UČNE METODE

• Izbira učnih metod je odvisna od več dejavnikov:

- učne vsebine,
- tipa učne ure,
- posamezne etape v učnem procesu in ciljev učne enote,
- razvojne stopnje in spretnosti učencev /udeležencev,
- števila učencev,
- gmotno-tehnične podlage,
- časa, ki je na voljo,
- učiteljeve osebnosti.
KLASIFIKACIJA UČNIH METOD
• VERBALNO-TEKSTUALNE:
• Metode ustne razlage
• Metoda pogovora
• Metoda dela s tekstom

• ILUSTRATIVNO-DEMONSTRACIJSKE:
• Metoda demonstracije
• Ilustracije, modeli, skice, makete
• Filmi, posnetki
• LABORATORIJSKO-EKSPERIMENTALNE

• METODE IZKUSTVENEGA UČENJA

METODA USTNEGA RAZLAGANJA
• Je prirejena za poslušanje ali monološka metoda
• Govori samo eden
• Prednosti:
- Je ekonomična glede na čas
- Sistematično in pregledno obravnavana snov
Pomanjkljivosti:
- Pasivnost učencev/udeležencev,
- Poslušanje,
- Sedenje pri miru
METODA POGOVORA
• Je način dela pri pouku v obliki dialoga med učiteljem in
učenci in tudi med učenci/udeleženci samimi.
• V strukturi sestavljata razgovor dva dela: vprašanje in
odgovor.
• Pogoji za uspešen potek pogovorne metode so:
- določeno znanje in izkušnje učencev,
- razvite komunikacijske spretnosti,
- ugodna psihosocialna klima v razredu.
Vrste pogovora
• Pogovor lahko klasificiramo po didaktičnih nalogah: uvajanje
ali motiviranje za učenje, pridobivanje novega znanja, vadenje,
ponavljanje in preverjanje.
• Klasifikacija glede na uporabo učnih oblik:
pogovor pri frontalni obliki, skupinskem delu, tandemu.
• Razgovor glede na vsebino: npr. pogovor pri dajanju navodil,
pri izmenjavi informacij, izmenjava podatkov o virih…
• Obstaja več postopkov ali različic pogovorne metode: npr.
poučni pogovor, svobodni pogovor, pogovor v krogu, debatni
pogovor, možganska nevihta…
Intervju
• Je sistematičen, organiziran razgovor
• Intervjuvar vodi razgovor
• Intervjuvanec sodeluje in odgovarja na vprašanja
• Najpogosteje se uporablja na sekundarni in terciarni ravni
Vrste intervjujev

• Strogo sistematičen ali standardiziran:

- vprašanja točno določena,
- metoda je toga, se ne prilagaja posamezniku,
- v zdravstvu se najpogosteje uporablja za jemanje anamnez.

• Delno sistematičen:
- omogoča nekaj prilagajanja

• Nesistematičen ali nestandardiziran:

- vprašanja niso točno določena – prilagajanje stanju
- primeren za reševanje težav
Izvedba intervjuja
• Priprava intervjuvarja
• Primeren prostor: lepo urejen, brez telefona, brez navzočnosti
tretje osebe
• Ustrezna komunikacija: sproščena, prijazna, z motivacijo
• Vprašanja:
- splošna,
- specifična,
- na obrazcu – npr. dokumentacija zdravstvene nege,
- ustna vprašanja – zapiske naredimo med pogovorom ali po
odhodu
• Zahvala ob zaključku
METODA DELA S TEKSTOM
• Pisno gradivo predstavlja najpomembnejši in povsod dostopen
vir znanja.
• Ta metoda je pomembna za poglabljanje, širjenje in
sistematiziranje znanja.
• Uporabljamo jo pri frontalni, skupinski in individualni obliki
dela.
• Besedila morajo biti primerna starosti udeležencev, bralni
spretnosti in razumevanju.
• V zdravstveni vzgoji so to lahko navodila za pripravo na različne
preiskave, priporočila za dietno prehrano, različna besedila o
zdravem življenjskem slogu…
METODA DEMONSTRACIJE -
PRIKAZOVANJA
• Povezuje se z načelom nazornosti.
• Pomembni aktivnosti sta prikazovanje – vloga učitelja in
opazovanje – vloga učenca – v zdravstveni vzgoji pacienta.
• Ti aktivnosti pomembno doprineseta k razumevanju.
• Prikazovanje je lahko:
- statično,
- dinamično,
- psihomotorno.
STATIČNO PRIKAZOVANJE

• Prikazujemo predmete, slike, modele, pojave, ki nimajo

lastnosti gibanja.
• Prikazovanje na šolski tabli – nastaja tabelna slika.
• Prikazovanje z uporabo grafoskopa, računalnika.

