Dat Ro2

Ravnanje z odpadki - 2
2
Ravnanje z odpadki - 2
Tehnična pojasnila k postopkom

predelave in odstranjevanja
odpadkov
Prilogi 4 in 5 Pravilnika o ravnanju z odpadki
(Ur.l. RS, št. 84/98)
Ljubljana, februar 2000
3
Založnik: Ministrstvo za okolje in prostor,
Uprava Republike Slovenije za varstvo narave
Besedilo: Anton Gantar, Franc Lipovšek, Viktor Koselj
Tisk: ARTLINE d.o.o., februar 2000 v nakladi 130 izvodov
4
VSEBINA
stran
1. UVOD 9
2. POSTOPKI PREDELAVE IN
ODSTRANJEVANJA ODPADKOV 11
R1 UPORABA ODPADKOV KOT GORIVO ALI ZA DRUGE

NAČINE ZA PROIZVODNJO ENERGIJE 12
R2 PRIDOBIVANJE TOPIL Z REGENERACIJO

ODPADKOV 15
R3 PRIDOBIVANJE ORGANSKIH SNOVI Z

REGENERACIJO ODPADKOV (vključno s
kompostiranjem ali z drugimi procesi, v katerih se odpadki
biološko preoblikujejo) RAZEN SNOVI, KI SE
UPORABLJAJO KOT TOPIL 17
R4 PRIDOBIVANJE KOVIN IN NJIHOVIH SPOJIN Z

RECIKLIRANJEM ODPADKOV 19
R5 PRIDOBIVANJE ANORGANSKIH MATERIALOV

RAZEN KOVIN IN NJIHOVIH SPOJIN Z
RECIKLIRANJEM ODPADKOV 21
R5 REGENERACIJA KISLIN ALI BAZ 23
R7 PREDELAVA SESTAVIN, KI SE UPORABLJAJO ZA

ZMANJŠANJE ONESNAŽEVANJA 25
5
R8 PREDELAVA SESTAVIN IZ KATALIZATORJEV 27
R9 RAFINACIJA ODPADNEGA RABLJENEGA OLJA ALI

DRUGE PONOVNE UPORABE ODPADNEGA OLJA 29
R10 VNAŠANJE ODPADKOV V ALI NA TLA Z NAMENOM,

DA SE POVEČA PRIDELEK ALI IZBOLJŠA
EKOLOŠKO STANJE ZEMLJINE, KAKOR TUDI
KOMPOSTIRANJE ODPADKOV ALI DRUGI PROCESI,
V KATERIH SE ODPADKI BIOLOŠKO
PREOBLIKUJEJO 31
R11 UPORABA ODPADKOV, KI SE JIH PRIDOBI V

KATEREMKOLI POSTOPKU IZ TOČK OD R1 DO R10 33
R12 IZMENJAVA ODPADKOV ZA PREDAJO ODPADKA V

ENEGA OD POSTOPKOV PREDELAVE IZ TOČK OD R1
DO R11 35
R13 SKLADIŠČENJE ODPADKOV, KI SO NAMENJENI V

ENEGA OD POSTOPKOV PREDELAVE IZ TE
PRILOGE, RAZEN ZAČASNEGA SKLADIŠČENJA 37
D1 ODLAGANJE ODPADKOV V IN NA ZEMLJO 39
D2 OBDELAVA ODPADKOV V ZEMLJI (na primer biološka

razgradnja tekočih ali blatnih izločkov v zemlji) 42
D3 GLOBINSKO INJECIRANJE ODPADKOV (injeciranje

odpadkov s črpalkami v vrtine, solne jaške ali naravno
nastala odlagališča) 44
D4 POVRŠINSKA ZAJEZITEV TEKOČIH ODPADKOV (na

primer izlivanje tekočih ali muljastih odpadkov v jame,
ribnike ali lagune) 46
6
D5 ODLAGANJE ODPADKOV V POSEBEJ PRIREJENA
ODLAGALIŠČA (na primer odlaganje v ločene enote, ki so
zaprte in izolirane ena od druge in od okolja) 48
D6 IZPUŠČANJE ODPADKOV V CELINSKE VODE 50
D7 IZPUŠČANJE ODPADKOV V MORJE VKLJUČNO Z

ODLAGANJEM NA MORSKO DNO 52
D8 BIOLOŠKA OBDELAVA ODPADKOV, KI NI

NAVEDENA V DRUGIH TOČKAH TE PRILOGE IN PRI
KATERI NASTAJAJO SPOJINE ALI MEŠANICE, KI SE
ODSTRANJUJEJO Z ENIM OD POSTOPKOV,
OZNAČENIH Z D1 DO D12 54
D9 FIZIKALNO-KEMIČNA OBDELAVA ODPADKOV, KI

NI NAVEDENA V DRUGIH TOČKAH POSTOPKOV
ODSTRANJEVANJA IZ TE PRILOGE IN PRI KATERI
NASTAJAJO SPOJINE ALI MEŠANICE, KI SE
ODSTRANJUJEJO Z ENIM OD POSTOPKOV
ODSTRANJEVANJA, OZNAČENIH Z D1 DO D12 (na
primer izparevanje, sušenje, kalcinacija, nevtralizacija,
usedanje, itd.) 57
D10 SEŽIGANJE ODPADKOV NA KOPNEM 60
D11 SEŽIGANJE ODPADKOV NA MORJU 62
D12 TRAJNO SKLADIŠČENJE ODPADKOV (na primer

nameščanje zabojnikov v rudnik) 64
D13 SPAJANJE ALI MEŠANJE ODPADKOV PRED ODDAJO

V ENEGA OD POSTOPKOV ODSTRANJEVANJA,
NAVEDENIH OD D1 DO D12 66
7
D14 PONOVNO PAKIRANJE ODPADKOV PRED ODDAJO V
ENEGA OD POSTOPKOV ODSTRANJEVANJA,
NAVEDENIH OD D1 DO D12 68
D15 SKLADIŠČENJE ODPADKOV, KI SO NAMENJENI

ODDAJI V ENEGA OD POSTOPKOV
ODSTRANJEVANJA IZ TE PRILOGE, RAZEN
ZAČASNEGA SKLADIŠČENJA 70
3. SEZNAM POJMOV 72
4. VIRI 79
8
1. UVOD
Pravilnik o ravnanju z odpadki (Ur.l. RS, št. 84/98) določa klasifikacijski

seznam odpadkov in nevarnih odpadkov ter obvezna ravnanja z njimi. Med
drugim opredeljuje tudi pogoje za zbiranje in prevažanje ter predelavo in
odstranjevanje odpadkov. V pravilniku sta definirana pojma predelave in
odstranjevanja odpadkov, in sicer:
• predelava odpadkov so postopki, določeni v prilogi 4, ki je sestavni del

pravilnika. Predelava odpadkov je namenjena koristni uporabi odpadkov
ali njihovih sestavin in zajema predvsem reciklažo odpadkov za
predelavo v surovine in ponovno uporabo odpadkov ter uporabo
odpadkov kot gorivo v kurilni napravi ali industrijski peči ali uporabo
odpadkov za pridobivanje goriva. Sežiganje komunalnih in drugih
odpadkov s toplotno obdelavo, z namenom njihovega odstranjevanja, ni
predelava odpadkov.
• odstranjevanje odpadkov so postopki, določeni v prilogi 5, ki je sestavni
del pravilnika. Odstranjevanje odpadkov je namenjeno končni oskrbi
odpadkov, ki jih ni mogoče predelati, in zajema predvsem obdelavo
odpadkov z biološkimi, termičnimi ali kemično-fizikalnimi metodami in
odlaganje odpadkov.
Postopki predelave in odstranjevanja odpadkov so opredeljeni s t.i. R in D

kodami, ki izvirajo iz začetnic angleških besed za ponovno uporabo snovi
(Recovery, Regeneration, Recycling) in za odstranjevanje (Disposal). R in D
kode so tudi del Baselske konvencije o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov
preko meja in njihovega odstranjevanja. Državni zbor RS je konvencijo
ratificiral 27. julija 1993 (Ur.l. RS, št. 15/93), njena vsebina pa je bila
upoštevana pri pripravi nacionalnih predpisov o ravnanju z odpadki.
Opis R in D kod v pravilniku o ravnanju z odpadki je le splošen in ni

navedenih natančnejših tehničnih pojasnil, zato se pri njihovi uporabi
pojavljajo težave. Predložena »tehnična pojasnila« imajo namen natančneje
9
pojasniti posamezno kodo in na ta način pomagati k njihovi lažji in pravilni
uporabi v upravnih postopkih. Opis kod vsebuje:
• opis postopka, ki se nanaša na določeno kodo

• tehnološke principe na katerih temeljijo posamezni postopki
• event. posebne zahteve glede lokacij in objektov, v katerih se izvajajo
postopki predelave ali odstranjevanja odpadkov
• vrste odpadkov, ki so primerni za posamezen način obdelave ali
odstranjevanja
• potrebne okoljevarstvene ukrepe
• razliko med podobnimi kodami
• primere določenega načina obdelave ali odstranjevanja odpadkov v
Sloveniji.
Podatki o primerih določenega načina obdelave in odstranjevanja odpadkov

izvirajo iz osebnih podatkov avtorjev tega gradiva in obstoječe evidence
zbiralcev in odstranjevalcev Ministrstva za okolje in prostor, ki se postopoma
spreminja in dopolnjuje. V skladu z zahtevami pravilnika o ravnanju z
odpadki morajo ti namreč do 31.12.2000 pridobiti dovoljenje za nadaljnje
opravljanje dejavnosti, zato je v teku leta 2000 pričakovati tudi precejšnje
spremembe v evidenci. Predelovalci in odstranjevalci odpadkov bodo dobili
dovoljenje le za tiste postopke predelave in odstranjevanja, za katere bodo
imeli ustrezne objekte in naprave.
Gradivo je izdelano ob upoštevanju veljavnih slovenskih predpisov s

področja varstva okolja, po stanju konec januarja 2000. Glede na spremembe,
ki se dogajajo na tem področju, ga ni mogoče imeti za dokončnega.
Spremembe se pojavljajo tudi v opisih posameznih R in D kod, kjer
slovensko besedilo iz pravilnika o ravnanju z odpadki, že ni več v celoti
skladno z zadnjimi opisi kod iz predpisov EU.
Vsebina teh »tehničnih pojasnil« vključuje tudi seznam in kratko razlago

tehnoloških pojmov, ki se pogosteje pojavljajo v tekstu. Njihov namen je
prispevati k boljši razumljivosti in uporabnosti celotnega gradiva.
10
2. POSTOPKI PREDELAVE IN
ODSTRANJEVANJA ODPADKOV
11
R1 UPORABA ODPADKOV KOT GORIVO ALI ZA DRUGE
NAČINE ZA PROIZVODNJO ENERGIJE
1. Opis postopka
Postopek obsega uporabo odpadkov kot gorivo, pri čemer se pridobljena

toplota koristno izrabi. Možna je direktna uporaba toplote, ali pretvorba v
električno energijo. Za razliko od snovne izrabe gre v tem primeru za
energetsko izrabo odpadka.
2. Tehnološki princip
Odpadek se najprej pripravi (obdela, homogenizira, briketira, zmelje, pakira

ipd.) v skladu z zahtevami tehnologije sežiga. Sežigna naprava je lahko
namensko zgrajen objekt za sežig odpadkov, ali pa je običajna industrijska
naprava (npr. rotacijska peč v cementarni, kotlovnica ipd.), pri kateri odpadki
predstavljajo le delni energetski vir. Pogoji sežiga so prilagojeni osnovnemu
namenu sežigne naprave.
3. Posebne zahteve glede lokacije in objektov
Sežigalnice morajo ustrezati sodobnim tehničnim in okoljevarstvenim

standardom. Kot goriva je možno uporabiti različne odpadke. Za nekatere je
sežigalnica lahko locirana tudi v urbanem okolju (če gre za toplarno). V
kolikor je sežigalnica v sklopu industrijskega postopka, ne sodi v urbano
okolje. Potrebna je primerna infrastrukturna opremljenost lokacije.
Pretakališča, manipulativne in skladiščne površine morajo biti opremljene z
lovilnimi jaški ali bazeni. Procesna oprema in prostori morajo biti prilagojeni
lastnostim obdelovanega odpadka (po potrebi eksplozijsko varne instalacije,
ventilacija). Zaradi velikih količin dimnih plinov so pomembni tudi
meteorološki pogoji na lokaciji.
4. Vrsta odpadkov
12
V poštev pride široka paleta organskih odpadkov v tekočem ali trdnem
agregatnem stanju. Kot gorivo so lahko uporabni že v osnovni obliki, ali pa
morajo biti poprej ustrezno pripravljeni. Kot gorivo se največ uporabljajo:
odpadna olja, odpadki iz uporabe organskih topil, odpadki pri predelavi in

čiščenju zemeljskega plina in nafte, odpadki iz proizvodnje in uporabe
premaznih sredstev, odpadki umetnih mas in gume, komunalni in njim
podobni odpadki iz industrije, obrti in storitvenih dejavnosti itd.
Omejitve pri uporabi odpadkov kot gorivo določa pravilnik o ravnanju z

odpadki (Ur.l. RS, št. 84/98).
5. Okoljevarstveni ukrepi
Od okoljevarstvenih ukrepov je najpomembnejše preprečevanje emisij v

ozračje. Ob učinkovitem zgorevanju (brez saj, ogljikovega monoksida,
prehlapelih sestavin), se pozornost posveča predvsem žveplovim in
dušikovim oksidom, amoniaku, spojinam halogenov (klorovodik, dioksini,
furani) ter hlapnim kovinam (živemu srebru). Mejne emisijske vrednosti pri
sosežigu odpadkov določa uredba o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic in pri
sosežigu odpadkov (Ur.l. RS, št. 73/94).
Objekti za sežig odpadkov morajo imeti na razpolago tudi ustrezne

deponijske kapacitete za ostanke od sežiga (žlindro oz. pepel) in odpadke iz
čiščenja dimnih plinov.
6. Razlike med podobnimi R in D kodami
D10 sežiganje odpadkov na kopnem

D11 sežiganje odpadkov na morju
V obeh primerih je prednostni namen uničenje odpadka, ne pa izkoriščanje
pridobljene energije.
Nekatere odpadke, primerne za predelavo po kodi R1, se lahko predela na

alternativni (prednostni) način, npr.:
13
R2 pridobivanje topil z regeneracijo odpadkov
R3 pridobivanje organskih snovi z regeneracijo odpadkov.
7. Primeri uporabe postopka v Sloveniji
ENERGETIKA Ravne, SALONIT Anhovo.
14
R2 PRIDOBIVANJE TOPIL Z REGENERACIJO
ODPADKOV
1. Opis postopka
Postopek obsega predelavo odpadkov, ki vsebujejo organska topila.

