PRAVICA DO POKOJNINE V SODNI

PRAKSI EVROPSKEGA SODIŠČA ZA

ŠT.3

ČLOVEKOVE PRAVICE
DELAVEC
JULIJ - SEPTEMBER
LETO XLI

2024
WWW.SOPS.SI
 Pravica do pokojnine v izbranih sodbah
Evropskega sodišča za človekove pravice

Ana Čermelj, dipl. pravnica (UN),

generalna sekretarka SOPS
POVZETEK

Uvodni del strokovnega članka je namenjen strnjeni vsebinski opredelitvi pojma socialna država in
pokojnina, saj sta omenjena termina ključna za razumevanje (ustavne) človekove pravice do socialne
varnosti, v primeru obravnavane vsebine, pravice do pokojnine.
Osrednji del se osredotoča na izbrano sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki obravnava
problematiko pravice do pokojnine. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
te pravice konkretno ne omenja, vendarle pa sodišče, v primeru tožbe pritožnikov obravnava sporna
vprašanja v zvezi z le-to, največkrat zatrjujoč kršitev 8. ter 14. člena Evropske konvencije o varstvu
človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 1. člena 1 Protokola h Konvenciji.
Sklepno poglavje prinaša ugotovitve analiz izbranih sodb.

Ključne besede : pokojnina, pravica do pokojnine, socialna varnost, sodna praksa, Evropsko sodišče za
človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
1 UVOD

V članku avtorica predstavi izbrano sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se lahko
razume kot poslednje sredstvo uveljavljanja varstva človekovih pravic, ne kot instančni organ, in sicer v
zvezi s problematiko in kršitvami pravice do pokojnine.
Evropsko sodišče za človekove pravice praviloma ne vsebuje socialnih in ekonomskih pravic, le-te se
uveljavljajo preko državljanskih in političnih pravic, v obravnavani temi, nanašajoč se na 8. ter 14. člen
Evropske konvencije o človekovih pravicah ter 1. člen Protokola št. 1, ki zajema pravico do lastnine oz.
premoženja. Vlade, članice Sveta Evrope, ki so podpisale ta Protokol, so se zavezale h kolektivnemu
zagotavljanju določenih pravic in svoboščin, ki prvotno niso bile zajete v Konvenciji o varstvu človekovih
pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950. Med glavnimi določbami je varstvo premoženja, ki zagotavlja, da
ima vsak pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Premoženje lahko država odvzame samo v
javnem interesu in v skladu z zakonom, ob upoštevanju mednarodnopravnih načel. Države lahko prav tako
sprejmejo zakone, ki omejujejo uporabo premoženja za splošne interese, ali za zbiranje davkov in drugih
prispevkov.

8. člen EKČP zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, 14. člen pa prepoveduje
vsakršno diskriminacijo na podlagi spola, rase, barve kože, jezika, vere, političnega ali drugega mnenja,
narodnega ali socialnega porekla, pripadnosti narodni manjšini, premoženjskega, rojstnega ali drugega
statusa.

Sodna praksa sodišča izkazuje, da gre pri pravici do pokojnine za izjemno kompleksno pravno področje, kjer
mora tudi uveljavljeno mednarodno sodišče, kot »ultimativni« varuh človekovih pravic - v smislu
zapletenega medkulturnega epifenomena na podlagi različnih pravnih in vrednostnih temeljev nacionalnih
pravnih redov, upoštevajoč pravna načela, argumente precedensa in sorazmernosti, teleološke in drugih
metod razlage, v okviru držav članic Sveta Evropa ter določb Evropske konvencije o varstvu človekovih
pravic in temeljnih svoboščin, izjemno tehtno in premišljeno argumentirati svoje odločitve.
Članek bo konceptualno slonel na kronološko razporejeni analizi sodne prakse izbranih sodb sodišča,
nanašajoč se na sledeče primere : Wessels-Bergervoet proti Nizozemski , Andrejeva proti Latviji ,
Khoniakina proti Gruziji , Béláné Nagy proti Madžarski , Ribać proti Sloveniji ,
D'Amico proti Italiji , Savickis in drugi proti Latviji , Moraru in Marin proti Romuniji
ter Pająk in drugi proti Poljski .
Pravica do socialne varnosti je abstraktno določena pravica in ker pravni pojem
ni jasno oprijemljiv, niti definiran, je odvisen od ureditve in finančne zmožnosti oz.
sredstev držav hkrati pa bistven za uresničevanje človekove pravice do socialne varnosti, torej podrejeno tudi
do pokojnine. Pokojninski sistemi in pravila (zakonodaja, ki opredeljuje tak sistem), posamezne države so
torej tista, ki omogočajo varno starost, vsebina pojma »socialna varnost« pa vsekakor prinaša izzive pri sami
definiciji , hkrati pa tudi izzive enotne sodne prakse.
Formalno varstvo socialnih in ekonomskih pravic je urejeno v različnih pravnih aktih , tako je pravica do
socialne varnosti omenjena na primer v 12. členu Evropske socialne listine , Konvenciji MOD št. 102 , 9.
členu Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah , 34. členu Listine Evropske unije
o temeljnih pravicah iz leta 2000 , prav tako pa določbe glede socialne politike najdemo v 151-161 členu
Pogodbe o delovanju Evropske unije. Na tem mestu velja poudariti tudi množico aktov sekundarnega prava
EU, ki so neposredno in posredno povezana s problematiko socialne varnosti.

Upoštevajoč definicije prej naštetih mednarodnih aktov in ureditev lahko sisteme socialne varnosti
definiramo zgolj široko, na način, da nudijo finančno podporo in varnost izgube dohodka zaposlenim ter
drugim osebam, ki opravljajo pridobitno (lahko tudi nepridobitno, če gre za zavarovane osebe) dejavnost, v
obdobjih, ko ne morejo delati ali ko se soočajo s povečanimi stroški. Omenjene pravice vključujejo različna
nadomestila, od nadomestila za izgubljeno plačo, pokojnine ob začasni ali trajni nezmožnosti za delo,
pokrivanje dodatnih stroškov zaradi zdravljenja in preživljanja otrok, ipd.
Sistemi, ki urejajo pravico do socialne varnosti zagotavlja kontinuiteto dohodka, finančno varnost različnim
skupinam ljudi, od delavcev, invalidov, kmetov…ter drugim aktivnim osebam na trgu dela in njihovim
družinam.

Pri definiciji pravice do pokojnine avtorica izhajam iz slovenskega pravnega sistema, in sicer v smislu, da
pravica do pokojnine kot ustavno varovana človekova pravica (torej kot trajna pravica) krepi socialno varnost
in daje zavarovancem zagotovilo, da bodo po izpolnjevanju pogojev imeli pravico do finančne podpore v
obliki pokojnine.