DINAMIČNO PRIKAZOVANJE
• Prikazujemo različno delovanje aparatov (npr. za
merjenje krvnega sladkorja),
• Različne osebne in družbene situacije (npr. filmi).
Učitelj – zdravstveni vzgojitelj usmerja opazovanje
udeležencev na bistveno.
PSIHOMOTORNO UČENJE

• Gre za učenje psiho-motornih spretnosti in veščin.

• Prepletajo se motorične ali gibalne in psihične ali miselne
aktivnosti – npr. demonstracija umivanja rok.
Zdravstveni vzgojitelj prikaže gibe in vmes razlaga.
Nato udeleženci izvajajo sami, zdravstveni vzgojitelj pa jih
nadzoruje.
LABORATORIJSKO –
EKSPERIMENTALNE METODE
• V to skupino sodi tudi metoda praktičnih del, ki je pogosta v
zdravstveni vzgoji.
• Potrebujemo primeren prostor in pripomočke.
• Prepleta se prikazovanje, razlaga in razgovor.
• V zdravstveni vzgoji gre za usvajanje postopkov v zvezi s
krepitvijo in ohranjanjem zdravja.
• Faze so podobne demonstraciji, vendar je tu cilj, da udeleženci
tako dolgo samostojno izvajajo, da razvijejo spretnost, ki lahko
preide v navado.
METODA IZKUSTVENEGA UČENJA
• Pri tej metodi uporabimo izkušnje posameznikov, ki se vključijo
v izobraževanje (zdravstveno vzgojo). In tudi pokaže protislovja
med lastno in tujo izkušnjo.
• S tem damo veljavo udeležencem, jih upoštevamo.
• Ta metoda udeležence dejavno vključi v učni proces.
• To spodbuja motivacijo, dviga osebno zavzetost, poveča
empatijo
• in tudi pokaže protislovja med lastno in tujo izkušnjo.
VZGOJNE METODE DELA
Proces vzgoje je tesno povezan s procesom učenja.
Znanje in spretnosti so temelj za razvoj vzgojnih kategorij:
stališč, motivacije, življenjskega sloga, usmerjenega v
zdravje.
Pri zelo motiviranih udeležencih (pacientih) že v procesu
pridobivanja znanja prihaja do spremembe vzorcev
obnašanja.
Učinek posameznih vzgojnih metod je zelo odvisen od
človeka (zdravstvenega vzgojitelja), ki jih uporablja in od
tega, kako jih uporablja.
Za učinkovitost je nujna empatija in iskrenost.
Pri izbiri vzgojne metode je pomemben cilj.
VZGOJNE METODE DELA
Vzgojne metode, ki jih uporablja tudi zdravstvena vzgoja
so:
• metoda prepričevanja,
• metoda vedenja in navajanja,
• metoda spodbujanja,
• metoda preprečevanja,
• igranje vlog,
• študije primerov.
METODA PREPRIČEVANJA
• Pri tej metodi je pomembno navajanje veljavnih dokazov,
ki jih oseba sprejme (vplivajo na njeno obnašanje).
• Oseba postopoma ponotranji določene vrednote in si
razvija interese, stališča in čustva.
• Pomembno je, da udeleženca (pacienta) navajamo na
samostojno razčlenjevanje dejstev in dokazov ter
sprejemanje odločitev za zdravje.
• Uspešnost je odvisna tudi od odnosa, ki ga ima oseba do
vzgojitelja, koliko mu verjame.
• Pogoj za uspešnost je sproščena večsmerna
komunikacija.
METODA VEDENJA IN NAVAJANJA
• Bistvo je usmerjanje človekove osebnosti v tiste
dejavnosti, kjer se bodo oblikovale sposobnosti in navade
za želene lastnosti in želene vzorce obnašanja.
• Gre za vajo, treniranje oblik obnašanja, da preidejo v
navade, vzorce obnašanja (zgodnje otroško obdobje).
• V procesu navajanja vzgojitelj ureja pogoje za razne
dejavnosti, usmerja k vzgojnim ciljem (npr. čiste roke kot
dejavnik varovanja zdravja).
• Gre predvsem za razvijanje navad zdravega življenja.
• Vzgojitelj vodi in preverja usvajanje navad toliko časa, da
postanejo avtonomne.
METODA SPODBUJANJA