Regeneracija pomeni, da iz odpadka dobimo uporabno topilo in ostanek, ki
ga obdelamo po postopkih ustrezne R ali D kode.
Regeneracijo izvajamo z ločevanjem in izolacijo uporabnih topil iz odpadka.

Ločevanje temelji na osnovi različnih lastnosti posameznih komponent
odpadka, kot so: agregatno stanje, gostota, topnost, parni tlak, vrelišče,
tališče, kemične lastnosti ipd. Iz navedenega sledi, da so za regeneracijo
uporabljajo predvsem fizikalne operacije, kemijske pa le v primerih, ko je
potrebna dodatna obdelava regeneriranega topila.
Osnovna operacija, ki se najpogosteje uporablja, je uparjanje, kjer gre za

ločevanje hlapnega (topilo) od nehlapnega dela odpadka. Poleg tega se kot
osnovne operacije ločevanja sistemov trdno/tekoče in tekoče/tekoče
uporabljajo: destilacija, ekstrakcija, absorpcija, adsorpcija, membranski
procesi, filtracija, sedimentacija, striping. Operacije se lahko uporabljajo
samostojno ali v kombinacijah.
Procesna oprema mora biti izdelana iz kemično obstojnih materialov in v

primeru vnetljivih topil v eksplozijsko varni izvedbi. Samo obratovanje
predstavlja le statične obremenitve tal oziroma nosilne konstrukcije.
Zaradi narave odpadka in pridobljenih topil predelovalnih obratov ni

primerno namestiti v urbanem okolju. Potrebna je dostopnost lokacije z
vozili, pretakališča, manipulativne in skladiščne površine morajo biti
opremljena z lovilnimi jaški ali bazeni. Procesna oprema in prostori morajo
15
biti prilagojeni lastnostim obdelovanega odpadka (eksplozijsko varne
instalacije, ventilacija, odvajanje statične elektrike).
Postopek regeneracije zahteva ustrezen energetrski vir (elektriko, paro ali

drug prenosni energetski medij in komprimiran zrak).
4. Vrsta odpadkov
Odpadki, ki vsebujejo organska topila, npr.:

odpadki iz organskih kemijskih procesov, odpadki pri proizvodnji, pripravi,
trženju in uporabi sredstev za površinsko zaščito, odpadki iz uporabe
organskih topil itd.
Od okoljevarstvenih ukrepov sta pomembna predvsem zaščita tal v primeru

iztekanja in preprečevanje emisij v ozračje. Pri vnetljivih topilih obstaja
nevarnost požara, pri gašenju katerega je potrebno predvideti zajetje gasilnih
sredstev. Hrup zaradi izvedbe postopka ni problematičen.
Vsebinsko podobnih R in D kod ni, v nekaterih primerih pa obstajajo

alternativni načini obdelave ali odstranjevanja odpadkov, npr.:
R1 uporaba odpadkov kot gorivo

Praviloma ima snovna uporaba odpadka prednost pred energetsko, torej
prednostno regeneracija topil pred uporabo kot gorivo.
Postopek se uporablja v številnih kemijskih in farmacevtskih obratih kot del

internih regeneracijskih postopkov. Izvajalci postopka za zunanje naročnike
pa so:
COLOR Medvode, HELIOS Domžale, KEMIS Radomlje, MIC Ljubljana,
REONT Ig, ŠIFTAR Bodonci.
16
R3 PRIDOBIVANJE ORGANSKIH SNOVI Z
REGENERACIJO ODPADKOV (vključno s
kompostiranjem ali z drugimi procesi, v katerih se odpadki
biološko preoblikujejo) RAZEN SNOVI, KI SE
UPORABLJAJO KOT TOPILA
1. Opis postopka
Postopek obsega pridobivanje organskih snovi (npr. polimerov, gume,

papirja, celuloze, naravnih in umetnih vlaken, želatine, komposta, …) z
uporabo različnih tehnologij, ki so prilagojene vrsti snovi, katero
pridobivamo.
Tehnološki principi pridobivanja organskih snovi iz odpadkov so zelo

različni, lahko pa vključujejo:
• mehanske operacije (sortiranje, klasiranje, mletje, pranje, sušenje,
sejanje)
• druge fizikalne operacije (uparjanje, destilacijo, kristalizacijo, …)
• kemične operacije (nevtralizacijo, obarjanje, hidrolizo, …)
• biološke procese (kompostiranje, encimsko hidrolizo, fermentacijske
procese, …).
Osnovni namen naštetih predelovalnih postopkov je pridobitev organskih

snovi v obliki in kakovosti, ki omogoča ponovno uporabo.
Skupnih in splošnih zahtev glede lokacije predelovalnih obratov ni, saj imajo
tehnološki postopki svoje specifičnosti, ki jih je pri tem potrebno upoštevati.
Tudi v pogledu kapacitet obstajajo zelo različni nivoji, ki vplivajo na
potreben obseg infrastrukture in tudi s tem določajo prednostne lokacije.
4. Vrsta odpadkov
17
Za ta način predelave je primerna široka paleta organskih odpadkov v
tekočem ali trdnem agregatnem stanju, npr.:
odpadki plastike, gumeni odpadki, odpadki iz proizvodnje in predelave usnja,
odpadki papirja, tekstilni odpadki, odpadki kmetijsko predelovalne industrije,
komunalni in njim podobni odpadki iz industrije, obrti in storitvenih
dejavnosti itd.
Glede na zelo različne tehnološke postopke so možni različni vplivi na okolje

(emisije v vode in zrak, emisije hrupa, nastanek odpadkov), ki jih je potrebno
obravnavati z upoštevanjem specifičnosti posameznega postopka.
D8 biološka obdelava odpadkov, ki ni navedena v drugih točkah te

priloge in pri kateri nastajajo končne spojine ali mešanice, ki se
odstranjujejo z enim od postopkov, označenim z D1 do D12
Osnovna razlika med omenjenima kodama pa je v tem, da so biološki
postopki iz kode R3 namenjeni pridobivanju snovi za njihovo ponovno
uporabo, pri postopkih iz D8 pa je osnovni namen odstranjevanje odpadkov.
Postopki iz kode R3 se uporabljajo v različnih dejavnostih kot del internih

regeneracijskih postopkov (papirnice, predelava termoplastov, …), ali kot
osnovni tehnološki postopek pri proizvodnji organskih gnojil (CINKARNA
Celje, Tovarna dušika Ruše), regeneriranega usnja (KONUS-KONITEX
Slovenske Konjice), proteinske moke (KOTO Ljubljana) itd.
18
R4 PRIDOBIVANJE KOVIN IN NJIHOVIH SPOJIN Z
RECIKLIRANJEM ODPADKOV
1. Opis postopka
Postopek obsega predelavo odpadkov, ki vsebujejo kovine in/ali njihove

spojine z namenom pridobivanja čistih kovin, njihovih spojin ali zlitin. V
večini primerov vsebujejo odpadki tudi nekovinske primesi, ki se v postopku
recikliranja izločijo in nadalje obdelajo po postopkih iz ustrezne R ali D
kode. Fizikalnim postopkom ločevanja odpadkov običajno sledi metalurška
obdelava s ciljem pridobiti kovine ali zlitine v čisti obliki.
Predelava se izvaja pretežno s fizikalnimi in redkeje s kemičnimi postopki.

Vrsta uporabljenega tehnološkega postopka je odvisna predvsem od
fizikalnih lastnosti obravnavanega odpadka ter od spremljajočih snovi, ki jih
pri predelavi želimo odstraniti ali zmanjšati njihov delež. Možni so naslednji
postopki:
• ročno ločevanje posameznih sestavin odpadkov
• drobljenje (šrediranje), mletje
• magnetno izločanje železnih sestavin
• ločevanje na osnovi razlik v gostoti, obliki, elektrostatičnih lastnostih,
kemični sestavi
• ločevanje na osnovi različnih tališč ali vrelišč posameznih kovin
• izločanje kovin iz keramičnih osnov (izluževanje, spiranje, ekstrakcija).
Izločene kovinske odpadke nadalje predelujemo po naslednjih postopkih:

• pirometalurški postopki (taljenje, rafinacija)
• elektrometalurški postopki
• hidrometalurški postopki
• elektroliza.
19
Posebnost predelave nekaterih tovrstnih odpadkov je, da dobimo kot končni
proizvod kovino ali kovinsko zlitino enake kakovosti, kot jo ima kovina,
pridobljena iz rude.
Večinoma so objekti in naprave za recikliranje kovinskih odpadkov veliki,

zahtevajo tudi velike manipulativne in skladiščne površine. Predvsem za
pirometalurško predelavo odpadkov morajo biti upoštevane vse
okoljevarstvene omejitve glede emisij snovi v zrak in hrupa. Pri izbiri
lokacije je koristno upoštevati tudi meteorološke pogoje.
4. Vrsta odpadkov
Primerni odpadki za predelavo po postopkih R4 so:

Deli izrabljenih motornih vozil, izrabljeni gospodinjski stroji, električni in
elektronski sestavi, odpadki kovinsko predelovalne industrije, odpadne
baterije in akumulatorji, pločevinke, doze, fotokemikalije, jedkala od tiskanih
vezij, kovinski deli iz gradbenih odpadkov in ruševin.
Okoljevarstveni ukrepi so prilagojeni posameznim postopkom recikliranja.

Pri postopkih medsebojnega ločevanja posameznih sestavin je poudarek
predvsem na učinkovitih odpraševalnih sistemih in ukrepih za zmanjšanje
hrupa, pri metalurški predelavi pa na omejitvah emisijah snovi v zrak.
R8 predelava sestavin iz katalizatorjev

Koda ima ožjo vsebino pri pridobivanju kovin, saj obravnava le izrabljene
katalizatorje.