2 KRAJŠA PREDSTAVITEV ESČP IN EKČP

Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) je bila podpisana 4. novembra 1950 v Rimu in
ratificirana 3. septembra 1953, ko jo je kot deseta država ratificiral Luksemburg. Konvencija se zgleduje po
ameriškem in britanskem pravnem sistemu, kar je odziv na grozodejstva nacionalsocializma in drugih
totalitarizmov, upoštevajoč specifike nürnberškega procesa. Njena vsebina izhaja iz potrebe po jasni definiciji
obveznosti držav članic Sveta Evrope, predvsem pa kot odgovor na dogodke 20. stoletja v Evropi.
Konvencija je zasnovana kot obrambni mehanizem proti ponovnemu pojavljanju totalitarnih režimov in kot
zagotovilo za vladavino prava v Evropi. Je živi instrument, ki se interpretira v skladu z današnjimi razmerami,
vključno s pravicami, kot so pravice otrok, rojenih izven zakonske zveze, in pravice homoseksualcev. Vendar
pa EKČP ne dopušča uvajanja novih pravic, ki v času nastanka konvencije niso bile predvidene.
Do danes je konvencijo ratificiralo 47 evropskih držav, trenutno je 46 držav članic Sveta Evrope, vključno z
državami Srednje in Vzhodne Evrope po letu 1990. Slovenija je konvencijo ratificirala 18. maja 1994, veljati
pa je začela 28. junija 1994.

Konvencija ščiti predvsem državljanske in politične pravice ter deluje kot sredstvo za zaščito
zahodnoevropskih držav pred komunistično subverzijo. Poudarek je na teleološki razlagi, ki išče uresničitev
ciljev in namenov konvencije, pri čemer se načelo učinkovitosti zagotavlja, da se pravice dejansko
uresničujejo v praksi. Prav tako konvencija omogoča primerjalni interpretativni pristop, kjer se sodišče
zanaša na mednarodne pravne standarde pri svojih razsodbah.

Pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice lahko vložijo fizične in pravne osebe, nevladne
organizacije ali skupine posameznikov, ki so pod pristojnostjo države članice. Konvencija zagotavlja,
da so vse države podpisnice zavezane k spoštovanju pravic, določenih v konvenciji,
in omogoča učinkovito varstvo temeljnih človekovih pravic in svoboščin na evropski ravni.
 ANALITIČNO - VSEBINSKA PREDSTAVITEV PRIMEROV SODNE PRAKSE
ESČP V ZVEZI S PROBLEMATIKO IN KRŠITVAMI PRAVICE DO POKOJNINE

3.1 WESSELS-BERGERVOET PROTI NIZOZEMSKI, ŠT. 34462/97, 4.9.2002

3.1.1 Zatrjevana kršitev

Zadeva Wessels-Bergervoet proti Nizozemski je obravnavala pritožbo gospe Rike E.W. Wessels-Bergervoet,
državljanke Nizozemske, vloženo dne 11. oktobra 1996 pri Evropski komisiji za človekove pravice.
Pritožnica je trdila, da je bila njena starostna pokojnina zmanjšana zaradi diskriminatorne obravnave med
poročenimi moškimi in ženskami, kar naj bi bilo v nasprotju s 14. členom Evropske konvencije o
človekovih pravicah v povezavi s 1. členom Protokola št. 1.

3.1.2 Postopek pred sodiščem

Pritožba je bila na Evropsko sodišče za človekove pravice prenesena 1. novembra 1998. Sodišče je 3. oktobra
2000 pritožbo glede člena 14 Konvencije v povezavi s členom 1 Protokola št. 1 razglasilo za dopustno.
Sodišče je odločilo, da ni potrebna obravnava zadeve na sodišču, in je 14. maja 2002 v zasebnem
posvetovanju sprejelo sodbo.

3.1.3 Okoliščine zadeve

Pritožnica in njen mož sta živela na Nizozemskem. Leta 1989, ko je pritožnica dopolnila 65 let, ji je bila
dodeljena pokojnina, ki pa je bila zmanjšana za 38 %, ker njen mož med delom v Nemčiji ni bil zavarovan v
okviru nizozemskega sistema. Pritožnica je trdila, da je to diskriminacija na podlagi spola, saj bi moški v
istem položaju dobil polno pokojnino.

3.1.4 Odločitev sodišča

Sodišče je ugotovilo, da je bila pritožnica diskriminirana kot poročena ženska, saj zavarovanje njenega
moža neposredno vpliva na njeno pravico do pokojnine, medtem ko za moške taka pravila niso veljala.
Sodišče je sklenilo, da ni bilo objektivne in razumne utemeljitve za to razliko v obravnavi, zato je prišlo do
kršitve 14. člena Konvencije v povezavi s členom 1 Protokola št. 1.

3.1.5 Sklep in pomen sodbe

Sodba je pomembna zaradi ugotovitve nedopustne diskriminacije na podlagi spola v sistemu socialne
varnosti, prav tako pa je pomembna, ker je ESČP pravico do pokojnine razložilo kot »premoženje«, na
podlagi prvega odst. 1. člena Prvega protokola k EKČP (varstvo premoženja). ESČP v tej sodbi poudari, da
pravico do pokojnine lahko štejemo za "premoženje" v smislu člena 1 Protokola št. 1. To potrjuje široko
razumevanje pojma lastnine ali premoženja, ki vključuje tako materialno kot nematerialno premoženje;
delnice, patente, pravico do poklicne dejavnosti, pravico najemodajalca do najemnine, ekonomske interese,
povezane z vodenjem podjetja, in seveda pravico do pokojnine. Sodišče je poudarilo, da člen 1 Protokola št.
1 ne zagotavlja nobene pravice do določene višine pokojnine ali sploh nobene pravice do pokojnine, vendar
kadar posameznik na podlagi nacionalnega prava izpolnjuje pogoje za prispevno socialno zavarovanje, je
takšno korist treba obravnavati kot premoženjski interes v smislu člena 1 Protokola št. 1 za osebe, ki
izpolnjujejo pogoje.

