Rastko Monik MEZDA, CENA IN PROFIT1

"Profiti bodo visoki ali nizki natanno v sorazmerju s tem, kolikor bodo mezde nizke ali visoke." David Ricardo, Naela politine ekonomije in obdavenja, Cankarjeva zaloba, Ljubljana, 1962, str. 37. "Ta primer konstantna procentualna sestava kapitala, konstanten delovni dan, konstantna intenzivnost dela, sprememba mere presene vrednosti, ki jo povzroi sprememba mezde je edini primer, v katerem je upraviena Ricardova domneva: 'Profits would be high or low, exactly in proportion as wages would be low or high.'" Karl Marx, Kapital, III. knjiga [1894], Cankarjeva zaloba, Ljubljana, 1973, str. 75. "Nikoli nisem toliko zmanjal produkcijskih strokov kakor tistega dne, ko sem podvojil delavske mezde." Henry Ford, My Life and Work (prva izdaja: Garden City, New York, 1922).

Sindikalne zahteve po zvianju mezd so tukajnji kapitalisti, njihovi managerji in ideologi poskusili zavrniti s temile trditvami: "Dvig pla ne bi koristil, pa pa bi celo kodil, saj: 1. 2. bi pospeil inflacijo: bi zmanjal konkurenno sposobnost slovenskega gospodarstva." "Inflacija!" K 1. K trditvi, da naj bi poveanje mezd povzroilo inflacijo, je treba pripomniti tole: dvig mezd bi povzroil inflacijo, samo e bi prevelika koliina denarja v delavskih rokah ustvarila tolikno povpraevanje, da bi cene blaga pognala navzgor. V tem primeru bi viji prejemki delovnih ljudi res samo povzroili, da bi cene narasle: za vejo koliino denarja bi bilo mogoe kupiti isto koliino dobrin. Kupna mo prebivalstva se ne bi poveala, pa pa bi se zmanjala kupna mo denarja. Vendar pa so sindikati zahtevali veje mezde, zato ker kupna mo prebivalstva v splonem pada, zato ker veina ljudi zdaj kupuje manj, revneji pa si ne morejo ve zagotoviti niti najnujnejih dobrin. Sindikati zahtevajo povianje mezd, ne zato da bi poveali kupno mo prebivalstva, temve zato da bi jo povrnili na nekdanjo raven.
1

Naslov sem si nekoliko neskromno sposodil pri Karlu Marxu (1818 1883). "Na sejah generalnega sveta Mednarodnega delavskega zdruenja v Londonu dne 20. in 27. junija 1867 je Marx v angleini predaval o vpraanju mezd. K temu ga je spodbodel nastop Johna Westona, lana generalnega sveta, v maju 1867. Weston je namre skual dokazati, da splono zvianje mezd delavcem ne bi ni koristilo, ter iz tega nato izpeljati, da je delovanje sindikatov pravzaprav 'kodljivo'." (Urednika opomba k slovenskemu prevodu besedila "Mezda, cena in profit" v: Karl Marx, Friedrich Engels, Izbrana dela, IV. zvezek, Cankarjeva zaloba, Ljubljana, 1968, str. 156.) Marx je Westonovo stalie, ki ga je v tem besedilu spodbijal, povzel takole: "Mezde doloajo ali urejajo cene blaga." (Isto, str. 178.)

Do inflacije potemtakem ne more priti, zato ker bi povianje mezd preve napihnilo povpraevanje. Pa pa bi poveanje mezd lahko povzroilo inflacijo, e bi kapitalisti in njihovi managerji prenesli neposredno na cene proizvodov tisti stroek, ki bi jim ga povzroilo povianje mezd. Ko so zagotavljali, da naj bi povianje mezd povzroilo inflacijo, so kapitalisti in njihovi managerji napovedali prav to: dodatni stroek, ki bi jim ga povzroile vije mezde, nameravajo pokriti s tem, da bodo poviali cene. Potem bi povianje mezd res pripeljalo zgolj do splonega povianja cen in za ve denarja bi bilo mogoe kupiti le enako ali celo manj dobrin. Tukajnji kapitalisti in njihovi managerji niso pomislili, da bi, denimo, zmanjali profite in namenili delavstvu veji dele proizvedene vrednosti. Tudi niso pomislili, da bi poveanje mezd nadomestili s tem, da bi vpeljali nove in uinkoviteje tehnologije; ali nove in privlaneje proizvode; ali da bi osvojili nove trge. Skratka: kapitalisti in managerji niso pomislili, da bi opravljali tradicionalno vlogo kapitalistinega podjetnika in njegovega managerja in da bi pridobili denar za povianje mezd z domiselnostjo, podjetnostjo in inovativnostjo. Pa pa so jih k temu pozvali sindikati, ko so zahtevali, naj mezde naraajo sorazmerno z naraanjem profitov in s poveevanjem produktivnosti dela.2 Kapitalisti ne ravnajo tako, kakor so si njihovo delovanje predstavljali klasini pisci in njihovi pozneji epigoni. Po nekdanjih klasinih in poznejih apologetskih predstavah naj bi bili nekdanji kapitalisti ustvarjali profit s tem, da so nenehno revolucionirali produkcijo in drubene odnose. Ta predstava je bila brkone e v tistih asih preve laskava;3 v naih asih je napana. Zlasti pa ne dri za tukajnje kapitaliste: ti so se oitno odloili, da bodo zgolj branili profit, ki jim ga prinaa lastnitvo kapitala4.
2

O tem sem pisal v prispevku: "Sindikati disciplinirajo kapitalistini razred", Delavska enotnost, t. 42, letnik 66, Ljubljana, 29. novembra 2007: "Sindikati zahtevajo, naj se mezde ravnajo po inflaciji, po gibanju profitov in po produktivnosti dela. Tisti del kapitala, ki se porabi za nakup delovne sile, predlagajo sindikati, naj se giblje enako kakor preostali kapital. Tisti, ki ivijo od dela, naj delijo usodo s tistimi, ki ivijo od kapitala. Sindikati torej predlagajo razredni kompromis." 3 Za kapitalistino akumulacijo nikoli niso bile zadosti zgolj tehnine iznajdbe in organizacijske izboljave. Akumulacija je vselej potrebovala najrazlineje dravne podpore od politinih in vojakih do denarnih. Zgodovinske raziskave kaejo, da se kapitalizem nikoli ni zmogel ohranjati in obnavljati, ne da bi si kapitalisti prisvajali javni (davni) denar: veliki kapitalisti so v preteklosti bodisi neposredno usmerjali dravni denar v svoje posle ali pa so dravi dajali posojila, ki so si jih dali povrniti z visokimi obrestmi; drave so s politino in vojako mojo osvajale nove trge, ustvarjale in ohranjale monopole; gospodarske drube, ki so izvrevale kolonialno osvajanje in izkorianje, so bile organizirane v obliki dravno-privatnega partnerstva ali pa so bile privatne drube z dravno koncesijo. O zaetni kapitalistini akumulaciji z dravno pomojo (in z nelegalnim pretakanjem javnega denarja v privatne posle) v asu renesanse, gl.: Maja Breznik, "Some theses for social history of culture during Italian renaissance: culture as 'gift exchange' " [Nekaj tez za socialno zgodovino kulture v italijanski renesansi: kultura kot "menjava darov"], Annales, 2004, let. 14, t. 2. 4 Pisci, ki se na zadevo spoznajo, menijo, da so se najbolj reprezentativni managerji v asu tranzicije bolj ukvarjali s pridobivanjem premoenja in moi kakor pa z razvijanjem proizvodnje: "Obraal in konvertiral je delnice ekonomskega, politinega, socialnega, simbolnega in kulturnega kapitala. Zveze, ugled, znanje,

Tukajnji kapitalisti in njihovi managerji tudi niso pomislili, da bi z delavsko pomojo zmanjali produkcijske stroke, kakor je nekdaj storil Henry Ford. Ni jim prilo na pamet, da bi bilo po zgledu drave blaginje z zvianjem mezd mogoe dosei razredni kompromis in pridobiti delavstvo, da bi pomagalo poveati produktivnost dela. Tukajnji kapitalisti, njihovi managerji in ideologi so poskuali razvrednotiti sindikalne zahteve, tako da so javnost straili s katastrofinimi napovedmi. A e bi se te katastrofe naposled res zgodile, do njih ne bi prilo zaradi delavskih zahtev in njihovega uresnienja temve zaradi naina, kako bi se kapitalisti in managerji odzvali, e bi se sindikatom posreilo uveljaviti delavske zahteve. Vsa ta katastrofina futurologija kapitala in njegovih zastopnikov je napovedovala samo tole: e bi res morali poveati mezde, bi hkrati dvignili tudi cene, s tem pa bi povzroili padec kupne moi denarja. Tako bi zares povzroili uinek, ki so mu kapitalisti, njihovi managerji in ideologi rekli "inflacija": a dejanski namen te operacije bi bil v tem, da ohranijo profite, tako da obdrijo stopnjo izkorianja nespremenjeno ali jo celo poveajo. Delavke in delavci bi za plailo sicer dobili tevilno vejo vsoto denarja, a ta vsota bi predstavljala isto ali celo manjo koliino vrednosti. Dele na novo proizvedene vrednosti, ki bi pripadel delovnim ljudem, bi ostal isti ali pa bi se nemara celo zmanjal. Izkorianje bi ostalo isto ali pa bi se celo povealo.5
drznost, karizma, denar. Bavar svojega osebnega imperija ni zgradil ez no." (Ali erdin, "Uteleenje duha tranzicije", Dnevnik, priloga Objektiv, 17. 5. 2008.) Nekateri celo menijo, da je to splona znailnost vseh tranzicij, vkljuno s slovensko: "Razkritja neednih insiderskih menederskih prevzemov prek 'kaselc podjetij' v Istrabenzu in Pivovarni Lako so za marsikoga okantna in celo osebno bolea, toda ne glede na 'preseneenje' dejansko postavljajo zgolj logino piko na i slovenske tranzicije. [] kljub svojstvenemu slovenskemu, dobrih 15 let trajajoemu eksperimentu kontroliranega podravljanja nekdanje drubene lastnine z delno notranjo privatizacijo, da bi bila preobrazba tako bolj postopna in bolj 'pravina', se je zgodba konala precej podobno kot v vseh drugih dravah, s koncentracijo lastnitva v rokah nekaj posameznikov ali druin. Ne glede na to, ali so do tega bogastva prili bodisi prek politini zvez bodisi zaradi lastne iznajdljivosti, je obojim skupna predvsem popolna 'ruska' brezskrupuloznost pri izogibanju in krenju zakonskih doloil, zlorabi notranjih informacij ter absolutna odsotnost vseh moralnih zadrkov in etinih norm. Boko rot in Igor Bavar nista edina, sta pa najveja primera tovrstnih neednih menederskih prevzemov." (Joe P. Damijan, "Bavar in rot kot izziv za Kuana in cerkev", prav tam.) "Predsednik uprave Iskre Duan eok in lan uprave [] Joe Godec sta e skoraj polovina lastnika podjetja Maos, prek katerega je pred dvema letoma 50 menederjev izpeljalo menederski prevzem Iskre. [] Spomnimo, da je petdeset menederjev Iskre veji dele 39 milijonov evrov 'tekega' prevzema financiralo s posojili." (Sebastjan Morozov, "eok in Godec lastnika e polovice Iskre", Dnevnik, 19. 5. 2008.) Naposled marsikateri strokovnjak meni, da je pridobitnika gonja znailnost sodobnega kapitalizma nasploh: "Tako so Zdruene drave, najveje lastnice na svetu, vsilile svoj nazor, ki temelji na prvenstvu absolutne svobode do podjetnitva v slubi neomejenega bogatenja posestnikov kapitala. Tako evropskemu modelu, ki si prizadeva ekonomsko dinamiko uravnoteiti z drubenim napredkom, grozi, da bo izginil." Jean Peyrelevade, Le capitalisme total [Totalni kapitalizem], Seuil Rpublique des ides, Pariz, 2005, str. 8. 5 V celotnem kapitalistinem svetu se od osemdesetih let naprej zmanjuje dele mezd v bruto domaem proizvodu (BDP), poveuje pa se dele profitov. Francoski ekonomist Michel Husson pie o tej tenji: "Glavna znailnost mondializiranega kapitalizma od zaetka osemdesetih let naprej je upadanje mezdnega delea, z drugimi besedami, zmanjevanje tistega dela bruto domaega proizvoda, ki pripade mezdnim delavcem. V marksistinem besediu to pomeni poveevanje stopnje izkorianja. [] to velja za veino deel tako na svetovnem severu kakor na jugu. [] Kronologija je povsod podobna: mezdni dele je bil priblino stabilen

"Zguba konkurenne sposobnosti!" K 2. Nasprotniki sindikalnih zahtev so nadalje trdili, da bi poveanje mezd zmanjalo konkurenno sposobnost slovenskega gospodarstva. A konkurennost tukajnjih podjetij se ne bi zmanjala zato, ker bi delavke in delavci dobivali vije mezde, temve zato, ker bi kapitalisti in njihovi managerji zviali cene izdelkov. Vendar pa na trgu nihe ne prodaja svojih izdelkov po ceni, ki bi jo sam doloil. Vsi prodajajo po trni ceni, to pa doloijo trni mehanizmi, tako imenovana "nevidna roka", ki jo je v ekonomsko teorijo vpeljal Adam Smith6. e imajo tukajnji kapitalisti in njihovi managerji na domaem trgu e nekaken monopol (ki pa ga je vse manj) in lahko dvig mezd vsaj na domaem trgu nadomestijo z dvigom cen pa so na svetovnih trgih prisiljeni prodajati po trni ceni. e bodo torej mezde narasle in ne bodo kapitalisti in managerji naredili ni drugega, temve bodo hoteli zgolj vzdigniti cene, potem jim bo to namero na svetovnih trgih vsekakor onemogoil sam trg s svojimi mehanizmi. Dokler imajo na domaem trgu e kaken monopol, bodo lahko poveanje mezd "nadomestili", tako da bodo z vijimi cenami odirali svoje delavstvo in domae prebivalstvo nasploh. A to ne more
vse do krize sredi sedemdesetih let, ko se je nenadoma poveal. V prvi polovici osemdesetih let pa je prilo do preobrata: mezdni dele je zael upadati in se je naposled ustalil na zgodovinsko zelo nizki ravni." (Michel Husson, Un pur capitalisme [isti kapitalizem], Page Deux, Lausanne, 2008.) Naini merjenja se razlikujejo, a tendenco je mogoe razbrati. Po izraunih francoskih vladnih ustanov je bil dele mezd v novo ustvarjeni vrednosti francoskih podjetij leta 1982 74,2%, leta 2006 pa 65,8%: dele je padel za 8,4%. Po izraunih evropske komisije je dele mezd v Franciji v tem obdobju padel celo za 9,3%. V Evropski uniji padec delea mezd v novo ustvarjeni vrednosti znaa 8,6%. (Prav tam.) V EU je bruto domai proizvod na zaposlenega od leta 1995 (indeks 100) do 2007 zrasel za indeks 122, bruto prihodek na zaposlenega pa za indeks 114. (Uro kerl Kramberger, Kristina Boi, "Poloaj delavskega razreda v Evropi: Razmere se slabajo. Socialni nemir naraa", Dnevnik, priloga Objektiv, 12. aprila 2008.) Tudi v Sloveniji je v obdobju med 1995 in 2006 dele pla in prejemkov v bruto domaem proizvodu padal (z izjemo kratkega dviga v 2000-2001, ki pa ni dosegel ravni 1995): leta 1995 je znaal malo nad 47% BDP, leta 2006 44%, leta 2007 pa je padel e pod 44%. (Igor Dernovek, "Dobiki podjetij rastejo, plae pa padajo. Pod pragom revine je dvanajst odstotkov Slovencev, brez socialnih transferjev bi v revini ivel vsak etrti Slovenec", Dnevnik, 15. aprila 2008: "Dobiki podjetij so se od leta 2002 do 2006 skoraj potrojili, njihov dele v BDP pa se je ve kot podvojil."). V Sloveniji je bil dele dobikov v BDP leta 2003 pod 11,5%, leta 2007 pa okoli 14,5%. 6 etudi je imel Adam Smith (1723 1790) o mehanizmu oblikovanja cene z medsebojnim vplivanjem ponudbe in povpraevanja precej bolj pretanjene poglede kakor njegovi vulgarizatorji. Napisal je, denimo, tole: "Porast povpraevanja sicer sprva vasih res povzroi, da cena dobrinam zraste, a jo na dolgi rok vselej znia. Spodbudi namre proizvodnjo in s tem zaostri konkurenco med proizvajalci, ti pa hoejo drug drugega premagati z nijimi cenami in si zato pomagajo z novimi delitvami dela in z novimi izboljavami v delovnem procesu, ki se jih sicer bras ne bi bili nikoli domislili." (Adam Smith, The Wealth of Nations [Bogastvo narodov, 1776], 5. knjiga, Penguin, London itn., 1999, str. 337.) Tukajnji kapitalistini proizvajalci se ravno noejo domisliti "novih delitev dela", se pravi, nove in bolje organizacije delovnih postopkov, in "novih izboljav" v delovnem procesu in v tehnologijah radi bi si zagotavljali dobiek zgolj s tem, da bi znievali mezde in poveevali cene. A trg jim ne dovoli, da bi vzdigovali cene. Torej tiijo navzdol mezde. A njihov problem je v tem, da jim organizirano delavstvo noe dopustiti, da bi znievali mezde.

dolgo trajati. Ko bo malih monopolov na "domaem" trgu konec, tedaj bo ob sicernji izkorievalski naravnanosti tukajnjega kapitalistinega razreda dvig mezd lahko povzroil samo en uinek: zmanjali se bodo profiti. Razmerje, v katerem profiti naraajo, e mezde padajo (in narobe)7, je v sedanjih tukajnjih razmerah posledica nesposobnosti kapitalistinega razreda, da bi ustvarjal profit kako drugae kakor z znievanjem mezd in, kolikor je e mogoe, z zvievanjem cen. Se pravi: s poveevanjem izkorianja v produkciji in z odiranjem prebivalstva pri prodaji (v cirkulaciji). Tukajnji kapitalistini razred je potemtakem sposoben dosegati profit in akumulacijo kapitala preteno z izkorianjem delovne sile8, ne pa, denimo, s tehnolokimi in organizacijskimi inovacijami, s kakovostjo izdelkov, z iskanjem trnih ni, s irjenjem na nove trge in s podobnim delovanjem, kakrno je bilo znailno za klasini kapitalizem. Sedanji tukajnji kapitalist zato ne deluje kakor nekdanji industrijski kapitalist. Bolj je podoben plemiu rentniku, ki mu je pravni naslov, posest zemljia, prinaala dohodek: e je menil, da ne dobiva zadosti, je posegel po surovem nasilju, da si je prisvojil ve. Sedanji tukajnji kapitalisti ravnajo, kakor da bi bili "rentniki kapitala": prepriani so, da jim e zgolj pravni naslov, lastnitvo kapitala, mora prinaati dobit e pa se jim dobit ne zdi zadosti velika, preprosto poveajo izkorianje. Kapitalsko "rentnitvo" je svetovni pojav A to, kar se dogaja v tukajnjem industrijskem kapitalizmu, se dogaja po vsem svetu v vseh vrstah kapitalizma.
7

Klasini ekonomist David Ricardo (1772 1823) je bil preprian, da je obratno sorazmerje edino mono razmerje med profiti in mezdami (e gredo mezde gor, gredo profiti dol in narobe). Karl Marx je pokazal, da je tako, samo e se noben drug dejavnik ne spremeni. Profiti in mezde so v obratnem sorazmerju, e se ne spremeni razmerje med kapitalom, vloenim v "ivo delo" (v mezde) in kapitalom, vloenim v "opredmeteno delo" (v stroje itn.) temu Marx v uvodnem navedku pravi "procentualna sestava kapitala": z vlaganjem v tehnologijo se navadno povea produktivnost dela, posamezni kapitalist pa povea svoj profit. e se delovni dan podalja, poveanje mezde ne vpliva na kapitalistov profit, lahko pa se profit celo povea. S pospeevanjem intenzivnosti dela lahko profit ostane enak ali se celo povea. e pa se ne spremeni noben izmed omenjenih dejavnikov, tedaj odnos med mezdo in profitom res doloa le mera presene vrednosti, to je, mera izkorianja. Marx ne omenja primera, o katerem v uvodnem navedku govori Henry Ford: s tem da je zvial mezde, je odpravil izogibanje delu med delovnim asom, pogosto odsotnost z dela (absentizem), kart, pijanevanje na delovnem mestu ipd., skratka, znial je proizvodne stroke. 8 Na to sta e pred asom opozorila Marta Gregori in Matja Hanek ("Gospodarska rast ne izboljuje lovekovega ivljenja", Revija Srp, letnik 8, t. 37-38, junij 2000). Med letoma 1992 in 1998 so bile v Sloveniji neto investicije v obratnem sorazmerju s plaami kot odstotkom bruto domaega proizvoda. Gl. tudi: Rastko Monik, Teorija za politiko, Zaloba /*cf., Ljubljana, 2003, str. 75.