ACRONI Jesenice, METAL Ravne, MPI Mežica, livarne barvnih kovin.
20
R5 PRIDOBIVANJE ANORGANSKIH MATERIALOV
RAZEN KOVIN IN NJIHOVIH SPOJIN Z
RECIKLIRANJEM ODPADKOV
1. Opis postopka
Postopek obsega pridobivanje anorganskih snovi, primernih za nadaljnjo

uporabo. Podlaga zanje so različne tehnologije, ki so prilagojene vrsti snovi,
katero pridobivamo.
Tehnološki principi pridobivanja anorganskih snovi iz odpadkov so zelo

različni, lahko pa vključujejo:
• mehanske operacije (drobljenje, mletje, sortiranje, klasiranje, sejanje,
pranje, sušenje, …)
• druge fizikalne operacije (uparjanje, destilacijo, kristalizacijo, …)
• kemične operacije (nevtralizacijo, obarjanje, hidrolizo, …)
• termične operacije (žganje, sintranje, pretaljevanje).
Osnovni namen naštetih predelovalnih postopkov je pridobitev anorganskih

snovi v obliki in kakovosti, ki omogoča ponovno uporabo.
Skupnih in splošnih zahtev glede lokacije predelovalnih obratov ni, saj imajo
tehnološki postopki svoje specifičnosti, ki jih je pri tem potrebno upoštevati.
Tudi v pogledu kapacitet obstajajo zelo različni nivoji, ki vplivajo na
potreben obseg infrastrukture in tudi s tem določajo prednostne lokacije.
Načeloma takšni obrati ne sodijo v urbano okolje in na ekološko občutljive
lokacije.
4. Vrsta odpadkov
21
Za ta način predelave je primerna široka paleta anorganskih odpadkov v
tekočem ali trdnem agregatnem stanju, npr.:
• gradbeni odpad, metalurške žlindre, neoplaščeni livarski peski (mletje,
sejanje)
• oplaščeni livarski peski (žganje)
• jeklarska žlindra (granuliranje)
• odpadna žveplova kislina (nevtralizacija in kristalizacija sadre za uporabo
v proizvodnji cementa ali v gradbeništvu
• odpadna klorovodikova kislina (izdelava kalcijevega klorida za
posipavanje cest)
• odpadne soli, ki se uporabljajo kot mediji za prenos toplote
(regeneracija).

obravnavati z upoštevanjem specifičnosti posameznih postopkov.
R6 regeneracija kislin ali baz

Postopek je omejen na ozek segment anorganskih odpadkov (anorganske
kisline in baze), in to le na postopek regeneracije, kar izključuje snovne
spremembe.
CINKARNA Celje, Tovarna dušika Ruše.
22
R6 REGENERACIJA KISLIN ALI BAZ
1. Opis postopka
Postopek obsega obdelavo odpadnih kislin ali baz z namenom njihove

ponovne uporabe za isti ali drugi namen. V kolikor gre pri tem za uporabo
regeneriranih kislin ali baz za isti tehnološki namen, lahko to smatramo kot
del reciklažnega postopka.
Regeneracijo izvajamo pretežno s fizikalnimi in redkeje s kemičnimi

postopki, s katerimi želimo doseči večjo čistota in/ali višjo koncentracijo
kisline ali baze. Vrsta uporabljenega postopka je predvsem odvisna od
kemijskih in fizikalnih lastnosti kisline ali baze ter od spremljajočih snovi, ki
jih pri regeneraciji želimo odstraniti ali vsaj zmanjšati njihov delež. Možni so
naslednji sistemi in postopki:
• odstranjevanje trdnih nečistoč iz tekočih kislin ali baz (filtracija,
sedimentacija, centrifugiranje, flotacija, …)
• odstranjevanje nečistoč iz trdnih kislin ali baz (izluževanje, spiranje,
ekstrakcija, rekristalizacija, …)
• koncentriranje kislin in baz iz tekočih zmesi (uparjanje, destilacija,
striping, membranski postopki, ekstrakcija…).
Procesna oprema in prostori morajo biti prilagojeni lastnostim obdelovanega

odpadka. Procesna oprema mora biti izdelana iz kemično obstojnih
materialov in v primeru prisotnosti vnetljivih snovi, v eksplozijsko varni
izvedbi. Načeloma so zahteve glede opreme in objektov za postopke
regeneracije enake kot za uporabo kislin ali baz v osnovnih tehnoloških
postopkih.
4. Vrsta odpadkov
23
Odpadne kisline in baze, ki vsebujejo nečistoče oz. sestavine, ki omejujejo ali
onemogočajo njihovo uporabo.
Od okoljevarstvenih ukrepov sta pomembna predvsem zaščita tal v primeru

iztekanja tekočih odpadkov in preprečevanje emisij v ozračje. Tudi
okoljevarstveni ukrepi za postopke regeneracije so enaki ali podobni kot za
uporabo kislin ali baz v osnovnih tehnoloških postopkih.
R3 pridobivanje organskih snovi z regeneracijo odpadkov

Možno je delno prekrivanje postopkov v primeru regeneracije organskih
kislin ali baz, sicer pa ima koda R3 veliko splošnejšo in obširnejšo vsebino.
R11 uporaba odpadkov, ki se jih pridobi pri kateremkoli postopku iz

točk od R1 do R10.
koda R11 pomeni nadaljevanje postopkov iz R6, ko regenerirane kisline ali
baze uporabimo.
Postopki se pojavljajo kot del reciklažnih postopkov v kemični in

farmacevtski industriji, npr. destilacija in striping organskih kislin in baz iz
tekočih odpadkov kemijskih sintez.
24
R7 PREDELAVA SESTAVIN, KI SE UPORABLJAJO ZA
ZMANJŠANJE ONESNAŽEVANJA
1. Opis postopka
Postopek obsega obdelavo ali predelavo snovi oz. sredstev, ki se uporabljajo

za zmanjševanje onesnaževanja, npr. različna vpojna in čistilna sredstva,
filtrirna sredstva, izpiralna sredstva itd. Namen postopka je predvsem
pridobivanje teh sestavin za ponovno uporabo, oz. njihova regeneracija.
Postopki regeneracije so prilagojeni vrsti sistema, t.j. vrsti sredstva, ki ga

regeneriramo in vrsti onesnaženja, ki je na to sredstvo vezano in ga želimo
odstraniti. Regeneracijo izvajamo pretežno s fizikalnimi in redkeje s
kemičnimi postopki, npr.:
• odstranjevanje topnih nečistoč s trdnih sredstev (izluževanje, izpiranje,
ekstrakcija, …)
• ločevanje komponent iz raztopin (destilacija, striping, kristalizacija, …)
• toplotna obdelava trdnih sredstev (uparjanje, termični razkroj, sežig, …)
• odstranjevanje onesnaženj s kemičnimi postopki (nevtralizacija,
obarjanje, hidroliza, oksidacija, …).

odpadka. Glede na široko paleto možnih postopkov ni mogoče opredeliti
skupnih zahtev.
4. Vrsta odpadkov
Sredstva, ki so bila uporabljena za zmanjševanje ali preprečevanje

onesnaževanja, npr.:
• vpojna sredstva (infuzorijske zemlje, anorganske in organske umetne
snovi, žagovina, čistilne krpe, …)
• adsorpcijska sredstva (aktivno oglje, zeoliti, …)
25
• izpiralne tekočine
• ionski izmenjevalci
• filtrirna sredstva.

Postopki, ki se uporabljajo pod R7, so podobni ali enaki tistim iz številnih R

in D kod. Osnovna razlika je v tem, da se v primeru R7 uporabljajo za
obdelavo specifične vrste odpadka, t.j. sestavin, ki se uporabljajo za
zmanjšanje onesnaževanja, in da je cilj obdelave regeneracija tega sredstva.
Primeri uporabe postopkov v Sloveniji niso poznani.
26
R8 PREDELAVA SESTAVIN IZ KATALIZATORJEV
1. Opis postopka
Postopek obsega pridobivanje uporabnih sestavin iz odpadnih oz. izrabljenih

katalizatorjev, ki se lahko uporabijo za izdelavo novih katalizatorjev ali pa za
druge namene.
Postopek je prilagojen vrsti in lastnostim katalizatorja. Katalizatorji so lahko

zelo različne snovi, kot so: kovine, kovinski oksidi, nekovinski oksidi, baze,
kisline, pa tudi organske snovi. Postopki pridobivanja sestavin iz
katalizatorjev so običajni predvsem pri katalizatorjih, ki imajo zaradi sestave
(plemenite kovine) ali načina pridobivanja (nekateri keramični katalizatorji)
visoko ceno. Najbolj pogosti načini so:
• toplotna obdelava, pri kateri je namen odstranitev organskih in toplotno
manj obstojnih nečistoč s katalizatorja
• fizikalno-kemični postopki ločevanja uporabnih snovi iz katalizatorja
• metalurški postopki za pridobivanje kovin (predvsem plemenitih) iz
odpadnih katalizatorjev.
Zahteve so odvisne od postopka, ki je osnova pridobivanja uporabnih snovi iz

katalizatorjev.
4. Vrsta odpadkov
Odpadni katalizatorji različnih vrst in sestav, pri katerih stroški postopka

predelave prenesejo vrednost pridobljene snovi, ali pa je predelava potrebna
zaradi varovanja okolja. Pretežno so to katalizatorji iz kemijskih sintez in
avtomobilski katalizatorji, ki vsebujejo plemenite kovine (platina, paladij,
rodij, …).
27
Okoljevarstveni ukrepi so prilagojeni postopkom pridobivanja uporabnih
snovi iz katalizatorjev. Pri termičnih in metalurških procesih je poudarek
predvsem na varstvu zraka in omejevanju emisij hrupa.
R4 pridobivanje kovin in njihovih spojin z recikliranjem odpadkov

Koda ima širšo vsebino pridobivanja kovin, ne glede na vir in vrsto odpadka.
Zaenkrat ni poznanih primerov pridobivanja sestavin iz katalizatorjev v

Sloveniji. Zbrani izrabljeni katalizatorji se pošiljajo v predelavo njihovim
proizvajalcem (v regeneracijo) ali pa specializiranim predelovalcem, ki iz
njih pridobivajo koristne sestavine za različne namene.
28
R9 RAFINACIJA ODPADNEGA RABLJENEGA OLJA ALI
DRUGE PONOVNE UPORABE ODPADNEGA OLJA
1. Opis postopka
Olje se obdela s fizikalno-kemičnimi postopki do kakovosti, ki omogoča

ponovno uporabo za isti ali podobni namen.
Odpadno olje se zbere in homogenizira. Odstrani se voda (dekantiranje,

destilacija, vezava na sušilna sredstva) in mehanske nečistoče (filtracija,
centrifugiranje). Po potrebi se nevtralizira. Končna faza rafinacije je običajno
frakcionirna destilacija v visokem vakuumu.
Med druge postopke ponovne uporabe odpadnih olj uvrščamo tudi predelavo
odpadnih jedilnih olj, npr. v »bio dizel« gorivo, okolju primernejša mazalna
olja (za motorne žage v gozdarstvu), ali hidroliza za pridobivanje maščobnih
kislin.
Iz ekonomskih razlogov je rafinacija olj smiselna le v napravah z veliko

zmogljivostjo. Veljajo podobni požarnovarstveni in okoljevarstveni ukrepi
kot za rafinerije nafte. Predelava odpadnih rastlinskih olj ima nekoliko
manjše zahteve glede lokacij in objektov. Potrebna je dostopnost lokacije z
vozili. Pretakališča, manipulativne in skladiščne površine morajo biti
opremljene z lovilnimi jaški ali bazeni. Objekti za tovrstno dejavnost ne
spadajo v urbano okolje.
4. Vrsta odpadkov
Za predelavo po postopkih te kode so primerni:

• odpadna mineralna olja, ki se uporabljajo v tribologiji (mazanje), za
prenos toplote in za pogon hidravličnih naprav
• oljne emulzije
29
• odpadna jedilna olja in druga odpadna rastlinska olja.
Zelo pomembna je vstopna kontrola, predvsem pri odpadnih mineralnih oljih

zaradi morebitne prisotnosti klorovih spojin (PCB). Od drugih
okoljevarstvenih ukrepov sta pomembna predvsem zaščita tal v primeru
iztekanja in preprečevanje emisij v ozračje. Zaradi narave odpadka in
postopkov obstaja nevarnost požara, pri gašenju katerega je potrebno
predvideti zajetje gasilnih sredstev. Pri nekaterih načinih predelave je
potrebno upoštevati tudi emisijo hrupa.
Vsebinsko podobnih R in D kod ni, v nekaterih primerih pa obstajajo

alternativni načini obdelave ali odstranjevanja, npr.:
R1 uporaba odpadkov kot gorivo ali za druge načine za proizvodnjo

energije
Postopki iz R3 zajemajo veliko širši spekter odpadkov, ki se obdelujejo po
raznovrstnih tehnoloških postopkih.

Pri teh postopkih je osnovni namen odstranjevanje odpadkov in ne predelava
za njihovo ponovno uporabo. To lahko pride v poštev pri odpadnih oljih, ki
vsebujejo nevarne snovi.
V Sloveniji ni obrata za rafinacijo mineralnih olj. Predelava odpadnih

rastlinskih olj pa poteka v MERCATOR-Oljarica Kranj in GEA Slovenska
Bistrica.
30
R10 VNAŠANJE ODPADKOV V ALI NA TLA Z NAMENOM,
DA SE POVEČA PRIDELEK ALI IZBOLJŠA
EKOLOŠKO STANJE ZEMLJINE, KAKOR TUDI
KOMPOSTIRANJE ODPADKOV ALI DRUGI PROCESI,
V KATERIH SE ODPADKI BIOLOŠKO
PREOBLIKUJEJO
1. Opis postopka
V tla vnesemo na primeren način odpadek, ki ima takšne lastnosti, da

pripomore k povečanem pridelku in/ali ugodno vpliva na ekološko stanje
zemljine. V nekaterih primerih je sestavni del postopka tudi predhodna
biološka obdelava odpadkov, ki je potrebna zaradi zagotavljanja ustreznih
fizikalnih, kemičnih in bioloških lastnosti.
Odpadke, ki ustrezajo obravnavanemu namenu, vnašajo na način, ki je

prilagojen njegovemu agregatnemu stanju in event. drugim relevantnim
lastnostim. Pri tem se pretežno uporablja običajna kmetijska mehanizacija
(trosilniki, cisterne s priključki za polivanje), za posebne namene pa obstajajo
tudi specialne naprave in priključki, npr. za vnos tekočih snovi v tla s
podoravanjem, sistemi za namakanje itd.
Vnos snovi v tla se lahko izvaja na kmetijskih površinah, kjer je osnovni cilj
povečanje pridelka, ali pa na nekmetijskih površinah, kjer je bolj izražen
namen izboljšanja ekološkega stanja zemljine, npr. ozelenjevanje
degradiranih površin. V vseh primerih pa mora kakovost odpadka in način
vnosa ustrezati zahtevam iz uredbe o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih
hranil v tla (Ur.l. RS, št. 68/96).
V primeru predhodne biološke obdelave odpadkov je potrebno lokacijo

prilagoditi običajno velikim količinam odpadkov in načinu njihove obdelave.
Običajno ti postopki predstavljajo določen vir emisij v zrak (prah, vonjave) in
31
hrupa (transport, mehanska obdelava odpadkov), zato ne sodijo v urbano
okolje.
4. Vrsta odpadkov
Za predelavo po postopkih iz R10 so primerni odpadki, ki ustrezajo zahtevam

iz uredbe o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla. Načeloma so to
komposti, blata iz čistilnih naprav.
Posebno pozornost pri vnašanju odpadkov v tla, je potrebno nameniti

parametrom, kot so: vrsta in kakovost odpadka, način in količina vnosa, čas
vnosa, omejitve glede vrste zemljišč itd. Opredeljeni so v uredbi o vnosu
nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla, z namenom, da se zagotovi okolju
primerno izvedbo postopka.
Pri predhodni biološki obdelavi odpadkov je potrebno preprečiti prekomerne
emisije snovi v zrak in vode ter po potrebi izvesti ukrepe za omejevanje
hrupa.
D1 odlaganje odpadkov v ali na zemljo

Pri tem postopku gre za odstranjevanje odpadkov na omejenem in po
predpisih o odlaganju odpadkov na urejenem zemljišču.
D2 obdelava odpadkov v zemlji

V tem primeru je namen postopka poseben način odstranjevanja odpadkov, in
ne njihova koristna uporaba.
To je splošen in pogost način uporabe ustreznih odpadkov v kmetijstvu.

