Socialna kognicija:

zaznavanje in presojanje
vedenja
Dr. Alenka Gril

Psihologija za socialno delo: 2. predavanje

Zaznavanje
proces sprejemanja, predelave in primarnega interpretiranja informacij

Dražljaj v okolju -> vzburi čutnice -> živčni impulz -> potuje po živcu -> v možgane ->
(aktivno iščemo) (interpretacija)

• Kognitivni procesi:
• Sprejemanje in selekcija dražljajev
• Kategoriziranje in organizacija dražljajev
• Primarna interpretacija dražljajev

• Zaznavanje je selektiven proces, v katerem dražljaj konstruiramo v pomensko

reprezentacijo
Selekcija informacij
• V vseh fazah predelave informacij poteka proces SELEKCIJE INFORMACIJ
• Strategije:
• Delitev info na pomembne – nepomembne
• Neobčutljivost – ignoriranje nekaterih info
• Prilagajanje novih info že obstoječemu kognitivnemu aparatu
• Poenostavitve in popačenja informacij
Kategorizacija informacij
• razvrščanje stvari, dogodkov, pojavov in situacij v skupine ali kategorije
• podobnosti in razlike med predmeti, prostorske ali časovne stičnosti, vzročnih zvez, ...
• Kategorija sestoji iz vrste objektov, ki imajo eno ali več skupnih značilnosti
• Kategoirje niso izključujoče in nimajo ostrih meja; meje se tudi spreminjajo
• Identifikacija objektov: nove objekte primerjamo z drugimi objekti => kategorije
• Ko objekt kategoriziramo -> skepamo o dejanskih ali pričakovanih lastnostih
• Kategorizacija daje vtis reda, stalnosti in pravilnosti v svetu,
• poenostavlja kompleksnosti sveta,
• daje nove informacije in izkušnje;
• med kategorijami lahko ustvarimo stalne odnose
(povežemo trenutne info in množice preteklih izkušenj)
Kategorije
Hierarhično organizirane:
• Specifične kategorije -> bolj informativne
(več skupnih lastnosti med člani ktg)
• Splošne kategorije -> bolj ekonomične (večji
razred primerov)

• Temeljne ktg (srednja raven): najboljše ravnotežje med

ekonomičnostjo in informativnostjo (uporaba v
vsakdanjem govoru)

• različnim namenom ustrezajo različne kategorizacije

• razlike med ktg v kompleksnosti in notranji diferenciiranosti
• kompleksnost variira glede na bližino objektov v kulturi/skupini, kjer človek živi
Funkcije kategorij
• Poenostavljajo zaznavo
• Pomagajo pri mišljenju in spominjanju
• Olajšajo komunikacijo o objektih in izkušnjah
• Pomagajo zmanjšati strah pred neznanim
• Omogoča upravljanje z omejenimi kognitivnimi sredstvi (osnovni namen)
• Kategoriziranje ima praktičen, motivacijski učinek: objekte
vrednotimo -> se vedemo do njih (skladno s ktg)
Modeli kategorizacij
• PROTOTIPI = objekti v ktg, ki jo najbolje definirajo in reprezentirajo
• Prototipski model kategorij = model družinskih podobnosti
• predstavniki ktg so med seboj povezani z družinsko podobnostjo (vsi imajo vsaj eno
prototipsko značilnost, nobena ni vsem skupna)
• prototip je primerek, ki ima največ skupnih tipičnih potez (lahko je hipotetični)
• tipične ktg in prototipi so občutljivi na kulturni kontekst
• Prepoznavanje objektov je proces primerjave
tega objekta z bolj tipičnimi predstavniki
iste kategorije
Modeli kategorizacij
• Model ekstremnih ali vzorčnih primerov (Eksemplarji)
• v procesu kategorizacije nek objekt primerjamo
s specifičnim primerom kategorije
(ali je objekt podoben vzorčnemu primeru)

• vzorčni model dopušča

• večjo variabilnost v isti kategoriji kot prototipski model
• lažje spreminjanje kategorij kot prototipi