Sodobni kapitalisti svoje vloge ne vidijo ve v tem, da bi kapital vlagali v produktivno uporabo in si pridobivali dobiek s produkcijo, ki bi jo omogoali s svojim kapitalom. enejo se le za dobikom, do katerega naj bi bili upravieni e zgolj zato, ker so lastniki kapitala. Profita si ne pridobivajo z ekonomsko dejavnostjo, temve menijo, da ga mora prinaati e goli pravni odnos lastnitva kapitala. Vedejo se kot rentniki, ki dobivajo dohodek od lastnitva kapitala, ne od njegove produktivnosti9. Vzroka za to sta dva razlina procesa: eden poteka v notranjih odnosih v podjetjih, drugega pa sproa prehod k post-industrijskim oblikam kapitalistinega produkcijskega naina. Najprej bomo spregovorili o prvem procesu, v katerem kapitalistini razred postaja odve; drugi proces, zaradi katerega postaja zastarel celotni kapitalistini sistem, pa bomo opisali nekoliko pozneje, ko bomo orisali znailnosti sodobnega kapitalizma. Prenos odloanja od stakeholders na shareholders Prvi proces so zgodovinske preobrazbe v nasprotjih med delavci, managerji in lastniki. 10 O teh napetostih so zaeli razmiljati e v tridesetih letih v ZDA: lastnina kapitala je bila takrat v ZDA e zelo razprena, glavnino delniarjev so sestavljali "mali delniarji". Mali delniarji niso bili kos managerjem, ki so bili strokovnjaki in so imeli tudi vse podatke. Interes delniarjev je pridobivanje profita, medtem ko je interes delavcev, da delajo, se pravi, da podjetje deluje. Dokler managerji niso bili lastniki, je bil tudi njihov interes v tem, da podjetje deluje. e bi lo podjetju slabo, bi delniarji lahko prodali delnice in svoj kapital vloili kam drugam; managerji in delavci pa so dobivali dohodek prav od tega, da podjetje deluje naprej. Delavci in managerji niso mogli zapustiti podjetja tako na lahko, kakor so lahko delniarji prodali svoje delnice. Obojim, delavcem in managerjem, je lo za to, da podjetje obstane, njihov skupni interes je bil, da delajo naprej. Oboji, managerji in delavci, so bili "stakeholders", ti, ki so imeli interes in ki jim je lo za podjetje v nasprotju s shareholders, lastniki delnic podjetja. Delniarji so imeli obutek, da za svoj kapital ne dobivajo celotnega dobika in so poskuali pridobiti managerje na svojo stran. Najbolji nain, kako pritegniti managerje na
9

Adam Smith je takole razmiljal o renti in rentnikih: "Izmed treh stanov [tistih, ki ivijo od rente; tistih, ki ivijo od mezde; tistih, ki ivijo od profita] so [rentniki] edini, ki jih dohodek ne stane niti dela niti skrbi, pa pa prihaja k njim tako reko po svoji volji in ne glede na njihove morebitne narte ali prizadevanja." (Adam Smith, The Wealth of Nations I - III [Bogastvo narodov], Penguin, London itn., 1999, str. 357.) 10 Daniel Cohen, Trois leons sur la socit post-industrielle [Tri predavanja o post-industrijski drubi], Seuil, Pariz, 2006.

stran delniarjev, pa je, da tudi managerji postanejo delniarji. Ko se je to res zgodilo, so managerji prestopili na stran shareholders in delavci so ostali sami proti managementu in lastnikom. S tem se ni podrlo le minimalno zaveznitvo med managementom in delavstvom temve so se tudi hudo okrepili pritiski na rentabilnost podjetja, nekdanja podjetnika tveganja pa so se prenesla na delavce. Lastniki in managerski lastniki zdaj lahko odtegnejo podjetju svoj kapital, kadarkoli se tako odloijo edinole delavci so poslej zainteresirani, da podjetje deluje. Kapital je dobil dodatni vzvod za izkorianje: zdaj lahko izsiljuje delavstvo, da bo zaprl podjetje, e ne bo prinaalo zelo velikih dobikov. Za dobiek pa poslej teje edinole tisto, kar sega ez splono profitno mero.11 Lastnik kapitala poslej ni ve "privezan" na podjetje: svoj kapital vloi tja, kjer mu prinaa najveji dobiek. Razvoj finannih trgov, "financiarizacija" kapitala sta omogoila, da zdaj lahko kroi, cirkulira tudi tisti kapital, ki so mu klasiki rekli "fiksni" kapital ("nepremini" kapital, vloen v stroje, stavbe ipd.). Lastnik kapitala zato ne skrbi ve za produkcijo, ta nekdanja "podjetnika" skrb je zdaj prela na delavstvo zdaj lastnik kapitala samo pazi, da mu lastnitvo prinaa im veji dobiek. Profit zato ni ve "podjetniki dobiek", ni nadomestilo za tveganje, za iznajdljivost, za organizacijo produkcije temve je dohodek, ki ga prinaa lastnina redke in zaelene dobrine, kapitala. Dobiek je postal kapitalska renta. Odloilni preboj pri prenosu moi k delniarjem in pri spremembi podjetnikih strategij k brezobzirnemu zagotavljanju delniarskih profitov so izvrili ameriki pokojninski skladi, ki vsiljujejo svoja pravila corporate governance podjetjem, v katera investirajo. Francoski ekonomist Jean Peyrelevade takole opisuje poloaj, ki so ga ustvarili ameriki in pozneje tudi evropski pokojninski skladi:
Moderni kapitalizem je velikanska delnika druba []. Njegov temelj je tristo milijonov lastnikov. Ti so navadni dravljani bogatih deel, [] ki se pripravljajo na pokoj, tako da kapitalizirajo svoje prihranke. Dobro polovico teh prihrankov so zaupali nekaj deset tisoem upravljavcem s kapitalom, strokovnjakom, katerih poklic je, da oplajajo prihranke, ki so jim zaupani. Ti strokovnjaki s strelivom, ki ga imajo v rokah (15.000 milijard dolarjev), zlahka vsiljujejo svoje poglede vodjem nekaj tiso podjetij, ki kotirajo na borzah, ti so zdaj le predani sluabniki neustavljivega stroja, - in kaznujejo nepokorne. Naela corporate governance bodo kmalu vsepovsod prevzela oblast. [] e zdaj direktor podjetja, ki se odloi, da bo prevzel konkurenta, da se bo zdruil z drugim podjetjem, da bo kupil ali prodal cela podroja dejavnosti, da bo zaprl tovarne, delokaliziral centre za raziskave in razvoj, da bo odpustil tisoe ljudi e zdaj
11

Michel Aglietta, Antoine Rebrioux, Drives du capitalisme financier [Divjanje finannega kapitalizma], Albin Michel, 2004.

tega ne dela na podlagi svobodne ocene o dolgoronem interesu podjetja, temve ker se mora podrejati vrhovnemu merilu, da mora ustvarjati vrednost za delniarje.12

V teh razmerah so lastniki kapitala postali rentniki, ki jim dohodek prinaa posest kapitala, ne njegova produktivna uporaba:
Naa sedanja usoda je v rokah pokojninskih skladov, ki jih v teoriji zanima le naa prihodnost. Produktivni sferi in aktivnemu prebivalstvu [] vladajo predstavniki, pooblaenci neaktivnega prebivalstva dananjega in jutrinjega dne. Ali z ekonomskim svetom e upravljajo upokojenci v svojem interesu, ali produkcijo e organizirajo tisti, ki so jo zapustili ali pa bodo vsak as izstopili iz nje? Sistematino prizadevanje, da bi ustvarili visoko vrednost za delniarja, bi bila tedaj zgolj ideoloka preobleka za uveljavljanje interesa rentnikov, preobleeni izraz uveljavljanja prihodnosti na kodo sedanjosti, prevod oblasti anglo-saksonskih upokojencev [] nad celotno svetovno drubo, starih (ali potencialno starih) iz razvitih deel nad mladimi vseh deel, skratka, oblasti tistih, ki so "vse bogateji", nad temi, ki so "vselej revni". Visoke realne obrestne mere zadnjih dveh desetletij bi bile tedaj le prevod tega novega gospostva, te governance, ki ne trpi ugovora, te pohlepne, pretirano pohlepne grabeljivosti kapitala.13

Ni ve razlogov za obstoj kapitalistinega razreda Renta je tisti del presene vrednosti, ki si jo rentnik prisvaja na podlagi zunajekonomske upravienosti.14 Zato je renta v protislovju s podjetnikim profitom, ki izhaja iz produktivne nalobe kapitala. Profit je "proizvod" kapitala medtem ko je renta uinek pravnega odnosa, se pravi, zunaj-ekonomske prisile. Renta je arhaien, "pred-kapitalistini" nain prisvajanja presene vrednosti.15 e se kapitalistini razred zdaj vede rentniko in ne ve podjetniko, se pravi, e si preseno vrednost prisvaja na podlagi lastnitva kapitala, ne pa s produktivno uporabo kapitala to pomeni, da proizvodnja zdaj lahko poteka tudi brez kapitalistinega razreda. S
12

Jean Peyrelevade, Le capitalisme total [Totalni kapitalizem], Seuil Rpublique des ides, Pariz, 2005, str. 53. 13 Isto, str. 54. 14 Rentnik je, denimo, posestnik zemljia, ki odda zemljo v najem poljedelskemu podjetniku. Podjetnik nakupi stroje, priskrbi seme, gnojila itn. in najame delavce ter na tej zemlji organizira kapitalistino proizvodnjo. Ko podjetnik po setvi proda proizvode, z izkupikom poravna stroke, ki jih je imel s proizvodnjo v tistem letu (povrne morebitna posojila in plaa obresti, izplaa delavce, nadomesti stroke, ki jih je imel s semeni, gnojili, z obrabo strojev itn.) in potem mu ostane e neki prebitek, tista vrednost, ki jo je v tem letu prinesla produktivna uporaba njegovega kapitala. A od tega prebitka mora plaati e najemnino za zemljie: ta del na novo proizvedene vrednosti, ki jo dobi posestnik zemljia, ne da bi karkoli prispeval k proizvodnji, ki jo dobi zgolj zato, ker je posestnik, ta del presene vrednosti je renta. 15 David Ricardo, zadnji klasini politini ekonomist, je velik del svojega teoretskega dela posvetil dokazovanju, da je renta kodljiva in da bo spodnesla kapitalistini proizvodni nain, e ji z odpravo carin na poljedelske proizvode ne bodo odvzeli njene monopolistine narave.

proizvodnjo se ukvarjajo delavke in delavci, inenirji in inenirke, organizatorji proizvodnje itn., proizvodnjo nartujejo delavke in delavci v razvojnih oddelkih, projektanti, oblikovalci, s prodajo se ukvarjajo komercialisti, strokovnjaki za trenje ipd.: lastnik kapitala pride ele, ko je proizvod e proizveden in prodan in pobere svojo kapitalsko rento. e lastnik kapitala, kapitalist, ne sodeluje ve ne v proizvodnji ne v cirkulaciji, e je dobiek vse bolj renta, ki izhaja iz lastnitva kapitala, tedaj ni ve ekonomskih razlogov, da bi kapitalistini razred sploh e obstajal.16 Kapitalistini razred obstaja zgolj e zato, ker ima v privatni lasti produkcijska sredstva se pravi, zato ker mu pravna ureditev z dravnim nasiljem, ki uveljavlja to ureditev, zagotavlja monopol nad sredstvi za proizvodnjo. Monopol kapitalistinega razreda, se pravi, privatna lastnina produkcijskih sredstev, louje delavstvo od produkcijskih sredstev. S tem proizvajalcem onemogoa, da bi sami sproili proizvodni proces. Proizvajalke in proizvajalci so prisiljeni, da gredo najprej na trg delovne sile, kjer sklenejo mezdno pogodbo kjer se torej "prostovoljno" izroijo kapitalistinemu razredu v izkorianje. Z institutom privatne lastnine proizvodnih sredstev drava prisilno louje proizvajalke in proizvajalce od produkcijskih sredstev in jih potiska na trg delovne sile se pravi, jih sili, da se podrejajo kapitalu in njegovemu izkorianju.17 Seveda pa se delavke in delavci upirajo podreditvi pod kapital in kapitalskemu izkorianju. Boj med delom in kapitalom je rdea nit zgodovine kapitalizma. Za na
16

Mitja Gaspari je v intervjuju za Dnevnik malone dobesedno izrekel to stalie: "Prevzemne operacije do nekaj let nazaj niso bile aktualni problem v slovenskem gospodarstvu. Razen BTC se pred letom 2003 ne spomnim nobene. Vseeno to ni problem, ki bi slovensko gospodarstvo ali potisnil v hude teave ali pa ga potegnil iz teav, ampak le spremljajoi uinek. Precejnji del slovenskega gospodarstva ni odvisen od tovrstnih poslov ali pa njihovih uinkov, ampak od delovanja mednarodnih trgov. Seveda pa imajo te zadeve v kriznih asih svoj ekonomski in tudi kaken drug, socioloki ali politini naboj, ki ga je treba imeti v mislih, ko se o tem odloa." (Primo Cirman, Vesna Vukovi, "Intervju: Mitja Gaspari, minister za razvoj in ekonomske zadeve", Dnevnik Objektiv, 25. aprila 2009.) Po Gasparijevem mnenju so privatna lastnina produkcijskih sredstev in z njo povezani procesi "spremljajoi uinek" in ne vplivajo na procese v gospodarstvu razen v krizi. Gaspari je bil visok funkcionar tako v samoupravnem socializmu (namestnik guvernerja Narodne banke Slovenije, namestnik guvernerja Narodne banke Jugoslavije) kakor v neo-liberalnem kapitalizmu (uslubenec Svetovne banke, finanni minister v vladi RS, guverner Banke Slovenije), zato ta njegova izjava zaslui teoretsko interpretacijo: po njegovem, se zdi, pravne oblike prisvajanja presene vrednosti ne doloajo procesov v ekonomiji. Na eni strani bi torej lahko sklepali, da je bil zanj tudi samoupravni socializem z "drubeno lastnino produkcijskih sredstev" ena izmed zgodovinskih oblik kapitalizma. Na drugi strani so po njegovem v sodobnem kapitalizmu lastniki kapitala in njihovo poetje zgolj "spremljajoi uinek". Po implicitni Gasparijevi teoriji je potemtakem moen "kapitalizem brez kapitalistov", v katerem produkcijo presene vrednosti in njeno prisvajanje organizira neka druga skupina: dravno-partijska birokracija v zaveznitvu z managerji v samoupravnem socializmu, dravno-strankarska birokracija v zaveznitvu z managerji v neoliberalnem kapitalizmu. V tej lui bi ta as tukajnji politini razred ivel v tejle dilemi: ali razprodaja nacionalnega gospodarstva trans-nacionalnemu kapitalu in neo-kolonialna odvisnost; ali pa "managerski odkup" nacionalnega gospodarstva in previsoki stroki vzdrevanja parazitskega rentnikega razreda. 17 Edini "razlog" za obstoj kapitalistinega razreda je zdaj potemtakem drava kapitalistinega razreda se pravi, organizirano in "legitimno" razredno nasilje, ki produktivne razrede louje od produkcijskih sredstev in od procesa proizvodnje in pa seveda delovanje ideolokih aparatov kapitalistine drave, ki njeno nasilje legitimirajo, upraviujejo in normalizirajo.

tukajnji namen je pomembna zlasti zgodovina bojev v 20. stoletju, saj procesi, ki pravkar potekajo, pripadajo logiki bojev v 20. stoletju in hkrati to logiko v temeljih spreminjajo. Ogledali si bomo logiko bojev med delom in kapitalom v 20. stoletju, zato da bomo razumeli, kaj se dogaja danes in kakne novosti prinaajo sedanji zgodovinski procesi. Logika industrijskega kapitalizma Za prvi tretjini 20. stoletja je bila znailna velika industrijska proizvodnja: ta je prevladovala nad drugimi oblikami proizvodnje, doloala je njihove ritme, organizacijo in tudi tehnologijo18. Delovni proces je potekal v velikih tovarnah, v katerih so se zbirale velike mnoine delavk in delavcev, notranja organizacija v tovarnah je bila hierarhina, vojaka. V okvir istega podjetja so poskuali zajeti im daljo in im popolnejo proizvodno verigo: podjetje Mercator je, denimo, e v devetdesetih letih paslo kravje rede po panikih in ponujalo jogurt v svojih samopostrenih trgovinah. Znailna oblika proizvodnega procesa v veliki industriji je tekoi trak. Delovni proces v obliki zapovrstnega sestavljanja proizvoda so uporabljali e v preteklosti. A pravi tekoi trak, na katerem se proizvod premika mimo delavcev, ki ta proizvod sestavljajo, je med leti 1908 in 1915 prvo vpeljalo ameriko podjetje Ford Motor Company.19 Tovarnar Ford z uvedbo tekoega traku ni samo mono poveal produktivnosti dela, temve je tudi brezobzirno discipliniral delavce, ki so delali v njegovih tovarnah. Mogoe je celo rei, da je tekoi trak poveal produktivnost dela, s tem da je discipliniral delavce.20 Pri delu za tekoim trakom je delavec v celoti podrejen stroju: stroj doloa njegove gibe, hitrost dela, mo, ki jo mora delavec uporabiti, delavec se ne sme oddaljiti z delovnega mesta itn. Stroj predstavlja celoto delovnega procesa, ki delavcu za tekoim trakom ni dostopna. Za tekoim trakom opravlja delavec samo posamezne gibe, katerih pomena ne more doumeti: v nasprotju z obrtnikom, ki obvladuje celoto delovnega procesa in v delu lahko celo uiva, svojemu proizvodu pa vdihne umetnostne znailnosti, je delavec za tekoim
18

"V vseh drubenih oblikah je neka produkcija, ki doloa poloaj in vpliv vsem drugim in katere odnosi zatorej tudi doloajo poloaj in vpliv vsem drugim odnosom. Splona svetloba je, v katero so potopljene vse druge barve, in prav ona jih preobraa v njihove posebnosti. Posebni eter je, ki doloa specifino teo vsega bivanja, ki se kae v njem. [] V buroazni drubi [] poljedelstvo postaja vse bolj samo industrijska panoga in jo kapital popolnoma obvladuje." (Karl Marx, Orti za kritiko politine ekonomije, "Uvod", v: K. Marx, F. Engles, Izbrana dela, IV. zvezek, Cankarjeva zaloba, Ljubljana, 1968, str. 40-41.) 19 V Evropi je tekoi trak prvi vpeljal avtomobilski proizvajalec Citron po prvi svetovni vojni. 20 Leta 1904 so iz Fordovih tovarn izgnali sindikate; ponovno so jih dopustili ele leta 1941 pod pritiskom drave.

10

trakom podvren stroju, nima pojma o celoti procesa, v katerem dela, delo je zanj muka, ponavljanje istih gibov mu prej ali slej pohabi telo, duh pa mu otopeva med dolgimi urami nesmiselnega in ponavljajoega se trpljenja Delavcem za tekoim trakom ni treba komunicirati, saj ne sodelujejo drug z drugim, temve s strojem: koordinacijo med razlinimi delovnimi postopki zagotavljajo stroji, ne sodelovanje med delavci kot ljudmi. V tevilnih Fordovih tovarnah je bilo delavcem celo prepovedano, da bi se med delom pogovarjali. Sicer pa se zaradi hrupa veinoma tako in tako ni bilo mogoe sporazumevati. Delavevo in delavkino ivo delo je v kapitalistinem delovnem procesu podrejeno diktatu strojev: stroji, proizvodna sredstva pa so izdelek minulega dela, so materializirano prejnje delo, ki si ga je prisvojil njihov lastnik kapitalist. V kapitalistinem proizvodnem procesu so proizvodna sredstva kapital: preteklo delo, "mrtvo delo" si kot kapital podreja "ivo delo", tisto delo, ki ustvarja nove izdelke in z njimi novo vrednost. Podreditev delavstva kapitalu se v delovnem procesu uveljavlja kot podrejanja ivega dela materializiranemu delu, ki ga poseduje kapitalist kot kapital. V tehnoloki sestavi delovnega procesa se potemtakem v vsakem obdobju zgodovinsko "materializira", konkretizira zgodovinski nain, kako si kapital podreja delovno silo. V tehnologiji se materializira, upredmeti podreditev delovne sile kapitalu. V kapitalistinem delovnem procesu ustvarja novo vrednost samo delovna sila, se pravi, ivo delo. Vrednost stroja, "mrtvega" dela, se z izrabo samo prenaa na novi proizvod. Zato je po Marxovi teoriji treba loiti tisti del kapitala, ki je vloen v produkcijska sredstva (stroje, surovine, prostore itn.), od kapitala, ki je vloen v delovno silo: s proizvodnjo nove vrednosti se poveuje samo ta del kapitala, ki je vloen v delovno silo. Zato Marx ta del kapitala, ki ga kapitalist vlaga v delovno silo, imenuje variabilni kapital, saj "variira", se spreminja, se poveuje. Tisti del kapitala, ki je vloen v produkcijska sredstva in katerega vrednost se v delovnem procesu samo prenaa na nove izdelke, imenuje Marx konstantni kapital, saj v produkcijskem procesu ostaja enak, konstanten. Vrednostno razmerje med konstantnim in variabilnim kapitalom, kakor ga doloa tehnina sestava kapitala, Marx imenuje organska sestava kapitala.21 Kakor smo videli, se
21

"Sestavo kapitala je treba razumeti v dvojnem pomenu. e gre za vrednost, jo doloa razmerje, v katerem se deli kapital na konstantni kapital ali vrednost produkcijskih sredstev in na variabilni kapital ali vrednost delovne sile []. e pa govorimo o snovi, o tem, kako ta fungira v produkcijskem procesu, se deli vsak kapital na produkcijska sredstva in ivo delovno silo; to sestavo doloa razmerje med mnoino uporabljanih produkcijskih sredstev na eni strani in koliino dela, ki je potrebna za njihovo uporabo, na drugi strani. Prvo sestavo imenujem vrednostno sestavo, drugo pa tehnino sestavo kapitala. Med eno in drugo je tesna vzajemna zveza. Da bi to zvezo izrazil, imenujem vrednostno sestavo kapitala, kolikor jo doloa njena tehnina sestava in kolikor odseva spremembe v tehnini sestavi, organsko sestavo kapitala." (Karl Marx,

11

v tehnini sestavi kapitala (v razmerju med opredmetenim delom in ivim delom) materializira konkretno zgodovinsko razmerje med kapitalom in delovno silo. Marx s pomojo teh konceptov izpeljuje trditev, da bo razvoj kapitalizma naposled nujno pripeljal do odprave kapitalizma.22 Mi pa si oglejmo, kaj je mogoe s pomojo teh pojmov dognati o razrednem boju med delavstvom in kapitalom. Tehnoloko nasilje kapitala in politini boj delavstva Z vpeljavo tekoega traku, mnoine proizvodnje v velikih tovarnah in z drugimi znailnostmi fordistinega kapitalizma23 se je povealo nasilje kapitala nad posamezno delavko in delavcem. Fordizem je okrepil znailnosti kapitalistine proizvodnje, ki jih je bilo sicer mogoe opaziti e v manufakturni proizvodnji in v zgodnji industriji. Nasilje, ki zagotavlja izkorianje, se v kapitalistini proizvodnji kae zlasti v tem, da se celota proizvodnega procesa vse bolj odtujuje od posamezne delavke in delavca. Ta loitev celote produkcijskega procesa od delovne sile, ki ta proces vendarle poganja, je dvojna: 1. Loitev materialnih moi delovnega procesa od posamezne delavke in delavca. Ta loitev se uveljavlja zlasti kot nasilje delovnih sredstev nad delovno silo; delavka in delavec delata "po nareku" stroja, postaneta podrejeni del mainerije. Nasilje kapitala nad delovno silo s tem navzame obliko nasilja produkcijskih sredstev nad delavcem in delavko nasilja "mrtvega" dela (dela, materializiranega, uteleenega v delovnih sredstvih) nad "ivim" delom. 2. Loitev intelektualnih moi delovnega procesa od posamezne delavke in delavca. Delavka in delavec nimata ve predstave o tem, kako v celoti poteka delovni proces, in ga tudi nista sposobna organizirati (kakor ga lahko, denimo, organizirata delavec in delavka v obrti). Delavec in delavka za tekoim trakom sta lahko slabo kvalificirana, saj se postopkom, ki jih morata opraviti na delovnem mestu, priuita v nekaj dneh. Prav zaradi te svoje neizobraenosti sta tudi "fleksibilna", sposobna, da hitro in brez posebnih teav prehajata z enega delovnega mesta na drugo: tudi postopkom na novem delovnem mestu
Kapital I, CZ, Ljubljana, 1961, str. 691.) 22 V gonji za dobikom je kapital prisiljen k nenehnim tehnolokim izboljavam; s tehnolokimi izboljavami se poveuje dele produkcijskih sredstev (dele konstantnega kapitala) v delovnem procesu in se zmanjuje dele ivega dela (variabilnega kapitala), ki edino proizvaja novo vrednost. Samodejna logika kapitalistinega proizvodnega naina potemtakem pelje v zmanjevanje akumulacije kapitala in s tem h koncu kapitalizma. K tej problematiki se bomo vrnili v nadaljevanju. 23 Ve o fordistini fazi v razvoju kapitalizma, gl. v moji knjigi Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika, Zaloba /*cf., Ljubljana, 2007.