• S to metodo dosežemo naravnanost posameznika za

doseganje postavljenih ciljev.
• Naloga zdravstvenega vzgojitelja je, da posameznika –
pacienta spodbuja, motivira, podpira in mu pomaga pri
premagovanju ovir, na katere naleti pri spreminjanju
vzorcev obnašanja v skrbi za zdravje.
• Spodbujanje je pomembno sredstvo za dvig
samozaupanja.
• Bolni in zdravi bodo mnogo lažje sledili ciljem zdravja s
to metodo kot pa s kritiko in preprečevanjem.
• Pri metodi spodbujanja uporabljamo priznanje, pohvalo
in nagrado.
METODA PREPREČEVANJA
• S to metodo želimo doseči, da se posameznik zavestno
izogne tistim oblikam vedenja ali dejavnosti, ki imajo zanj
ali za druge negativne posledice za zdravje (npr.
preprečevanje različnih nesreč, preprečevanje kajenja).
• Preprečevanje ima v zdravstveni vzgoji preventivno
naravo.
• Pri tej metodi želimo posamezniku pojasniti, da je neka
dejavnost škodljiva, napačna ali celo nesprejemljiva in ga
tako usmerjati k sprejemljivejšim, varnejšim, bolj zdravim
oblikam obnašanja.
• Pri tem uporabljamo zahtevo, prepoved, opozorilo,
nadzor, grajo in obsojanje (ni ustrezno, a se v zdravstvu
še vedno uporablja).
IGRANJE VLOG
• S to metodo dosežemo vživljanje posameznika – pacienta
v neko stanje, ki ga čaka (npr. na invalidskem vozičku).
• Za uspešno izvedbo te metode je pomembno, da se
udeleženci in zdravstveni vzgojitelj poznajo in so med
njimi demokratični odnosi.
• Najboljši rezultati so v manjših skupinah.
• Po igri vlog sledi razgovor.
ŠTUDIJA PRIMERA
• S to metodo sledimo večjemu številu ciljev – in sicer
uporabi predznanja in izkušenj, pojasnitvi ozadja tem,
odkrivanju in razvijanju različnih rešitev, pojasnitvi lastnih
težav.
• V zdravstveni vzgoji je študija primera pomembna za
bolnike ali zdrave, saj lahko na podlagi analize primerov
(pozitivnih ali negativnih) analiziramo obnašanje in
ugotavljamo, kaj se bo zgodilo, ali se je že.
• Potem pripravimo načrte za drugačne vzorce obnašanja.
Na primer: analiziramo primer diabetika, ki so mu
amputirali prst na nogi. Analiziramo njegov življenjski
slog in iščemo rešitve za naprej.
 POUK
• Je enotnost poučevanja in učenja, ki se prepletata in sta v sorazmerju.
• Je pedagoško osmišljen, sistematično in namerno organiziran proces,
katerega cilj je vzgoja in izobraževanje posameznika.

• Za poučevanje je značilno, da učitelj (zdravstveni vzgojitelj)

• poučuje, pouk vodi in usmerja.
• Učitelj pripravlja, zagotavlja, sproži in usmerja ustvarjalno
pridobivanje znanja, učenci pa se v ta dogajanja dejavno vključijo.

• V fazi učenja pa dejavnost preide na učenca.