Ta sodba je pomembna iz več razlogov:

Potrditev pravic do pokojnine kot "premoženje" v smislu člena 1 Protokola št. 1, kar pomeni, da mora biti
uživanje teh pravic zagotovljeno brez diskriminacije.
Sodišče je ugotovilo, da je bila diskriminacija, ki je temeljila izključno na spolu in zakonskem stanu, v
nasprotju s Konvencijo, saj za takšno obravnavo ni bilo objektivnega in razumnega opravičila.
Sodba odraža razvoj in spreminjanje družbenih stališč glede enakosti spolov in
neodvisnosti žensk, ki lahko vplivajo na prilagoditve zakonodaje in odpravo
diskriminatornih praks.
Ker je Nizozemska razlikovala med zavarovanci in zavarovankami, je torej prišlo
do razlikovanja med moškimi in ženskami. Pritožnici je bilo kršila varstvo premoženja
v povezavi s 14. členom EKČP.
3.2 ANDREJEVA PROTI LATVIJI, ŠT. 55707/00, 18.2.2009

3.2.1 Zatrjevana kršitev

Sodba velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Andrejeva proti Latviji se je
osredotočila na zavrnitev latvijskih sodišč, da pritožnici, ki ni imela latvijskega državljanstva, priznajo
pravico do pokojnine za obdobje dela v nekdanji Sovjetski zvezi pred letom 1991. Pritožnica je trdila, da je
to diskriminacija na podlagi državljanstva v nasprotju s 14. členom (prepoved diskriminacije) Evropske
konvencije o človekovih pravicah v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 (zaščita premoženja).

3.2.2 Postopek pred sodiščem

Pritožba je bila vložena na Evropsko sodišče za človekove pravice 27. februarja 2000 in delno razglašena za
dopustno 11. julija 2006. Veliki senat je zadevo prevzel 11. decembra 2007 in izvedel javno obravnavo 25.
junija 2008.

3.2.3 Okoliščine zadeve

Natālija Andrejeva je v Latviji prebivala 54 let, vendar ostala “državljanka” brez državljanstva po razpadu
Sovjetske zveze. Delala je v reciklažni tovarni na kemikalnem kompleksu Olaine, ki je bil v času Sovjetske
zveze pod upravo Ministrstva za kemijsko industrijo. Po razglasitvi neodvisnosti Latvije so lokalne oblasti
zavrnile upoštevanje let dela za obdobje, ko je bila zaposlena pri podjetjih v Kijevu in Moskvi, ker
gospodarske družbe niso plačevale davkov v Latviji.

3.2.4 Odločitev sodišča

Sodišče je ugotovilo kršitev 14. člena v povezavi s 1. členom Protokola št. 1, saj so latvijska sodišča
pritožnici zavrnila pravico do celotne pokojnine zgolj na podlagi njene nacionalnosti, čeprav je izpolnjevala
vse druge zakonske pogoje za pridobitev pokojnine. Sodišče je prav tako ugotovilo kršitev 6. člena § 1
(pravica do poštenega sojenja) zaradi procesnih nepravilnosti pri obravnavanju pritožničinega pravnega
sredstva.

3.2.5 Sklep in pomen sodbe

To sodbo velja obravnavati kot pomemben prispevek k razpravi o pravicah državljanov in “ne”državljanov
v kontekstu socialne varnosti in nediskriminacije. Odločitev poudarja, da Latvija, kljub pomanjkanju
meddržavnih sporazumov o socialni varnosti, ne more prezreti svojih obveznosti po Konvenciji, ki
zagotavlja pravice vsem znotraj svoje jurisdikcije, ne glede na njihovo državljanstvo. Zadeva Andrejeva
proti Latviji je eden ključnih primerov, ki izpostavljajo vprašanje diskriminacije na podlagi državljanstva v
sistemu socialne varnosti in poudarja odgovornost držav, da ne glede na državljanstvo zagotavljajo pravice,
ki izhajajo iz Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče je s tem primerom ponovno potrdilo, da
morajo biti pravice posameznika zaščitene ne glede na politične ali kakršne koli administrativne
spremembe držav.

3.3 KHONIAKINA PROTI GRUZIJI, ŠT. 17767/08, 19.6.2012

3.3.1 Zatrjevana kršitev

V primeru Khoniakina proti Gruziji je Evropsko sodišče za človekove pravice obravnavalo pritožbo
Adeline Khoniakina, ki je zatrjevala, da so spremembe v nacionalnem gruzijskem zakonu o pokojninah
nepravično vplivale na njeno pravico do prejemanja pokojnine, in sicer v nasprotju s 1. členom Protokola
št. 1 Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja pravico do mirnega uživanja lastnine.

3.3.2 Postopek in dejstva

Khoniakina, ki je bila sodnica na vrhovnem sodišču Gruzije, se je upokojila leta 2000 in bila upravičena do
pokojnine, ki bi se prilagajala glede na plače aktivnih sodnikov vrhovnega sodišča.
Vendar so bile kasneje sprejete zakonske spremembe, ki so to prilagoditev odpravile
in njeno pokojnino fiksirale na način, da je prejemala nižji znesek.
Khoniakina je na nacionalni ravni dvakrat vložila tožbo zaradi teh sprememb, pri čemer
je v prvem primeru uspela, v drugem pa ne. Sodišče je v drugem primeru razsodilo, da
spremembe zakona, ki so njeno pokojnino znižale, niso bile retroaktivne in zato niso
vplivale na njene pravice.

3.3.3 Odločitev sodišča

Evropsko sodišče za človekove pravice je presodilo, da sprememba zakona, ki je pokojnino fiksirala na nižji
znesek, ni kršila Khoniakinine pravice do mirnega uživanja lastnine. Sodišče je priznalo, da imajo države
pogodbenice široko diskrecijsko pravico pri urejanju sistemov socialne varnosti, vključno s pokojninami, in
da je treba najti pravično ravnotežje med javnim interesom in zaščito pravic posameznikov.

3.3.4 Sklep in pomen sodbe

Sodišče je presodilo, da ni prišlo do kršitve 1. člena Protokola št. 1, saj so spremembe zakona sledile
legitimnemu cilju in niso nesorazmerno prizadele Khoniakine (test sorazmernosti). To sodbo je spremljalo
ločeno mnenje sodnice Gyulumyan, ki je menila, da so bile spremembe nepravične in so kršile Khoniakinine
pravice.

Primer poudarja vselej prisotno napetost med državnimi regulativnimi pristojnostmi v okviru zasledovanja
javnega interesa (med drugim vzdržnost javnih financ) in individualnimi pravicami ter odpira vprašanje
pomembnosti pravne varnosti in zaščite pridobljenih pravic v kontekstu sprememb zakonodaje v okviru
retroaktivne veljave sprejetih zakonov.

3.4 BÉLÁNÉ NAGY PROTI MADŽARSKI, ŠT. 53080/13, 13.12.2016

3.4.1 Zatrjevana kršitev

Primer Béláné Nagy proti Madžarski obravnava kršitev človekovih pravic, povezanih s pravicami ranljivejših
skupin ljudi do socialne varnosti, natančneje invalidskih nadomestil. Evropsko sodišče za človekove pravice
(ESČP) je odločalo o tej zadevi, v kateri je bila tožnica gospa Béláné Nagy proti madžarski vladi. Jedro
primera je bilo vprašanje, ali je bilo spoštovano "legitimno pričakovanje" gospe Nagy, da bo prejemala
dajatve z naslova invalidnine, ki izhajajo iz njenih prejšnjih prispevkov vplačanih v sistem socialne varnosti
in njenega priznanega statusa invalida. Sodišče je poudarilo, da imajo države široko diskrecijsko pravico pri
oblikovanju svojih sistemov socialne varnosti, vendar ne smejo kršiti načela varstva lastnine, kot je določeno
v Konvenciji.