• obe strategiji uporabljamo odvisno od situacije in naših namer (Fiske, Morling, 1995):
• prototipe rabimo, ko predstavljamo tujo skupino
• oboje, ko predstavljamo svojo skupino
• vzorčni modeli so za hitro, avtomatsko prepoznavanje (tudi otroci raje kot prototipe)
Modeli kategorizacije
• Razlagalni ali narativni model
• objekte uvrščamo v ktg s primeravo dane kategorije z drugimi ktg in glede na odnose med
člani iste ktg
• za narativne razlage: socialne pojave razvrščamo na podlagi zgodbe, ki jih povezuje med seboj
• dejstva povezujemo v skupne kategorije na podlagi konstrukcije zgodb, v katere vključujemo
ta dejstva
Socialno zaznavanje in socialna kognicija
• socialno zaznavanje = predelava informacij iz socialnega okolja (zaznavanje oseb
(sebe ali drugih ali skupin oseb) in socialnih situacij)
• socialna kognicija = proces presojanja, ocenjevanja drugih ljudi in sebe ali situacij
na osnovi izkušenj in znanja (individualni kognitivni proces);
• je tudi interakcijski proces (drug drugega presojamo in ocenjujemo in to vpliva na našo
presojo
drugega)
• Sta kompleksnejša procesa:
• ker so socialne info bolj kompleksne kot info o fizičnem svetu,
• ker so procesi socialne kognicije odvisni od prevladujočih kognicij v socialnem okolju;
• ker je socialna kognicija vrednostno nabita, vpletena v vrednotenje odnosov med osebo in
socialnim kontekstom
• Podobni procesi pri socialnem zaznavanju kot pri zaznavanju
• meje ktg niso jasne, prototipi, hierarhična organizacija; značilnosti delovanja;
• Socialni konstrukcionisti: kategorije so socialne konstrukcije jezika oz. diskurza
Domneve, ki usmerjajo socialno zaznavanje
• Namernost delovanja drugega (vse aktivnosti človeka so načrtovane in strateške,
usmerjene k ciljem)
• zmota, saj se vedemo tudi spontano, nenamerno in impulzivno (če dejavnost
ocenimo negativno, tako ocenimo tudi človeka, in obratno)
• Racionalnost drugega (oseba je konsistentna v svojih ravnanjih, motivih in mišljenju;
vsa ravnanja so smiselna in racionalno vodena, človek ve, kaj dela in vedno zavestno
usmerja lastna dejanja)
• zmota, tudi spontano iracionalna, čustvena, avtomatska, brez zavestnega nadzora
• Usklajenost podatkov in predstav (ko ocenjujemo druge težimo k temu, da
uskladimo podatke in ustvarjamo uravnotežene predstave o njem – nove info prilagajamo
predstavi o njem, ne pa obratno)
• Zmota, s tem ohranjamo usklajeno predstavo o drugem, ki pa je izkrivljena
• Te domneve dokazujejo konstrukcijsko naravo socialnega zaznavanja
Pozornost in izrinjanje informacij
Vpliv na sprejemanje novih informacij:
• Pozornost ali odprtost za nove dražljaje in informacije, da jih lahko
sprejmemo
• pozornost je lahko načrtna (iščemo info), vsiljena (intenzivni D) ali spontana
• Represija ali izrinjanje je ignoriranje, blokada novih informacij
• obrambno vedenje, ki se pojavi ob info, ki so neprijetne ali ogrožujoče
• Obe strategiji lahko preideta v trajni kognitivni stil človeka
• Izrinjanje pomaga ohraniti prepričanje o lastni notranji trdnosti in integriranosti
• tog kognitivni stil značilen za avtoritarne osebnosti
• V stresni situaciji se lahko pozornost in izrinjanje protislovno povezujeta
v isti situaciji (zaznavne motnje, blokade + večja pozornost)
 Kognitivne sheme ali mentalni zemljevidi
• To so kognitivne organizacije znanja o določeni osebi, objektu, situaciji