12

se bosta priuila v nekaj dnevih. Ker nekvalificirana fordistina delavka in delavec zlahka prehajata z enega delovnega mesta na drugo, lahko brez teav tudi prehajata iz ene industrijske panoge v drugo. V fordistinem kapitalizmu delavka in delavec vse bolj izgubljata posebnosti, povezane s panogo, v kateri delata saj je panoga njunega dela vse bolj stvar nakljuja, prilonosti za zaposlitev ipd. Fordistina delavka in delavec vse bolj postajata delavca nasploh, delavstvo pa se preobraa v proletarsko mnoico. Loitev delovne sile od intelektualnih moi produkcijskega procesa je temeljna poteza fordizma; nanjo je mogoe zreducirati tudi loitev delovne sile od materialnih produkcijskih sredstev, ki je temeljna strukturna lonica v zaetnih fazah kapitalistinega produkcijskega naina.24 Materialna produkcijska sredstva so namre zgolj snovna, materialna stran intelektualnih dosekov celotne zgodovine lovetva. Loitev proizvajalcev od produkcijskih sredstev je loitev od materialne in "duhovne" razsenosti produkcijskih sredstev, je torej hkrati materialna in kulturna razlastitev, ekspropriacija delovnih razredov. Organizacija delovnega procesa v fordistini industriji je bistveno bolj podvrgla delovno silo kapitalu, kakor pa jo je kapital lahko obvladoval v zaetkih industrije in e prej v manufakturi. A s tem, da je posploila tovarniki model, da je iz delavk in delavcev raznih panog naredila "delavce nasploh", je ustvarila mnoien proletariat, drubeno podlago za politino organiziranje delavskega razreda. Politino organiziranje fordistinega proletariata Znailnosti mnoinega industrijskega proletariata izhajajo iz produkcijskega naina, ki ta razred "proizvaja", se pravi, iz specifino fordistine organizacije eksploatacije v delovnem procesu. Ta proletariat je delovna sila, ki je na eni strani odtrgana od intelektualnih moi delovnega procesa na drugi strani pa je mnoina delovna sila, ki v ekonomskem procesu deluje hkrati kot mnoina produkcijska mo in kot mnoini porabnik proizvodov serijske mnoine produkcije. Te znailnosti, ki izhajajo iz organizacije produkcije in cirkulacije/porabe v fordistinem kapitalizmu, doloajo okoliine in pogoje, v katerih se delovna sila v tej fazi kapitalizma politino organizira.

24

Prav to, da so delavke in delavci brez delovnih sredstev, da so jim bila produkcijska sredstva v razrednem boju odvzeta, jih sili, da morajo na trg, kjer prodajajo svojo delovno silo in se z "ekvivalentno menjavo" na trgu, v cirkulaciji, izroajo izkorianju v produkciji.

13

Delovna sila se politino organizira, samo e se ji posrei, da iz delovne sile, posebne oblike obstoja kapitala, postane delavski razred. Vzpostavitev delovne sile v delavski razred je "prvo" politino dejanje delovne sile in je hkrati dejanje razrednega boja, s katerim se delovna sila upre razrednemu boju kapitalistinega razreda, ki jo prav dela za delovno silo, to je, za posebno obliko obstoja kapitala (za variabilni kapital za tisti del kapitala, ki proizvaja novo vrednost). Vzpostavitev delavskega razreda je potemtakem doseek razrednega boja in je hkrati politino dejanje, ki ele omogoi specifini politini boj delavskega razreda, se pravi, posebno delavsko razredno politiko. Torej je tudi monost delavske razredne politike sama ele doseek razrednega boja in je le druga stran "samo-vzpostavitve" delavskega razreda skoz razredni boj. V poloaju, ki ga je doloal fordistini kapitalizem, si je morala delovna sila najprej prisvojiti intelektualne kapacitete, ki jih ji je bil odvzel kapitalistini razred s svojim razrednim bojem. Delovna sila se je lahko konstituirala v razred in se vzpostavila kot politina sila, e se je organizira v intelektualno silo v kolektivnega intelektualca, se pravi, v politino stranko. Politina stranka delovne sile je bila organizacijska oblika razrednega boja, s katero si je delavstvo najprej "prisvojilo" intelektualne potenciale, ki so mu omogoile refleksijo njegovega zgodovinskega poloaja. Kolektivni intelektualec delovne sile je bil zato nujno teoretski kolektivni intelektualec, saj je lahko delavstvo samo s teorijo, s teoretsko analizo kapitalistinega naina "doumelo", torej politino konstituiralo svoj drubeni in zgodovinski poloaj: to je bila e prva politina poteza v razrednem boju delavskega razreda v fordistinem kapitalizmu. Politine stranke delavskega razreda so se razlikovale od drugih politinih strank, saj so se lahko vzpostavile le tako, da so postavile pod vpraaj svoj lastni obstoj. Za delavske stranke je bil njihov obstoj problematien iz vrste razlogov: a. Stranka delavskega razreda je nastala zaradi nezadostnosti v delovni sili zato ker je fordistina delovna sila razlaena intelektualnih razsenosti produkcijskega procesa in ker je, ire, oropana kulturne in "duhovne" dediine lovetva; naloga stranke je, da rabi za prisvojitev teh intelektualnih potencialov, da torej samo sebe odpravi. b. Stranka delavskega razreda je ena izmed strank v buroaznem politinem polju in je hkrati tudi posebna stranka, katere cilj je odprava kapitalizma in z njim tudi buroaznega politinega polja.

14

Minimalno merilo, po katerem je mogoe soditi, ali je neka stranka delavska, je potemtakem v tem, da taka stranka ne misli, da naj bi bil njen obstoj nekaj samoumevnega, in da zanjo tudi kapitalizem ni ne samoumeven ne nujen. Zgodovinsko se je delavski razred organiziral v socialdemokratskih in komunistinih strankah. Ne ene ne druge niso prile tako dale, da bi uresniile program, ki jim je strukturno pripadal kot strankam delavskega razreda. Socialna demokracija je od reformistine poti v socializem e zelo kmalu prela k reformistinemu ohranjanju kapitalizma.25 Komunistine stranke pa so z dravno-partijskim modelom zadrevale razredni boj delavskega razreda vasih z represijo, veinoma pa tako, da so v njegovem imenu doloale, kaj je za delovne ljudi dobro in kaj "v resnici" hoejo in so tem "zahtevam" hkrati e tudi stregle.26 V obeh razliicah je razredni boj vladajoih zastopnikov kapitala pridobil obliko porabnitva, potronitva: prebivalstvo je bilo na eni strani porabnik socialne drave na drugi strani pa je zagotavljalo porabo, ki je omogoala kapitalsko akumulacijo. V obeh razsenostih, v politini in v ekonomski, je postal odloilen ideoloki dejavnik: preprianje mnoic, da res potrebujejo to, kar jim nudita drava in trg in da res potrebujejo dravo in trg, da jim kaj ponujata. Kljub raznim proti-potronikim gibanjem, letu 1968 navkljub, ideoloki ar porabnitva ni nikoli minil. e slabe: unienje socialne drave so porabniki socialdemokratske drave sprejeli brez odpora, ker so jih prepriali, da je edino pravo in zanesljivo potronitvo trno porabnitvo. V komunistini razliici pa so se uprli, ko je zmanjkalo obojne ponudbe. Veliki doseek, ki so ga v dvajsetem stoletju izbojevale delovne mnoice socialna drava (v socialdemokratski razliici v srediu svetovnega kapitalistinega sistema in v real-socialistini razliici na njegovih obrobjih), je prav zaradi politine prevlade socialdemokratskih in komunistinih strank paradoksno postal svojevrstna zgodovinska past. Socialna drava dvajsetega stoletja je zdaj za nazaj videti kot uresniena utopija, a v marsiem je pomembno zavrla emancipacijske boje lovetva. Etatistina blokada politinih
25

Ve o tem v: Avgust Lenik, Razcep v mednarodnem socializmu (1914-1923), Knjinica Annales, Koper/Capodistria, 1994. 26 Jugoslovanski samoupravni socializem je bil pomembna izjema, saj je zavestno poskual prebiti zgodovinsko jalovo alternativo med socialdemokratskim popravljanjem kapitalizma in dravno-partijsko reprodukcijo "prehodnega obdobja". Tudi na svetovno krizo v osemdesetih letih dvajsetega stoletja se je jugoslovanski samoupravni socializem odzval izvirno in ustvarjalno: politini boji v osemdesetih so v samoupravni sistem zaeli vgrajevati nove oblike demokracije in mehanizme uveljavljanja lovekovih pravic. iroki sloji prebivalstva teh politinih prizadevanj niso podprli, temve so li za dravno-partijskimi (politinimi in zlasti kulturnimi) birokracijami, ki so se tudi deklarativno odpovedale socialistinemu projektu, odkrito prestopile na stran svetovnega neo-liberalnega imperializma in se tako ohranile na oblasti, etudi so poslej zgolj lokalni izvrevalci svetovnega liberalnega gospostva. Neo-liberalna tranzicija je rezultat politine zmage dravno-partijskih (real-socialistinih) nomenklatur nad zgodovinskimi doseki samoupravnega socializma.

15

procesov, ki je bila znailna za socialno dravo v obeh razliicah, je naposled pripomogla tudi k njenemu zgodovinskemu porazu. Socialna drava se ni zmogla obraniti pred neoliberalno kontrarevolucijo ne v socialdemokratski ne v komunistini razliici. Za sedanje protikapitalistine boje je bistveno, da doenemo, v em je bila ibkost socialne drave, da se ni mogla upreti liberalni kontrarevoluciji. Socialna drava in njene meje Etatistina struktura socialne drave se je v obeh razliicah uveljavljala tako, da je pravno urejanje prevladovalo nad politinimi procesi. Politine birokracije (organizirane v srediu v vestrankarski politini establiment, v realnem socializmu pa veinoma dejansko povsod v enostrankarski establiment) so delovale s pomojo dravnih upravnih aparatov pod politinimi pritiski, ki so prihajali iz zunanjosti dravno-strankarskega aparata. Gledano za nazaj, je bila edina razlika med vestrankarskimi in enostrankarskimi sistemi v tem, da so bili frakcijski boji politine birokracije v meanskih "demokracijah" institucionalizirani, v enostrankarskih "ljudskih demokracijah" pa niso bili, kar je zmagovalnim frakcijam omogoalo, da so obasno izloile premagane frakcije iz dravnopartijskega establimenta. V obeh primerih je sistem dravnih institucij teil k de-politizaciji drubenih procesov, s tem pa se je e vnaprej onesposobil, da bi se pozneje mogel upreti neo-liberalni kontrarevoluciji: neo-liberalizem je z dravnimi ukrepi brez posebnih teav nadomestil etatizirane oblike drubene solidarnosti s trnimi mehanizmi.27 Pravni fetiizem je znailna meanska, buroazna metoda drubenega gospostva. V kapitalizmu sta odloilni dve razsenosti, v katerih deluje pravo: ekonomska razsenost in politina razsenost. V ekonomski sferi pravo zagotavlja temeljne pogoje za specifino kapitalistini nain izkorianja.

27

Jugoslovanski sistem samoupravnega socializma je poskusil odgovoriti na zagate etatistine socialne drave. S "samoupravnimi interesnimi skupnostmi" je institucionaliziral zunaj-institucionalne pritiske na dravo-partijo, a jih je hkrati tudi depolitiziral. Monopol politinih razprav je formalno sicer obdrala zveza komunistov, a dejansko ga je prepustila svojemu podrejenemu partnerju v dravnem establimentu, kulturniki birokraciji. Ta je prevzela hegemonijo z dominantno identitetno ideologijo: s tem je priskrbela politini birokraciji legitimnost za veliki manever odprave socializma in vpeljave liberalnega kapitalizma. Politina birokracija je najpreej ustanovila identitetne drave, potem je podravila nekdanje "drubeno lastnino" (nujen vmesni korak) in naposled privatizirala dravno lastnino.

16

Pravo ureja produkcijska razmerja kapitalistinega izkorianja, tako da od njih abstrahira.28 Pravo ureja procese menjave in torej deluje na podroju cirkulacije: na podroju menjave-cirkulacije meansko pravo zagotavlja ekvivalentno menjavo, se pravi, da se blaga in storitve menjavajo po pravini ceni, da vsakdo izmed menjalcev dobi tisto, kar mu po pravici pritie. Buroazno pravo ureja kapitalistina izkorievalska razmerja v produkciji prav s tem, da se omejuje na urejanje odnosov v menjavi-cirkulaciji in prek urejanja odnosov v cirkulaciji zagotavlja izkorianje v produkciji. Za kapitalistini nain izkorianja je znailno, da ga omogoa ekvivalentna ("pravina") menjava med enakimi in svobodnimi osebami na svobodnem trgu. Pogoj za specifino kapitalistino eksploatacijo je v tem, da sta sfera menjave-cirkulacije in produkcije loeni. Meansko pravo prav s tem, da "abstrahira" od sfere produkcije, zagotavlja to loitev. Buroazno pravo s svojo abstraktnostjo louje sfero cirkulacije, ki jo ureja, od sfere produkcije, od katere abstrahira. V politini sferi je buroazno pravo prav tako odloilen dejavnik, saj jo konstituira. Vzpostavitev posebne drubene sfere politine sfere, v kateri so vsi svobodni in enaki, je zgodovinski doseek buroaznih revolucij. Meansko pravo na podroje drave prenese model pogodbene pravne osebe in iz nje naredi abstraktnega osebka politine sfere, svobodno in enakopravno dravljanko in dravljana. S tem vzpostavi homogeno polje, v katerem je mogoe drubena protislovja in antagonizme predstaviti kot razlikujoa se politina stalia v okviru homogene politine debate. To je bil sicer velik napredek v pacifikaciji drubenega ivljenja vendar pa tudi velik napredek v tehniki gospostva. Vejih drubenih sprememb poslej namre ni mogoe uveljaviti, ne da bi spremenili pravni red: prelom v pravnem redu pa njegovi nasprotniki zlahka prikaejo kot kritev pravnega reda.29 V moderni dravi, kakrna je nastala z meansko revolucijo, so se politini doseki bojev delovnih mnoic nujno izrazili v pravnih predpisih. To je bil edini nain, kako jih je bilo mogoe zavarovati in utrditi: kot pravice iz dela in kot socialne pravice. V socialni dravi so obojne pravice delovale kot nekakna "pogodba vseh pogodb": kot pogoji, s katerimi je bilo
28

O vlogi prava v kapitalistinem produkcijskem nainu pravi Louis Althusser takole: "[] konkretni predmet prava so kapitalistina produkcijska razmerja, prav koliko pravo od njih izrecno abstrahira. [] abstrakcija pa je, prav kakor negacija, vselej doloena abstrakcija. Meansko pravo ne abstrahira od esarkoli, temve od doloenega konkretnega predmeta, katerega delovanje 'mora' urejati, kateremu ureja funkcioniranje namre kapitalistina produkcijska razmerja." (Louis Althusser, Sur la reproduction [O reprodukciji], PUF, Pariz, 1995, str. 200.) 29 Tako, denimo, v poljudni zavesti javnih obil ta as velja, da naj bi bile socialistine nacionalizacije premoenja kapitalistov in veleposestnikov "krivine". Velja pa tudi, da naj bi bile denacionalizacije (in nasploh privatizacija nacionalnega bogastva) nekaj "pravinega". A oboje, nacionalizacija in denacionalizacija, sta pravna ukrepa, ki ju izvri drava v razrednem interesu: socialistina drava nacionalizira v interesu delovnega ljudstva, kapitalistina drava denacionalizira v interesu kapitalistinega razreda.

17

mogoe skleniti katerokoli delovno pogodbo, kot pogoji dravljanskega soitja. Pravice iz dela in socialne pravice so v socialni dravi delovale kot minimalna raven, na kateri je bilo e mogoe in e dopustno privoliti v izkorianje. Delovale so torej kot socialna mezda. Uspehi v politinih bojih v socialni dravi so tako paradoksno peljali v depolitizacijo drubenega ivljenja. Tisto, kar je bilo politino izbojevano, je postalo pravna institucija, ki so jo zagotavljali dravni aparati in za katero so skrbele, jo nadalje razvijale in krepile strankarske birokracije. Kakor je kapitalistina ekonomija integrirala delovne mnoice s tem, da jih je naredila za svoje mnoine porabnike tako sta socialdemokratska in realsocialistina drava depolitizirali mnoice s tem, da sta jih naredili za porabnike svojih socialnih storitev. Enega izmed razlogov za zgodovinsko blokado delavskega gibanja v fordistinem obdobju kapitalizma je potemtakem iskati v porabniki naravi fordistine delovne sile. Mnoice, ki so v sferi produkcije delovna sila, so v sferi cirkulacije porabnik, mnoini potronik fordistino proizvedenih mnoinih dobrin. Porabnitvo delovnih mnoic je bistvena prvina v fordistinem kapitalizmu: zagotavlja tako trno realizacijo proizvedenih dobrin in s tem nadaljnjo kapitalistino akumulacijo kakor tudi socialni mir in s tem nadaljnjo reprodukcijo kapitalistinih odnosov. Na politinem prizoriu porabnika logika potiska delovne razrede, da se vzpostavijo v porabnike ali potronike socialne drave. Ta logika hkrati stree interesom strankarskih birokracij, saj se lahko uveljavijo kot posrednik, ki prek drave zagotavlja polno zaposlenost, mnoino porabniko sposobnost in razne socialne pravice in pravice iz dela. V tem zgodovinskem poloaju je bilo na videz vse odvisno od ideolokega dejavnika: od tega, ali je mogoe ohranjati pravne regulacije socialne drave (socialne pravice, pravice iz dela ipd.) v statusu "socialne mezde". To se pravi: vse je postajalo odvisno od tega, ali je bilo mogoe ohranjati vsaj minimalno politizacijo drubenih odnosov, vsaj minimalno stopnjo razrednega boja, vsaj minimalni odpor izkorianju. Br ko je popustila vsaj minimalna politizacija delovnih mnoic, je lahko kapital vsilil svoj pogled: socialne pravice, pravice iz dela itn. poslej niso ve delovale kot socialna mezda, temve kot dohodek, ki izhaja iz pravne ureditve, torej iz zunaj-ekonomske prisile. Kapital je tedaj napadel "razsipno dravo", ki naj bi zmanjevala konkurenno sposobnost gospodarstva, ohranjala toge delovne odnose in s tem hromila produktivno dejavnost ipd. itn. S stalia kapitala so institucije socialne drave na dva naina neracionalne:

18

1. Na eni strani usmerjajo del novo ustvarjene vrednosti v socialne storitve in jih s tem odtegujejo kapitalski akumulaciji; del vrednosti troijo za drage in slabo organizirane birokratske aparate drubenih storitev (javnega olstva, zdravstva, pokojninskega sistema, socialnega varstva), namesto da bi jo koristno investirali v dejavnosti, ki prinaajo dobiek. 2. Pomembna podroja storitev, na katerih bi bilo mogoe organizirati donosne dejavnosti, odteguje kapitalski podjetnosti. Depolitizacija, ki je znailna za sedanji liberalni kapitalizem, je potemtakem zgolj enostranska: ofenziva kapitala je depolitizirala, to je, politino razoroila delovne mnoice, ni pa depolitizirala kapitalistinih razredov. Z drugimi besedami to pomeni: enostranska depolitizacija je razdrla drubeno vzpostavitev delovne sile v delavski razred; politino dejaven je ostal samo kapitalistini razred. e nekoliko pretiramo: edini razredni boj, ki ta as poteka, je razredni boj kapitalistinega razreda. A do tega ni prilo zgolj zaradi poasne depolitizacije delavstva, ki so jo v fordistini socialni dravi povzroali ekonomski procesi, prakse strankarskih birokracij in strukturni uinki pravne regulacije. Do sedanjega poloaja je prilo zaradi zgodovinske koincidence, ki je bila brkone nakljuna: politina razoroitev delovnih mnoic in ponovni zagon razrednega boja kapitalistinega razreda sta sovpadla s temeljno preobrazbo v samem produkcijskem nainu kapitalizma. Preobrazbo v produkcijskem nainu pa je povzroil hkratni uinek dveh procesov, ki sicer nista bila povezana: uinki razrednega boja fordistinega delavstva in doseki socialne drave ter tehnoloka revolucija, ki so jo sproile nove informacijske in komunikacijske tehnologije. Tehnina sestava delovne sile in politina sestava delavskega razreda V sodobnem kapitalizmu je prilo do temeljne preobrazbe, zato ker se je spremenil kraj, kjer poteka tista loitev, ki je strukturni pogoj za monost kapitalistinega produkcijskega naina. Vse doslej je kapitalizem omogoala loitev delovne sile od produkcijskih sredstev. Nosilci delovne sile, delavke in delavci, so se lahko vkljuili v produkcijski proces samo prek trga, kjer so prodali svojo delovno silo po ceni (mezdi), ki so jo doloala zgodovinska razmerja razrednega boja, kupec delovne sile (kapitalist) pa je potem v produkcijskem

19

procesu uporabil uporabno vrednost delovne sile, ki je v tem, da je sposobna proizvesti ve vrednosti, kakor pa je sama vredna30. Uporabo delovne sile, to je, izkorianje delavke in delavca, je kapitalist organiziral z organizacijo delovnega procesa. V glavnem si je prizadeval, da bi poveal produktivnost dela: ob veji produktivnosti dela delavec in delavka v krajem asu proizvedeta vrednost, s katero nadomestita svojo mezdo in lahko zaneta prej proizvajati preseno vrednost, ki si jo prisvoji kapitalist. Tehnina organizacija proizvodnje je potemtakem konkretni dispozitiv za proizvajanje presene vrednosti (za izkorianje) in nespremenljiv pogoj, ki se mu mora delovna sila prilagoditi, e hoe proizvajati. Produkcijska sredstva so v kapitalistinem proizvodnem nainu hkrati sredstva za izemanje presene vrednosti iz delavke in delavca in sredstva, ki delavko in delavca prisilijo v izkorianje in ju disciplinirajo med izkorianjem. Produkcijska sredstva s samo svojo tehnologijo doloajo, kako delovna sila deluje med delovnim procesom in kakna mora biti, da se bo v delovni proces sploh lahko vkljuila: kvalificirana ali nekvalificirana, dobro izuena ali hitro priuljiva, mona ali spretna, bliskovita ali vztrajna, rutinska ali iznajdljiva, molea ali druabna Ko kapital vkljui delovno silo v produkcijski proces, ko si jo torej podreja, jo hkrati tudi oblikuje in preoblikuje: to "obliko", ki jo kapital vtisne delovni sili, da bi si jo podredil in ko si jo podreja, so teoretiki italijanskega operaizma imenovali tehnina sestava delovne sile.31 Tehnina sestava delovne sile je potemtakem rezultat neposrednega in konkretnega nasilja, ki ga kapital izvruje nad delavko in delavcem je torej neposredni in najbolj konkretni rezultat razrednega boja kapitalistinega razreda. Kapital potemtakem v "prvem momentu" doloa delavko in delavca ne samo kot delovno silo, temve ju doloa kot zgodovinsko konkretno izoblikovano delovno silo, saj doloa, kakna je tehnina sestava delovne sile, ko deluje pod poveljstvom kapitala. V fordistini fazi kapitalizma se ta doloitev delavke in delavca raztegne ez njuno celotno ivljenje: kapital ju doloa kot delovno silo in s tem odloa o njuni izobrazbi, o njunih ivljenjskih ritmih (kdaj vstajata, kdaj spita, kdaj se zabavata), o njunem ivljenjskem ciklu (koliko asa hodita v olo, kdaj se zaposlita, poroita, imata otroke, odideta v pokoj), celo o
30

Vrednost delovne sile je sicer zgodovinska kategorija: odvisna je od tega, kaj v nekem doloenem zgodovinskem trenutku v neki drubi velja za eksistenni minimum, se pravi, za najmanjo koliino dobrin, s katero je e mogoe preiveti. Vrednost delovne sile je odvisna tudi od drugih okoliin: ali so zaposleni enakomerno vsi prebivalci deele ali pa delajo za mezdo preteno moki, ki vzdrujejo druine; kolikna je "rezervna industrijska armada brezposelnih", ki pritiska na trg delovne sile; kdaj se otroci ekonomsko osamosvojijo; in seveda od tega, kako dobro sta organizirani nasprotujoi si strani v kapitalskem odnosu, delavstvo in kapital. 31 Izraz se zgleduje pri Marxovem konceptu "tehnine sestave kapitala" (gl. opombo 20).

20

njuni mentaliteti in kulturi A v fordizmu sta delavka in delavec tudi potronika produktov kapitalistine proizvodnje: kapital doloa, kaj bosta kupila in kdaj, kakni bosta njuna kuhinja in spalnica, kaken hladilnik in pralni stroj, kako se bosta oblaila, kaj bosta jedla, kaken televizor bosta imela in kaj bosta na njem videla To so pogoji, v katerih delavke in delavci organizirajo svoj odpor proti kapitalu. Uprejo se lahko, le e se organizirajo v razred se pravi, uprejo se lahko samo politino. Organizacijska oblika, ki si jo izdelajo delavke in delavci v odporu proti kapitalu, je politina sestava delavskega razreda. Delavstvo si politino sestavo razreda vselej organizira v konkretni zgodovinski situaciji, ki jo v temelju doloa njegova podrejenost kapitalu, ki jo torej nad-doloa tehnina sestava delovne sile. Politini sestavi delavskega razreda, kakor jo nad-doloa tehnina sestava delovne sile, pa pravimo razredna sestava delavskega razreda. Doslej smo zgodovinski proces delavskega odpora opisovali s stalia delavstva: podreditev delovne sile kapitalu doloi tehnino sestavo delovne sile, ta pa nad-doloa zgodovinski poloaj, v katerem se delavstvo politino organizira v razred. e pa pogledamo s stalia kapitala, lahko reemo, da je tehnina sestava delovne sile vsakokraten zgodovinski odgovor kapitala na prejnjo razredno sestavo delavskega razreda. Strukturno je potemtakem delavstvo vselej v prednosti e mu le zgodovinsko uspe organizirati politino sestavo delavskega razreda.32 Fordizem je tako iz tovarne izgnal strokovnega delavca in ga nadomestil s slabe izobraenim delavcem. Fordistini delavec je bistveno bolj odvisen od kapitala, saj se na vsakem novem delovnem mestu vsakokrat priui zgolj operacijam, ki veljajo na tem mestu. Fordistini delavec je tudi bolj podrejen notranji tovarniki hierarhiji kakor strokovni delavec precizne industrije. Na zaetku je fordizem izgnal sindikate iz tovarne. S asom si je fordistini kapital podvrgel celotno ivljenje delovnih mnoic tako pri delu in v produkciji kakor v prostem asu in konsumpciji. Vendar se je delavstvo prav v tem novem poloaju, ki ga je ustvaril kapital, ko je razbijal politino sestavo predfordistinega strokovno usposobljenega proletariata, organiziralo v
32

Po teoriji, ki so jo italijanski teoretiki-aktivisti razvili v estdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja (Romano Alquati, Raniero Panzieri, Mario Tronti, Sergio Bologna, Antonio Negri in drugi; gl. Maria Turchetto, "L'Opraisme", v: Dictionnaire Marx contemporain, ur. J. Bidet et E. Kouvlakis, PUF, Pariz, 2001), vsaki stopnji v razvoju kapitalizma ustreza posebna zgodovinska razredna sestava, katere nosilec je neka doloena skupina delavstva. 1848-1871: hegemona skupina so urbanizirani mnoini delavci na zaetkih velike industrije; 1871-1917: nosilci razredne sestave so profesionalni delavci preciznih industrij; 1917-1969: mnoini delavci fordistine industrije; od 1969 naprej pa naj bi postala hegemona "figura" proletariata "drubeni delavec".

21

novo razredno sestavo, s katero je ustvarilo socialno dravo. Socialna drava je organizirala ponovno prisvajanje drubenih moi, ki jih je bil kapital odvzel celotni drubi. Na svoj etatistini nain je vraala intelektualne moi produkcijskih procesov vsem pripadnikom drube skoz javno olstvo; solidarnost med generacijami je ponovno vzpostavljala zunaj kapitalskega odnosa in zunaj trnih odnosov (a tudi zunaj tradicionalnih sorodstvenih odnosov) s pokojninskimi sistemi; povrnila je drubeno solidarnost z javnim zdravstvom in socialnim skrbstvom. Neoliberalni kapitalizem je napadel prav te pridobitve fordistine razredne sestave delavskega razreda. Vendar pa tokrat ni bilo zadosti, da bi kapital zgolj z novo tehnino sestavo delovne sile razkrojil poprejnjo politino sestavo delavskega razreda. Nekdanji zgodovinski proces, ko je kapital s tehninimi reorganizacijami delovnih procesov nenehno "lovil" delavski razred, razbijal njegovo politino sestavo, zato pa od proletariata dobival nove in nove ter vse moneje politine odgovore, je namre izhajal iz temeljne strukturne znailnosti tradicionalnega kapitalizma: iz tega, da je kapitalistini produkcijski nain strukturno omogoala loitev delovne sile od produkcijskih sredstev. Romantika buroaznih revolucij in teoretska narava proletarskih revolucij Zdaj lahko teoretsko zgrabimo nesimetrinost med razrednim bojem kapitalistinega razreda in razrednim bojem delavskega razreda tisto nesimetrinost, ki jo je Marx opisal literarno uinkovito, a vseeno le pred-teoretsko, zgolj v njenem revolucionarnem trenutku, a zato v simptomnem momentu:
Buroazne revolucije, kakrne so bile revolucije 18. stoletja, drve hitreje od uspeha do uspeha, njihovi dramatini efekti prekaajo drug drugega, ljudje in stvari se zde vkovani v aree briljante, ekstaza je duh, ki preveva sleherni dan; toda kratkotrajne so, kmalu doseejo vrhunec in dolgotrajen maek prevzame drubo, preden se naui trezno prisvajati rezultate svojega obdobja notranjega viharja in zagona. Nasprotno pa proletarske revolucije, kakrne so revolucije 19. stoletja, nepretrgano kritizirajo same sebe, se neprenehoma ustavljajo v svojem lastnem toku, povraajo se k na videz doseenemu, da bi zaele spet znova, rogajo se neusmiljeno-temeljito poloviarstvu, ibkosti in klavrnosti svojih prvih poskusov, zdi se, da meejo svojega nasprotnika le zato ob tla, da bi se napil iz zemlje novih moi in da bi nato e ogromneji znova vstal proti njim, vedno znova se zgroze pred nedolono ogromnostjo svojih lastnih ciljev, dokler ne pride do poloaja, ki popolnoma onemogoa vrnitev in ko razmere same kliejo: Hic Rhodus, hic salta!

22

Tu je roa, tu plei!33

Buroazne revolucije prehitevajo same sebe proletarske revolucije pa se nenehno ustavljajo, ker same sebe kritizirajo in ker je samokritika njihov konstitutivni moment. Zdaj vemo, da meanske revolucije same sebe prehitevajo, ker jih potiska naprej revolucionarni boj delovnih razredov, ta boj, ki ga morajo ravno zaustaviti da bi si v dolgotrajnem porevolucionarnem maku lahko prisvojile doseke revolucije kot doseke kapitalistinega razreda. Zanos meanskih revolucij in kontrarevolucij (moramo dodati danes, po tranziciji devetdesetih let) je laen patos, prav zato ker se je e vnaprej odpovedal tistemu, kar ga poganja, odrekel se je svoji "realni bazi", razrednemu boju delovnih razredov. Meanski patos je "umetnostna oblika, samoprevara"34, ki prikriva buroazno omejeno vsebino buroaznega boja; to je veliki trenutek ideolokih specialistov, proizvajalcev prevar, nacionalnih literatov, recitatorjev velikih parol in praktikov majhnih sleparij. Ideoloki patos je tu zato, da zatre zgodovinsko mo revolucije, da prikrije svojo lastno resnico. Resnica romantinega patosa meanskih revolucij in kontrarevolucij so njihovi pisarniki vojskovodje35 in "tolste betice" raznih Ludvikov XVIII. in Jelcinov. Buroazna revolucija samo sebe "prehiteva", zato ker se hoe im prej ustaviti, ker hoe im prej vzpostaviti post-revolucionarno "trezno" fazo v kateri organizira novo tehnino sestavo delovne sile in predela celotno drubo v slubi te nove organizacije kapitalistinega izkorianja. Nasprotno proletarska revolucija nenehno samo sebe kritizira ker se mora kar naprej reevati spon poprejnje politine organizacije, neustreznih oblik, ki jih je delavstvo iznalo v preteklih zgodovinskih situacijah in ki so glede na soasno fazo razvoja kapitalizma e zastarele. Potem ko je kapital izvril praktino kritiko poprejnje politine sestave delavskega razreda, s tem da jo je razkrojil z novo tehnino sestavo delovne sile, mora delavstvo opraviti teoretsko analizo nove faze kapitalizma, ki je hkrati politina samokritika poprejnje politine sestave razreda in zasnutek nove politine sestave, s katero se delovna sila ponovno vzpostavi v razred. Proletarska revolucija in delavsko gibanje nasploh nenehno samo sebe kritizira, ker le tako lahko prehiteva razredni boj kapitalistinega razreda.
33

Karl Marx, "Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta", v: Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela III, CZ, Ljubljana, 1967, str. 456-457 (gl. tudi opombo Boidarja Debenjaka k temu odlomku v tej izdaji). 34 Marxov izraz: isto, str. 454. 35 Prav tam.

23

Marx opisuje temeljno razliko med politino sestavo buroaznega razreda in politino sestavo proletarskega razreda. Buroazija se lahko emancipira kot razred, samo e zrevolucionira celotno drubo: dosei mora, da jo mnoice priznajo za splonega reprezentanta celotne drube36, pognati jih mora v drubeno revolucijo da bi dosegla svoje delne, omejene, sebine razredne cilje. To je mogoe le, e v drubi zaneti trenutek splonega bratenja, e prebudi revolucionarni afekt v mnoicah, e jih zaslepi z iluzijami, z "umetnostnimi oblikami" in "samoprevarami". Buroazna kultura z Biblijo, z grko-rimsko klasiko, z literarnim kanonom je prava izposojevalnica mask in preoblek, ki pomagajo zakuhati revolucionarni afekt prav zato ker se buroazna kultura, se pravi, kultura nasploh, kultura sans phrase, prikazuje kot univerzalni zgled, kot vsesploni humanistini model, ki, osvobojen svojih drubenih in zgodovinskih pogojev, e od vsega zaetka visi v zgodovinskem vakuumu, na venem nebu vesoljnega lovetva. A pride as, ko je treba rei "Stoj!", ko mora trezni raun pregnati razgreti afekt, ko je revolucije konec in se zane postrevolucionarna razredna vladavina.37 Politina sestava buroaznega razreda se torej skandira v dihotomiji afekt/revolucija raun/post-revolucija. Slepilni oznaevalci, ki so nekdaj netili revolucionarni afekt, preivijo v sploni kulturi, se pravi, v vladajoi ideologiji, afekt pa se udomai v splone oblike pristajanja na podrejenost (domoljubje, politina kultura ipd.). V nasprotju s tem proletarska "revolucija [] ne more rpati svoje poezije iz preteklosti, temve le iz prihodnosti"38: ne iz splone kulture in domainske omike, temve iz teorije. Saj se ne more sproiti, "dokler se ne otrese vse prazne vere v preteklost" 39. Buroazno trojko "jezik, strasti in iluzije" mora zamenjati proletarska trojka "govorice, strasti, teorije". Strast se iz umetnostne kulture prestavi v teorijo. Buroazna revolucija si je jezik, strasti in iluzije sposojala v preteklosti, iz Biblije in pri rimski republiki proletarska revolucija mora

36

" [] se doloen razred, iz svojega posebnega poloaja, loti splone drubene emancipacije. Ta razred osvobodi vso drubo, toda samo s predpostavko, da je vsa druba v poloaju tega razreda, da ima npr. denar in izobrazbo oziroma ju lahko poljubno dosee. Noben razred [] ne more igrati te vloge, ne da bi izzval v sebi in mnoicah trenutek entuziazma, trenutek, v katerem se brati z drubo vobe in se zliva z njo, ko ga z njo zamenjujejo ter ga obutijo in priznavajo za njenega splonega reprezentanta [].Samo v imenu splonih pravic drube lahko poseben razred zahteva zase splono oblast." Karl Marx, "H kritiki Heglove pravne filozofije", Karl Marx Friedrich Engels, Izbrana dela I, CZ, Ljubljana, 1979, str. 204. 37 Kar tukaj, povzemajo Marxa, piem o buroaznih revolucijah 18. stoletja, velja tudi za buroazne kontrarevolucije ob koncu 20. stoletja. 38 Isto, 455. 39 Prav tam.

24

sama iznajti svoje govorice, izdelati svoje teorije, v katerih se vigajo njene strasti40. Buroazna strast je kultivirana, se pravi, sposojena; proletarska strast je teoretska. Buroazija mora torej zaustaviti revolucijo in revolucionarni afekt pogasiti z racionalno kalkulacijo: a s tem likvidira tudi teoretski moment v revolucionarnem afektu. Zatoli mora drznost misli, predrznost, nesramnost teoretskega postopka udomaiti intelektualne dejavnosti v tehtnem, treznem, akademskem raunu trgovskega pridobitnika, industrijskega zajedavca, borznega kramarja. Z znanjem zatira teorijo. Znanje in teorija e je ima torej pri intelektualnih dejavnostih v razrednem boju buroazije glavno vlogo znanje, s katerim se organizira nova tehnina sestava delovne sile in okoli nje druba nasploh je v razrednem boju delovnih razredov odloilna teorija, ki sploh ele omogoa politini odgovor na razredni boj kapitala in s tem politino vzpostavitev delovne sile v delavski razred. Teoretska praksa je v zgodovinskih okoliinah razrednega boja nujno in neloljivo kritina in politina teoretska praksa. Teorija je teorija po tem, da teoretizira svojo lastno prakso 41. V okviru nae tukajnje problematike to pomeni, da zgodovinsko-drubena teorija analizira neko zgodovinsko proizvedeno tehnino sestavo delovne sile, se pravi, znanstveno-tehnino organizacijo delovnega postopka in drubeno strukturacijo, ki se kristalizira okoli tega postopka. To organizacijo in to strukturacijo lahko analizira "asovno", se pravi, kot zgodovinsko nastali; lahko pa ju analizira tudi "soasno", se pravi, v protislovnosti in heterogenosti procesov, ki potekajo hkrati. 1. e hoe teorija organizacijo delovnega postopka in drubeno strukturacijo prouevati zgodovinsko, ju mora analizirati kot metodi za produkcijo presene vrednosti se pravi, da ju mora obravnavati kot uinek razrednega boja kapitalistinega razreda. Ko teorija v analizo vpelje razredni boj, pa mora konceptualizirati heterogenost in protislovnost drubenih procesov ("ne-celost drube"), procese odpora in procese dominacije-totalizacije drubenih razmerij, ki jih sproa razredni boj vladajoega razreda. Interpretacija procesov,
40

Marx parafrazira Heglov obrazec "Ni velikega se ne izvri brez strasti.". A e je v meanskih revolucijah strast potrebna zato, da njihovi akterji "sami sebi prikrijejo buroazno omejeno vsebino svojih bojev in ohranijo svoj zanos na viini" pa je proletarska strast potrebna, ker je zgodovinska naloga preteka in je zavest o njeni veliini e preve jasna. 41 Sociolog Pierre Bourdieu pravi temu "refleksivnost" teoretskega postopka; gl. Pierre Bourdieu, Loic Wacquant, Naela za refleksivno drubeno znanost in kritino preuevanje simbolnih dominacij, zbrala in uredila Taja Kramberger in Drago B. Rotar, Annales, Koper, 2006.