Nekatere vrste odpadkov predhodno kompostirajo (kompostarne pri
komunalnih podjetjih ali lastne kompostarne imetnikov odpadkov).
32
R11 UPORABA ODPADKOV, KI SE JIH PRIDOBI V
KATEREMKOLI POSTOPKU IZ TOČK OD R1 DO R10
1. Opis postopka
Postopek obsega uporabo odpadkov oz. ostankov, ki nastanejo pri

pridobivanju ali regeneraciji koristnih sestavin iz odpadkov, ob uporabi
postopkov iz R1 do R10.
Cilj postopkov iz R1 do R10 je pridobivanje koristnih sestavin iz odpadkov.

Pri tem pa lahko nastanejo različni odpadki in ostanki, ki jih je potrebno
ustrezno odstraniti (postopki iz D1 do D15), če pa obstaja možnost, jih je
smiselno koristno uporabiti (postopki iz R11). S tega stališča bi postopke iz
R11 lahko označili kot uporabo ostankov, ki nastanejo pri regeneraciji snovi
iz odpadkov (npr. ostanek, ki nastane pri regeneraciji topil, se uporabi kot
gorivo).
Tehnološki principi, ki se pri tem uporabljajo, vključujejo vse poznane

možnosti, in niso omejeni niti na vrsto tehnološkega postopka (mehanski,
kemični, biološki) niti na značilnost odpadka (organski, anorganski).
Glede na raznolikost postopkov, ki se lahko uporabijo v namen kode R11, ni

mogoče definirati skupnih zahtev glede lokacij in objektov.
4. Vrsta odpadkov
Za predelavo po postopkih iz R11 pridejo v poštev vsi odpadki, ki nastanejo

pri izvajanju postopkov iz R1 do R10.
33
Postopki, ki se uporabljajo v R11 so enaki kot v drugih kodah, razlika je le v

viru odpadka, ki je v tem primeru katerikoli postopek od R1 do R10.
Primeri uporabe postopka v Sloveniji niso poznani.
34
R12 IZMENJAVA ODPADKOV ZA PREDAJO ODPADKA V
ENEGA OD POSTOPKOV PREDELAVE IZ TOČK OD R1 DO
R11
1. Opis postopka
Izmenjava pomeni v bistvu trženje z odpadki, ki lahko obsega naslednje

dejavnosti:
• posredovanje med povzročitelj (imetniki) in odstranjevalci odpadkov
• organizacija transporta
• izvedba izvoza (zavarovanja, izvozna, uvozna in tranzitna dovoljenja, …)
• zbiranje in razvrščanje odpadkov
• skladiščenje.
Pri tem gre deloma za komercialno dejavnost ter za servis na področju

upravnih postopkov. Odpadki se lahko zbirajo pri povzročiteljih ter se
neposredno prepeljejo do odstranjevalcev, ali pa se prehodno skladiščijo.
V primeru, da je v postopek izmenjave vključeno skladiščenje, so zanj

odločilne fizikalno-kemične lastnosti odpadkov, saj se pogoji skladiščenja za
odpadno snov ne razlikujejo od tistih za čisto snov z enakimi fizikalno-
kemičnimi lastnostmi.
4. Vrsta odpadkov
V poštev pridejo vse vrste odpadkov.
V primeru, da je v izmenjavo vključeno skladiščenje, mora biti prostor urejen

tako, da je:
• zagotovljeno varstvo tal ter voda
35
• v čim večji meri preprečena emisija hrupa, prahu in vonjav ter zbiranje
in razmnoževanje mikroorganizmov, insektov, ptičev ali glodalcev
• posebna pozornost mora biti posvečena tudi dovoznim potem in
notranjemu transportu.
Ni podobnih R in D kod.
Z izmenjavo odpadkov se ukvarjajo vsi registrirani zbiralci, predelovalci in

odstranjevalci odpadkov.
36
R13 SKLADIŠČENJE ODPADKOV, KI SO NAMENJENI V
ENEGA OD POSTOPKOV PREDELAVE IZ TE
PRILOGE, RAZEN ZAČASNEGA SKLADIŠČENJA
1. Opis postopka
Odpadki se skladiščijo za čas, ki je potreben:

• da se jih nabere dovolj za ekonomičen prevoz do predelovalca
• da jih je predelovalec sposoben prevzeti
• da se opravijo morebitne dodatne analize
• da se izpeljejo predpisani upravno-administrativni postopki (npr. za
izvoz).
Skladiščenje lahko poteka tudi v sklopu enega od postopkov predelave.

Začasno skladiščenje, ki ne spada v R13, je skladiščenje odpadkov na kraju
njihovega nastanka pred zagotovitvijo predelave ali odstranitve
Za skladiščenje so odločilne fizikalno-kemične lastnosti odpadkov, saj se

pogoji skladiščenja za odpadno snov ne razlikujejo od tistih za čisto snov z
enakimi fizikalno-kemičnimi lastnostmi.
Skladišče za odpadke mora biti prilagojeno vrsti in lastnostim odpadkov. V

primeru, da gre za odpadke z nevarnimi lastnostmi in za velike zmogljivosti
skladišč, so neprimerne lokacije vodovarstvena, poplavna ali geološko
nestabilna področja. V takem primeru mora biti lokacija oddaljena od naselij
zaradi:
• drugačne funkcije in arhitektonske ter krajinske neskladnosti
• prometa težkih vozil in s tem povezanega hrupa
• možne emisije prahu in vonjav.
37
4. Vrsta odpadkov
V poštev pridejo vse vrste odpadkov.
Skladišče mora biti zasnovano tako, da je:

D15 skladiščenje odpadkov, ki so namenjeni oddaji v enega od

postopkov odstranjevanja, navedenih od D1 do D12
V tem primeru gre za povsem identične postopke in pristope kot pri R13.
Razlika je le v tem, ali je končna usoda odpadka odstranitev (postopki iz
D15) ali predelava in koristna uporaba (postopki iz R13).
ALPKEM Kranj, AMTRADE Ljubljana, KEMIS Radomlje.
38
D1 ODLAGANJE ODPADKOV V IN NA ZEMLJO
1. Opis postopka
Odpadke odlagamo na odlagališčih, ki so v veliki večini primerov locirana na

površini, lahko pa so tudi v zemlji. Odlagališča v zemlji so večinoma v
opuščenih rudniških rovih, ki se nahajajo v ustreznih geoloških, hidroloških
in seizmičnih razmerah.
Odlagališče odpadkov je objekt ali več objektov za odlaganje odpadkov v tla
ali na tla ali pod zemljo. Pod tehnologijo odlaganja odpadkov razumemo vse
operacije, ki potekajo za vhodom na odlagališče, vključno z vsemi
kontrolnimi meritvami.
Odlagališča so običajno naravne ali umetne kotanje, ustrezno pripravljene, da

se preprečijo neugodni vplivi na okolje, kjer se odpadki po plasteh
poravnavajo, kompaktirajo in zasipavajo. Tehnologija in mehanizacija je zelo
podobna kot v gradbeništvu pri nizkih gradnjah, t.j. pri gradnji cestnih
nasipov.
Odlagališče mora biti na ustrezno nepropustnih tleh, ki so lahko naravna ali

umetna. Način in kakovost tesnjenja je prilagojena vrsti in lastnostim
odloženih odpadkov. Neprimerne lokacije za odlagališča so vodovarstvena,
poplavna ali geološko nestabilna področja. Biti morajo oddaljena od naselij
zaradi:
• možne emisije prahu in smradu.
Obvezna ravnanja in druge pogoje za odlaganje odpadkov ter pogoje in

ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo in zapiranjem odlagališč odpadkov
določa pravilnik o odlaganju odpadkov (Ur.l. RS, št. 05/00).
39
4. Vrsta odpadkov
Praviloma se odlagajo le obdelani odpadki, ki po lastnostih ustrezajo vrsti

odlagališča (za nevarne, nenevarne in inertne odpadke). Prepovedano je
odlaganje tekočih odpadkov in odpadkov, ki imajo glede na pogoje odlaganja
lastnosti vnetljivega, korozivnega, eksplozivnega, oksidativnega odpadka, ali
odpadkov, ki so v pravilniku o odlaganju odpadkov posebej navedeni.
Odlagališča morajo biti zgrajena tako, da je pri njihovem obratovanju in po

njem:
• zagotovljeno varstvo tal voda
in razmnoževanje insektov, ptičev ali glodalcev.
D5 odlaganje odpadkov v posebej prirejena odlagališča (na primer

odlaganje v ločene enote, ki so zaprte in izolirane ena od druge in
od okolja)
Postopki pod D5 predstavljajo ločeno deponiranje odpadkov, ki zaradi svojih
lastnosti to zahtevajo.
D7 izpuščanje odpadkov v morje, vključno z odlaganjem na morsko

dno
Odlaganje na morsko dno je poseben način odstranjevanja odpadkov, ki je
zaradi konvencije o preprečevanju onesnaženja morja z odpadnimi in drugimi
snovmi zelo omejen.
D12 trajno skladiščenje odpadkov (na primer nameščanje zabojnikov

v rudnik)
To je omejena možnost odstranjevanja na redkih lokacijah, ki se uporablja
predvsem za trajno skladiščenje nekaterih vrst nevarnih odpadkov.
40
Odlaganje odpadkov je najbolj razširjen način njihovega odstranjevanja v
Sloveniji. Zaenkrat v Sloveniji nimamo odlagališč, ki bi v celoti ustrezala
sodobnim predpisom. Njihovo prilagajanje bo potekalo v naslednjem
srednjeročnem obdobju.
41
D2 OBDELAVA ODPADKOV V ZEMLJI (na primer biološka
razgradnja tekočih ali blatnih izločkov v zemlji)
1. Opis postopka
V zemljo vnesemo na primeren način odpadek, ki se pri danih pogojih

razgradi, oz. postane sestavni del tal. Osnovni cilj postopka je odstranjevanje
odpadkov in ne izboljšanje lastnosti tal.
Odpadke, ki ustrezajo obravnavanemu namenu, vnašamo na način, ki je

prilagojen njihovemu agregatnemu stanju in event. drugim relevantnim
lastnostim. Pri tem se pretežno uporablja običajna kmetijska mehanizacija
(trosilniki, cisterne s priključki za polivanje), za posebne namene pa obstajajo
tudi specialne naprave in priključki, npr. za vnos tekočih snovi v tla s
podoravanjem, sistemi za namakanje itd.
Vnos snovi v tla se lahko izvaja na kmetijskih ali nekmetijskih površinah V

vseh primerih pa mora kakovost odpadka in način vnosa ustrezati zahtevam
iz uredbe o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla (Ur.l. RS, št.
68/96).
4. Vrsta odpadkov
Za odstranjevanje po postopku obdelave v zemlji so primerni odpadki, ki

ustrezajo zahtevam iz uredbe o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v
tla. Predvsem so to blata iz čistilnih naprav.
Posebno pozornost pri vnašanja odpadkov v tla, je potrebno nameniti

parametrom, kot so: vrsta in kakovost odpadka, način in količina vnosa, čas
vnosa, omejitve glede vrste zemljišč itd. Opredeljeni so v uredbi o vnosu
42
nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla, z namenom, da se zagotovi okolju
primerno izvedbo postopka.
D1 odlaganje odpadkov v ali na zemljo