• Vzpostavi se odnos učenec – učna snov, ob tem učitelj ali
zdravstveni vzgojitelj še sodeluje pri organizaciji.
DEJAVNIKI POUKA:

• UČENEC – je v zdravstveni vzgoji pacient, zaradi katerega je pouk

organiziran.
• Učenec vzpostavlja dva odnosa:
- odnos do učne snovi in
- odnos do učitelja.
• Učenec je tisti, ki se med poukom uči, pridobiva znanje, spretnosti,
navade in razvija sposobnosti.
• Učenci so v učnem procesu dejavni udeleženci – subjekti
izobraževanja.
• S svojo dejavnostjo, predznanjem in motivacijo vplivajo na učitelja.
DEJAVNIKI POUKA:

• UČNA SNOV – vsebina pouka - vpliva na učenca, v njem vzbuja

zanimanje, da postane dejaven.
• Z usvajanjem novih vsebin se učenec spreminja, napreduje.
• Učna snov deluje tudi na učitelja, ko spoznava njen pomen, ga
motivira za poučevanje.

• UČITELJ – v zdravstveni vzgoji je običajno zdravstveni delavec.

• Učitelj je pobudnik, organizator in izvajalec izobraževanja in
vzgajanja.
• Učitelj izbere učno snov iz znanosti, jo razčleni in določi kako jo bo
podal.
UČNA SREDSTVA
Razlikujemo učila in učne pripomočke.
• UČILO je vsak predmet, pojav, proces, ki ima vlogo vira
informacij in pomaga doseči vzgojni cilj.
Učila delimo:
- Po vključenosti različnih čutil na vizualna, avditivna,
avdiovizualna in kinestetična,
- Po izvoru na naravne predmete (v naravi, proizvodnji,
medicini) in nadomestke zanje (razni modeli).
- Po uporabi na taka, ki jih uporablja učitelj –
demonstracijska in taka, s katerimi delajo udeleženci npr.
učbeniki, slovarji, priročniki, učni listi…
DEMONSTRACIJSKA UČILA:

• Likovna:
slikovno gradivo, plakati, projekcija power point, razstava,
likovna podoba besedila, bolniška soba kot prostor…
• Akustična:
gramofonske plošče, CD, koncert, gledališka predstava,
govor zdravstvenega delavca ob pacientu…
• Tridimenzionalni modeli:
organi človeškega telesa, lutke, bolniška soba s pripomočki
UČNI PRIPOMOČKI
So tista učna sredstva, ki omogočajo pridobivanje informacij
posredno:
- grafoskop,
- diaprojektor,
- papir za plakate,
- računalnik,
- projektor,
- tabla (prazna)
PRIPRAVA ZDR. VZG. NA POUK
Glede na prihodnje učno delo razlikujemo:
• Pripravo za celoten program (npr. za celo šolsko leto, celoten
tečaj).
Vključuje preučitev celotnega programa, zbiranje literature,
nabavo in izdelavo učnih sredstev.
• Priprave za posamezne učne teme – tematska priprava.
Gre za pripravo tematskih sklopov npr. za en teden ali mesec.
Odgovoren je učitelj, ki je nosilec določenega sklopa.
• Priprava za posamezne učne enote.
Je priprava za posamezno učno uro ali enoto,
upošteva vse elemente.
PRIPRAVA NA UČNO URO
Vključuje več vidikov:
1. STROKOVNA ALI VSEBINSKA PRIPRAVA
Osnova za izbiro snovi je program, ki opredeljuje smotre in cilje.
Na podlagi tega učitelj – zdr. vzgojitelj izbere snov iz knjig,
strokovnih člankov (snov mora biti aktualna).
Učitelj mora zelo natančno poznati vsebino, ki jo bo predstavil.
2. ČASOVNA PRIPRAVA
Pomeni načrtovanje in razporeditev časa znotraj učne ure.
3. PEDAGOŠKA PRIPRAVA
Učitelj s to pripravo skuša zagotoviti najučinkovitejše poti za
dosego novega znanja.
Izbere oblike in metode dela, pripravi učna sredstva.
4. PSIHOFIZIČNA PRIPRAVA ZDRVASTVENEGA VZGOJITELJA
Učitelj – zdravstveni vzgojitelj
• se umiri,
• pozornost usmeri v učno delo,
• odmisli druge težave in potrebe,
• usmeriti se mora na skupino ali posameznika s katerim dela.
Zajema tudi zunanjo učiteljevo urejenost.

Učimo in vzgajamo tudi s svojim videzom, odnosom do dela,

s svojim načinom komuniciranja, odgovornostjo.