAMA:

obsežne didaskalije, molk (nesmisel, nepovezani dialogi) črni humor,

ironija (najlepše truplo, starost novorojenčkov, ura odbije 29krat)

- NASLOV:
naključen, ni povezave s tematiko.

Sorodne vsebine

Charities

Environment

People Have Always Dreamed of Living Longer

Statistika prenosov

Knjiga se začne v domu gospe in gospoda Smitha. Celotna zgodba se dogaja v njihovem domu. Ionesco
družino Smith in njihov dom opiše v knjigi, kot tipično angleško družino. Na začetku knjige se začne z
gospodom Smithom, ki preživi del dneva z branjem novic. Tako ugotovi, da je umrl Bobby Watson. Ko
pisatelj v knjigi omeni to ime, nas spozna s celotno družino Watson.

Zanimiva informacija je, da se vsi sorodniki imenujejo Bobby. Tako babice, dedki, hčerke, sinovi,…

V tem času v delo pisatelj umesti služkinjo Mary. Mary se občasno pojavlja v drami. Vendar pa je
značilno, da vedno omogoča bralcem nasprotujoče informacije od tistih izrečenih o družini Smith. Ona
družino Smith opisuje, da je dan preživela ob istem času in predstavlja se, kot služkinja. En del je
posvečen njenemu monologu in družini Smith, kot repliko ponavljanja istih pogovorov, ki jih je ona
izgovarjala, kar pomeni, da je dan preživela natanko isto.

Družina Smith v svojem domu gosti družino Martin in vodjo gasilcev in imajo običajen pogovor. Sčasoma
ta pogovor postane brezsmiselen z nepravilnim zaporedjem besed in črk.

Najprej se v knjigi pojavi gospa Elizabeth in gospod Donald Martin. Pridejo na obisk k družini Smith, kot
poročni par in sedejo za mizo. Ampak ob vstopu v hišo, jih več ne prepoznajo. Takrat se začne njihovo
spoznavanje, pripovedujejo vsak svojo zgodbo, preteklost in pridejo do spoznanja, da živijo v istem mestu
in istega leta so se preselili v London. Prav tako pa so isti pri otrocih in skupaj živijo. Po kratkem pogovoru
jim ne preostane nič drugega, kot da spoznajo in zaključijo, da sta se poročila in da sta poročni par.

Takrat se v roman vrača Mary, ki govori, da je predstavljeni poročni par Martin neresničen in da ničesar
od tega ni res. Pojavi se pri mizi in Martinovi, čeprav se delo dogaja pri njih v jedilnici, jih do sedaj ni bilo.
Začne pogovor z Martinovimi, ko zaslišijo zvonec.
Gospod Smith večkrat pogleda, kdo je na vratih, medtem po vsakem zvonenju, na vratih ni bilo nikogar.
Obupan gre proti vratom. Odpre vrata in zagleda vodjo gasilcev.

Vodja se malokrat pojavi v romanu. On se vedno oglasi pri družini Smith, ne da bi povedal do konca svoje
zgodbe in dogodivščine, ki so brezsmiselne in lažne. Vedno je v skrbeh, da mora iti. Čeprav Smithova
vesta, da vodja govori brezsmiselne zgodbe, v resnici zelo uživata.

Ko je vodja gasilcev sedel za družinsko mizo Smith, se pogovor dogaja v smeri, da ugotovijo, če je zvonil
pri vratih. Ko so ugotovili, da se ni dogajalo o njem, začne pripovedovati svoje dogodke. V glavi ima
konstantno misel, da mora oditi, ko ga pokličejo. Martinovima je zelo všeč vodja in ga zmeraj prosita, da
jima še pripoveduje njegove zgodbe.

V romanu se ponovno pojavi služkinja Mary. Zdaj se lahko vidijo simpatije med njo in vodjo gasilcev.
Takrat vodja hitro odide in vsi ostali se ponovno vrnejo za mizo.

Takrat se v romanu začne popolno brezsmiselni pogovori, stavki nimajo smisla, razbijajo se v besedah,
nato pa besede v črke. Liki vpijejo brezsmiselno in brez kakršnega koli reda. S tem se konča zgodba, kot
pravi absurd.

Cela vrsta nesmiselnih pogovorov na koncu ni nič nenavadnega pri Ionescu. Bil je strokovnjak za
nesposobne pogovore.

Na koncu se roman začne odvijati od začetka, vendar tokrat s pomebnimi spremembami. Začelo se je z
družino Martin in ne z družino Smith.

Čeprav ta drama nosi naslov “Plešasta pevka”, se ne zdi, da se ta lik pojavi v romanu. Lik plešaste pevke
pa ni niti na seznamu likov. Na začetku je bila samo enkrat omenjena, ko odide vodja gasilcev od doma
Smithovih.

Vrsta dela: drama

Čas nastanka: en večer


Mesto nastanka: stanovanje gospoda in gospe Smith

Liki: gospod in gospa Smith, služkinja Mary, gospod in gospa Martin, vodja gasilcev

PATRIK SUESKIND: PARFUM

A) OBNOVA:

A.1) POVZETEK OBNOVE:

Roman je postavljen v Francijo 18. stoletja. Parfum je zgodba o Jean-Baptistu Grenouillu.