25

praks in njihovih uinkov je del teh procesov in praks samih: izkorianje ne bi bilo mogoe, e se izkoriani ne bi vdali vanj. Br ko pa mora teorija analizirati procese skupaj z njihovili ideolokimi razsenostmi, ki te procese interpretirajo "od znotraj", s poloajev, ki jih ustvarjajo ti procesi in te prakse same se mora tudi sama teorija umestiti glede na ideoloke interpretacije-mehanizme in glede na procese, ki jim ideoloke razsenosti pripadajo. To pa pomeni, da se mora teorija umestiti v te procese same v predmet svoje analize. Teorija mora torej konceptualizirati svoje lastno mesto v drubenih procesih, ki jih prouuje. Ker ti procesi ne potekajo v okviru kakne "totalnosti", temve totalnost zgolj proizvajajo kot been uinek razrednega boja, mora torej teorija konceptualizirati svoje mesto v razrednem boju. Glede na to, da teorija analizira tehnino sestavo delovne sile in ideoloke mehanizme, ki to sestavo omogoajo, reproducirajo in razvijajo, se mora nujno umestiti na kraj, od koder je mogoa interpretativna-spoznavna razgradnja, analiza tehnine sestave delovne sile. Ta kraj, od koder lahko teorija analizira izkorianje, torej kritizira njegovo ideologijo, je neizbeno kraj v razrednem boju: natanneje, ta kraj pripada tisti razredni sestavi delavskega razreda, ki bo odgovor na tehnino sestavo delovne sile, ki jo teorija pravkar analizira. To pa pomeni, da mesto teorije v razrednem boju pripada razredni sestavi, ki je v dejanskosti drubenih bojev e ni. Prav ta teoretska obdelava, ki pripada razredni poziciji, ki je v dejanskosti e ni, pa bo pripomogla k dejanski vzpostavitvi te razredne pozicije. 2. Teorija se lahko loti tehnine sestave delovne sile tudi so-asno, v sinhroniji. e naj jo analizira teoretsko, jo mora analizirati kot metodo za produkcijo presene vrednosti. Torej kot obliko razrednega boja kapitalistinega razreda. In logika teoretskega postopka stee naprej kakor zgoraj. Teorija se proizvaja s pozicije, ki v dejanskosti e ne obstaja in ki je lahko ele produkt teoretske prakse v njeni refleksivnosti. Teoretska praksa je v istem "ontolokem" poloaju kakor politina praksa delavskega razreda: tudi politina praksa delavskega razreda se izvruje s pozicije, ki jo mora delavski razred s svojim razrednim bojem ele vzpostaviti.42
42

V Nemki ideologiji pisca razvijata to problematiko e v idealistinem obzorju kot problematiko razvoja "proletarske zavesti". A logika je ista: proletariat si "zavest" pridobi skoz revolucionarni proces, a e hoe revolucionarni proces sproiti, e mora imeti vsaj minimalno "zavest". A tudi "teorija", ki jo pisca Nemke ideologije izdelujeta, se e proizvaja s proletarskega stalia, ki ga v dejanskosti e ni: vendar pa je njuno delo prvi korak pri izdelavi proletarske pozicije torej je teorija s svojo udelebo v revolucionarnem procesu reitev paradoksa proletarske "zavesti". Ista je logika Freudovega odkritja: Freud je odloilni epistemoloki preboj naredil s tem, da je opustil "katartino metodo", pri kateri sta z Breuerjem hipnotizirala pacientke. Za ta preboj je moral Freud konceptualizirati razmerje med terapevtom in pacientko, ki je omogoalo hipnozo in

26

Zgodovinsko-drubena teorija torej analizira neko zgodovinsko nastalo tehnino sestavo delovne sile. A tehnina sestava delovne sile je e ideoloko posredovan preplet heterogenih procesov in antagonistinih praks odpora in obvladovanja, katerih vsakokratni in nikoli vnaprej zagotovljeni uinek je produkcija presene vrednosti na neki zgodovinsko doloeni nain, v naem primeru na kapitalistini nain. Posebnost kapitalistinega naina produkcije presene vrednosti je v tem, da produkcije presene vrednosti ne predstavlja kot izkorianje: institucionalizira jo kot ekvivalentno menjavo v sferi cirkulacije, v sferi produkcije pa kot podreditev tehninim zahtevam delovnega postopka in ne kot odvzemanje dela na novo ustvarjene vrednosti neposrednemu proizvajalcu na podlagi razmerij osebne odvisnosti43. Analiza produkcije presene vrednosti se mora e od vsega zaetka sooiti z ideoloko interpretacijo tega procesa, ki zavzema mesto teoretske analize in ki taji proces izkorianja. Za teoretsko analizo ni zadosti, da pokae, da ideoloka predstava mistificira, prikriva proces izkorianja analizirati mora tudi, kako prav prikrivanje procesa izkorianja omogoa ta proces. Zato ni zadosti, da teorija "odpravi" ideoloko mistifikacijo narobe, pokazati mora, da je ta mistifikacija nujna, da lahko proces, ki ga zanika-prikriva, sploh stee. Pri analizi kapitalistinega produkcijskega naina zato ni zadosti, da teorija pokae, kako so mezda, cena in profit zgolj "obrnjene", ideoloke oblike, v katerih se akterjem kapitalistine produkcije "neposredno prikazujejo" vrednost delovne sile, vrednost in
njene terapevtske uinke: koncept tega razmerja koncept transferja pa je mogoe izdelati ele z analitine pozicije. A analitina pozicija je mogoa ele na podlagi teorije transferja. 43 Delavec je odvisen od kapitala, ne od kapitalista. Zato je mogoa kapitalistina akumulacija tudi brez kapitalistinega razreda to so dokazali realni socializmi. Zadosti so managerji: managerji "na posebej" tehnokratske skupine v podjetjih; managerji "nasploh" politina in ideoloka ("kulturnika") birokracija. Ironino so prav managerji, ki so v realnem socializmu dokazali, da kapitalistini razred ni nujen, odigrali odloilno vlogo pri obnovi kapitalistinega razreda: oni sami so postali kapitalisti. Njihov razredni interes pri tem je oiten: z neo-liberalnim kapitalizmom so se znebili odgovornosti za socialno varnost in drubeno kohezijo nasploh. Zdaj jih legitimira zgolj profit se pravi, legitimirajo jih zgolj rezultati izkorianja. Teoretski problem je tale: e je bila ideoloka podlaga legitimnosti realnih socializmov v tem, da so vladajoe skupine zagotavljale socialno varnost in drubeno solidarnost je ideoloka podlaga sodobnega kapitalizma izkorianje samo. V socializmu so delovni razredi za podrejanje zahtevali povrailo v sodobnem kapitalizmu dajejo izkorievalcem legitimacijo za izkorianje skupaj s plodovi svojega dela. Izkorianje je zdaj postalo ideoloka podlaga za izkorianje. Tu moramo ponovno opozoriti na posebnost jugoslovanskega samoupravnega socializma: z delavskim samoupravljanjem je poskusilo odloanje o kapitalski akumulaciji prenesti na tiste, ki akumulacijo ustvarjajo. Kle pa je bila v temle: v fordistinem produkcijskem nainu delavci niti kolektivno ne morejo nadomestiti managerjev, saj so jim intelektualne moi produkcijskega procesa odvzete kot razredu; dravno-partijski model pa je mogo prav le v poloaju, ko so delovnim razredom odvzete intelektualne potence produkcije (in drubenih procesov nasploh). To pa pomeni, da so samoupravni socializem odpravili prav v zgodovinskem trenutku, ko bi lahko zares zael delovati: v asu, ko je prevladal post-fordistini produkcijski nain. Managerji so morali postati kapitalisti saj bi jih drugae delavski sveti odloili na smetie zgodovine. Partijska drava je morala postati drava kapitala saj bi sicer svobodna asociacija proizvajalcev pognala na smetie zgodovine tako partijsko kakor kulturniko birokracijo.

27

presena vrednost temve mora zlasti pokazati, kako te "preobrnjene" oblike omogoajo kapitalistini produkcijski nain. Ker pa te ideoloke neposredne oblike delujejo na mestu vrednosti, presene vrednosti, vrednosti delovne sile in jih prikrivajo, mora teorija najprej teoretsko proizvesti, "skonstruirati" tista dejanska razmerja, katerih prikrivajoe "sprevrene" oblike so te intuitivne in samoumevne oblike ideolokega prikazovanja. Vlogo "obrnjenih" ideolokih oblik pri vzpostavljanju, ohranjanju in razvijanju kapitalistinega naina bo torej teoretska analiza lahko dognala, e bo analizirala razmerje med svojimi konceptualnimi konstrukti (vrednostjo, preseno vrednostjo in vrednostjo delovne sile) in neposrednimi intuitivno samoumevnimi "drubenimi pojavi", ki jih edine vidijo neposredno vpleteni akterji (ceno, profitom, mezdo). Temeljna naloga teorije je potemtakem, da obdeluje razmerje med seboj samo in ideologijo. Vendar ne na razsvetljenski nain, ki bi "demistificiral" ideologijo, jo razkrinkal kot la ipd. temve tako, da pokae, kako ideologija kot dejavno nasprotje teorije, kot tisto, kar teorijo hkrati nadomea in onemogoa, producira in reproducira razmerja zatiranja in izkorianja. A ideologija neposrednih intuitivno vsiljujoih se oblik kapitalistinih odnosov se sistematizira v vednostno disciplino, ki ureja, ohranja in obnavlja razmerja, v katerih se producira presena vrednost v politino ekonomijo. Zgodovinska in drubena teorija je zato nujno kritika politine ekonomije. Teoretska kritika politine ekonomije naredi ekonomsko znanost za notranji moment teorije: pokae, kako ekonomska znanost utemeljuje in univerzalizira znanje, ki je nujna prvina v razrednih praksah kapitalistinega izkorianja. Buroazna druba in kapitalistino izkorianje temeljita na znanju emancipacija od njiju pa ni mogoa brez teorije. V fordistini fazi to antagonistinima razredoma postavlja posebne probleme. Kapital resda dekvalificira delavca za tekoim trakom, ki je odtujen od intelektualnih potencialov produkcije; a hkrati si mora ustvariti specialistine delavce na podroju znanja, se pravi, na podroju proizvodnje uporabne vednosti v slubi kapitala. To skupino mora kapital ohranjati "na svoji strani" in v antagonizmu proti delavcem v izvrilni proizvodnji. Ideoloki problem kapitala je potemtakem, da mora uveljavljati znanje proti teoriji. Te naloge v naelu seveda ni mogoe reiti a v praksi jo nenehno reujejo ideoloki aparati kapitalistine drave od osnovne ole do univerze, od raziskovalnih intitutov do akademij. S stalia delavskega gibanja je to problematiko zajel leninistini obrazec o "vnaanju zavesti v proletariat". Ob vseh politinih problemih, ki jih je ta kompleks porajal v celotnem 28

dvajsetem stoletju, v naelu tu vendarle ni problema: kapitalistini razred hkrati odtujuje intelektualne potenciale produkcijskega procesa industrijskemu proletariatu in zatira teoretske prakse pri intelektualnih producentih. To je bil zadosten temelj za uspeno praktino zaveznitvo med ("napredno", t.j., teoretsko) inteligenco in industrijskim proletariatom v 20. stoletju. Prav to zaveznitvo je v raznih vrstah socializma 20. stoletja izbojevalo, da si je druba mnoino prisvojila intelektualne produkcijske moi. A v zadnji tretjini 20. stoletja je notranja logika kapitalistinega naina odstavila z vodilnega poloaja industrijsko proizvodnjo in postavila "kognitivne", intelektualne, vednostne dejavnosti na hegemoni poloaj v produkciji. V teh dejavnostih so najpomembneje produkcijsko sredstvo intelektualne moi a od tega produkcijskega sredstva delavke in delavci niso ve loeni. Zdi se, da ni ve strukturne podlage, ki bi omogoala nadaljevanje kapitalistinega produkcijskega naina. Zdi se, kakor da so delovni razredi z doseki fordistine razredne sestave dokonno "prehiteli" kapitalistini razred. Posebnost sodobnega kapitalizma Loitev delovne sile od produkcijskih sredstev je seveda e zmerom zgodovinsko dejstvo44, a to dejstvo ni ve odloilno za delovanje sodobnega kapitalizma. Velja namre v industrijskih oblikah proizvodnje industrijska proizvodnja pa v sodobnem kapitalizmu ni ve hegemona proizvodnja: ni ve tista produkcija, ki s svojo razlenitvijo doloa delovanje in medsebojne odnose vseh drugih produkcij. Z uveljavitvijo informacijskih in komunikacijskih tehnologij so hegemonijo prevzele kognitivne dejavnosti. Pri teh delovna sila ni loena od produkcijskih sredstev: socialna drava, doseek bojev fordistine delovne sile, je z mnoinim olstvom odpravila loitev intelektualnih potenc produkcijskega procesa od producentov: ne sicer pri tistih, ki so brezplano javno olstvo izbojevali, pa pa pri njihovih otrocih; ne sicer v dejavnostih, katerih delavstvo je izbojevalo socialno dravo z mnoinim brezplanim olstvom temve pri producentih na novih kognitivnih produkcijskih podrojih. Pri kognitivnih dejavnostih so najpomembneja produkcijska sredstva intelektualne sposobnosti in spretnosti. Mnoino olstvo socialne drave je odpravilo loitev intelektualnih moi od neposrednih producentov prav v zgodovinskem trenutku, ko je so
44

Pri nas so jo nedavno zagotovile denacionalizacije in privatizacije.

29

intelektualne moi postale najpomembneje produkcijsko sredstvo pri hegemoni produkciji. Kognitivni delovni sili ni treba na trg, da bi prila do produkcijskih sredstev in se vkljuila v produkcijski proces. Vse, kar potrebuje za produkcijo, e ima. Ali to pomeni, da je kapitalizma zdaj konec da je nemara celo konec izkorianja? Ne: loitev, ki zdaj ene kognitivno delavstvo na trg, da tam prodaja svojo delovno silo in se izroa v eksploatacijo, je loitev producentov od drubenih pogojev produkcije. To loitev pa je treba ele zagotoviti z raznimi pravnimi regulacijami, ki onemogoajo, da bi delavke in delavci, ki sicer imajo produkcijska sredstva, lahko sami brez posredovanja kapitala pognali produkcijski proces. Kapitalizem je potemtakem zdaj e odvisen od zunajekonomskega nasilja, od pravnih ureditev in dravnih sankcij. S tem pa v glavni vrsti produkcije, v kognitivnih delovnih procesih, kapitalizem sam sebe odpravlja. Za kapitalizem je namre znailno prav to, da je bil doslej edini produkcijski nain, pri katerem je mogoe proizvajati preseno vrednost (izkoriati delovno silo) brez zunaj-ekonomskega nasilja. Posebnost kapitalizma je, da je sposoben prisiliti delavstvo v izkorianje zgolj s tem, da ga poene na trg delovne sile. Tudi kognitivni delavci in delavke so prisiljeni, da na trgu prodajajo svojo delovno silo in se tako izroajo eksploataciji: a na trg jih ne ene loenost od produkcijskih sredstev, temve pravni predpisi, ki jih loujejo od drubenih pogojev produkcije. Za obstoj kapitalizma ni ve razlogov45 Karl Marx je temeljno protislovje kapitalizma videl v tem, da je produkcijski proces druben, prisvajanje njegovih rezultatov pa privatno. Kapitalizem po svoji notranji logiki nenehno revolucionira produkcijski proces in drubene odnose: s tem da nenehno razvija produkcijo, jo tudi vse bolj socializira. Iz tega je Marx sklepal, da se bo z zgodovinskim razvojem temeljno protislovje v kapitalizmu vse bolj poglabljalo. V rokopisih iz let 1857185846 je celo razmiljal, ali to ne pomeni, da bo po notranji logiki svojega razvoja kapitalizem prej ali slej spodnesel sebe samega. Marxovo razmiljanje o "samo-odpravi" kapitalizma gre v grobih rtah takole. Strojna tehnologija omogoa, da kapitalist z razvijanjem tehnologije pomembno zmanjuje
45

To je politina, ne teoretska trditev. Za kapitalizem kakor tudi za noben sistem, ki temelji na izkorianju nikoli ni bilo nobenega "razloga". Edini "razlog" so razmerja razrednega boja. A neutemeljenost izkorievalskega reda je treba vsakokrat ponovno analizirati. 46 Karl Marx, Kritika politine ekonomije 1857/58, Delavska enotnost, Ljubljana, 1985.

30

produkcijske stroke. To pomeni, da vse ve kapitala vlaga v stroje in nasploh v produkcijska sredstva, vse manj pa v ivo delo. Z razvojem strojne tehnologije se delavevo delo vse bolj omejuje na nadzorovanje vse bolj avtomatiziranega delovnega procesa. Vse manj delavcev nadzoruje vse ve strojev: kapital, ki ga kapitalist namenja za ivo delo, postaja vse manji, ob velikanskih vlaganjih v produkcijska sredstva postaja zanemarljivo majhen. A novo vrednost ustvarja edinole ivo delo. Le ivo delo je vir presene vrednosti in torej tudi vir akumulacije kapitala. S spontanim razvojem kapitalistine proizvodnje vse bolj presiha edini vir, ki omogoa njeno nadaljevanje: ivo delo. Na drugi strani se v strojih, izdelku znanosti, objektivira tako reko celotna zgodovina lovetva, celotna drubenost lovekega dela: stroji uteleajo drubeno naravo produkcijskega procesa. Vrh tega v takih razmerah odnosi v proizvodnji in v drubi, drubena razlenitev, "Gliederung", postanejo pomemben vir produktivnosti dela: ureditev drubenih odnosov neposredno pospeuje produktivnost dela. Produkcijski odnosi in drubeni odnosi nasploh so zdaj produktivne sile. V drubi, ki v celoti sodeluje v produkcijskem procesu, postaja vse pomembneja produktivna sila njena splona intelektualna usposobljenost, njene razprene intelektualne sposobnosti, "general intellect". Glavne produktivne sile v post-industrijski drubi, drubena razlenjenost, Gliederung, in drubena intelektualna usposobljenost, general intellect, so potemtakem e podrubljene produktivne sile. Tehnoloka sestava delovnega procesa zahteva vse manj ivega dela: to pomeni, da se organska sestava kapitala (razmerje med kapitalom, vloenim v produkcijska sredstva, in kapitalom, vloenim v delovno silo) poveuje ista koliina v produkcijo vloenega kapitala prinaa vse manj dobika: kapitalistina akumulacija postaja vse teja in vse manja. A ta "tehnoloka sestava" delovnega procesa ni ni drugega kakor v produkcijskih sredstvih uteleena drubenost produkcijskega procesa. Kapitalski odnos med ivim delom in kapitalom kot opredmetenim preteklim delom je zdaj napaden z obeh strani: s strani ivega dela, ki ga je vse manj in ki zato proizvaja vse manj nove/presene vrednosti in s strani kapitala, ki zdaj ni ve samo-oplajajoa se vrednost v privatnih rokah, temve je vse bolj sama uteleena drubenost drubenega produkcijskega procesa. Znanje proti teoriji

31

Kapital je bil napaden z obeh strani: delovni proces je e podrubljen, delovna sila ni ve loena od produkcijskih sredstev. Kapital je na obeh straneh udaril nazaj. Privatiziral je drubene pogoje produkcije: delovno silo je s tem ponovno pognal na trg delovne sile in podrubljeno produkcijo obdral v krempljih privatnega prisvajanja produkta. Marx je samo-odpravo kapitalizma v podrubljenem produkcijskem procesu zgostil v dveh konceptih: v konceptu drubene razlenitve, Gliederung, ki doloa splone pogoje produkcije a v podrubljeni produkciji sama postane produktivna sila; v konceptu splonega intelekta, general intellect, ki nasploh doloa produktivno sposobnost drube, a postane v post-industrijski drubi odloilna produkcijska mo. Drubeni pogoji produkcije splona organizacija drube, razlenitev njenih odnosov, njena Gliederung, je postala produktivna sila: kapital je to novo produktivno silo privatiziral. Kapital je lahko sprivatiziral drubene vezi, drubeno solidarnost, zato ker je drubeno kohezijo socialna drava pred tem e podravila, etatizirala v ustanovah javnih storitev. Meanski um umeva procese drubenega sodelovanja kot procese menjave; v socialni dravi jih razume kot menjavo med posameznikom in obestvom, obestvo pa institucionalno predstavlja drava. Procese sodelovanja, solidarnosti zato institucionalizirajo v javne slube, ki jih z davnim denarjem zagotavlja drava: - odloene menjave med generacijami institucionalizirajo v javne sisteme otrokega varstva, izobraevanja, v pokojninske sisteme in sisteme starostnega varstva; reciprone menjave vzajemne pomoi institucionalizirajo v javne sisteme zdravstvenega in socialnega varstva; - ekvivalentne menjave na trgu pa je ohranjal pod dravnim nadzorom: njihova kapitalistina narava je namre samodejno povzroala neenakosti, ki za socialno dravo niso bile dopustne. Te etatizirane sisteme drubene solidarnosti, procesov drubenega sodelovanja v naem asu drava kapitala privatizira. S tem privatizira drubeno vez se pravi, drubene odnose kot produktivne sile ali vsaj kot drubene pogoje produkcije. Druba s tem razpade na posameznike, ki so odrezani od svoje drubenosti, od drubenih pogojev preivetja. Do pogojev preivetja lahko pridejo samo prek trga delovne sile, kjer drug z drugim tekmujejo. Prav to so uinki privatizacije drubenih storitev se pravi, nasilnega vpeljevanja trnih odnosov kot edine oblike drubenih odnosov: splona proletarizacija drube, razpad drube