3.4.2 Postopek in dejstva

Gospa Béláné Nagy, ki je prejemala invalidsko pokojnino na podlagi svojega zdravstvenega stanja in
preteklih prispevkov v sistem socialne varnosti, je bila prikrajšana za pokojnino zaradi zakonodajnih
sprememb. Te spremembe so prilagodile merila upravičenosti, ponovno ocenile njeno zdravstveno stanje in
ustavile njene ugodnosti brez kakršnih koli relevantnih dokazov o izboljšanju njenega zdravstvenega stanja.
Spremembe zakonodaje niso le spremenile metodologije ocenjevanja, temveč so uvedle tudi nov zahtevek,
povezan z obdobjem, pokritim s prispevki za socialno varnost, ki jih gospa Nagy ni izpolnjevala. Svoje
odločitve je izpodbijala prek različnih pravnih poti, nazadnje pred ESČP, potem ko so bila izčrpana vsa
domača pravna sredstva.

3.4.3 Okoliščine zadeve

Primer poudarja širši kontekst reforme socialne varnosti na Madžarskem, kjer je država želela zaradi
ekonomskih razlogov reformirati in prerazporediti sistem socialne varnosti, vendar so reforme posegle v že
pridobljene pravice in odprle vprašanja zaščite pravic posameznikov v obstoječih sistemih socialne varnosti.

3.4.4 Odločitev sodišča

Veliki senat ESČP je ugotovil kršitev člena 1 Protokola št. 1 (Zaščita premoženja/ lastnine) Evropske
konvencije o človekovih pravicah. Sodišče je odločilo, da so zakonodajne spremembe gospe
Nagy odvzele prej pridobljene pravice in legitimna pričakovanja brez zadostnega upravičenja.
Odvzem je bil razglašen za nesorazmeren z zasledovanimi cilji vlade, predvsem, ker je
pritožnici naložil pretirano breme, saj je bila odvisna od invalidske pokojnine kot svojega
glavnega vira preživetja.
3.4.5 Sklep in pomen sodbe

Sodba je pomembna iz več razlogov:

Poudarja zaščito legitimnih pričakovanj zavarovancev pri prejemanju socialnih ugodnosti in izpostavlja, da
imajo posamezniki, ki so prispevali v sistem, zaščiten interes pri ugodnostih tega sistema.
Izpostavlja potrebo držav, da uravnotežijo ekonomske in socialne reforme s pravicami, ki so
posameznikom zagotovljene po Evropski konvenciji o človekovih pravicah.
Odpira vprašanje glede tega, kako lahko obsežne zakonodajne spremembe vplivajo na temeljne pravice
posameznikov, zlasti v kontekstih vprašanj socialne varnosti ranljivih skupin – invalidov, ki pričakujejo in
so odvisni od državne podpore za svoje osnovno preživetje.

ESČP je v tem primeru presodilo, da so madžarske oblasti neupravičeno posegle v pritožničino upravičeno
pričakovanje, da bo prejela socialno nadomestilo zaradi invalidnosti, zaradi česar je prišlo do kršitve njene
pravice do lastnine. ESČP je še poudarilo, da je pritožnica pripadnica ranljive skupine in je življenjsko
odvisna od tega nadomestila.

Sodniki so podali tudi zanimiva ločena mnenja. V okviru pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Wojtyczka,
ki je glasoval za ugotovitev kršitve Konvencije v obravnavanem primeru, vendar se ni strinjal z
obrazložitvijo sodbe, se je pa strinjal z načinom predstavitve obstoječe sodne prakse glede zaščite
premoženja v okviru 1. člena Protokola št. 1, kot so jo predstavili sodniki večinskega mnenja. Sodnik je
izrazil prepričanje in potrebo po dodatnih pojasnilih obstoječih načel, saj je menil, da sedanja sodna praksa
glede legitimnih pričakovanj ni dovolj jasna in je nekonsistentna. V svojem mnenju podrobneje obravnava
odnos med subjektivnimi pravicami in legitimnimi pričakovanji, pri čemer poudarja, da legitimna
pričakovanja opisujejo pravni položaj, ki ni zaščiten kot subjektivna pravica in zato uživa šibkejšo zaščito.
Sodnik izpostavlja, da bi morala biti sodba bolj jasno utemeljena in oblikovana.
Skupno odklonilno ločeno mnenje sodnikov Nussberger, Hirvelä, Bianku, Yudkivska, Møse, Lemmens in
O'Leary, ki niso delili mnenja večine, da je prišlo do kršitve člena 1 Protokola št. 1 Konvencije. Po
njihovem mnenju ta določba ni uporabljiva v obravnavanem primeru in prav tako menijo, da ni prišlo do
kršitve člena 8 Konvencije. V svojem mnenju poudarjajo, da pojem "posesti" v členu 1 Protokola št. 1 ne
zajema legitimnih pričakovanj , razen če gre za trenutno izvršljiv zahtevek, ki je ustrezno utemeljen z
nacionalno zakonodajo. Opozarjajo, da države pogodbenice niso omejene pri odločanju, ali bodo uvedle
socialno - varnostne ali pokojninske sheme, niti pri določanju vrste ali zneska ugodnosti. Menijo, da
spremembe v zakonodaji, ki vplivajo na pravice do socialne varnosti, niso nujno kršitve pravic po
Konvenciji, če so te spremembe ustrezno utemeljene in zakonite. Sodniki so izrazili skrb, da težki primeri
ne bi smeli vplivati na dolgoletno sodno prakso v zvezi z razlago "posesti" in "legitimnih pričakovanj" v
okviru 1. člena Protokola št. 1 Konvencije.

3.5 RIBAĆ PROTI SLOVENIJI, ŠT. 57101/10, 5.12.2017

3.5.1 Zatrjevana kršitev

Pritožnik Aranđel Ribać je trdil, da je zavrnitev pravice do starostne pokojnine od novembra 1998 do aprila
2003, ki temelji na odsotnosti slovenskega državljanstva, diskriminatorna. Skliceval se je na 14. člen
Evropske konvencije o človekovih pravicah v povezavi s 1. členom Protokola št. 1, ki varuje premoženje in
zagotavlja pravico do mirnega uživanja lastnine.