Pri tem postopku gre za odstranjevanje odpadkov na omejenem in po
predpisih o odlaganju odpadkov urejenem zemljišču.
R10 vnašanje odpadkov v ali na tla z namenom, da se poveča pridelek

ali izboljša ekološko stanje zemljine, kakor tudi kompostiranje
odpadkov ali drugi procesi, v katerih se odpadki biološko
preoblikujejo
Osnovni cilj postopkov iz R10 je koristna uporaba odpadkov za določen
namen (povečanje pridelka, izboljšanje zemljine) in ne njihovo
odstranjevanje.
To je način odstranjevanja blata iz čistilnih naprav, katerih lastnosti niso

takšne, da bi se lahko uvrstil pod R10. Primeri so redki, saj za ta namen ni na
razpolago pomembnih površin zemljišč, precejšnje omejitve pa so tudi glede
sestave odpadkov, ki so opredeljene v uredbi o vnosu nevarnih snovi in
rastlinskih hranil v tla.
43
D3 GLOBINSKO INJECIRANJE ODPADKOV (injeciranje
odpadkov s črpalkami v vrtine, solne jaške ali naravno
nastala odlagališča)
1. Opis postopka
Postopek globinskega injeciranja je uporaben takrat, če nastajajo odpadki

primernih fizikalno-kemičnih lastnosti za črpanje v bližini naravnih ali
umetnih prostorov v zemlji. Postopek ni pogost, saj so omejitve tako pri
sestavi in lastnostih odpadka kot tudi glede geoloških in hidroloških
značilnosti tal.
Običajno se na mestu nastanka odpadka pripravi tekoča oz. muljasta zmes

ustrezne sestave in konsistence, ki se jo črpa do odlagalnega mesta. Pri tem se
uporablja tehnologija in oprema, ki je običajna v rudarstvu in gradbeništvu
(črpanje betona, injeciranje v tla za povečanje nosilnosti). V določenih
primerih je podana zahteva po strjevanju odpadka, ki jo dosežemo z
dodajanjem hidravličnih veziv. V takem primeru odpadek lahko služi tudi za
utrjevanje zemljine v rudniku.
Za takšen način odstranjevanja odpadkov morajo biti zagotovljene primerne

geomehanske, hidrološke in seizmične lastnosti lokacije. Od značilnosti
lokacije, velikosti prostora ter načina vgradnje pa so odvisne zahteve po
lastnostih odpadka, ki ga injeciramo.
4. Vrsta odpadkov
Na takšen način odlagamo predvsem anorganske odpadke ustreznih

geomehanskih in izluževalnih karakteristik, ki morajo v celoti ustrezati
značilnostim lokacije. Izbor odpadkov je ozek in podrejen tehnologiji
odlaganja.
44
Okoljevarstveni ukrepi pri injeciranju odpadkov se predvsem nanašajo na

varovanje talne vode. Za vsako vrsto odpadka so potrebni predhodni poskusi.
D1 odlaganje odpadkov v zemljo in na zemljo

Koda D1 ima širšo vsebino in se uporablja za vse načine odlaganja.

od okolja)
Postopki odstranjevanja iz D5 predstavljajo ločeno odlaganje odpadkov, ki
zaradi svojih lastnosti to zahtevajo.
D12 trajno skladiščenje odpadkov (na primer nameščanje zabojnikov

v rudnik)
To je omejena možnost odstranjevanja na redkih lokacijah, ki se uporablja
predvsem za trajno skladiščenje nekaterih vrst nevarnih odpadkov.
Premogovnik Velenje, kjer rudniške rove utrjujejo z goščo elektrofiltrskega

pepela iz Termoelektrarne Šoštanj.
45
D4 POVRŠINSKA ZAJEZITEV TEKOČIH ODPADKOV (na
primer izlivanje tekočih ali muljastih odpadkov v jame,
ribnike ali lagune)
1. Opis postopka
Tekoče ali muljaste odpadke določenih lastnosti lahko odstranimo tako, da

jih zajezimo v naravnih ali umetnih jamah oz. lagunah. Praviloma so to
odpadki v vodnem mediju, niso pa izključeni tudi drugačni.
Najpogosteje gre za črpanje tekočih ali muljastih odpadkov v lagune, katerih

konstrukcija in opremljenost je prilagojena lastnostim odpadka. Ta način
njihovega odstranjevanja je lahko povezan tudi z določenimi, predvsem
fizikalnimi spremembami snovi, npr. usedanje neraztopljenih sestavin,
izhlapevanje vode v toplih podnebnih razmerah itd. V primeru, ko količina
padavin presega naravno izhlapevanje vode, je del tehnološkega postopka
tudi ravnanje z meteorno vodo, ki pride v stik z odpadki.
Takšen način odstranjevanja odpadkov običajno zahteva velike površine oz.

volumne ustrezno urejenega prostora. Predvsem so pomebne geološke in
hidrološke značilnosti lokacije, ki morajo omogočiti varovanje tal in voda.
Ustrezno nepropustnost dna lagune je mogoče doseči tudi z umetnimi
tesnilnimi materiali. Takšni objekti ne spadajo v urbano okolje.
4. Vrsta odpadkov
Na ta način se praviloma odstranjujejo suspenzije anorganskih in kemijsko

stabilnih odpadkov, npr. sadrina gošča, mulj elektrofiltrskega pepela itd.
Organski odpadki so za ta način odstranjevanja manj primerni, posebno če
obstaja možnost bioloških razkrojnih procesov, ki so povezani z emisijami v
zrak.
46
Potrebno je zagotoviti zaščito tal in voda. Ukrepi za varstvo zraka so

potrebni le v primeru odpadkov, ki vsebujejo hlapne sestavine, ali če te
nastajajo zaradi kasnejših kemičnih in/ali biokemičnih procesov. Ukrepi za
varstvo zraka so zahtevni, njihova učinkovitost pa omejena. Hrup običajno ni
problematičen, ker gre za transport odpadkov s črpanjem.
D3 globinsko injeciranje odpadkov (injeciranje odpadkov s

črpalkami v vrtine, solne jaške ali naravno nastala odlagališča)
V tem primeru gre za odstranjevanje podobnih odpadkov, toda v podzemne
prostore.
CINKARNA Celje (odlagališče sadrine gošče), Termoelektrarna Šoštanj

(mokro odlagališče elektrofiltrskega pepela).
47
D5 ODLAGANJE ODPADKOV V POSEBEJ PRIREJENA
ODLAGALIŠČA (na primer odlaganje v ločene enote, ki so
zaprte in izolirane ena od druge in od okolja)
1. Opis postopka
Postopek obsega specifičen način odlaganja odpadkov, to je ločeno odlaganje

posameznih vrst odpadkov na način, ki preprečuje njihovo medsebojno
delovanje in njihov vpliv na okolje. Razlog za takšen način odlaganja je
lahko tudi možnost bodočega izkoriščanja določenih odpadkov za predelavo.
Pri tem gre za posebej konstruirana odlagališča s polji oz. predelki, ki so

namenjene ločenemu odlaganju posameznih vrst odpadkov. Takšen način
odlaganja je potreben v primeru, ko bi različne vrste odpadkov lahko
medsebojno delovale na način, ki bi negativno vplival na tehnično-tehnološke
in okoljske lastnosti mešanic. Primeri poslabšanja lastnosti mešanic:
• povečanje topnosti določenih sestavin odpadkov
• poslabšanje mehanskih in geomehanskih karakteristik
• nastanek produktov z nevarnimi lastnostmi.
Izvedba ločenih odlagališčnih polj je prilagojena lastnostim odpadkov

(inertni, nenevarni, nevarni odpadki).
Zahteve so odvisne od razvrstitve odlagališča (odlagališče za inertne,

nenevarne, nevarne odpadke) in lastnosti odloženih odpadkov. Določene so v
pravilniku o odlaganju odpadkov (Ur.l. RS, št. 05/00).
4. Vrsta odpadkov
48
Na takšen način se odlagajo odpadki, ki bi pri mešanju z drugimi odpadki
istega nevarnostnega razreda, lahko povzročili neugodne okoljske posledice,
ali pa odpadki, za katere obstaja možnost, da bi jih v prihodnosti lahko
uporabili kot surovino za določene namene (npr. metalurške žlindre).
Okoljevarstveni ukrepi so prilagojeni razvrstitvi deponije in nevarnostnim

lastnostim odpadka. Določeni so v predpisih o odlaganju odpadkov.
Predvsem obravnavajo varovanje tal oz. podtalnice in zraka, upoštevati pa je
potrebno tudi problem hrupa in izgleda lokacije, zato so predpisani minimalni
odmiki od stanovanjskih objektov.
D1 odlaganje odpadkov v zemljo in na zemljo

D4 površinska zajezitev tekočih odpadkov (na primer izlivanje
tekočih ali muljastih odpadkov v jame, ribnike in lagune)
Koda D1 ima širšo vsebino in se uporablja za vse načine odlaganja, koda D4

pa je omejena na površinsko zajezitev tekočih odpadkov.
Na nekaterih odlagališčih v Sloveniji imajo uveljavljeno ločeno odlaganje

različnih vrst odpadkov, vendar v omejenem obsegu in ne v obliki, kot jo
predvideva postopek iz D5. Pričakovati je, da se bodo aktivnosti na tem
področju pospešile z uveljavitvijo predpisov o odlaganju odpadkov (Ur.l. RS,
št. 05/00).
Primer ločenega odlaganja je tudi odlagališče žlindre v Tovarni dušika Ruše.
49
D6 IZPUŠČANJE ODPADKOV V CELINSKE VODE
1. Opis postopka
Pod postopkom D6 je razumeti odstranjevanje tistih količin in vrst odpadkov

(odpadnih voda), ki se preko kanalizacijskih sistemov in drugih izpustov
odvajajo v površinske vode. Tak način odstranjevanja je načeloma možen,
vendar le v okviru predpisanih mejnih emisijskih vrednosti za izpust v
vodotoke.
Pri tem gre za izpuste različnih izvedb in dimenzij, ki so prilagojeni

količinam odpadnih voda in geološkim ter hidrološkim razmeram na
vodotoku.
Posebnih zahtev glede lokacije izpustov ni, način izpusta pa naj bi bil tak, da
bi čim bolj izkoristil samočistilne sposobnosti vodotoka in čim manj vplival
na naravne razmere v njem. Izpusti morajo biti opremljeni tako, da je možna
kontrola količin in kakovosti odpadnih voda.
4. Vrsta odpadkov
Na takšen način se odstranjujejo tako komunalne kot tudi tehnološke odpadne

vode z območij, ki gravitirajo na določen vodotok, ob upoštevanju mejnih
emisijskih vrednosti.
Mejne emisijske vrednosti za izpust odpadnih voda v vodotoke upoštevajo

značilnosti vira onesnaževanja, njegovo velikost in razmere na vodotoku. Pri
večjih virih onesnaževanja in izpustih odpadnih voda v manjše ter ekološko
občutljivejše vodotoke, so mejne emisijske vrednosti praviloma strožje.
50
D7 izpuščanje odpadkov v morje vključno z odlaganjem na morsko

dno
po vsebini je postopek odstranjevanja enak, se pa nanaša na izpuščanje
odpadkov (odpadnih voda) v morje.
Ta način odstranjevanja odpadkov se v velikem obsegu uporablja na različnih

lokacijah, pri čemer se kakovost izpustov postopoma prilagaja mejnim
emisijskim vrednostim.
51
D7 IZPUŠČANJE ODPADKOV V MORJE VKLJUČNO Z
ODLAGANJEM NA MORSKO DNO
1. Opis postopka
Postopek obsega odstranjevanje tistih količin in vrst odpadkov (odpadnih

voda), ki se preko kanalizacijskih sistemov in drugih izpustov odvajajo v
priobalno morje. Tak način odstranjevanja je načeloma možen, vendar le v
okviru predpisanih mejnih emisijskih vrednosti. Odlaganje trdnih odpadkov
na morsko dno je v skladu s konvencijo o preprečevanju onesnaženja morja z
odpadnimi in drugimi snovmi (Ur.l. SFRJ, št. 13/77) zelo omejeno, na
podlagi novejših mednarodnih sporazumov pa se ukinja.
Pri tem gre za izpuste različnih izvedb in dimenzij, ki so prilagojeni

količinam odpadnih voda in geološkim ter hidrološkim razmeram na izpustu.
Pri odlaganju odpadkov je v nekaterih primerih potrebna predhodna obdelava
(npr. utrjevanje), ki pa je prilagojena vrsti in lastnostim odpadka.
Posebnih zahtev glede lokacije izpustov ni, način izpusta pa naj bi bil tak, da
bi čim manj vplival na naravne razmere v priobalnem morju. Izpusti morajo
biti opremljeni tako, da je možna kontrola količin in kakovosti odpadnih
voda. Odlaganje odpadkov v morje se ukinja.
4. Vrsta odpadkov
Na takšen način se odstranjujejo tako komunalne kot tudi tehnološke odpadne

vode z območij, ki gravitirajo na priobalno morje, ob upoštevanju mejnih
emisijskih vrednosti.
52
Mejne emisijske vrednosti za izpust odpadnih voda v priobalno morje
upoštevajo značilnosti vira onesnaževanja in njegovo velikost. Pri večjih
virih so mejne emisijske vrednosti praviloma strožje.
D6 izpuščanje odpadkov v celinske vode

Postopki obsegajo izpuščanje odpadkov (odpadnih voda) v vodotoke.
Ta način odstranjevanja odpadkov (odpadnih voda) se uporablja na različnih

lokacijah priobalnega morja. Zaradi značilnosti slovenskega morja, odlaganje
odpadkov na morsko dno ni možno.
53
D8 BIOLOŠKA OBDELAVA ODPADKOV, KI NI
NAVEDENA V DRUGIH TOČKAH TE PRILOGE IN PRI
KATERI NASTAJAJO SPOJINE ALI MEŠANICE, KI SE
ODSTRANJUJEJO Z ENIM OD POSTOPKOV,
OZNAČENIH Z D1 DO D12
1. Opis postopka
Postopek obsega biološke načine obdelave odpadkov, pri katerih se odpadki

spremenijo v takšni meri, da je možno njihovo odstranjevanje z enim od
postopkov, označenih z D1 do D12.
Biološki načini obdelave odpadkov temeljijo na aktivnosti mikroorganizmov,

ki razgrajujejo organske snovi, potrebne za njihov razvoj. Glede na potrebno
prisotnost kisika delimo biološke procese na aerobne in anaerobne. Imajo
sorazmerno majhen učinek na anorganske sestavine, čeprav te lahko
sodelujejo pri procesih in nanje vplivajo. Za uspešno izvedbo bioloških
procesov je potrebno zagotoviti ustrezne pogoje za razvoj mikroorganizmov
(temperatura, pH, hraniva) in jih čim bolj enakomerno obremenjevati.
Najpomembnejši biološki načini obdelave odpadkov:

• postopki z aktivnim blatom
• precejalni filtri
• rotacijski biološki kontraktorji
• prezračevane in stabilizacijske lagune
• kompostiranje
• anaerobna razgradnja
• vnašanje v zemljo
• bioremediacija.