32

na posameznice in posameznike, ki drug z drugim tekmujejo za vstop v delovno razmerje, kjer jih kapital eksploatira. Tekmujejo drug z drugim, da bi lahko bili izkoriani. Znotraj privatizacije drubenih procesov sodelovanja kapital poasi, zahrbtno privatizira drubene intelektualne sposobnosti, general intellect. Ker so intelektualna orodja glavna produktivna sila v post-industrijskem kapitalizmu, so pod dvojnim udarom: kolikor so si jih neposredni proizvajalci e prisvojili, jim je onemogoeno, da bi jih produktivno uporabljali, ker so loeni od drubenih pogojev produkcije; za naprej pa bo onemogoeno, da bi si delovna sila lahko e kdaj prisvojila intelektualne moi proizvodnje, duhovno dediino lovetva. Bolonjska reforma, ki jo ta as z dravno prisilo vpeljuje EU, je dober zgled vraanja intelektualnih drubenih moi pod gospostvo kapitala. Glavna ali vsaj najbolj reklamirana zahteva bolonjske reforme da naj bi se univerzitetno izobraevanje ravnalo po zahtevah trga je najbolj paradoksna: najprej zato, ker je e udejanjena; nadalje zato, ker je z bolonjskim modelom ni mogoe uresniiti; in nazadnje zato, ker je ni treba uveljaviti. 1. Podreditev izobraevanja trgu delovne sile je pa e dejstvo, saj se vsi, ki se izolajo, vkljuno z diplomanti visokih ol, morajo pognati na trge delovne sile. Za to poskrbijo mehanizmi (loenost od produkcijskih sredstev, loenost od drubenih pogojev produkcije), ki onemogoajo, da bi se delavke in delavci vkljuili v produkcijski proces kako drugae kakor prek trga delovne sile, se pravi, s prodajo delovne sile, ki pelje v izkorianje. Uinek te zahteve je drugje, kakor pa bi nemara lahko sklepali iz njenega neposrednega pomena. Uinek te zahteve je najprej propagiranje liberalne dogme, da je trg najbolji mehanizem za koordinacijo vseh drubenih dejavnosti. Prek te dogme pa je parola, da je treba olstvo podrediti trgu, utemeljitev za dravno poseganje tako v olstvo kakor prav na trg delovne sile. Redko kateri trg je namre ta as bolj reguliran kakor prav trg delovne sile: dravni in naddravni ukrepi onemogoajo svobodno gibanje delovne sile in gibanje, ki je bilo znailno za nekdanji kapitalizem (kapital gre za profitom, delovna sila pa za kapitalom) spreminjajo v izkljuno gibanje kapitala, ki mu prikovanost delovne sile na podroja z nizkimi mezdami omogoa, da si prisvaja nekakno diferencialno rento. Tudi tu vidimo, da profit vse bolj postaja renta, ki izvira iz zunaj-ekonomskih dejavnikov, v tem primeru iz prisilne sesilnosti delovne sile. 2. Nadalje zahteve po prilagodljivosti univerzitetnega tudija zunaj-akademskim ozirom v bolonjskem modelu ni mogoe uresniiti, saj je bolonjska reforma bistveno okrepila birokratizacijo e tako togega univerzitetnega aparata. Zlasti pa je odpravila mehanizme, s 33

katerimi je bilo vendarle mogoe rahljati toge mehanizme olskega aparata: svobodo uiteljev in tudentk, tudentov, da odloajo, kaj bodo tudirali in kako. V bolonjskem modelu tudija ni mogoe prilagajati niti znotraj-tudijskim potrebam. Ena izmed znailnosti bolonjske ureditve je, da predpostavlja, da se univerzitetna predavanja vsako leto ponavljajo. Na najvijo raven izobraevanja tako vpeljuje osnovnoolska naela. Prav tako predpostavlja, da na vsakem podroju obstaja nekaj kanoninih del, katerih premlevanje naj bi prineslo vrhunsko znanje. Bolonjski sistem s svojo togostjo onemogoa, da bi se univerzitetno izobraevanje lahko ravnalo po trnih tenjah, saj za vsako spremembo zahteva veliko preve asa. Vrh tega je tedaj, ko se kakna tenja pokae na trgu, navadno e prepozno, da bi se ji prilagodili: na trgu so uspeni tisti, ki vnaprej uganejo ali doenejo, kako se bo gibal. 3. Naposled pa univerzitetnega tudija v sodobnem kapitalizmu sploh ni treba prilagajati trgu saj tudij doloa trna gibanja, ne narobe. e so v kognitivnem kapitalizmu najpomembneja produkcijska sredstva intelektualne sposobnosti in orodja, tedaj univerzitetni tudij producira produkcijska sredstva. Razvija nove kognitivne tehnologije, ki omogoa pridobivanje ekstra-profitov. Torej univerzitetni tudij, e je vreden svojega imena, sodeluje pri doloanju pogojev na trgu in ne narobe, da bi "trg" doloal pogoje univerzitetnega tudija. Sklicevanje na trg je potemtakem, kar zadeva ekonomske procese, pri bolonjski reformi prazno. A za ideoloke mehanizme je znailno, da povzroajo uinke drugje, ne tam, kamor naj bi se po svojem lastnem zatrjevanju umeali. Trna ideologija bolonjske reforme na ekonomskem podroju nima smisla, zato pa deluje na upravnem podroju. Zagotavlja namre homogenizacijo izobraevalnega polja in tako omogoa, da s poljem upravljajo centralistino, na vseh podrojih z enakimi prijemi in "od zunaj", se pravi, brez povezave s konkretnimi praksami in procesi v posameznih vedah in njihovih institucionalnih organizacijskih oblikah. Kakor trg vse najrazlineje dobrine zvede na skupni imenovalec, na njihovo vrednost, in tako omogoi, da kvalitativno raznoline stvari postanejo kvantitativno primerljive in jih je mogoe zamenjevati tako trna ideologija bolonjske reforme predstavlja raznorodno podroje teoretskih praks in praks prenaanja teorij, kot da bi bilo homogeno in torej dostopno za instrumentalno in enolino obdelavo. Trna ideologija upravnim praksam, v katerih se materializira, omogoa, da razna teoretska podroja praktino predelajo v polja ponudbe in reprodukcije znanja. Tako po ovinku trna ideologija bolonjske reforme zares zagotavlja znanje, ki reproducira obstojee odnose podrejanja in 34

izkorianja a na drugi strani zavira ali celo preganja teoretske prakse, ki so odloilne za tehnoloki razvoj, a al hkrati, ko omogoajo tehnoloke revolucije, prinaajo tudi prevratne monosti za spremembo drubenih razmerij. Trna ideologija ima torej paradoksen uinek, da birokratizira odnose v visokem olstvu. S tem krepi gospostvo upravnega aparata ("managerjev") nad delavkami in delavci v visokem olstvu (nad tudentkami in tudenti, uiteljicami in uitelji, raziskovalnim in administrativnim osebjem itn.), to pa pomeni, da organizacijska ureditev spreminja nain delovanja ustanove: tudi visoko olstvo sprejema ideologijo upravljanja podjetij, corporate governance, katere glavni znailnosti sta hierarhizacija odnosov (z institucionalno tesnobo, negotovostjo, samovoljo nadrejenih ipd.) in profitna usmerjenost. Neposredni uinek profitne ideologije in profiterskih praks v visokem olstvu je umetna proizvodnja pomanjkanja znanja. Birokratska togost je pri tem nehote funkcionalna: tudijski programi strukturno zaostajajo za razvojem v vedah, organizacija prenaanja znanja strukturno omejuje tako koliino kakor zlasti kakovost prenesene vednosti. To pomeni, da diplomanti in diplomantke nikoli ne bodo imeli zadosti znanja da se bodo morali kar naprej vraati v uni proces, da bo visokoolska ustanova lahko neomejeno dolgo prodajala svoje usluge. S slabo kakovostjo blaga, ki ga prodaja, si bolonjska univerza zagotavlja prihodnji trg. Dela natanno to, kar ponejo vsi trni ponudniki v sodobnem kapitalizmu: njihovi izdelki se pokvarijo, ko potee garancijski rok. Pri univerzi pa niti garancije ni V visokem olstvu so torej uinke trnih mehanizmov povzroajo upravne politike, ki jih predpisuje drava medtem ko pravega trga ni niti na podroju ponudbe tudijskih programov, saj tam deluje presti, se pravi, arhaini mehanizmi, ki so zgodovinsko celo stareji od drave. Visokoolske ustanove delujejo trno, etudi ni nobenega trga, vedejo se profitersko, etudi ne pridobivajo nobenega profita. Kvejemu rento. Trg je mehanizem gospostva Ena temeljnih dogem liberalne ideologije je preprianje, da je trg najbolji mehanizem "koordinacije dejavnosti", se pravi, najbolji mehanizem drubenosti, na vseh podrojih lovekega ivljenja. Na podroju visokega olstva, smo videli, trg deluje najprej kot ideologija, ki poenoti, homogenizira polje visokoolskih praks. Na poenotenem polju sicer heterogenih praks, ki jih po njihovi notranji logiki ni mogoe zvesti drugo na drugo, je po "obdelavi" s trno ideologijo mogoe uveljavljati najrazlineje strategije gospostva, ki 35

delujejo kot racionalno upravljanje enotnega upravnega podroja. "Trg" torej tu deluje kot upravna ideologija, ki omogoa tehnike gospostva kot upravne, managerske tehnike racionalnega vodenja. Potem ko so visokoolske ustanove e poenotene s trno ideologijo in administrativnimi tehnikami, jih je mogoe ideoloko skonstruirati kot "podjetja" in med njimi vzpostaviti nekaken lani "trg visokoolskih storitev". Ta "trg" je seveda problematien, saj je trg "prestia", se pravi, da deluje na ideologijo in z maginimi mehanizmi, ne z "ekonomskimi" mehanizmi. Presti se pridobiva z institucionalno mojo 47, potem ko je vzpostavljen, pa deluje po mehanizmu "samo-uresniujoe se napovedi": diplomanti s prestinih ustanov dobivajo prestine zaposlitve, to pa je argument za prestinost ole. V univerzo, ki je bila sprva samoupraven srednjeveki ceh s svojimi lastnimi oblikami "drubenosti"48, tako nasilno vpeljujejo podjetniki nain upravljanja in delovanja. A trg deluje kot tehnika gospostva tudi na ekonomskem podroju samem. Za fordistino podjetje je bilo znailno, da je v sebi zdruevalo dolge produkcijske verige: od pridelovanja surovin do konnih izdelkov, lahko tudi do distribucije in male prodaje. Za postfordistina podjetja je znailno, da so se znebila im ve ali celo vseh produkcijskih dejavnosti.49 V nekdanjo enotno fordistino proizvodno verigo je postfordizem vpeljal trne odnose in je tako bistveno zmanjal produkcijske stroke: od kooperantov lahko zahteva doloene
47

Ta as prevladujejo ustanove z anglo-amerikega podroja; liberalna kontrarevolucija je mono pripomogla k tej dominaciji. Za druboslovje in humanistiko je ta institucionalna prevlada precej katastrofalna, saj so njihova teoretska aria pluralna in produktivna zlasti v celinski in sredozemski Evropi, v nekdanji Sovjetski zvezi, Latinski Ameriki, v Indiji ipd., in ne na anglo-amerikem podroju, kjer sta razvoj teorije e doslej ovirali dominacija empiristine ideologije in podreditev ustanov v primeu med konservativizmom in komercializmom. EU si z bolonjsko reformo in z raziskovalno politiko prizadeva, da bi anglo-ameriki vzorec vsilila tudi na svojem podroju. To je v bistvu kolonialna politika. EU kolonizira Evropo za transnacionalne ekonomske in ideoloke aparate. Kar zadeva tenje v raziskovanju, gl.: Maja Breznik, Rastko Monik, "Humanistika in druboslovje v primeu liberalne Evrope", asopis za kritiko znanosti, v tisku. 48 Seveda nikakor ne smemo nostalgino idealizirati univerzitetne ustanove in njenih posebnih nainov drubenosti: vsaj e od 16. stoletja naprej so bile tevilne univerze (denimo parika) leglo konservativizma, urejene so bile togo hierarhino in gerontokratsko. Vseeno je zanimivo, da so alternativne ustanove, ki naj bi bile nasprotna ute univerzitetnemu konservativizmu, prej ali slej prevzele univerzitetni model in da se je tudi univerza skoz as mono spreminjala (ne sicer vselej na bolje). Lahko pa reemo, da se je intenzivna dekadenca univerze zaela prav z vpeljavo liberalnega modela o emer, denimo, slikovito pria razvoj zasebnega visokega olstva v Sloveniji. Ve o univerzitetni problematiki na Slovenskem gl. v: Sonja Kump, Akademska kultura, Znanstveno in publicistino sredie, Ljubljana,1994. 49 Carl-Henric Enhrning, odgovoren za odnose z delniarji v vedskem podjetju H&M (proizvodnja in prodaja oblail; med 5 najvejimi vedskimi podjetji, 124. po velikosti na svetu), je v intervjuju za Finance nazorno opisal, kako deluje postfordistino podjetje: "Pomembno je predvsem to, da nimamo lastnih tovarn. Za proizvodnjo namre skrbi 21 naih proizvodnih pisarn po vsem svetu. Vedno kupujemo zelo velike koliine, imamo dolgoletne izkunje in dober distribucijski sistem. Vse ponemo sami, [] trenje, raziskave trga ali iskanje primerne lokacije. [] Priblino 60% proizvodnje ustvarimo v Aziji, skoraj 40 v Evropi in le odstotek v Afriki. Poleg tega imamo tudi okoli 750 dobaviteljev in zelo dobro vemo, od katerega je najbolje kupiti na primer bomba." (Finance, 2. 7. 2004.). Gl. tudi mojo knjigo: Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika, Zaloba /*cf., Ljubljana, 2006.

36

koliine izdelkov v natanno doloenih rokih, s tem odpadejo stroki skladienja, ni ve karta, bistveno se povea kakovost proizvodov, zmanjajo se prevozni in podobni stroki, proizvodnja se lahko hitreje prilagaja razmeram na trgu ipd. Povea pa se tudi stopnja izkorianja: mala in srednja podjetja, ki so formalno kooperanti velikega podjetja, so dejansko od njega popolnoma odvisna, kar pomeni, da jim lahko diktira pogoje sodelovanja s plailom za izdelke vred. Veliko podjetje se lahko do svojih kooperantov vede kot monopolist, hkrati pa mu je vselej na voljo zadosti drugih monih ponudnikov enakih proizvodnih storitev, da lahko svoje kooperante izsiljuje. Velikemu podjetju se ni treba ve ukvarjati z mero izkorianja, s spotovanjem delavskih pravic ipd. Proizvodnjo lahko prenese v deele s slabim varstvom delavskih pravic, s popustljivo ekoloko zakonodajo ali pa jo prepusti druinskim podjetjem ali podjetjem, ki delujejo na etnini podlagi: v takih podjetjih proizvodnja poteka na podlagi sorodstvenih ali etninih lojalnosti in se vpraanje delavskih pravic pa ne postavlja. Vpeljevanje trnih odnosov v proizvodno verigo, se pravi na podroje, ki ga je nekdaj urejala delavska zakonodaja, omogoa krepitev odnosov podrejenosti ki omogoajo poveevanje izkorianja. Skrajna oblika vpeljevanja trnih odnosov v produkcijske odnose so prekarni delovni odnosi.50 Delake in delavci, ki so zaposleni v prekarnih odnosih, sicer dobivajo plailo a dejansko so hkrati tudi na trgu delovne sile. Negativna trna gibanja obutijo, kakor da bi bili na trgu, od pozitivnih pa nimajo koristi, saj trg visi nad njimi kot splona gronja, ki jih disciplinira v pokornost.51
50

"Prekarni" ali "prekerni" delovni odnosi so zaposlitve za doloen as brez pravic, ki sicer pripadajo delavki in delavcu (brez dopusta, bolnike, porodnike, brez zakonsko omejenega delovnega asa, brez ustrezne ureditve nadur, pogosto tudi brez prispevkov za pokojninsko zavarovanje ali za zdravstveno zavarovanje): pravne oblike teh odnosov so razline, za vse pa je znailno, da delodajalcu omogoajo, da zmanja stroke, ki bi jih sicer imel z delovno silo. Izraz "prekaren" je izpeljan iz latinske besede precarius (1. izproen, priberaen, po milosti dobljen; 2. negotov, nestalen); slovenska sopomenka "prekeren" pa je izpeljana iz francoske besede prcaire, ki je iz latinine prevzet pravni izraz in pomeni "preklicen, dovoljen do preklica ali na pronjo", v razirjenem pomenu pa "negotov, dvomljiv, tvegan, nestalen". Ve o izrazu gl. v: Rastko Monik, Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika, Zaloba /*cf., Ljubljana, 2006, str. 83-84. 51 Medtem ko je bilo v celotnem tevilu zaposlitev v Sloveniji v zadnjem etrtletju 2007 le 15% zaposlitev za doloen as, je bilo med objavljenimi prostimi delovnimi mesti v letu 2007 77% ponudb za zaposlitev za doloen as. (Igor Dernovek, "Med ponujenimi kar tri etrtine pogodb za doloen as. Slovenski trg dela so preplavile neprostovoljne in negotove oblike zaposlitve", Dnevnik, 5. marca 2008.) V istem lanku pisec opozarja tudi na znailni post-fordistini mehanizem izkorianja na vpeljevanje trnih odnosov v sicer sklenjeni produkcijski proces. Delavec v tem razmerju nastopa kot "samostojni podjetnik", ki je v podjemnem odnosu: "Medtem ko zakon o delovnih razmerjih (ZDR) e vkljuuje in ureja veino tako imenovanih prekernih oblik zaposlitve [], so v najslabem poloaju delavci, ki opravljajo delo na podlagi podjemnih pogodb. V Sloveniji je namre priznan status delavca le tistim, ki delajo po pogodbi o delu v skladu z ZDR. Vsaka druga pogodba ali naroilo izkljuuje pravice iz delovnega razmerja, etudi dela delavec popolnoma isto delo, pod istimi pogoji in na isti nain kot redno zaposleni delavec. Tak delavec torej nima pravice do plaila nadurnega dela, malice, prevoza, poitka, dopusta, usposabljanja in izobraevanja, bannih posojil in pravic iz brezposelnosti."

37

Odnosi med delavci na trgu delovne sile so odnosi tekmovanja, medsebojne konkurence so nasprotje solidarnosti med delavkami in delavci. Trg razbija delavke in delavce v konglomerat posameznic in posameznikov, ki med seboj tekmujejo, ki so drug drugemu sovrani. Trg s svojim fetiizmom ekvivalentne menjave, nakupno-prodajnih pogodb med pravno enakimi osebami je torej narobna oblika podreditve delovne sile kapitalu. Enakopravnost in svoboda na trgu (v menjavi, v cirkulaciji) sta zrcalna, inverzna, obrnjena podoba podreditve in izkorianja v produkciji a sta hkrati tudi pogoj za specifino kapitalistini nain izkorianja v produkciji. Trg tisti del prebivalstva, ki je loen od produkcijskih sredstev, podredi kapitalu, e preden pride do dejanske podreditve in izkorianja v produkcijskem procesu. Enakopravnost oseb na trgu delovne sile in ekvivalentna menjava med njimi sta samo obrnjena oblika podreditve in izkorianja delovne sile v produkcijskem procesu. Trg je mehanizem gospostva, ki pravno svobodne in enakopravne osebe potisne kot delovno silo v proces produkcije presene vrednosti, se pravi, v proces izkorianja. V postfordistinem kapitalizmu je to neposredno razvidno, saj je posameznike in posameznice, ki so e v posesti produkcijskih sredstev (intelektualnih sposobnosti), mogoe prisiliti v proces izkorianja, samo e so najprej prisiljeni, da svojo delovno silo skupaj s svojimi produkcijskimi sredstvi ponudijo na trgu. V postfordizmu je torej trg mehanizem gospostva, ki omogoa, da se sploh e nadaljuje kapitalistino izkorianje. Liberalna ideologija, po kateri naj bi bil trg nasploh najbolji nain za koordinacijo dejavnosti v drubi, ima torej prav, a le s pristavkom: trg je nasploh najbolji nain koordinacije dejavnosti za kapital, saj deluje kot mehanizem gospostva, ki omogoa specifino kapitalistini nain izkorianja. Posebnost kapitalizma je, da je produkcija presene vrednosti posredovana s sfero menjave, kjer obrnjene oblike svobode in enakosti zagotavljajo podrejanje izkorianju v produkciji. Svoboda in enakost v cirkulaciji sta obrnjeni obliki podreditve in izkorianja v produkciji.52
52

"Sfera cirkulacije ali menjave blaga, v katere mejah se gibljeta nakup in prodaja delovne sile, je [] v resnici pravi zemeljski raj prirojenih lovekovih pravic. V njej vladajo le svoboda, enakost, lastnina in Bentham. Svoboda! kajti kupec in prodajalec blaga, n.pr. delovne sile, se ravnata samo po svoji svobodni volji. Pogodbo sklepata kot svobodni, enakopravni osebi. Pogodba je konni rezultat, v katerem dobi njuna volja skupen pravni izraz. Enakost! kajti v medsebojnih odnosih sta samo posestnika blaga in menjata ekvivalent za ekvivalent. Lastnina! kajti vsak razpolaga samo s tem, kar je njegovo. Bentham! kajti vsak misli samo nase. [] Ko zapuamo to podroje enostavne cirkulacije ali menjave blaga, [] se nam zdi, da se je fiziognomija naih [nastopajoih oseb] e nekoliko spremenila. Bivi posestnik denarja koraka naprej kot kapitalist, posestnik delovne sile stopa za njim kot njegov delavec; prvi se pomenljivo smehlja in ari od podjetnosti, drugi se plano obotavlja, kakor tisti, ki nosi svojo lastno koo na trg in ne more priakovati ni drugega, kakor da mu jo bodo strojili." (Karl Marx, Kapital I, CZ, Ljubljana, 1961, str. 199-200.)