3.5.2 Postopek in dejstva

Postopek je začel pritožnik z vložitvijo pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) leta 2010.
V pritožbi je poudaril, da so mu bili, kljub dolgoletnemu življenju in vojaški službi v Sloveniji, zavrnjeni
pokojninski zahtevki zaradi neobstoja slovenskega državljanstva do leta 2003.

3.5.3 Okoliščine zadeve

Pritožnik je živel v Sloveniji od leta 1964 in je bil nekdanji član Jugoslovanske ljudske
armade (JLA). Po razpadu SFRJ in razglasitvi neodvisnosti Slovenije leta 1991, so bila
vprašanja pokojnin vojaških zavarovancev JLA urejena z nacionalnimi zakoni, dokler
leta 2004 ni začel veljati Sporazum o vprašanjih nasledstva .
Po razglasitvi neodvisnosti Slovenije od SFRJ junija 1991 je Slovenija sprejela zakonodajo in uredbe, ki so
se nanašale na vojaške pokojnine, ki so do leta 1998 v večini koristile le državljanom Slovenije. G. Ribać je
podal prošnjo za predplačilo pokojnine pod uredbo iz leta 1992, vendar mu je bilo kasneje zavrnjena
pretvorba tega predplačila v starostno pokojnino, ker takrat ni bil državljan Slovenije. Ta zavrnitev je
trajala do leta 2003, ko je pridobil slovensko državljanstvo in mu je bila nato odobrena pokojnina.

3.5.4 Odločitev sodišča

ESČP je ugotovilo, da je prišlo do kršitve 14. člena Konvencije v povezavi s 1. členom Protokola št. 1, saj je
bila pritožniku pokojnina neupravičeno zavrnjena na podlagi državljanstva. To se šteje za diskriminacijo,
saj bi, če bi pritožnik imel slovensko državljanstvo, bil upravičen do pokojnine že leta 1998.

3.5.5 Sklep in pomen sodbe

Sodba ESČP je pomembna, ker poudarja spoštovanje nediskriminacije na podlagi državljanstva v zvezi z
dostopom do socialne varnosti. Pritožniku je bila dodeljena odškodnina za premoženjsko in
nepremoženjsko škodo ter povračilo stroškov, kar predstavlja priznanje njegovih pravic, ki so mu bile
predhodno neupravičeno odvzete oz. zavrnjene. Sodišče je v tem primeru jasno poudarilo, da je treba
vsako diskriminacijo na podlagi državljanstva, še posebej ko gre za temeljne ekonomske in socialne
pravice, kot so pokojninske pravice, obravnavati z veliko mero previdnosti, zakonodajo, ki uvaja takšne
razlike, je nujno podrobno preučiti, da se zagotovi, da so ti razlikovalni ukrepi objektivno in razumno
upravičeni ter da ne kršijo temeljnih načel Konvencije. Sodba krepi pravno prakso v smeri enakopravnosti
državljanov in tujcev v podobnih okoliščinah in prispeva k razjasnitvi obveznosti držav po Evropski
konvenciji o človekovih pravicah.

3.6 D'AMICO PROTI ITALIJI, ŠT. 46586/14, 17.5.2022

3.6.1 Zatrjevana kršitev

Gospa Immacolata Filomena D’Amico je trdila, da je italijanska zakonodaja s sprejetjem Zakona št.
296/2006 med sodnim postopkom v teku, posegla v njeno pravico do poštenega sojenja, kar je kršitev 6.
člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Poseg je vplival na izračun njene vdovske pokojnine, saj
je zakon določil, da se posebni dodatek k pokojnini (IIS) izplača kot odstotek glavne pokojnine in ne v
polni višini.

3.6.2 Postopek in dejstva

Gospa D’Amico je svojo pritožbo vložila 18. aprila 2014, pri čemer je zastopala stališče, da je bila ob
izplačilu vdovske pokojnine oškodovana zaradi retroaktivne uporabe zakona, ki je spremenil način
izračuna pokojninskega dodatka. Sprememba je bila uvedena po smrti njenega moža in med tekočim
pravdnim postopkom, ki ga je sprožila zaradi nesoglasij v izračunu pokojnine.

3.6.3 Okoliščine zadeve

Italijanska zakonodaja je bila večkrat spremenjena v poskusu uskladitve javnih in zasebnih pokojninskih
sistemov, kar je vključevalo spremembe pri izračunu pokojnin javnih uslužbencev. Zakon št. 296/2006 je
bil sprejet kot razlaga prejšnjega zakona in je določil, da se dodatki izplačujejo kot odstotek pokojnine, ne
glede na datum začetka izplačevanja pokojnine, kar je imelo za posledico znižanje izplačil gospe D’Amico.

3.6.4 Odločitev sodišča

Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da je bilo poseganje zakonodajalca v tekoči sodni
postopek brez utemeljenih razlogov javnega interesa in je predstavljalo kršitev pravice do poštenega sojenja
po 6. členu konvencije. Sodišče je zavrnilo argumente, da je bil poseg upravičen zaradi finančnih
prihrankov ali zaradi uskladitve pokojninskih sistemov.

3.6.5 Sklep in pomen sodbe

Sodba poudarja, da finančni razlogi ali prizadevanja za uskladitev sistemov po sebi
niso dovolj močni razlogi za zakonodajni poseg v tekoče sodne postopke, še posebej,
če tak poseg služi zgolj državnim finančnim interesom na škodo posameznikov.
Ta sodba tako krepi zaščito posameznikov pred arbitrarnimi posegi države v pravdni
postopek ter poudarja pomembnost pravice do poštenega sojenja.

3.7 SAVICKIS IN DRUGI PROTI LATVIJI, ŠT. 49270/11, 9.6.2022

3.7.1 Zatrjevana kršitev

Tožniki, "nedržavljani oz. tujci s stalnim prebivališčem (nepilsoņi)" v Latviji, so trdili, da so bili
diskriminirani, torej naj bi prišlo do kršitve 14 člena v povezavi s členom 1 Protokola št. 1 Evropske
konvencije o človekovih pravicah. Diskriminacija se je nanašala na neupoštevanje delovnih obdobij
opravljenih v drugih republikah nekdanje Sovjetske zveze v času, ko Latvija ni bila neodvisna, pri
izračunu državnih pokojnin, primerjaje obravnavo latvijskih državljanov.

3.7.2 Postopek in dejstva

Primer izhaja iz odločitve Latvijskega ustavnega sodišča leta 2001, ki je presodilo, da sistem pokojnin
temelji na načelu solidarnosti, ne pa na neposredni povezavi med vplačanimi prispevki in izplačili iz
sistema socialnih zavarovanj, zato ni kršen člen 1 Protokola št. 1 ali člen 14 EKČP. Kasneje je primer
Andrejeva proti Latviji leta 2009 pripeljal do ugotovitve ESČP o neenaki obravnavi na podlagi
državljanstva, kar je povečalo pravno kompleksnost glede pokojninskih pravic.