54
Postopki biološke obdelave odpadkov so zelo različni in temu primerno se
razlikujejo tudi tehnološke zahteve za njihov optimalen potek. Bistveno za
vse biološke procese je zagotovitev ustreznih pogojev za razvoj
mikroorganizmov, t.j. temperature, pH vrednosti medija, prisotnosti hranil in
kisika (pri aerobnih procesih).
Objekti za biološko obdelavo odpadkov so običajno velikih dimenzij, izvedba

postopka je povezana s transportom velikih količin odpadkov in zahteva
obsežno infrastrukturo. Pri neustreznih tehnoloških pogojih lahko pride do
emisij neprijetnih vonjav. Zaradi tega so objekti običajno locirani izven
urbanega okolja.
4. Vrsta odpadkov
Na takšen način se obdelujejo predvsem organski odpadki, bodisi v tekoči ali

trdni obliki. Neugodna je prisotnost nekaterih kovin, halogeniranih spojin in
snovi, ki imajo zaviralne ali celo toksične učinke na razvoj mikroorganizmov.
V primeru neugodne sestave odpadkov (razmerja C:N:P) je potrebno
dodajanje manjkajočih komponent hranil.
Okoljevarstveni ukrepi pri izvedbi procesov so namerjeni predvsem varstvu

voda in zraka. Zaradi potrebne opreme (črpanje, prezračevanje, mešanje, …)
je potrebno predvideti tudi morebitno omejevanje emisije hrupa.
Rezultat biološke obdelave odpadkov je stabilnejši, trden, pastozen ali tekoč

produkt, katerega je event. potrebno zgostiti (dehidrirati) in ustrezno
odstraniti. Če ima primerne lastnosti, se ga lahko uporabi kot gnojilo, sicer pa
je potrebno uporabiti drug ustrezen način odstranjevanja (D1 do D12).
55
D2 obdelava odpadkov v zemlji (na primer biološka razgradnja
tekočih ali blatnih izločkov v zemlji)
Postopek pod D2 je omejen na samo enega od možnih načinov biološke
obdelave odpadkov.
R10 vnašanje odpadkov v ali na tla z namenom, da se poveča pridelek

ali izboljša ekološko stanje zemljine, kakor tudi kompostiranje
odpadkov ali drugi procesi, v katerih se odpadki biološko
preoblikujejo
Osnovni cilj postopkov iz R10 je koristna uporaba odpadkov za določen
namen (povečanje pridelka, izboljšanje zemljine) in ne njihovo
odstranjevanje.
Ta način obdelave odpadkov je zelo razširjen, saj na tem principu delujejo

vse biološke čistilne naprave za odpadno vodo, kompostarne trdnih odpadkov
itd. Pričakovati je, da se bo obseg bioloških načinov obdelave odpadkov še
povečeval.
56
D9 FIZIKALNO-KEMIČNA OBDELAVA ODPADKOV, KI
NI NAVEDENA V DRUGIH TOČKAH POSTOPKOV
ODSTRANJEVANJA IZ TE PRILOGE IN PRI KATERI
NASTAJAJO SPOJINE ALI MEŠANICE, KI SE
ODSTRANJUJEJO Z ENIM OD POSTOPKOV
ODSTRANJEVANJA, OZNAČENIH Z D1 DO D12 (na
primer izparevanje, sušenje, kalcinacija, nevtralizacija,
usedanje, itd.)
1. Opis postopka
Postopki iz D9 vključujejo številne fizikalne, kemične in fizikalno-kemične

procese, pri katerih se odpadki spremenijo v takšni meri, da je možno njihovo
odstranjevanje z enim od postopkov, označenih z D1 do D12.
Primeri fizikalnih operacij:

sejanje, usedanje, centrifugiranje, flotacija, spiranje, centrifugalna
separacija (cikloni in hidrocikloni), magnetna separacija,
elektrostatsko obarjanje, absorpcija, uparjanje, destilacija,
kristalizacija, filtracija, sušenje, avtoklaviranje, mikrovalovna
radiacija.
Primeri kemičnih operacij:

redukcija/oksidacija, nevtralizacija, obarjanje, hidroliza, elektrolitska
obdelava, flokulacija.
Primeri fizikalno-kemičnih operacij:

solventna ekstrakcija, striping/desorpcija, kromatografija,
membranski procesi, izluževanje, UV radiacija, ionska izmenjava,
flokulacija, žganje.
57
Postopki fizikalno-kemične obdelave odpadkov so zelo različni in temu
primerno se razlikujejo tudi tehnološke zahteve za njihovo izvedbo. V
nekaterih primerih gre za objekte oz. naprave velikih dimenzij in kapacitet. V
takšnih primerih je potrebna tudi obsežna infrastruktura. Zahteve glede
lokacije in objektov se določajo ob upoštevanju specifičnih karakteristik
posameznega postopka.
4. Vrsta odpadkov
S temi postopki se lahko obdelujejo številni odpadki, ki jim ni mogoče najti

skupnih značilnosti. Cilj obdelave je v vsakem primeru takšna sprememba
lastnosti konkretnega odpadka, da je omogočeno njegovo okolju primerno
odstranjevanje. Značilen primer je obdelava odpadnih galvanskih kopeli, kjer
potekajo redukcija, obarjanje, flokulacija, filtriranje, mešanje z glino in
žganje.
Okoljevarstveni ukrepi se prilagajajo specifičnim karakteristikam

posameznega postopka obdelave.
Kode, ki vključujejo nekatere od postopkov fizikalno-kemične obdelave :
R2 pridobivanje topil z regeneracijo odpadkov

R4 pridobivanje kovin in njihovih spojin z recikliranjem odpadkov
R6 regeneracija kislin ali baz
R7 predelava sestavin, ki se uporabljajo za zmanjšanje
onesnaževanja
R9 rafinacija odpadnega rabljenega olja ali druge ponovne uporabe
odpadnega olja
Vse navedene kode so omejene na uporabo le določenih postopkov fizikalno-
kemične obdelave, in to na posebej določeni vrsti odpadkov. Značilnost
postopkov iz R2 do R9 je v tem, da so namenjene predelavi in uporabi
odpadkov in ne njihovem odstranjevanju.
58
Postopki iz D9 so zelo razširjeni, tako kot del internih reciklažnih ali

regeneracijskih postopkov, in tudi kot posebna dejavnost nekaterih
predelovalcev odpadkov, npr.:
AMTRADE Ljubljana, EKOLES Ptuj, Goriške opekarne, INGLAR Gornja

Radgona, Opekarna Novo mesto, OPTE Ptuj.
59
D10 SEŽIGANJE ODPADKOV NA KOPNEM
1. Opis postopka
Odpadke, praviloma z ustrezno energetsko vrednostjo, ki zaradi določenih

razlogov niso uporabni kot gorivo, lahko odstranimo s sežigom. V ta namen
obstajajo namenske naprave za sežig odpadkov, pri katerih ni osnovni cilj
pridobivanje energije.
Odpadki se praviloma ločeno zbirajo in po potrebi z mehanskimi postopki

pripravijo za sežig. Pri sežigu gre za oksidacijo odpadka z zračnim kisikom
pri visoki temperaturi (običajno od 600 – 1200oC), pri čemer nastanejo
nizkomolekularne spojine. Lahko je kombiniran s pirolizo (termični razklop
odpadka brez prisotnosti zraka); v tem primeru je piroliza prva, sežig pa
druga stopnja. Kurilna vrednost odpadkov običajno ne zadošča za
vzdrževanje potrebne temperature zgorevanja, zato imajo te naprave dodaten
energetski vir (nafta, plin).
Peč mora zagotavljati popolno zgorevanje odpadka, pri čemer nastanejo
plinasti in trdni ostanki (dimni plini, žlindra, pepel). Plinske emisije se
regulirajo s pogoji pri zgorevanju ter s čiščenjem dimnih plinov (uporaba
katalizatorjev, pranje). Pepel se glede na sestavo po potrebi dodatno obdela in
odlaga. Fine delce pepela v dimnih plinih se izloči z ustreznimi filtri.
Odpadna voda iz naprav za čiščenje dimnih plinov se obdela na čistilni
napravi.
Sežigalnice morajo ustrezati sodobnim tehničnim in okoljevarstvenim

standardom, zato njihova lokacija ni nujno omejena na oddaljenost od naselij.
Nekatere naprave so zelo velikih kapacitet (sežigalnice komunalnih
odpadkov), obstajajo pa tudi sorazmerno majhne naprave za specifične
odpadke (npr. za nevarne industrijske odpadke).
60
Potrebna je primerna infrastrukturna opremljenost lokacije. Manipulativne in
skladiščne površine morajo biti opremljene z lovilnimi jaški ali bazeni.
odpadka (po potrebi eksplozijsko varne instalacije, ventilacija).
4. Vrsta odpadkov
V poštev pride široka paleta praviloma organskih odpadkov v tekočem ali

trdnem agregatnem stanju, npr.:
odpadki iz uporabe organskih topil, iz proizvodnje in uporabe premaznih
sredstev, odpadki polimerov in gume, komunalni in njim podobni odpadki iz
industrije, obrti in storitvenih dejavnosti, odpadki farmacevtske industrije, iz
proizvodnje fitofarmacevtskih sredstev itd.
Od okoljevarstvenih ukrepov je najpomembnejše preprečevanje emisij v zrak.

Ob učinkovitem zgorevanju (brez saj, ogljikovega monoksida, prehlapelih
sestavin), se pozornost posveča predvsem žveplovim in dušikovim oksidom,
amoniaku, spojinam halogenov (klorovodik, dioksini, furani) ter hlapnim
kovinam (živemu srebru).
Objekti za sežig odpadkov morajo imeti možnost odlaganja trdnih ostankov
(žlindre oz. pepela) in odpadkov iz čiščenja dimnih plinov.

