Spoštovani gospod župnik Anton Prijatelj!

Ob novici, da se od nas poslavljate, ki nas je nemalo presenetila, Vam želim opisati

nekaj občutkov, kateri nam vsem trenutno rojijo po glavi.
V te kraje sem prišla iz drugega kraja, kjer sem poznala takšne ljudi, ki ste jih opisali
vi.
Peščica ljudi, ki redno hodijo k sveti maši, iščejo napake kjer jih ni, se vtikajo v stvari
katere se jih ne tičejo, v sebi pa nosijo gnev. Ob takšnih ljudeh se počutim žalostno,
saj vem da svoje probleme črpajo iz osebnega življenja in od svojih domačih. To so
ljudje, ki niso vredni vere, oziroma je niti ne razumejo. Takšne ljudi ni potrebno
kaznovati, saj so skozi življenje nemalokrat kaznovani.
Vem, da je po toči zvoniti prepozno in prav je da za vsa svoja dejanja odgovarjamo,
saj smo tudi mi premalokrat stopili na Vašo stran in motečim ljudem povedali da so
moteči.
V dobrem upanju, da ste sprejeli pravo odločitev, bi se vam najprej zahvalila za
odlično opravljanje dela ki ste ga vložili v naš kraj, ter naše ljudi, tega ne bomo
pozabili!
Upam da Vaš odhod ne bo slovo, le začetek nove poti, dobre, katero vam iz srca
privoščimo!
Vedno ste in boste dobrodošli v Stolniku, vsaka hiša vam bo z veseljem odprla vrata,
pa tudi če samo za kavo!
V upanju da se še srečamo vam želimo vse dobro na novi poti, zdravja, sreče in
predvsem dobrih odnosov, katerih ste bili pri nas premalokrat deležni.

Vse dobro Vam želimo Jože in Marlena Krivec z družino!