3.7.3 Okoliščine zadeve

Tožniki so trdili, da bi bili, če bi bili latvijski državljani, upoštevana ustrezna in enakovredna delovna
obdobja, oddelana na ozemlju nekdanje ZSSR, pri izračunu "zavarovalnega obdobja", ki se nato uporabi
za določitev njihove upravičenosti do državnih pokojnin in njihove višine. Trdili so, da je sporna razlika v
obravnavi temeljila izključno na državljanstvu.
Medtem je nasprotna, vladna stran trdila, da so bili tožniki v bistveno drugačnem položaju kot tožnik v
primeru Andrejeva, kjer je ESČP ugotovilo kršitev. Medtem, ko je v primeru Andrejeva tožnik skozi
sporna obdobja prebival in delal na ozemlju Latvije, so tožniki v tej zadevi delali ali opravljali obvezno
vojaško službo v drugih državah med spornimi obdobji, zato v tem času niso ustvarili nobenih pravnih ali
dejanskih vezi z Latvijo.
Če povzamemo, so tožniki v Latviji živeli kot "tujci s stalnim prebivališčem", po razglasitvi neodvisnosti
Latvije. V času Sovjetske zveze so delali ali opravljali vojaško službo izven Latvije, pri čemer ta obdobja
niso bila upoštevana pri izračunu njihovih pokojnin. Ključna razlika v primerjavi s primerom Andrejeva,
obravnavanem v poglavju 4.2. je, da so bila dela opravljena izven Latvije, ne na njenem ozemlju.

3.7.4 Odločitev sodišča

ESČP je ugotovilo, da Latvija ni imela obveznosti prevzeti pokojninskih obveznosti iz časa Sovjetske zveze
ali iz obdobja pred njeno neodvisnostjo. Legitimni cilji, kot so obnova življenja naroda in zaščita
gospodarskega sistema, so opravičevali preferenčno obravnavo latvijskih državljanov. Sodišče je
zaključilo, da ni prišlo do kršitve člena 14 Konvencije v povezavi s členom 1 Protokola št. 1, saj so bili
razlogi, ki jih je navedla vlada za različno obravnavo pravic, tehtni.

3.7.5 Sklep in pomen sodbe

Sodba poudarja pomembno načelo, da imajo države širok razpon presoje pri urejanju pokojninskih
sistemov, še posebej v kontekstu nacionalne politike (sploh, kjer gre v ozadju za vprašanja nacionalne
neodvisnosti oziroma suverenosti držav) in gospodarskih ciljev. ESČP je izvedlo test sorazmernosti in
potrdilo, da so bile odločitve Latvije v skladu s Konvencijo, saj so bili upoštevani legitimni državni cilji in
neobveznost prevzema zgodovinskih obveznosti. Sodba tudi kaže na razlikovanje med pravnimi
povezavami in zgodovinskimi okoliščinami pri obravnavanju pravic do pokojnin, kar daje vpogled v to,
kako Evropsko sodišče za človekove pravice uravnoteži mednarodnopravne obveznosti
držav in njihove notranje politike po obdobju političnih sprememb. Pomembno je tudi,
da sodba poudarja vlogo osebne izbire pri določanju statusa in pravic posameznikov v
kontekstu nacionalne pripadnosti in državljanstva.
3.8 MORARU IN MARIN PROTI ROMUNIJI, ŠT. 53282/18 IN 31428/20, 20.3.2023

3.8.1 Zatrjevana kršitev

Tožnici, dve državni uslužbenki, sta trdili, da sta bili diskriminirani na podlagi spola zaradi zakonske
določbe, ki je samodejno prekinila zaposlitev žensk ob dosegi za ženske določene upokojitvene starosti, ki
je bila nižja kot za moške. Ta praksa, kot trdita, je ohranjala škodljive spolne stereotipe brez razumne ali
objektivne utemeljitve, kar predstavlja kršitev 1. člena Protokola št. 12 Evropske konvencije o človekovih
pravicah (splošna prepoved diskriminacije).

3.8.2 Postopek in dejstva

Liliana Moraru in Doina Marin sta vložili tožbi proti Romuniji, v katerih sta trdili, da sta bili
diskriminirani na podlagi spola, ker jima ni bilo dovoljeno nadaljevati z delom do višje upokojitvene
starosti, kot je veljala za moške. Njuna zaposlitev je bila samodejno prekinjena, ko sta dosegli za ženske
določeno upokojitveno starost po romunski zakonodaji.

3.8.3 Okoliščine zadeve

Zadeva je vključevala širši kontekst enakosti spolov in tolmačenje zakonov o upokojitveni starosti v
Romuniji. Romunija je skozi leta prilagajala svoje politike upokojitvene starosti, da bi se bolj uskladila s
standardi EU, ki zagovarjajo enakost spolov pri zaposlovanju in socialni varnosti. Vendar pa je v času, ki
je pomemben za tožnici, romunska zakonodaja še vedno predvidevala različne upokojitvene starosti za
moške in ženske, kar je vodilo do avtomatske prekinitve zaposlitve za ženske v mlajši starosti v primerjavi
z moškimi kolegi.

3.8.4 Odločitev sodišča

Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da je Romunija kršila 1. člen Protokola št. 12, ker je
izvajala nižjo upokojitveno starost za ženske brez zadostne utemeljitve. Sodišče je poudarilo, da takšna
diferenciacija ohranja tradicionalne vloge in ne upošteva individualnih okoliščin ali želja, kar predstavlja
neupravičeno diskriminacijo na podlagi spola.

3.8.5 Sklep in pomen sodbe

Sodba je poudarila pomen enakosti spolov na delovnem mestu in potrebo, da upokojitvene starosti in
pogoji odražajo načelo enakosti spolov. Izpostavila je, da diskriminatornih praks na podlagi spola, ni
mogoče upravičiti brez zelo tehtnih razlogov in da bi morali imeti vsi posamezniki možnost podaljšati
svojo zaposlitev ne glede na spol, dokler ne dosežejo skupne upokojitvene starosti.

3.9 PAJĄK IN DRUGI PROTI POLJSKI , ŠT. 25226/18, 25805/18, 8378/19 IN 43949/19, 24.1.2024

3.9.1 Zatrjevana kršitev

Sodišče je ugotovilo kršitev člena 6, odstavek 1 (pravica do dostopa do sodišča) Evropske konvencije o
človekovih pravicah za vse pritožnike ter kršitev člena 14 (prepoved diskriminacije) v povezavi s členom 8
(pravica do spoštovanja zasebnega življenja) za tri pritožnike, ki so podali pritožbe na tej podlagi.
Zakonodaja je znižala upokojitveno starost za sodnice na 60 let, za sodnike pa na 65 let, kar je povzročilo
diskriminacijo na podlagi spola.