Pri tem gre samo za drugačno lokacijo sežigne naprave.
energije
Osnovni cilj pri izvedbi postopkov iz R1 je pridobivanje energije, za kar
morajo imeti odpadki ustrezno visoko kurilno vrednost.
ALPOS Šentjur, LEK Lendava, PINUS Rače, REVOZ Novo mesto.
61
D11 SEŽIGANJE ODPADKOV NA MORJU
1. Opis postopka
Postopek in njegov namen je enak kot pri sežigu na kopnem.
Tehnološki princip je enak kot pri sežigu na kopnem. Razlika je v lokaciji

naprave in načinu odlaganja ostankov po sežigu, ki je običajno v morje.
Lokacija sežiga na morju ima v primerjavi s sežigom na kopnem prednost

takrat, ko na kopnem ni ustreznega prostora. Sežigalnice na morju so
konstrukcijsko zahtevnejše in smiselne le za posebne namene. V preteklosti
so bile to pogosto naprave brez ustreznega omejevanja emisij.
4. Vrsta odpadkov
Ta način odstranjevanja se je uporabljal praviloma za posebne vrste

odpadkov. Danes se ukinja.
Okoljevarstveni ukrepi so načeloma enaki kot pri sežigu na kopnem (kontrola

emisij v zrak, ustrezno ravnanje z odpadki), drugačne pa so lahko mejne
vrednosti emisije. V tem pogledu je potrebno upoštevati relevantne
mednarodne konvencije.

gre za drugačno lokacijo sežigne naprave in drugačno odstranjevanje
odpadkov.
62
energije
osnovni cilj pri izvedbi postopkov iz R1 je pridobivanje energije, za kar
morajo imeti odpadki ustrezno visoko kurilno vrednost.
V Sloveniji ni naprave za sežig na morju in glede na lokalne okoliščine tudi

ni možna.
63
D12 TRAJNO SKLADIŠČENJE ODPADKOV (na primer
nameščanje zabojnikov v rudnik)
1. Opis postopka
Trajno skladiščenje odpadkov pomeni postopek, pri katerem odpadke v

primerni embalaži hranimo dalj časa, jih vmes lahko pregledujemo, merimo
njihove vplive na okolje in jih po potrebi tudi odstranimo.
Tehnološki princip trajnega skladiščenja je enak vsakemu skladiščenju snovi,

ki imajo enake lastnosti. Odpadek embaliramo v primerno embalažo, jo
označimo s trajno spoznavno oznako in odložimo po vnaprej pripravljenem
sistemu. Ločeno od skladišča hranimo v primerni trajni obliki spisek
odloženih snovi z navedbo vsebine, lokacije in nevarnih lastnosti. Lastnostim
skladiščenih odpadkov je potrebno prilagoditi pogoje skladiščenja
(temperatura, vlaga, izmenjava zraka itd.)
Prostor za trajno skladiščenje je lahko zgrajen objekt ali pa temu namenu

služijo opuščeni rudniški rovi. Pri zgrajenih objektih je potrebno zagotoviti
ustrezne tehnološke razmere za skladiščenje in kontrolo emisije. Takšni
objekti ne sodijo v urbano okolje.
Trajno skladiščenje v opuščenih rudniških rovih pa omejujejo geološke,

hidrološke in seizmične značilnosti lokacije. Lokacij z ustrezno stabilnim
okoljem je malo, zato je takšen način odstranjevanja odpadkov relativno
redek.
4. Vrsta odpadkov
Ta način odstranjevanja je zaradi visokih stroškov primeren le za posebne

vrste odpadkov, npr. za nevarne odpadke, ki nastanejo pri čiščenju dimnih
64
plinov v sežigalnicah odpadkov. Na ta način se skladiščijo tudi radioaktivni
odpadki, ki pa jih obravnavajo posebni predpisi.
Za varstvo okolja mora biti poskrbljeno s tehnologijo skladiščenja (primerno

embalažo, ki ustreza lastnostim odpadka, ustrezno logistiko, vključno s stalno
kontrolo razmer v trajnem skladišču).

od okolja)
V primeru postopkov iz kode D5 gre za poseben način odlaganje odpadkov,
ki se obravnava po predpisih o odlaganju, postopki iz kode D12 pa pomenijo
skladiščenje, z vsemi njegovimi elementi in aktivnostmi, ki so s tem
povezane.
Skladišči radioaktivnih odpadkov v Krškem in v Podgorici.
65
D13 SPAJANJE ALI MEŠANJE ODPADKOV PRED ODDAJO
NAVEDENIH OD D1 DO D12
1. Opis postopka
Odpadke, ki se odstranjujejo po enem od postopkov iz kod D1 do D12, je

potrebno pripraviti glede na zahteve odstranjevalca. Priprava odpadkov
pomeni, da morajo le ti izpolnjevati določene zahteve glede fizikalnih in
kemičnih lastnosti, med katere spadajo: agregatno stanje, reološke lastnosti,
reaktivnost, pH itd.
Spajanje (združevanje) odpadkov pride v poštev v primerih, ko:

• različni odpadki med sabo ne reagirajo
• vsak odpadek že sam zase ustreza zahtevam odstranjevalca
• je to smiselno iz ekonomskih razlogov (da se ne zbira vsaka vrsta
odpadka zase, če odstranjevalec ne zahteva le istovrstne sestave
dobavljenega odpadka).
Mešanje odpadkov pride v poštev v primerih, ko:
• lastnosti odpadka, ki jih zahteva odstranjevalec, dosežemo z mešanjem
različnih odpadkov (tako dosežemo npr. ustrezno vlažnost, viskoznost,
nasipno težo, odpornost na vremenske vplive ipd.)
• bi za doseganje lastnosti sicer morali uporabiti neoporečne surovine (npr.
uporaba odpadnega pepela ali sadre namesto drugih hidravličnih veziv)
• z mešanjem zmanjšamo reaktivnost odpadkov (odpornost na
atmosferilije, vezava produktov, ki se sproščajo med skladiščenjem,
uničenje in preprečevanje razvoja mikroorganizmov).
Obrat za predelavo (pripravo) mora biti prilagojen vrsti in lastnostim

odpadkov. Neprimerne lokacije zanj so vodovarstvena, poplavna ali geološko
nestabilna področja. Biti mora oddaljen od naselij zaradi:
66
4. Vrsta odpadkov
Vrsta odpadkov, ki se obdela po postopkih iz D13, zavisi predvsem od tega,

na kakšen način bo odpadek odstranjen, in kakšne zahteve mora odpadek za
takšno odstranjevanje izpolnjevati. Praviloma naj ne bi združevali in mešali
odpadkov, ki jih je možno ločeno predelati po kateremkoli postopku iz R
kod.
Predelovalni obrat mora biti zasnovan tako, da je:

in razmnoževanje mikroorganizmov, insektov, ptičev ali glodalcev.
D14 ponovno pakiranje odpadkov pred oddajo v enega od postopkov

odstranjevanja, navedenih od D1 do D12
V tem primeru gre le za ustrezno embaliranje odpadka (ustrezna velikost in
kakovost embalaže).
R1 uporaba odpadkov kot gorivo

V tem primeru gre pogosto za enake postopke in pristope kot pri D13, saj z
mešanjem odpadkov dobimo ustrezno in homogeno sestavo goriva. Razlika
je le v tem, da je osnovni namen pri postopkih iz R1 koristna uporaba
odpadka in ne njegovo odstranjevanje.
Primeri uporabe postopka v Sloveniji niso poznani.
67
D14 PONOVNO PAKIRANJE ODPADKOV PRED ODDAJO
NAVEDENIH OD D1 DO D12
1. Opis postopka
Odpadki morajo za odstranjevanje po postopkih od D1 do D12 poleg sestave

izpolnjevati tudi zahteve glede embalaže. To pomeni, da morajo biti
embalirani v predpisani velikosti, obliki in kakovosti.
Embaliranje temelji na zahtevah odstranjevalca odpadkov ali pa jo določa

način transporta do odstranjevalca. Sama embalaža je običajno kovinska ali
plastična. Pogosta vrsta embalaže so sodi (prostornine do 0,2m 3) ali
kontejnerji (prostornine 1-4 m3), redkeje vreče. Polnjenje embalaže z odpadki
lahko poteka šaržno ali kontinuirno. Nekatere odpadke se v želeno obliko
lahko enostavno stisne.
Obrat, kjer poteka embaliranje mora biti prilagojen vrsti in lastnostim

odpadkov. V primeru, da gre za odpadke z nevarnimi lastnostmi in za velike
zmogljivosti, so neprimerne lokacije vodovarstvena, poplavna ali geološko
nestabilna področja. V takem primeru mora biti oddaljen od naselij zaradi:
4. Vrsta odpadkov
V poštev pridejo vse vrste odpadkov, ki so namenjeni odstranjevanju po

postopkih od D1 do D12.
68
Obrat mora biti zasnovan tako, da je:
in razmnoževanje mikroorganizmov, insektov, ptičev ali glodalcev.
Ni podobnih R in D kod.
KEMIS (priprava odpadnih zdravil, laboratorijskih kemikalij ter sredstev za

zaščito rastlin, ki se odstranijo s sežigom).
69
D15 SKLADIŠČENJE ODPADKOV, KI SO NAMENJENI
ODDAJI V ENEGA OD POSTOPKOV
ODSTRANJEVANJA IZ TE PRILOGE, RAZEN
ZAČASNEGA SKLADIŠČENJA
1. Opis postopka
Odpadki se skladiščijo v času, ki je potreben, da:

• se jih nabere dovolj za ekonomičen prevoz do odstranjevalca
• se jih je odstranjevalec sposoben prevzeti
• se opravijo morebitne dodatne analize
• se izpeljejo predpisani upravno-administrativni postopki (npr. za izvoz).
Skladiščenje lahko poteka tudi kot faza enega od postopkov odstranjevanja.

Začasno skladiščenje, ki ne spada v D15, je skladiščenje odpadkov na kraju
njihovega nastanka pred zagotovitvijo predelave ali odstranitve
Za skladiščenje so odločilne fizikalno-kemične lastnosti odpadkov, saj se

pogoji skladiščenja za odpadno snov ne razlikujejo od tistih za čisto snov z
enakimi fizikalno-kemičnimi lastnostmi.
Skladišče za odpadke mora biti prilagojeno vrsti in lastnostim odpadkov. V

primeru, da gre za odpadke z nevarnimi lastnostmi, so neprimerna
vodovarstvena, poplavna ali geološko nestabilna področja. Priporočljiva je
oddaljenost od naselij zaradi:
4. Vrsta odpadkov
70
V poštev pridejo vse vrste odpadkov, ki so namenjene odstranjevanju.
Skladišče mora biti zasnovano tako, da je:

R13 skladiščenje odpadkov, ki so namenjeni oddaji v enega od

postopkov predelave, razen začasnega skladiščenja
V tem primeru gre za enake postopke in pristope kot pri D15. Razlika je le v
tem, da je nadaljevanje aktivnosti pri postopkih iz R13 koristna uporaba
odpadka in ne njegovo odstranjevanje.
ALPKEM Kranj, EKOLES Ptuj, KEMIS Radomlje.
71
3. SEZNAM POJMOV
absorpcija; raztapljanje plinov v tekočini (kapljevini) s fizikalnim

raztapljanjem ali reverzibilno kemijsko reakcijo
adsorbent; snov, ki ima adsorptivne lastnosti; vpojno sredstvo
adsorpcija; vezava plinskih molekul na površini površinsko aktivnih trdnih

snovi
aerobni proces; biološki proces v prisotnosti zraka (kisika), pri čemer je zrak
eden od reaktantov
aktivno blato; postopek biološke obdelave z aktivnim blatom se uporablja za

razgradnjo organskih snovi, ki so raztopljene ali dispergirane v vodnem
mediju; omogočajo ga mikroorganizmi v obliki kosmičev (t.i. aktivnega
blata)
anaerobna razgradnja; biološka razgradnja raztopin ali disperzij organskih

snovi brez pristopa zraka
anaerobni proces; proces biološke obdelave brez prisotnosti zraka (kisika)
avtoklaviranje; proces, ki poteka v zaprtih posodah pod zvišanim tlakom
baza; (poljudno) snov, ki tvori s kislinami soli, v vodnih raztopinah pa

hidroksilne ione
biološki načini obdelave odpadkov; med biološke načine obdelave

odpadkov spadajo: bioremediacija, postopki z aktivnim blatom, precejanje
skozi precejalne filtre, rotacijsko biološki kontraktor, prezračevalne in
stabilizacijske lagune, kompostiranje, anaerobna razgradnja, vnašanje v
zemljo
72
bioremediacija; razgradnja onesnaženj v zemlji z vnosom vzgojenih
mikroorganizmov
briketiranje; stiskanje snovi v določeno (obstojno) obliko – brikete
centrifugiranje; mehanski postopek, s katerim ločujemo trdne delce, ki so

kot suspenzija porazdeljeni v kapljevini, ali pa ločujemo dve kapljevini, ki se
ne mešata in imata različni specifični teži; dekantacijske in filtracijske
centrifuge
ciklon; cilindrična naprava, namenjena za kontinuirno odpraševanje plinov s

pomočjo centrifugalne sile; glej: hidrociklon
deponija odpadkov; prostor ali objekt, namenjen za trajno, urejeno in

nadzorovano odlaganje odpadkov
destilacija; osnovna operacija, kjer tekočinsko zmes privedemo do vrenja.