Rodil se je s pomanjkanjem osebnega vonja (lastnost, ki je ostale ljudi spravljala v nelagodje), vendar pa
je imel neprimerljiv občutek za vonj in se je zaposlil kot vajenec pri parfumerju ter postal obseden z
ustvarjanjem popolnega vonja, ki ga bo naredil polnega človeka. V tem postopku iskanja ustvari parfum,
ki naj bi temeljil na feromonih, ki močno manipulirajo s človeškimi čustvi. Da bi ustvaril svoj popoln
parfum, je umoril 25 deklet.

A.2) PODROBNEJŠA OBNOVA:_

Roman je razdeljen na štiri dele.

1. DEL ROMANA: Že ko se je rodil, je Jean-Baptiste pokazal svojo bojevitost in željo po življenju, saj je bil
rojen pod ribjo stojnico in mati bi ga pustila umreti, če ne bi ob rojstvu glasno zajokal in tako opozoril
nase. Že kot dojenček je vzbujal strah pri ljudeh, saj jim je s svojim ovohavanjem nakazal, kakšni so v
resnici, ker pa sam ni imel vonja, ga niso zaznavali ali pa so se ga ravno zato bali. Kot otrok je ugotovil, da
ima poseben dar – svoj voh, s katerim je lahko na daljavo prepoznal ljudi, predmete in različne mešanice
vonjev, ki pa jih je znal razčleniti na najmanjše enote. V svojem spominu je tako ohranjal na tisoče
različnih vonjev, čeprav jih najprej sploh ni znal poimenovati. Tako je med drugim spoznal, da lahko iz
vonja človeka prepoznaš celo počutje te osebe, kot so na primer prestrašenost, jeza, veselja in lepota.
Nekega dne je v množici ljudi med praznovanjem kraljevega kronanja zaznal vonj in mu kot obseden
sledil po ulicah Pariza. Ta vonj po nedolžnosti je pripadal dekletu s košaro ringlojev. Hotel se je naužiti
tega nebeškega vonja, esence blaženosti. A v strahu, da bi ga dekle izdalo, jo je skušal utišati in jo tako
nenamerno umoril. Ko se je njen vonj izgubil s toplino njenega telesa, se je zavedel, da je smisel
njegovega bivanja to, da skuša ohraniti bistvo takšne neverjetne lepote in zajeti jedro vseh stvari. Postal
bo zbiratelj lepote. Po naključju je postal vajenec znanega parfumerja Baldinija in tako so se mu ponovno
odprla vrata priložnosti, da uresniči svoje sanje. Ko je spoznal temeljne načine pridobivanja vonjev iz
različnih stvari, je hotel več. Manjkal mu je ključen postopek za zbiranje vonja, zato se je napotil v mesto
Grasse, kjer so takšen postopek uporabljali.

2. DEL ROMANA: Jean-Baptiste potuje po Franciji. V tem času ga vonj po ljudeh tako vznemirja in se mu
tako gnusi, da se povzpne na goro, na kateri v votlini in samoti preživi sedem let v domišljijskem svetu,
kjer je kralj vseh vonjav. Nekega dne pa spozna, da je sam brez vonja. Počuti se, da sploh ne obstaja, to
ga obremenjuje in svoje življenje nameni iskanju in stvaritvi popolne dišave, parfuma, ki bi ga naredil
človeškega.

3. DEL ROMANA: Jean-Baptiste prispe v kraj Grasse in se zaposli pri tamkajšnji izdelovalki parfumov. V
uresničevanju svoje ideje skrivaj izdeluje parfume – domnevno take, ki temeljijo na feromonih – ki
močno manipulirajo s človeškimi čustvi. Za pripravo parfumov umori 25 deklet, od katerih pridobi njihov
lastni vonj. Obsodijo ga na smrt, vendar v trenutku izvedbe kazni uporabi svoj parfum in celotna množica
ljudi pade v trans; tako Jean-Baptiste lahko odide brez kazni. Posvoji ga sicer oče zadnje žrtve, ker v njem
zaradi parfuma vidi svojega sina, vendar se Grenouille vrne v Pariz.

4. DEL ROMANA: Ker na svetu nima več poslanstva, se povsod duši in hoče le umreti. S parfumom bi sicer
lahko zavladal svetu, vendar tega ne želi, ker sam sebe ne bi mogel nikoli vohati. V Parizu se pomeša med
skupino klatežev, vsebino stekleničke polije po sebi. Ti ljudje padejo v trans, popade jih neizmerna sla, da
bi ga imeli, napadejo ga, ga raztrgajo na koščke in naslednje jutro se nihče ne spominja ne tega dejanja
ne Jeana-Baptista Grenouilla.

ŽANR ROMANA: GROZLJIVKA

Patricka Süskinda iz leta 1985. Roman raziskuje čut vonja in njegov odnos s čustvenim pomenom, ki ga
lahko nosijo vonji. Poleg tega je to zgodba o identiteti, komunikaciji in smrtnosti človeškega duha.

You might also like