38

A vidimo lahko, da v sodobnosti drava s pravnimi posegi vpeljuje trg na podroja, ki so dotlej delovala po drugih logikah (navadno po logikah dravnih mehanizmov drubene solidarnosti): s privatizacijami zdravstva, olstva, s pravicami do intelektualne lastnine, z avtorskimi pravicami ipd. V zadnji instanci kapitalistini produkcijski nain temelji na zunajekonomski prisili, prav kakor ne-kapitalistini naini. Vseeno pa zunaj-ekonomska prisila v kapitalizmu deluje na prav poseben nain: ne deluje na nain osebne odvisnosti (kakor, denimo, v fevdalizmu), temve na nain osebne neodvisnosti na trgu. Zunaj-ekonomska prisila deluje tako, da osebe, ki so pravno svobodne in enake, prisili, da svoje sposobnosti ponudijo na trgu delovne sile. V obeh primerih pravo nasilje posameznike in posameznice louje bodisi od produkcijskih sredstev bodisi od drubenih pogojev produkcije. Ta loitev, ki jo uveljavlja dravno-pravni aparat, posameznike in posameznice prisilno potisne na trg. S ponudbo na trgu njihove zmonosti postanejo delovna sila, njeni ponudniki in ponudnice pa "lastniki delovne sile". S pravnim dejanjem prodaje delovne sile se njeni prodajalci in prodajalke iz svobodnih pravnih oseb neopazno preobrazijo v delavke in delavce, ki so v produkcijskem procesu podrejeni kapitalu in izkoriani po kapitalu. Trg delovne sile in pravni predpisi, ki ga omogoajo, razbijajo drubene vezi in jih nadomeajo z odnosi medsebojne konkurence. Zato je trg kot mehanizem gospostva tudi najmoneji mehanizem, ki ovira politino konstitucijo delovne sile v delavski razred. Sedanja liberalna ofenziva, ki hoe vpeljati trne odnose na vsa podroja drubenega ivljenja, je potemtakem neposredno oblika razrednega boja kapitalistinega razreda za prevlado nad delovnimi ljudi, za njihovo podreditev in izkorianje. Delavka in delavec podjetnika sebe samih Posploenje trga na vsa drubena podroja v liberalni ideologiji nujno povzroi, da se ideoloki pojem "trga" tudi sam posploi, generalizira. Ideoloki pojem pa je praktini pojem, se pravi, da kot "pojem", kot pojasnjevalen obrazec, pripada neki doloeni praksi, ki jo organizira in jo utemeljuje, legitimira v oeh njenih praktikantov. A e se liberalni ideologiji posrei, da postane vladajoa ideologija, potem liberalni pojem trga legitimira liberalne prakse tudi v oeh tistih, ki so njihove rtve. Liberalni trg se kot sploni mehanizem za koordinacijo vseh drubenih dejavnosti strukturira kot trg nasploh. Se pravi, kot prostor, kjer se sreajo ponudniki (dobrin in storitev) in povpraevalci po ponujenem blagu in v skupnem barantanju izoblikujejo cene, 39

po katerih se dobrine in usluge potem zamenjujejo.53 Kakor vsaka konstrukcija, ki zase razglaa, da naj bi veljala nasploh in za vsa podroja, tudi liberalni trg s svojo splonostjo prikriva neko isto posebno podrobnost: vsa veliastna "splonost" je tu zato, da pokrije neko posebnost. Natanneje, da pokrije dve med seboj povezani posebnosti: da prikrije posebnost blaga, ki se mu pravi "delovna sila" in da prikrije naravo kapitala. Splonost liberalnega trga je tu zato, da prikrije posebnost obeh teajev razrednega razmerja. e ni trg delovne sile ni posebnega, e je tak, kakren so vsi trgi se pravi, e je tudi trg delovne sile zgolj poseben primer "trga nasploh", tedaj sta tudi delavka in delavec zgolj posebna primera "ponudnika nasploh". Kaj ponujata ti posebni utelesitvi ponudnika nasploh? Pa svoje blago, blago med drugimi blagi blago, ki (kakor vsa blaga) pri prodaji, pri realizaciji prinese svojemu ponudniku dohodek. Tu zdaj pride drugi obrat, e vratolomneji kakor prvi: e je delovna sila posest kakor vsaka druga, ki se prinese na trg in e prinese dohodek kakor vsaka druga dobrina, ki jo zamenjujemo, potem je tudi delovna sila vir prihodnjega dohodka kakor, denimo, tista dobrina, tisto blago, ki je par excellence dobrina, ki prinese dohodek, ki je vir prihodnjega dohodka ki ni ni drugega kakor vir prihodnjega dohodka namre kapital. Kapital je po tej ideologiji "vsak vir prihodnjih dohodkov in narobe, dohodek (vse vrste dohodkov) je proizvod ali donos kapitala (raznih oblik kapitala)"54. Tisto, kar delavka in
53

Kakor vidimo, je vzorec za liberalno umevanje trga vaki sejem. Le na vakih sejmih so kolikor toliko zagotovljeni pogoji, ki omogoajo to vrsto trga: popolna obveenost kupcev in prodajalcev, medsebojna zamenljivost ponujenih blag iste vrste, takojnja dobava blaga in zlasti to, da se kupuje samo z blagi, ki so na stojnicah, ne pa, denimo, s stojnicami samimi: vsi ponudniki imajo enako monost, da nastopijo na sejmu in neposredno pridejo v stik s kupci. A ker na vakih sejmih nastopajo tudi meetarji, se je upravieno bati, da nikjer v dejanskem svetu ni mogoe najti modela za liberalno umevanje trga. Meetarji niso liinke sodobnih kapitalistov, temve njihova benigna parodija. Kaj ponejo pravi sodobni kapitalisti, lahko beremo v dnevnem tisku: "Avstrijsko-slovenski poslovne Walter Wolf je [] povedal, [da] je povezal Ivana rnkovia, slovenskega podjetnika, in Wolfganga Riedla, predstavnika Patrie za vzhodno Evropo. Wolf naj bi rnkovia sreal na bencinski rpalki. 'Rekel sem mu, si zainteresiran za en posel kot privatnik z Riedlom? Pa je rekel ja. On je Riedla poznal od prej. Pa sem Riedlu rekel: Idi tam pa se zmenite.' [] Patria je podjetju Riedl [] nakazala 2,3 milijona evrov kot 'provizijo' za program oklepnikov v Sloveniji. Riedl je enak znesek takoj [] nakazal Walterju Wolfu na njegov na novo odprti avstrijski raun namen nakazila pa je bil 'plailo svetovalnih uslug' pri dobavi tovornjakov slovenski vladi." Dnevnik, 1. septembra 2008. 54 M. Riboud in F. Hernandez Iglesias, "La thorie du capital humain: un retour aux classiques" [Teorija lovekega kapitala: povratek h klasikom], v: J. J. Rosa in F. Aftalion (ur.), L'Economique retrouv. Vieilles critiques et nouvelles analyses [Nazaj k ekonomski ravni. Stare kritike in nove analize], Economica, Pariz, 1977, str. 228. Sodobna neo-liberalna doktrina lovekega kapitala pa ni vrnitev h klasikom, temve izhaja iz revizije klasine teorije, ki se je je med prvimi lotil Lon Walras (1834-1910). Po klasini ekonomski teoriji (Adam Smith, David Ricardo) se blaga na trgu zamenjujejo sorazmerno koliini dela, ki je bila potrebna za njihovo produkcijo. Vrednost blag na trgu je v klasini teoriji potemtakem sled produkcije v cirkulaciji. Walrasu se je posreilo, da je produkcijo smo konceptualiziral kot cirkulacijo: poleg trga proizvodov je vpeljal e trg proizvodnih storitev dela (ki ga ponuja delavec), kapitala (ki ga ponuja kapitalist) in zemlje (ki jo ponuja zemljiki posestnik). Podjetnik, za Walrasa osrednja figura (ki ni ne kapitalist ne delavec ne zemljiki posestnik), nakupi "proizvodne storitve" na enem trgu in njihove proizvode proda na drugem trgu. Vpraanje ekonomskega ravnoteja je za Walrasa tako vpraanje ravnoteja med dvema ravnotejema: med

40

delavec ponujata na trgu, potemtakem za neo-liberalno ideologijo ni "delovna sila", temve so njune sposobnosti, kompetence, njuna izkuenost pri uporabi teh sposobnosti, nemara tudi domiselnost in bravura prio njihovi uporabi z eno besedo, ponujata loveki kapital. Njun dohodek po tej ideologiji potemtakem ni ve "mezda", temve dohodek od kapitala, pa poseben dohodek od posebnega lovekega kapitala. e pa delavka in delavec ponujata kapital od katerega ubirata kapitalske plodove tedaj nista kar "delavka in delavec", temve sta posebne vrste podjetnica in podjetnik, pa podjetnica in podjetnik, ki manipulirata s (svojim) lovekim kapitalom. Delavka in delavec sta po sodobni neoliberalni ideologiji podjetnika sebe samih. Pravna oblika, ki ustreza strukturnemu statusu delovne sile v sodobnem neo-liberalnem kapitalizmu, pa je pravni status samostojnega podjetnika. To tukajnji kapitalisti tudi prakticirajo:
Pri pogodbah o zaposlitvi so inpektorji [v letu 2007] najvekrat ugotovili, da so zaposleni delali na podlagi pogodb civilnega prava, pa eprav bi moral delodajalec z njimi skleniti pogodbo o zaposlitvi. Po poroanju inpektorjev je sklepanje pogodb civilnega prava prisotno v skoraj vseh dejavnostih, ponekod postaja takno delovno razmerje celo prevladujo[e]. Obenem naraa tudi tevilo primerov, ko delodajalci od zaposlenih zahtevajo, da se registrirajo kot samostojni podjetniki, pa eprav ti "podjetniki" e naprej opravljajo delo z vsemi elementi delovnega razmerja.55

Drava proti kognitivnemu proletariatu Kaj pravi na to drava kapitala? Takole:

Na ministrstvu za delo pojasnjujejo, da gre pri delu na podlagi civilnih pogodb za razmerje enakopravnih subjektov, za katero velja naelo pogodbene svobode. To pomeni, da taknemu delavcu pripadajo le tiste pravice, kot si jih dogovori s pogodbo o delu. Ker je tak iskalec zaposlitev seveda v bistveno podrejenem poloaju nasproti delodajalcu, si kaknih posebnih pravic seveda ne more izboriti. Kljub temu taki delavci le niso povsem nemoni. Na ministrstvu za delo opozarjajo, da je za uveljavljanje pravic kljuna opredelitev pojma delovnega razmerja. Delovno razmerje obstaja, e je delavec vkljuen v

ravnotejem na trgu proizvodnih storitev in ravnotejem na trgu proizvodov. ele sodobna neo-liberalna ekonomija je zares in dokonno zbrisala vsako sled produkcije in zaprla ekonomsko vedo v svet "obrnjenih oblik" cirkulacije: odpravila je heterogenost Walrasovih trgov (ki je e ohranjala heterogenost ekonomskih sfer produkcije in cirkulacije in heterogenost njunih logik) ter vsak "vir prihodnjih dohodkov" upojmila kot kapital. 55 Igor Dernovek, "Vse ve kritev delovne zakonodaje. Najve kritev v gradbenitvu, trgovini in gostinstvu, prevladujejo pa kritve glede sklepanja pogodb o zaposlitvi", Dnevnik, 17. junija 2008.

41

organiziran delovni proces delodajalca in e dela po navodilih ter pod nadzorom delodajalca. Takni delavci lahko po oceni ministrstva na sodiu zahtevajo priznanje pravic iz delovnega razmerja.56

e zanemarimo, kako nerealistino je dravno priakovanje, da naj bi prizadete delavke in delavci pohiteli k advokatu, sestavili tobo in odvlekli delodajalca na sodie, br ko so v Dnevniku prebrali opozorilo in oceno ministrstva , tedaj je za nas najbolj zanimivo, da drava priznava za delovno razmerje, iz katerega izhajajo delavske pravice, samo tisto razmerje, v katerem je delo realno podrejeno kapitalu.57 Se pravi, da drava priznava za pravo delovno razmerje, iz katerega izhajajo pravice iz dela, le tisto, ki predpostavlja, da sta delavka in delavec loena od materialnih in intelektualnih produkcijskih sredstev. To pa je bila prav situacija, v kateri si je delavski razred izbojeval pravice iz dela: situacija, ki sta jo obvladovali industrijska tehnina sestava delovne sile in specifino fordistina sestava delovne sile. Pravice iz dela torej veljajo samo za tehnoloko-organizacijske situacije, ki so podobne tistim, v katerih so bile te pravice izbojevane. To je vsekakor paradoks v pravni ureditvi: medtem ko je pravo v naelu univerzalno in njegova pravila veljajo ne glede na konkretno situacijo, v kateri so bila uzakonjena (lovekove pravice, uzakonjene v revolucionarni situaciji, veljajo, tudi kadar ni revolucije), pa pravice iz dela veljajo samo za doloene situacije, samo v situacijah realne podreditve dela kapitalu v situacijah klasinega industrijskega kapitalizma. Iz tega bi lahko nemara sklepali, da so pravice iz dela strukturno navezane na neko doloeno zgodovinsko obliko vladavine kapitala. Odtod ne bi bilo dale do sklepa, da reformistina socialdemokratska politika potemtakem ne more odpraviti kapitalizma. A lahko bi razmiljali tudi drugae. Pravice iz dela so namre tisti del prava, ki ne abstrahira od produkcijskih razmerij ki ne ureja produkcijskih razmerij, tako da od njih abstrahira. Pravice iz dela potemtakem podirajo buroazno koncepcijo prava, ki "deluje" zgolj v cirkulaciji in s tem vpeljujejo izkorianje v produkcijo. S pravicami iz dela pravo prestopi v sfero produkcije in tako spodnese svojo lastno konsistenco: a ta konsistenca pravnega sistema je konsistenca
56

Igor Dernovek, "Med ponujenimi kar tri etrtine pogodb za doloen as. Slovenski trg dela so preplavile neprostovoljne in negotove oblike zaposlitve", Dnevnik, 5. marca 2008. 57 Marx razlikuje "formalno podreditev dela kapitalu", pri kateri delovni proces ostaja isti kakor poprej, ko si ga kapitalist e ni bil podredil, razlika je samo v tem, da kapitalist pobira preseno vrednost; in "realno podreditev dela kapitalu", ko notranja logika delovnega procesa sama izhaja iz podreditve dela kapitalu: "[] se je zdelo poveljstvo kapitala nad delom prvotno le formalna posledica dejstva, da delavec ne dela za sebe, temve za kapitalista in zaradi tega pod njegovim vodstvom. S kooperacijo mnogih mezdnih delavcev pa se je poveljstvo kapitala razvilo v zahtevo delovnega procesa samega, v resnini pogoj za produkcijo. Kapitalistovo poveljstvo je postalo sedaj na obmoju produkcije prav tako neogibno, kakor je neogibno poveljevanje generala na bojnem polju." (Karl Marx, Kapital I, CZ, Ljubljana1961, str. 377.)

42

nekega doloenega zgodovinskega pravnega sistema buroaznega prava. Argument, ki v pravicah iz dela, v socialnih pravicah itn. vidi "tujek" v pravnem sistemu, je argument s stalia nekega doloenega pravnega sistema namre buroaznega pravnega sistema, ki s tem, da ostaja v sferi cirkulacije in se ne spua v sfero produkcije, regulira na cirkulacijo omejeni svobodo in enakost tako, da zagotavlja izkorianje v produkcijski sferi. Zato moramo formulacijo obrniti: ne smemo govoriti o tem, kdaj pravice iz dela veljajo temve pogledati, kdaj ne veljajo. Vidimo, da pravice iz dela ne veljajo v situacijah, ko delavci in delavke niso loeni od produkcijskih sredstev in je podreditev dela kapitalu zgolj formalna. Tak pa je poloaj prav pri sodobni kognitivni produkciji, se pravi, pri hegemoni produkciji sodobnega kapitalizma. Pravice, ki jih je izbojevalo industrijsko delavstvo, strukturno ne pripadajo sodobnemu kognitivnemu proletariatu. Sodobna drava varuje privatno lastnino drubenih pogojev produkcije in s tem zagotavlja "kapitalsko rento", ki jo kapital rpa iz kognitivne produkcije; ne varuje pa kognitivne delovne sile niti v obsegu, v katerem je varovala "fordistino" industrijsko delovno silo. Pri kognitivnih delavkah in delavcih pravo e zmerom ureja produkcijska razmerja izkorianja, s tem da abstrahira od njih. Pravna ureditev sili kognitivne delavce, da sklepajo civilne pogodbe s tistimi, ki nadzorujejo drubene pogoje produkcijskega procesa in jih s tem izroa v izkorianje. Pomanjkljivo uveljavljanje delovne zakonodaje A e drava na podroju kognitivne produkcije "dejavno" varuje koristi kapitala, na podroju industrijske produkcije varuje koristi kapitala "po opustitvi".
Duan Semoli, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, meni, da predstavljajo odkrite kritve [delovne zakonodaje] le "vrh ledene gore. "Upam si rei, da je kritev v resnici mnogo ve in da je realna tevilka izredno visoka," pravi Semoli, ki ocenjuje, da je najve kritev pri malih delodajalcih. Po Semolievem mnenju bi morala drava kadrovsko in strokovno krepiti delo Inpektorata za delo, ter mu obenem dodeliti tudi ve pristojnosti, med drugim tako, da bi sankcije izrekal takoj. "Predvsem pa je pomembna veja doslednost. Vije sankcije delodajalcem ne pomenijo ni, e se obenem ne povea uinkovitost pri odkrivanju kritev."58

58

Igor Dernovek, "Vse ve kritev delovne zakonodaje", Dnevnik, 17. junija 2008.

43

Tistim, ki bi bili sicer upravieni do pravic iz dela, te pravice odvzamejo, tako da jih zaposlijo le za doloen as.59 Predstavniki kapitala pravijo o tej praksi takole:
Igor Antauer, generalni sekretar Zdruenja delodajalcev obrtnih dejavnosti, ocenjuje, da so tevilne kritve pri sklepanju pogodb o zaposlitvi posledice rigidnosti in nefleksibilnosti delovne zakonodaje. "e bi bil postopek prenehanja delovnega razmerja za nedoloen as bolj preprost in bolj varen za delodajalca, bi delodajalci bistveno ve zaposlovali za nedoloen as."60

- Logika je nespodbitna: e zakoni delavcem ne bi dajali pravic potem jim delodajalci pravic ne bi kratili in zakonov ne bi krili.
Samo Hribar Mili, generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije, pravi, da so delodajalci opozarjali, da lanske spremembe Zakona o delovnem razmerju ne odpravljajo rigidnosti trga dela. Novo zaposlovanje ovirajo omejitve pri odpuanju delavcev. Izhod vidim v skrajanju odpovednih rokov in v nijih odpravninah []"

- tudi ta logika dri: e bi stalna zaposlitev postala enaka prekarni zaposlitvi, si delodajalci ne bi pomiljali sklepati pogodb o taki zaposlitvi, ki bi bila "stalna" le po imenu61; a ta logika ima e nadaljevanje:
"[], za odpuene delavce pa [vidim izhod] v zagotovitvi socialne varnosti in preusposabljanju. Drava bi morala izpolniti zavezo iz socialnega sporazuma in z davno politiko razbremeniti stroke dela."62

- Dodatek k logiki je tale: e drava e daje delavcem kakne pravice, naj jih uresniuje na svoje stroke. A hkrati zahtevajo znianje davkov: kar pomeni, da drava ne more kaj dosti obljubljati, saj tudi ne bo mogla dosti izpolniti.

59

"V primerjavi z letom [2006] se je [leta 2007] mono povealo tudi tevilo kritev v zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za doloen as. Gre predvsem za neupravieno sklepanje pogodb za doloen namesto za nedoloen as ter tako imenovano verienje pogodb o zaposlitvi za doloen as. eprav zakon o delovnih razmerjih doloa, da lahko pogodba za doloen as za isto delo traja najve dve leti, so inpektorji ugotovili tudi primere, ko je delodajalec zaporedoma sklepal pogodbe po 10 let. Delodajalci se skuajo omenjenemu doloilu izogniti tako, da po izteku ene pogodbe sklenejo z delavcem novo pogodbo za doloen as na drugem delovnem mestu, in to kljub temu, da delavec ves as opravlja isto delo." (Igor Dernovek, isto.) Te zvijae prakticirajo celo v javnem olstvu, kjer je zabeleen primer uiteljice, ki "za doloen as" dela e 9 let (gl. Goran Luki, Staa Pernat, "O zrelosti lovekovih pravic", Dnevnik, priloga Objektiv, 23. avgusta 2008). 60 Igor Dernovek, "Vse ve kritev delovne zakonodaje", Dnevnik, 17. junija 2008. 61 Gospodarska zbornica nenehno zahteva, naj se stalne zaposlitve dejansko odpravijo: "Zaposlitev za nedoloen as bo po [] oceni [Sama Hribarja Milia, generalnega direktorja Gospodarske zbornice Slovenije] ve, ko bo zakon o delovnih razmerjih postal bolj fleksibilen." Dnevnik, 25. 9. 2008. 62 Igor Dernovek, "Med ponujenimi kar tri etrtine pogodb za doloen as. Slovenski trg dela so preplavile neprostovoljne in negotove oblike zaposlitve", Dnevnik, 5. marca 2008.

44

Sedanja drava torej: 1. ne iri pravic iz dela na nove oblike podreditve dela kapitalu; 2. le nepopolno varuje pravice iz e znanih oblik podreditve dela kapitalu63. Iz tega je mogoe sklepati, da je sedanja drava pristranska celo v svojem pravnem vidiku, to je, v svojem najbolj nevtralnem, najbolj "univerzalnem" vidiku: bolj varuje koristi kapitala kakor pravice delavk in delavcev. A pomembneje je tole: delovna sila v novih delovnih procesih ima zgolj civilne pravice, nima pa pravic iz dela; delovna sila v "tradicionalnih" delovnih procesih, ki e ima v preteklosti izbojevane pravice iz dela, le steka in nepopolno uveljavlja te pravice. Sklep: nova delovna sila, zaposlena v kognitivnih dejavnostih, in stara delovna sila, zaposlena v klasino organiziranih dejavnostih, sta strukturni zaveznici. Navsezadnje sta samo dve poti. Ali se "pravice iz dela" raziri tudi na nove oblike delovnih procesov, pri katerih je delo zgolj formalno podrejeno kapitalu in se tako nadaljuje erozija meanskega prava, ki je "nevtralno in univerzalno" zgolj v sferi menjave, cirkulacije zato da je pristransko v sferi produkcije, kjer omogoa izkorianje. Ali pa se neposredno napade pristransko dravo in njen sistem, ki sploh omogoa podreditev dela kapitalu, naj bo podreditev realna ali formalna. Prva pot je reformistina, druga revolucionarna. Obe pa sta odvisni od dvojega: od tega, ali bo klasini delovni sili uspelo, da v novih razmerah ohranja in obnavlja svojo politino sestavo v delavski razred; in od tega, ali bo novi delovni sili uspelo, da se sploh konstituira, da se sploh "sestavi" v razred. Oboje prilagajanje "stare" razredne sestave novim okoliinam in vzpostavitev nove razredne sestave je odvisno od tega, ali bosta obe vrsti delovne sile sposobni politine sestave v novi zgodovinski situaciji, ki jo doloa nova hegemona tehnina sestava delovne sile kognitivna tehnina sestava. Se pravi, vse je odvisno od tega, ali se bodo delavke in delavci znali politino odzvati na novo zgodovinsko situacijo. Novo zgodovinsko situacijo doloa nova hegemonija v produkciji kognitivna produkcija z novo tehnino sestavo delovne sile. Za to tehnino sestavo delovne sile je znailno, da je delovna sila loena od drubenih pogojev produkcije in v veji ali manji meri sploh od drubenih pogojev svoje eksistence, a da hkrati poseduje produkcijska sredstva sedanje hegemone produkcije. Sestava nove delovne sile v razred se lahko opre prav na posest
63

"[] izsiljevalskemu znaaju slovenskega trga dela, kjer se delavec vse prevekrat 'prostovoljno' odree svojim osnovnim delavskim pravicam v zameno za golo ohranitev delovnega mesta, [] daje legitimno osnovo prav miselnost v slogu 'najprej pridnost in vodljivost (ki je predvsem pri mladih e praviloma jeziek na tehtnici izbire delodajalca), nato (mogoe) delavske pravice'." Goran Luki, Staa Pernat, "O zrelosti lovekovih pravic", Dnevnik, priloga Objektiv, 23. avgusta 2008.