Paro, ki pri tem nastaja, kondenziramo in imenujemo kondenzat. Je bogatejši
na lahkohlapnih komponentah. Destilacijski ostanek je bogatejši na težje
hlapnih komponentah
dimni plini; plinski produkti, ki nastanejo pri gorenju
dioksini; skupna oznaka za 75 spojin iz skupine polikloriranih

dibenzodioksinov; so eden od bistvenih parametrov, ki se kontrolira v dimnih
plinih sežigalnic
dispergiranje; fina porazdelitev in pomešanje trdnih, tekočih ali plinastih

snovi v tekočini, v kateri se te snovi ne raztapljajo (glej: emulgiranje,
suspendiranje)
eksplozijsko varna izvedba; izvedba naprav in prostorov, ki preprečuje

eksplozivni vžig nastalih plinskih mešanic z zrakom
ekstrakcija tekočih snovi; ločevanje ene tekoče faze iz večkomponentne

tekočinske zmesi
73
ekstrakcija trdnih snovi; ločevanje topnih sestavin iz mešanice trdnih snovi
elektroliza; kemijski postopek (reakcija) v elektrolitu, ko skozenj teče

električni tok
emisija; izpuščanje oz. oddajanje snovi iz posameznega vira onesnaževanja v

okolje
emulgiranje; fina porazdelitev tekočine (netopne) v drugi tekočini
filtriranje; mehanska operacija ločevanja suspenzije v tekočo in trdno fazo

na osnovi razlike v velikosti delcev s pomočjo filtrirnega sredstva
fizikalne operacije; posamezni proizvodno tehnični koraki, v sklopu katerih

potekajo fizikalne spremembe
fizikalno-kemični procesi; fizikalne in kemične spremembe snovi v

tehnično pomembnih količinah
flokulacija; združevanje fino dispergiranih (koloidnih) delcev v tekočinah v

kosmiče; običajno to poteka s pomočjo posebnih dodatkov – flokulantov
flotacija; ločevanje mešanice različnih trdnih komponent v kapljevini

(običajno v vodi) s pomočjo zračnih mehurčkov
frakcionirana destilacija; ločevanje tekočinske zmesi v več deloma

pomešanih frakcij, z določenim območjem vrelišča
furani; skupna oznaka za 135 spojin iz skupine polikloriranih

dibenzofuranov; so eden od bistvenih parametrov, ki se kontrolira v dimnih
plinih sežigalnic
hidrociklon; cilindično oblikovana naprava, ki s pomočjo centifugalne sile

kontinuirno ločuje trdne delce iz suspenzij
hidroliza; (poljudno) razstavljanje snovi z učinkovanjem vode
74
homogeniziranje; mehanske operacije, s katerimi dosežemo čimbolj
enakomerno sestavo po celotnem volumnu (mešanje, emulgiranje,
suspendiranje)
imisija; koncentracija snovi in drugih pojavov v okolju kot posledica emisije
in delovanja naravnih in človeških dejavnikov
inertni odpadki; odpadki, ki se fizikalno, kemično ali biološko ne

spreminjajo in ne vplivajo na druge snovi na način, ki bi povečeval
obremenitev okolja
ionska izmenjava; postopek, pri katerem se iz tekočine vežejo ioni na

površino ustreznega trdnega sredstva, pri tem pa trdna snov odda v raztopino
druge ione, ki so bili prej vezani na njej
ionski izmenjevalec; trdna snov, ki lahko ione oddaja in nato nase veže
druge ione iz raztopine
izluževanje; izločevanje snovi iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom, tako da

se pri tem kemično ne spremeni
kataliza – heterogena; katalizatorji so v drugačnem agregatnem stanju kot

reaktanti (pretežno v trdnem)
kataliza – homogena; katalizatorji so v enakem agregatnem stanju kot

reaktanti (tekočem ali plinastem) in tvorijo homogeno zmes
katalizator; snov, ki spremeni hitrost kemične reakcije, ne da bi se pri tem

spremenila ali postala sestavni del produktov; katalizatorji so lahko zelo
različne snovi, kot so: kovine, kovinski oksidi, nekovinski oksidi, baze,
kisline, pa tudi organske snovi
kemične operacije; posamezni proizvodno tehnični koraki, v sklopu katerih

potekajo kemične spremembe snovi
kislina; (poljudno) snov, ki z bazami tvori soli in reagira kislo
kompaktiranje; pretvorba snovi v gosto, trdno sprijeto in enovito obliko

75
kompostiranje; aerobni postopek razgradnje trdnih odpadkov
kontaminacija; onesnaženje, zastrupljanje, okužba v ožjem obsegu (tal,

embalaže, prostorov)
kontaminant; snov, ki onesnaži, okuži, zastrupi (glej: kontaminacija)
kristalizacija; postopek izločanja kristalizirane snovi iz raztopine
kromatografija; razstavljanje zmesi s selektivno adsorpcijo
lovilni jašek; prostor v tleh, namenjen za zajetje tekočine v primeru razlitja
magnetna separacija; ločevanje mešanic, sestavljenih iz omagnetljivih in

neomagnetljivih snovi s pomočjo magnetnega polja
mejna emisijska vrednost; vrednost, na podlagi katere se določa čezmerna

obremenitev pri izpuščanju snovi v okolje
membranski procesi; procesi, kjer snovi (tekočine ali pline) ločujemo

(čistimo) s pomočjo polimerne membrane; mednje spadajo reverzna osmoza,
dializa in ultrafiltracija
nevtralizacija; (poljudno) postopek, s katerim snov, ki je bazična (pH>7) ali

kisla (pH<7), postane nevtralna (pH=7)
obarjanje; izločanje snovi iz raztopin s pomočjo kemične reakcije, pri kateri

nastane notopen produkt
odlagališče odpadkov; objekt ali več objektov za odlaganje odpadkov v tla,

na tla ali pod zemljo
odlagališčno polje; del odlagališča za ločeno odlaganje določene vrste

odpadkov
76
oksidacija; oddajanje elektronov drugemu elementu ali spojini; običajno gre
za kemično reakcijo s kisikom
osnovne operacije; operacije, pri katerih ne pride do kemičnih pač pa do

fizikalnih sprememb snovi (sprememba agregatnega stanja, velikosti delcev,
temperature, koncentracije ipd.)
pakiranje; dajanje odpadkov v embalažo
PCB; poliklorirani bifenili; uporabljali so se za transformatorska olja in za

izdelavo električnih kondenzatorjev
pepel; trdni ostanek po sežigu
piroliza; termični razklop odpadka brez prisotnosti zraka
precejalni filtri; način biološke obdelave, kjer se vodne raztopine ali

disperzije organskih snovi pretakajo skozi filtrni sloj, obložen z
mikroorganizmi
prezračevalne in stabilizacijske lagune; lagune, kjer biološka razgradnja

poteka s prisilnim mešanjem in prezračevanjem
procesna oprema; stroji in naprave, ki omogočajo izvedbo procesov
rafinacija; obdelava snovi (npr. olj) s fizikalno-kemijskimi postopki do

kakovosti, ki omogoča ponovno uporabo za isti ali podoben namen
recikliranje; ponovna uporaba že uporabljenih, odpadnih snovi
redukcija; sprejemanje elektronov; običajno odvzemanje kisika iz spojin
regeneracija; obdelava snovi, da spet dobi ustrezne, želene lastnosti
rotacijski biološki kontraktor; biološka obdelava, kjer so mikroorganizmi

naneseni na rotacijskih elementih, ki se izmenično potapljajo v raztopino ali
disperzijo organskih snovi
77
sedimentacija; posedanje, usedanje
separacija; ločevanje; običajno ločevanje koristnih sestavin (npr. rude) od

nekoristnih (npr. jalovine)
solventna ekstrakcija; ločevanje ene ali več topnih komponent (običajno

kovinskih soli) iz raztopine s pomočjo organskega topila, ki se z osnovno
raztopino ne meša (glej ekstrakcija)
striping/desorpcija; postopek ločevanja (izganjanja) hlapnih nečistoč, ki so

v raztopini prisotne v manjših koncentracijah; kot medij za izganjanje se
najpogosteje uporablja vodna para (destilacija z vodno paro), lahko pa tudi
zrak ali drug plin
suspendiranje; fina porazdelitev netopne trdne snovi v tekočini
uparjanje; ločevanje hlapnega od nehlapnega dela raztopine s pomočjo

dovajanja toplote
UV radiacija; obsevanje z ultravioletnimi žarki
78
4. VIRI
1. Zakon o varstvu okolja (Ur.l. RS, št. 32/93, 1/96)
2. Zakon o ratifikaciji Baselske konvencije o nadzoru prehoda nevarnih

odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja (Ur.l. RS, št. 15/93)
3. Pravilnik o ravnanju z odpadki (Ur.l. RS, št. 84/98)
4. Uredba o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic in pri sosežigu odpadkov

(Ur.l. RS, št. 73/94)
5. Pravilnik o odlaganju odpadkov (Ur.l. RS, št. 05/00)
6. Pravilnik o monitoringu onesnaženosti podzemnih voda z nevarnimi

snovmi (Ur.l. RS, št. 05/2000)
7. Uredba o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla (Ur.l. RS, št.
68/96)
8. Uredba o ratifikaciji konvencije o preprečevanju onesnaženja morja z

odpadnimi in drugimi snovmi (Ur.l. SFRJ, št. 13/77)
9. Strateške usmeritve Republike Slovenije za ravnanje z odpadki

(Poročevalec DZ RS, št. 36, 1996)
10. Nacionalni program varstva okolja (MOP, 1998)
11. Technical Guidelines on Hazardous Waste: Physico-Chemical Treatment,

Biological Treatment; Geneva, 1999
12. Eckhard Ignatowitz: Kemijska tehnika, Jutro d.o.o., Ljubljana, 1996
79
13. P. A. Schweizer: Handbook of Separation Techniques for Chemical
Engineers, McGraw-Hill Book Co., 1988
14. Was Sie schon immer über Abfall und Umwelt wissen wolten, W.
Kohlkammer Verlag, Stuttgart, 1994
15. R. H. Perry, D Green: Perry's Chemical Engineer's Handbook, McGraw-

Hill Book Co., 1984
16. Osebni viri avtorjev
80

Dat Ro2

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

You might also like

Dat Ro2

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Dat Ro2

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Ravnanje z odpadki - 2

Tehnična pojasnila k postopkom

Ljubljana, februar 2000

R1 UPORABA ODPADKOV KOT GORIVO ALI ZA DRUGE

R2 PRIDOBIVANJE TOPIL Z REGENERACIJO

R3 PRIDOBIVANJE ORGANSKIH SNOVI Z

R4 PRIDOBIVANJE KOVIN IN NJIHOVIH SPOJIN Z

R5 PRIDOBIVANJE ANORGANSKIH MATERIALOV

R5 REGENERACIJA KISLIN ALI BAZ 23

R7 PREDELAVA SESTAVIN, KI SE UPORABLJAJO ZA

R9 RAFINACIJA ODPADNEGA RABLJENEGA OLJA ALI

R10 VNAŠANJE ODPADKOV V ALI NA TLA Z NAMENOM,

R11 UPORABA ODPADKOV, KI SE JIH PRIDOBI V

R12 IZMENJAVA ODPADKOV ZA PREDAJO ODPADKA V

R13 SKLADIŠČENJE ODPADKOV, KI SO NAMENJENI V

D1 ODLAGANJE ODPADKOV V IN NA ZEMLJO 39

D2 OBDELAVA ODPADKOV V ZEMLJI (na primer biološka

D3 GLOBINSKO INJECIRANJE ODPADKOV (injeciranje

D4 POVRŠINSKA ZAJEZITEV TEKOČIH ODPADKOV (na

D6 IZPUŠČANJE ODPADKOV V CELINSKE VODE 50

D7 IZPUŠČANJE ODPADKOV V MORJE VKLJUČNO Z

D8 BIOLOŠKA OBDELAVA ODPADKOV, KI NI

D9 FIZIKALNO-KEMIČNA OBDELAVA ODPADKOV, KI

D10 SEŽIGANJE ODPADKOV NA KOPNEM 60

D11 SEŽIGANJE ODPADKOV NA MORJU 62

D12 TRAJNO SKLADIŠČENJE ODPADKOV (na primer

D13 SPAJANJE ALI MEŠANJE ODPADKOV PRED ODDAJO

D15 SKLADIŠČENJE ODPADKOV, KI SO NAMENJENI

Pravilnik o ravnanju z odpadki (Ur.l. RS, št. 84/98) določa klasifikacijski

• predelava odpadkov so postopki, določeni v prilogi 4, ki je sestavni del

Postopki predelave in odstranjevanja odpadkov so opredeljeni s t.i. R in D

Opis R in D kod v pravilniku o ravnanju z odpadki je le splošen in ni

• opis postopka, ki se nanaša na določeno kodo

Podatki o primerih določenega načina obdelave in odstranjevanja odpadkov

Gradivo je izdelano ob upoštevanju veljavnih slovenskih predpisov s

Vsebina teh »tehničnih pojasnil« vključuje tudi seznam in kratko razlago

Postopek obsega uporabo odpadkov kot gorivo, pri čemer se pridobljena

Odpadek se najprej pripravi (obdela, homogenizira, briketira, zmelje, pakira

3. Posebne zahteve glede lokacije in objektov

Sežigalnice morajo ustrezati sodobnim tehničnim in okoljevarstvenim

odpadna olja, odpadki iz uporabe organskih topil, odpadki pri predelavi in

Omejitve pri uporabi odpadkov kot gorivo določa pravilnik o ravnanju z

Od okoljevarstvenih ukrepov je najpomembnejše preprečevanje emisij v

Objekti za sežig odpadkov morajo imeti na razpolago tudi ustrezne

6. Razlike med podobnimi R in D kodami

D10 sežiganje odpadkov na kopnem

Nekatere odpadke, primerne za predelavo po kodi R1, se lahko predela na

7. Primeri uporabe postopka v Sloveniji

ENERGETIKA Ravne, SALONIT Anhovo.

Postopek obsega predelavo odpadkov, ki vsebujejo organska topila.

Regeneracijo izvajamo z ločevanjem in izolacijo uporabnih topil iz odpadka.

Osnovna operacija, ki se najpogosteje uporablja, je uparjanje, kjer gre za

3. Posebne zahteve glede lokacije in objektov

Procesna oprema mora biti izdelana iz kemično obstojnih materialov in v

Zaradi narave odpadka in pridobljenih topil predelovalnih obratov ni

Postopek regeneracije zahteva ustrezen energetrski vir (elektriko, paro ali

Odpadki, ki vsebujejo organska topila, npr.:

Od okoljevarstvenih ukrepov sta pomembna predvsem zaščita tal v primeru