3.9.2 Postopek in dejstva

Primer zadeva štiri sodnice, ki so se pritožili zaradi zakonodajnih sprememb, ki so znižale upokojitveno
starost. Po novih nacionalnih pravilih je bilo nadaljevanje opravljanja dolžnosti sodnika po doseženi
upokojitveni starosti pogojeno z avtorizacijo Ministrstva za pravosodje in Nacionalnega sveta za
pravosodje (NCJ). Sodnice so po novih nacionalnih pravilih dosegle upokojitveno starost in želele
nadaljevati s svojim delom, vendar so bile njihove prošnje zavrnjene.

3.9.3 Okoliščine zadeve

Poljska zakonodaja je bila sprejeta v letih 2017 in 2018, kar je povzročilo spremembo
upokojitvene starosti za sodnike. Dejanje je bilo del širše reforme poljskega sodstva, ki je
vključevala tudi politični nadzor nad sodniki, kar je vzbudilo skrbi glede nujne
neodvisnosti sodstva.

3.9.4 Odločitev sodišča

Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da so odločitve, ki jih je sprejel minister za pravosodje
in NCJ, predstavljale samovoljne in nezakonite posege v neodvisnost sodstva. Sodišče je poudarilo, da je
bila bistvena pravica dostopa do sodišča v tem primeru bistveno okrnjena. Poleg tega je sodišče ugotovilo
očitno diskriminacijo na podlagi spola, saj so bile sodnice prisiljene v zgodnejšo upokojitev od moških
kolegov.

3.9.5 Sklep in pomen sodbe

Sodba ne samo, da poudarja pomen zaščite sodnikov pred arbitrarnimi odločitvami izvršne in zakonodajne
veje oblasti ter nujnost nadzora neodvisnega sodnega organa nad zakonitostjo spornih ukrepov, temveč
pomeni tudi pomemben korak v boju proti diskriminaciji na delovnem mestu in poudarja potrebo po
spoštovanju načel pravičnosti in enakosti v sodnem sistemu. Sodišče je opozorilo, da vlada ni predložila
dokazov, ki bi sodišče prepričali, da sodnice, ki so dosegle starost 60 let niso sposobne opravljati svojih
poklicnih dolžnosti tako dobro kot moški sodniki v podobnih okoliščinah. Poleg tega je sodišče izrazilo
posebno zaskrbljenost glede obveznosti, ki je bila naložena omenjenemu kolektivu sodnic, da s pomočjo
zdravniškega spričevala dokažejo, da so še vedno intelektualno sposobne opravljati funkcijo sodnika, zato
je menilo, da je prišlo do razlike v obravnavanju oseb v podobnih situacijah na podlagi spola. Sodišče
nadalje ni spregledalo sodbe Sodišča Evropske unije, kjer je le-to ugotovilo (v svoji sodbi z dne 5.
novembra 2019), da je relevantna nacionalna zakonodaja v nasprotju z evropskimi pravili o enakem
obravnavanju. Ni videlo razloga, da bi prišlo do drugačnega zaključka kot Sodišče EU, in opozorilo, da se
kljub izreku te sodbe okoliščine tožnic niso spremenile in da je ostala diskriminacija, na katero so se
pritoževale, še vedno trdno na mestu. Prav tako je opazilo, da se je delovna doba pritožnic končala pet let
prej kot pri moških sodnikih v podobnih okoliščinah in da je njihova obvezna zgodnja upokojitev imela
očitno negativne posledice za njihove kariere in možnosti za strokovni in osebni razvoj. Sodišče je
ugotovilo, da je izguba dohodka, za katero so tožnice trdile, da so jo utrpele v primerjavi z moškimi
sodniki, bila dokazana. Menilo je, da je bil diskriminatorni učinek obravnavanih ukrepov na tožnice
okrepljen zaradi pomanjkanja možnosti, da bi našle tako zaposlitev v pokoju, ki bi jim omogočila
zadovoljivo poklicno izpolnitev,zato je prišlo do kršitve člena 14 v povezavi s členom 8 glede gospe Pająk,
gospe Kuzak in gospe Jezierska. V okviru pravice do pravičnega zadoščenja (člen 41) je sodišče odločilo, da
mora Poljska gospe Pająk, gospe Kuzak in gospe Jezierska plačati 26.000 evrov (EUR) vsaki, gospe
Kabzińska pa 20.000 EUR, za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

4 SKLEPNO O PROBLEMATIKI VARSTVA PRAVICE DO POKOJNINE V OKVIRU EKČP

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) običajno ne vključuje ekonomskih in socialnih pravic,
vendar jih je mogoče uveljavljati skozi državljanske in politične pravice.

Diskriminacija na podlagi spola in državljanstva

Iz sodnih primerov, kot so Wessels-Bergervoet proti Nizozemski, Andrejeva proti Latviji in Ribać proti
Sloveniji, je razvidno, da ESČP dosledno naslavlja vprašanja diskriminacije na podlagi spola in
državljanstva, še posebej v kontekstu pravic do socialne varnosti. Sodišče poudarja potrebo po
enakopravnem obravnavanju vseh oseb ne glede na spol ali državljanstvo in zavrača diskriminatorne
prakse, ki ne temeljijo na objektivnih in razumnih pravnih utemeljitvah.

Zaščita premoženja in legitimna pričakovanja

Sodbe, kot so Béláné Nagy proti Madžarski in Khoniakina proti Gruziji, izpostavljajo vprašanja,
povezana s pravicami do premoženja in kako zakonodajne spremembe vplivajo na
pridobljene pravice in legitimna pričakovanja. Sodišče zagovarja pravično ravnotežje
med državnimi reformami in pravicami posameznikov, še posebej ko gre za ranljive
skupine, ki so odvisne od socialnih ugodnosti
Utemeljenost državnih intervencij
V primerih, kot je Savickis in drugi proti Latviji, ESČP poudarja, da morajo biti državne intervencije, ki
vplivajo na pravice posameznikov, ustrezno utemeljene, upoštevajoč nacionalne in mednarodne pravne
obveznosti. Države imajo določeno mero svobode pri urejanju svojih socialnih in ekonomskih sistemov,
vendar morajo njihove odločitve spoštovati osnovne človekove pravice.

Pravica do poštenega sojenja

D'Amico proti Italiji ilustrira, kako zakonodajni posegi med tekočimi sodnimi postopki lahko kršijo
pravico do poštenega sojenja. ESČP vztraja, da morajo biti takšni posegi jasno utemeljeni z javnim
interesom in ne smejo arbitrarno niti nesorazmerno prizadeti pravic posameznikov.