45

produkcijskih sredstev in mora reartikulirati loenost od drubenih pogojev produkcije in eksistence. Na drugi strani se mora v novem poloaju na novo sestaviti tudi tradicionalni delavski razred. Oba procesa sta strukturno povezana: e namre klasinemu delavstvu uspe, da prenovi razredno sestavo, in e se novi delovni sili posrei, da se vzpostavi v razred tedaj bosta obe sestavini delavskega razreda, stari razred in nova delovna sila, premagali svojo loenost. Ta loenost pa ni ni drugega kakor razlika v tem, kako sta ta dela delavstva podrejena kapitalu: klasino delavstvo je realno podrejeno kapitalu, novo delavstvo je formalno podrejeno kapitalu. Ko se bosta obe skupini sestavili v razred, bosta s tem premagali loitev, ki jo v delavstvo vnaajo razlike v podreditvi kapitalu. To pa pomeni, da je konstitucija obeh delavskih skupin v delavski razred e prvi upor proti podreditvi kapitalu. Za zdaj kae, da se je klasini delavski razred v Sloveniji presenetljivo dobro prestrukturiral v novem zgodovinskem poloaju. Devetdeseta leta: post-fordistini razredni kompromis v Sloveniji V splonem velja preprianje, da po koncu fordistine socialne drave, ki je v dveh, treh desetletjih po drugi svetovni vojni zagotavljala "razredni kompromis", ni bilo ve mogoe uveljaviti kaknega novega razrednega sporazuma. Res so za post-fordistini kapitalizem znailni surovi politino konservativni in ekonomsko liberalni reimi, ki so z nasiljem zatrli organizirano delavsko gibanje in odpravili socialno dravo najprej v srediu kapitalistinega sistema (v ZDA v asu predsednika Reagana, v Veliki Britaniji pod vlado premierke Margaret Thatcher), potem pa tudi na njegovem obrobju (v procesu, ki mu vladajoa ideologija pravi "propad komunizma"). V svetovnem okviru je nova ofenziva kapitala prevzela mednarodne organizacije, kakrne so Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka ipd., ki so z mehanizmi svobodne trgovine in svobodnega pretoka kapitala pritisnile na manj razvite deele in jih prisilile, da so sprejele sodobni neo-liberalni kapitalizem.64
64

Kakor dokazuje ekonomski zgodovinar Paul Bairoch, so v 19. stoletju kolonialne metropole vsilile ekonomski liberalizem prihodnjemu nerazvitemu "tretjemu svetu": ekonomski liberalizem je v prihodnjih nerazvitih deelah povzroil dezindustrializacijo in je odloilno pripomogel k njihovemu poznejemu razvojnemu zaostanku. S tega gledia so sedanja prizadevanja, da bi liberalizirali svetovni sistem, lahko tudi le strategija v neo-kolonialni politiki sicer pojemajoih metropol ("evro-atlantske civilizacije"). Gl. Paul Bairoch, Mythes et paradoxes de l'histoire conomique [Miti in paradoksi ekonomske zgodovine], La Dcouverte, Pariz, 1999.

46

Za ta as je bilo e do nedavnega znailno, da so organizacije delovnih ljudi zgubljale vpliv, da so napredne vlade morale bolj ali manj popuati pred mednarodnim in transnacionalnim kapitalom, da so nepokorne reime kaznovali z osamitvijo, s sankcijami ali celo z vojakim napadom: na "razredni kompromis" ni bilo mogoe niti pomisliti. Za Slovenijo je znano, da prehod v novo fazo kapitalizma ni bil tako krut kakor v drugih deelah sredinega ("zahodnega") ali perifernega ("post-socialistinega") kapitalizma. Znano je tudi, da je bila "tranzicija" blaja, zato ker se tukajnji odloujoi dejavniki niso vdali pritiskom mednarodnih organizacij, ker niso upotevali priporoil njihovih "strokovnjakov" in niso popustili propagandi liberalnih politikov in ideologov65. Manj pa je znano, da je bil prehod v "post-fordistini" kapitalizem v Sloveniji blaji, zato ker so delovni razredi prepreili najhuje brutalnosti. Miroslav Stanojevi je pokazal, da so delovni razredi nosili glavno breme prestrukturacije slovenskega gospodarstva v devetdesetih letih66. Delovni ljudje Slovenije so privolili, da so njihove realne mezde padale in s tem omogoili, da je Slovenija izpolnila merila za pridruitev Evropski uniji. etudi so delavski sindikati v Sloveniji med najmonejimi v Evropi, so v devetdesetih mono popuali kapitalu in vladajoi politiki, ker so menili, da sta prestrukturacija gospodarstva in pridruitev EU v interesu delovnih razredov, ki jih zastopajo. Vseeno pa odrekanje na "poti v Evropo"67 ni bilo brez pogojev. Tega "sporazuma" sicer nikoli niso izrecno sklenili: a za nazaj se je pokazalo, da sta bila pogoja, s katerima so se delovni ljudje na "poti v Evropo" odpovedovali, dva: 1. da se ohranijo kolektivna pogajanja med sindikati in delodajalci s posredovanjem drave; 2. da politika ne odpravi socialne drave. Kolektivna pogajanja so bila teavna, konfliktna, a jih ne drava ne delodajalci niso nikoli postavili pod vpraaj. Socialno dravo je politina kasta resda vse bolj omejevala, jo
65

"V Rusiji in v celotnem nekdanjem sovjetskem imperiju se je po padcu etatistinega sistema pogosto vsilil najbolj skrajen liberalni diskurz, ki so ga vasih narekovali neodgovorni zahodni ideologi: povsod, koder je pripeljal do brezobzirnih ukrepov, zlasti pa v Rusiji, je nastal velikanski kaos, v katerem so si oblastna omreja in mafijske organizacije razdelile najbolj donosna podroja. Mednarodni denarni sklad je tudi tod, prav kakor v vseh deelah, ki so se znale v teavah, kot pogoj za svojo denarno pomo vsilil recepte doktrinarnega liberalizma, s imer ni zares pomagal k rekonstrukciji trdnega in koherentnega gospodarstva." Michel Beaud, Histoire du capitalisme de 1500 2000 [Zgodovina kapitalizma od 1500 do 2000], Seuil, Pariz, 2000, str. 362363. 66 Gl. prispevek Miroslava Stanojevia v priujoem zborniku; in: isti, "Drugi veliki stavkovni val", Dnevnik, priloga Objektiv, 19. januarja 2008. 67 Ne smemo pozabiti, da je celotni slovenski politini establishment propagiral Evropsko unijo z rasistinim govorom, prav tako kakor vstop v pakt Nato. Velja tudi opozoriti, da so vstop v pakt Nato v posebnem televizijskem oglasu propagirali funkcionarji Gospodarske zbornice Slovenije, organizacije lastnikov kapitala.

47

po malem naenjala a ni je uniila kakor v tevilnih drugih post-socialistinih deelah, pa tudi nikoli ni razglasila programa, da bo socialno dravo odpravila. A vlada Janeza Jane je prekrila oba implicitna pogoja: njen minister za delo je prenehal posredovati v kolektivnih pogajanjih; izrecno je napovedala, da bo odpravila socialno dravo. Br ko je vlada, ki je prila na oblast z izrazito socialno retoriko, s programom "mladih ekonomistov" izrecno napovedala frontalen napad na socialno dravo (privatizacija olstva na raun javnega olstva, privatizacija zdravstva na raun javnega zdravstva, omejevanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, pokojninska reforma, enotna davna stopnja), so zdrueni sindikati mobilizirali delovne mnoice in zaustavili radikalno neo-liberalno politiko. Postavljata se torej tile vpraanji: 1. Kako je bilo mogoe, da je prilo do razrednega kompromisa v post-socialistinih okoliinah, za katere je navadno znailno, da je drava zaveznica transnacionalnega kapitala in odlono nastopa proti svojim lastnim delovnim razredom? 2. Kako je mogoe, da so sindikati zaustavili neo-liberalne reforme, ko pa hkrati nobena politina stranka ni postavljala pod vpraaj neo-liberalnega kapitalizma?68 Veina sindikalnega lanstva v Sloveniji so delavke in delavci v rednem delovnem razmerju. Prevladuje delavstvo v industriji in v panogah, ki so industrijsko organizirane. Veina sindikalnega lanstva potemtakem pripada klasinemu industrijskemu proletariatu. Ta razred je bil nosilec razrednega kompromisa v socialistini socialni dravi. A ta razredni kompromis je bil posebne vrste: uteleen je bil v enostrankarski dravi in v njeni birokraciji, ki se je legitimirala kot zastopnik obih interesov delovnih ljudi. Z drugimi besedami: za to dravo je bil znailen solidarnostni paternalizem se pravi, izkljuitev delovnih mnoic iz politinega sistema. Politina ureditev se je v tistem asu resda legitimirala skoz delavsko samoupravljanje a politine akcije delavstva so po pravilu potekale zunaj politinega

68

Dodamo lahko, da nobena stranka tudi ni bila sposobna (ali voljna), da bi v politine odloitve prenesla doseke mnoine mobilizacije, ki so jo organizirali sindikati. Vlada predsednika Jane je zato v omiljeni obliki in manj deklarativno vendarle lahko uresniila del svojega neo-liberalnega programa: namesto enotne davne stopnje je vpeljala tristopenjsko obdavitev, nadalje je podirala javni zdravstveni sistem, nadaljevala s privatizacijo olstva na visokoolski ravni z izrazito nenaklonjenostjo javnim univerzam itn. Parlamentarna opozicija ni bila sposobna (ali voljna), da bi organizirala naelno nasprotovanje tem politikam "tretjega sveta" e manj je bila sposobna (ali voljna), da bi proti tej politiki razvila pozitivno alternativo in z njo mobilizirala mnoice.

48

sistema in njegovih institucij. Kadar je delavstvo nastopilo v svojem imenu in se samo zavzelo za svoje interese, je organiziralo "divje stavke". Organizirano fordistino delavstvo potemtakem v odporu proti neo-liberalnim politikam politinega razreda brani svoje lastne doseke iz asov socialne drave. Mnoice imajo pri tem e trdno zgodovinsko izkunjo: saj so spodnesle enostrankarski sistem, br ko je postalo oitno, da se ni sposoben spopasti s krizo osemdesetih let.69 Ker so bili sindikati v prejnjem politinem sistemu potisnjeni na obrobje, mnoice pa so bile izkljuene iz politinih procesov, ne delovnih mnoic ne njihovih sindikatov ni prizadela odprava ustanov nekdanjega samoupravnega politinega sistema. Narobe: z ustanavljanjem novih sindikatov so sindikati pridobili ali vsaj okrepili svojo legitimnost in kredibilnost. Kar zadeva mnoice in sindikate, je liberalni politini establiment e okrepil prav tisto politiko, ki je bila nekdaj znailna za enostrankarski sistem: sindikate je dejansko izgnal iz politinega ivljenja, politine stranke pa so si prisvojile monopol pri zastopanju domnevnih interesov prebivalstva. Izkljuenost mnoic iz politike je, medijski poplavi liberalne ideologije navkljub, oitno obvarovala veino prebivalstva, da ga ta ideologija v praktini razsenosti ni interpelirala. Mnoice so zato lahko ohranile poprejnjo politino sestavo iz asov socialne drave. Sindikate je izkljuenost iz politinega establimenta obvarovala pred liberalno ideologijo, ki prevladuje v politinem polju. Kot fordistina organizacija tako reko samodejno branijo doseke socialne drave. A hkrati so zdaj edina organizacija, ki zastopa delovne mnoice. Zastopajo torej tudi post-fordistino delovno silo, etudi ta e ni dosegla politine vzpostavitve. Politina hegemonija je ta as e zmerom pri fordistinem delu delavskega razreda, etudi se je v produkciji dominanta e prestavila na "kognitivno" delovno silo. asovni razmik med politino hegemonijo in produkcijsko dominanto ni sicer ni tako nenavadnega. Po analizah Sergia Bologne je tudi nemko revolucionarno delavsko gibanje po prvi svetovni vojni vodil profesionalni proletariat, ki ga je v produkciji prav tisti as zaelo izrinjati fordistino delavstvo.70 e je bilo politini zaostanek fordistinega
69

Da se bodo vladajoe skupine sposobne zelo hitro reorganizirati in se ohraniti na oblasti z liberalnimi politikami, tega takrat neorganizirane mnoice niso mogle uganiti: edina organizirana politina sila v asu razkrojitve enostrankarskega sistema so bile identitetne frakcije kulturnike in politine birokracije, ki so z ekskluzivistino propagando uspeno demobilizirale delovne mnoice in jih pod svojo hegemonijo restrukturirale na agresivni etnini platformi. 70 "[] e preden je nemka 'delavska aristokracija' postala 'revolucionarna avantgarda', e preden je prestala svoj ognjeni krst, so jo kapitalistine avantgarde objektivno e obsodile na iztrebljenje." (Sergio Bologna, "Composizione di classe e teoria del partito alle origini del movimento consiliare" [Razredna sestava in teorija

49

delavstva mogoe pripisati njegovi nizki izobrazbi in marsikod (v ZDA na zaetku 20. stoletja, v Evropi po drugi svetovni vojni) tudi njegovi narodnostni in jezikovni raznolinosti pa je vzrok za politino zaostajanje "kognitariata" v post-fordistini sestavi delovne sile sami. Kognitivni delavci so loeni od drubenih pogojev produkcijskega procesa, vse bolj tudi od drubenih pogojev svojega bivanja nasploh. Organizacijsko bi se seveda sindikati lahko preobrazili, da bi zastopali post-fordistino delavstvo ustrezno pomenu, ki ga ima v produkciji. A ta preobrazba mora biti delo "kognitariata" samega, se pravi, odvisna je od politine samo-konstitucije post-fordistinega delavstva. Ker so intelektualne sposobnosti glavno "delovno sredstvo" kognitivne delovne sile, je njena politina sestava paradoksno odvisna od tega, ali ji bo uspelo, da svoje intelektualne sposobnosti z ravni znanja, kjer stree potrebam kapitala in njegove akumulacije, vzdigne na raven teorije, ki je hkrati prvi pogoj za politino konstitucijo in njen stalni rezultat. Naloga, ki je zdaj na dnevnem redu, je torej: od znanja k teoriji. Za konec Zaetek sem si sposodil pri Marxu. Naj tudi konam z njegovimi besedami:
"1. Splono povianje ravni mezd bi imelo za posledico znianje splone profitne mere, toda na splono ne bi vplivalo na cene blaga. 2. Splona tendenca kapitalistine produkcije je zniati, ne pa poviati povpreno normalno mezdo. 3. Sindikati delujejo dobro kot sredia odpora proti nasilju kapitala. Uspeh izostane deloma, br ko svoje moi ne uporabljajo stvari primerno. Uspeh izostane povsem, br ko se omejujejo na majhne praske z uinki obstojeega sistema, namesto da bi ga hkrati poskuali spremeniti, namesto da bi uporabljali svoje organizirane sile kot vzvod za dokonno osvoboditev delavskega razreda, to je, za dokonno odpravo mezdnega sistema."71

Seznam navedenih del Aglietta, Michel, Rebrioux, Antoine, Drives du capitalisme financier [Divjanje finannega kapitalizma], Albin Michel, 2004. Althusser, Louis, Sur la reproduction [O reprodukciji], PUF, Pariz, 1995. stranke ob izvirih gibanja za delavske svete], v: Sergio Bologna in drugi, Operai e stato. Lotte operaie e riforma dello stato capitalistico tra rivoluzione d'Ottobre e New Deal [Delavci in drava. Delavski boji in reforma kapitalistine drave med oktobrsko revolucijo in New Deal], Feltrinelli, Milano, 1972, str. 18.) 71 Karl Marx, "Mezda, cena in profit", v: Karl Marx, Friedrich Engels, Izbrana dela IV, CZ, Ljubljana, 1968, str. 220.

50

Bairoch, Paul, Mythes et paradoxes de l'histoire conomique [Miti in paradoksi ekonomske zgodovine], La Dcouverte, Pariz, 1999. Beaud, Michel, Histoire du capitalisme de 1500 2000 [Zgodovina kapitalizma od 1500 do 2000], Seuil, Pariz, 2000. Bidet, J., Kouvlakis E., ur., Dictionnaire Marx contemporain [Besedie Marx-sodobnik], PUF, Pariz, 2001. Bologna, Sergio, "Composizione di classe e teoria del partito alle origini del movimento consiliare" [Razredna sestava in teorija stranke ob izvirih gibanja za delavske svete], v: Sergio Bologna in drugi, Operai e stato. Lotte operaie e riforma dello stato capitalistico tra rivoluzione d'Ottobre e New Deal [Delavci in drava. Delavski boji in reforma kapitalistine drave med oktobrsko revolucijo in New Deal], Feltrinelli, Milano, 1972. Breznik, Maja, "Some theses for social history of culture during Italian renaissance: culture as 'gift exchange' " [Nekaj tez za socialno zgodovino kulture v italijanski renesansi: kultura kot "menjava darov"], Annales, 2004, let. 14, t. 2. Breznik, Maja, Monik, Rastko, "Humanistika in druboslovje v primeu liberalne Evrope", asopis za kritiko znanosti, v tisku. Bourdieu, Pierre, Wacquant, Loic, Naela za refleksivno drubeno znanost in kritino preuevanje simbolnih dominacij, zbrala in uredila Taja Kramberger in Drago B. Rotar, Annales, Koper, 2006. Cohen, Daniel, Trois leons sur la socit post-industrielle [Tri predavanja o post-industrijski drubi], Seuil, Pariz, 2006. Damijan, Joe P., "Bavar in rot kot izziv za Kuana in cerkev", Dnevnik, priloga Objektiv, 17. 5. 2008. Dernovek, Igor, "Med ponujenimi kar tri etrtine pogodb za doloen as. Slovenski trg dela so preplavile neprostovoljne in negotove oblike zaposlitve", Dnevnik, 5. marca 2008. Dernovek, Igor, "Dobiki podjetij rastejo, plae pa padajo. Pod pragom revine je dvanajst odstotkov Slovencev, brez socialnih transferjev bi v revini ivel vsak etrti Slovenec", Dnevnik, 15. aprila 2008. Dernovek, Igor, "Vse ve kritev delovne zakonodaje. Najve kritev v gradbenitvu, trgovini in gostinstvu, prevladujejo pa kritve glede sklepanja pogodb o zaposlitvi", Dnevnik, 17. junija 2008. Gregori, Marta, Hanek, Matja, "Gospodarska rast ne izboljuje lovekovega ivljenja", Revija Srp, letnik 8, t. 37-38, junij 2000. Husson, Michel, Un pur capitalisme [isti kapitalizem], Page Deux, Pariz, 2008. Kump, Sonja, Akademska kultura, Znanstveno in publicistino sredie, Ljubljana,1994. Lenik, Avgust, Razcep v mednarodnem socializmu (1914-1923), Knjinica Annales, Koper/Capodistria, 1994. Luki, Goran, Pernat, Staa, "O zrelosti lovekovih pravic", Dnevnik, priloga Objektiv, 23. avgusta 2008. Marx, Karl, "H kritiki Heglove pravne filozofije", Karl Marx Friedrich Engels, Izbrana dela I, CZ, Ljubljana, 1979. Marx, Karl, "Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta", v: Karl Marx in Friedrich Engels, Izbrana dela III, CZ, Ljubljana, 1967 Marx, Karl, Kritika politine ekonomije 1857/58, Delavska enotnost, Ljubljana, 1985. Marx, Karl, "Mezda, cena in profit"; v: Karl Marx, Friedrich Engels, Izbrana dela, IV. zvezek, Cankarjeva zaloba, Ljubljana, 1968. Marx, Karl, Kapital, I. knjiga, Cankarjeva zaloba, Ljubljana, 1961. Marx, Karl, Kapital, III. knjiga, Cankarjeva zaloba, Ljubljana, 1973. Monik, Rastko, Teorija za politiko, Zaloba /*cf., Ljubljana, 2003. Monik, Rastko, "Sindikati disciplinirajo kapitalistini razred", Delavska enotnost, t. 42, letnik 66, Ljubljana, 29. novembra 2007. Monik, Rastko,Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika, Zaloba /*cf., Ljubljana, 2007. Morozov, Sebastjan, "eok in Godec lastnika e polovice Iskre", Dnevnik, 19. 5. 2008. Peyrelevade, Jean, Le capitalisme total [Totalni kapitalizem], Seuil Rpublique des ides, Pariz, 2005. Riboud M.,Hernandez Iglesias, F., "La thorie du capital humain: un retour aux classiques" [Teorija lovekega kapitala: povratek h klasikom], v: L'Economique retrouv. Vieilles critiques et nouvelles analyses [Nazaj k ekonomski ravni. Stare kritike in nove analize], ur. J. J. Rosa in F. Aftalion, Economica, Pariz, 1977, str. 228. Ricardo, David, Naela politine ekonomije in obdavenja, Cankarjeva zaloba, Ljubljana, 1962. Smith, Adam, The Wealth of Nations [Bogastvo narodov], Penguin, London itn., 1999.

51

Stanojevi, Miroslav, "Drugi veliki stavkovni val", Dnevnik, priloga Objektiv, 19. januarja 2008. kerl Kramberger Uro, Boi, Kristina, "Poloaj delavskega razreda v Evropi: Razmere se slabajo. Socialni nemir naraa", Dnevnik, priloga Objektiv, 12. aprila 2008. Turchetto, Maria, "L'Opraisme" [Operaizem], v: Dictionnaire Marx contemporain, ur. J. Bidet et E. Kouvlakis, PUF, Pariz, 2001. erdin, Ali, "Uteleenje duha tranzicije", Dnevnik, priloga Objektiv, 17.

52