Odgovornost držav pri upravljanju sprememb

Iz sodbe Moraru in Marin proti Romuniji je razvidno, kako morajo države upravljati spremembe v
zakonodaji, da ne bi neupravičeno diskriminirale. Sodišče poudarja pomen sledenja sodobnim načelom
enakosti in zagotavljanja, da zakoni in politike odražajo te vrednote.

Sodbe ESČP kažejo na pomembno vlogo, ki jo ima sodišče pri varovanju človekovih pravic v kontekstu
širših družbenih in pravnih sprememb. Odločitve ESČP ne samo da preko sodb so-oblikujejo pravne
standarde držav članic Sveta Evrope, ampak tudi služijo kot ključni mehanizem za zagotavljanje, da članice
spoštujejo svoje obveznosti v okviru Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Sodbe poudarjajo potrebo po transparentnosti, pravičnosti in enakosti pri implementaciji zakonov in
politik, ki vplivajo na temeljne človekove pravice posameznikov znotraj njihove jurisdikcije.

5 LITERATURA IN VIRI
5.1 SAMOSTOJNE PUBLIKACIJE
1. Avbelj, M. (ur.) (2019). Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana: Evropska pravna fakulteta.
2. Bubnov Škoberne A., Strban, G. (2010). Pravo socialne varnosti. Ljubljana : GV Založba.
3. Čermelj, A. (2023). Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice : analitična predstavitev. Ljubljana. Sindikat obrti in podjetništva Slovenije.
4. Evropsko sodišče za človekove pravice. (2010). Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic spremenjena in dopolnjena s Protokoloma št. 11 in 14 s Protokoli št. 1, 4, 6, 7, 12, 13
in 16. URL: https://www.echr.coe.int/Documents/Convention_ SLV.pdf, 12.4.2024.
5. Evropsko sodišče za človekove pravice. (2022). Guide on Article 8 of the European Convention on Human Rights - Right to respect for private and family life. https://
www.echr.coe.int/documents/d/echr/guide_art_8_eng, 13.4.2024
6. Evropsko sodišče za človekove pravice. (2022). Guide on Article 14 of the European Convention on Human Rights and on Article 1 of Protocol No. 12 to the Convention -
Prohibition of discrimination. https://www.echr.coe.int/documents/d/echr/Guide_Art_14_Art_1_Protocol_12_ENG, 13.4.2024
7. Evropsko sodišče za človekove pravice. (2022). Guide on the case-law of the European Convention on Human Rights – social rights. https://www.echr.coe.int/documents/d/echr/
Guide_Social_rights_ENG, 13.4.2024
8. Mavčič, A., Rošic Feguš, V., (2023). Teorija in praksa socialne države. Nova univerza, Evropska pravna fakulteta.
9. Teršek, A. (2007). Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavosodni praksi. Ljubljana: Informacijsko dokumentacijski center Sveta
Evrope pri NUK.
10. Zupančič, B. M. (2020). O evropskem sodišču za človekove pravice, kritična retrospektiva. Ljubljana: Lexpera GV založba.
5.2 ČLANKI V REVIJAH
1. Bubnov Škuberne, A. (2009). Ustavna človekova pravica do pokojnine. Pravna praksa št. 24-25. str. 16-18.
5.3 POGLAVJA V KNJIGAH IN ZBORNIKIH
1. Letnar Černič, J. (2019). 50. Člen. V : Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana: Evropska pravna fakulteta.
5.4 PRAVNI VIRI
1. Evropska socialna listina, Uradni list RS, št. 24/1999 (10.4.1999)- MP, št. 7/99 https://www.uradni-list.si/_pdf/1999/Mp/m1999024.pdf, 11.4.2024
2. Evropska unija, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, 2012/C 326/02, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=celex%3A12012P%2FTXT, 11.4.2024
3. Generalna skupščina Združenih narodov, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, 6.12.1966, https://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/
PRAVNE_PODLAGE/Mednarodne_konvencije_-_OZN/Mednarodni_pakt_o_ekonomskih__socialnih_in_kulturnih_pravicah/
Mednarodni_pakt_o_ekonomskih__socialnih_in_kulturnih_pravicah.pdf, , 11.4.2024
4. Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 6/67.
5. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. URL: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MZZ/Dokumenti/multilaterala/clovekove-pravice/porocila-SLO-po-
instrumentih-o-clovekovih-pravicah/9b7da27d8d/ Mednarodnipakt_drzavljanskih_politicnih_pravicah.pdf, 7. 12. 2020.
6. Sklep o objavi besedila Splošne deklaracije človekovih pravic. Uradni list RS, št. 24/2018.
7. Statut Sveta Evrope. Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 6-36/1993.
8. Ustava Republike Slovenije (URS). Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 –
UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a.
9. Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1,
4, 6, 7, 9, 10 in 11. Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94
10. Zakon o ratifikaciji Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN), Uradni list RS, št. 71.

5.5 SODNA PRAKSA

1. ESČP Andrejeva proti Latviji, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 55707/00, 18.2.2009, ECLI:CE:ECHR:2009:0218JUD005570700.
2. ESČP Béláné Nagy proti Madžarski, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 53080/13, 13.12.2016, ECLI:CE:ECHR:2016:1213JUD005308013.
3. ESČP D'Amico proti Italiji, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 46586/14, 17.5.2022, ECLI:CE:ECHR:2022:0217JUD004658614.
4. ESČP Khoniakina proti Gruziji, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 17767/08, 19.6.2012, ECLI:CE:ECHR:2012:0619JUD001776708.
5. ESČP Moraru in Marin proti Romuniji, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 53282/18 in 31428/20, 20.3.2023, ECLI:CE:ECHR:2022:1220JUD005328218.
6. ESČP Pająk in drugi proti Poljski, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 25226/18, 25805/18, 8378/19 in 43949/19, 24.1.2024, ECLI:CE:ECHR:2023:1024JUD002522618.
7. ESČP Ribać proti Sloveniji, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 57101/10, 5.12.2017, ECLI:CE:ECHR:2017:1205JUD005710110.
8. ESČP Savickis in drugi proti Latviji, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 49270/11, 9.6.2022, ECLI:CE:ECHR:2022:0609JUD004927011.
9. ESČP Wessels-Bergervoet proti Nizozemski, Evropsko sodišče za človekove pravice, št. 34462/97, 4.9.2002, ECLI:CE:ECHR:2002:0604JUD003446297.
5.6 SPLETNI VIRI
1. Kresal, B. Človekove pravice in temeljne svoboščine / 50. člen. Področje varovanja. Nova univerza, 2002. URL: https://e-kurs.si/komentar/podrocje-
varovanja-20/, 12.4.2024