• Kognitivne sheme osebe

• tipične lastnosti te osebe + odnosi med lastnostmi + moji odnosi z osebo
-> usmerja lastno vedenje s to osebo
• shema narekuje zaznavanje, spominjanje,
pričakovanja dogodkov
• določa način izbiranja, vrednotenja info
• lahko izzove afektivne reakcije
• shemi sledimo, če smo za to motivirani (halo
efekt, netočnost zaznav, hitra predelava info)
 Samozaznavanje
• V procesih socialne primerjave in pripisovanja vzrokov za vedenje
• Socialna primerjava je proces v katerem ljudje primerjajo lastne značilnosti, vedenje, dosežke in
razumevanje s tistim, od drugih oseb (Festinger, 1954)
• v kontekstih, kjer ni jasnega objektivnega kriterija za presojanje mnenja ali dosežkov (se ravnamo po
drugih, podobnih in orientiramo sodbe okrog njihovih (Tajfel, 1981)
• običajno s sebi podobnimi ali tistimi, z višjim socialnim statusom (občasno se primerjamo tudi z osebami z
nižjim socialnim statusom)
• pri samozaznavanju sledimo principu ohranjanja pozitivne samopodobe
• mehanizem, s katerim oseba ugotovi in oceni lastno osebno in socialno identiteto ter zavzame zaupanje v
točnost lastnih prepričanj (Hogg in Abrams, 1988)
• Socialna primerjava v otroštvu:
• odkrivanje družbenih pravil in pričakovanj: otrok določi kako naj se obnaša (usvajanje norm) in kako dobro
dela (samovrednotenje) – primerja lastne značilnosti in vedenje z drugimi
• Že v zgodnjem otroštvu, v srednjem in poznem otroštvu se izpopolni (kompetence)
• Individualni proces (zaznavanje lastne pozicije) in socialni proces (kontekst določa, koga/kaj je vredno
upoštevati, v terminih vrednot)
Zaznavanje drugih oseb
• V procesih socialne primerjave in pripisovanja vzrokov za vedenje
• Socialna konstrukcija pri zaznavanju in ocenjevanju sebe in drugih
• Točnost ocen – druge zaznavamo in ocenjujemo v primerjavi s seboj
•Stabilna in realna podoba o sebi
•Podobnost in bližina
•Stopnja posploševanja in stereotipizacije je izvor izkrivljanja
•Sposobnost vživljanja (empatija, simpatija), socialna perspektiva
•Čustveno razpoloženje (lastno razpoloženje vpliva na zaznavo istega pri drugih)
• Dve vrsti točnosti: stereotipna in diferencialna točnost
Prvi vtis o drugi osebi
• Vtis o drugem je več kot seštevek
posameznih informacij o značilnosti drugega
• določene osebnostne lastnosti so ključne informacije za oceno osebe, ostale so
postranskega pomena
• različno med kulturami
• Moč prvega vtisa: UČINEK PRIMARNOSTI (primacy effect) (Asch, 1946)
• Ob prvem stiku pride do kompleksne predstave o osebi
• Prvi vtis se ohrani in vpliva na oceno osebe v naslednjih stikih
• Prvi vtis deluje kot pričakovanje, da se ob naslednjih stikih naše sodbe potrdijo, ne pa
spremenijo, zato prvi vtis oblikuje naše interakcije z drugo osebo
• vpliv pričakovanj na formiranje prvega vtisa (Kelley, 1950)
• Prve sheme se lahko preoblikujejo, ko so nove informacije prepričljivo nasprotne
prvotni podobi o drugi osebi (prevara)
Implicitne teorije osebnosti
• naivne psihološke teorije = intuitivne predstave o
osebnostnih lastnostih
• katere lastnosti pri ljudeh sodijo skupaj in katere ne = vzorci predpostavk, prepričanj
• vključuje izkušnje človeka, stereotipne predstave in predsodke, ki jih generira kultura, religija,
vplivna ideologija
• kognitivna struktura, s katero predelujemo informacije o drugih in si ustvarjamo
predstave
• Običajno se dobre lastnosti pojavljajo skupaj, slabe pa skupaj
• Ljudje, ki jih drugi ocenjujejo kot dobre, zaradi te podpore tudi sami razvijejo pozitivno
samopodobo in se to kaže tudi v odnosu z drugimi
• Implicitne teorije so včasih točne, ponavadi pa poenostavljene –
• vodijo v zmote pri ocenjevanju drugih (halo efekt)
• oblikujejo se okrog ključnih lastnosti, ki so pri osebi zelo prepoznavne
• te ocene so poenostavljene, pristranske in delujejo kot stereotipi in so podlaga predsodkov
Kognitivne sheme vzročnosti dogajanja
• Zaznavanje in ocenjevanje socialnih dogodkov – kavzalne razlage
• Proces pripisovanja pri vsakdanjih razlagah dogajanja, ko sklepamo o
vzrokih, ki so privedli do izidov
• napraviti okolje predvidljivo, nadzorljivo in smiselno
• kog. shema delovanja (implicitna teorija) oz. kog. strategija pripisovanja
vzročnosti
• Kavzalne atribucije so podlaga za prihodnja pričakovanja in vedenje (sebe/drugih)
Razlage pripisovanja
• Heiderjeva atribucijska teorija (1958)
• dogodki: povezave med objekti v odnosu vzrok – učinek = zaznavne enote
• vzročno povezanost zaznamo glede na podobnost in bližino (čas)
-> intuitivni kavzalni sistemi
• ne zbiramo vtisov o ljudeh, temveč sklepamo o notranjih razlogih za vedenje
(človek je intencionalno bitje, namere se odražajo v vedenju)
• razlikujemo med dogajanjem v okolju, na katerega lahko sami vplivamo
(dispozicijski vzroki) in onim, na katerega nimamo vpliva (smo odvisni od
zunanjih dejavnikov)
• vzrok dejanj pripišemo človekovim notranjim dejavnikom tedaj, ko
menimo, da ni bil pod nobenim zunanjim pritiskom
Razlage pripisovanja
Kelleyeva kovariantna teorija pripisovanja (1972)
• Razširi teorijo pripisovanja iz dveh vzrokov (osebi ali situaciji) še na pripisovanje
vzrokov cilju dejanja
• osebi: „Učitelj pohvali učenca, ker mu je naklonjen.“
• cilju: „Pohvali ga, ker je napisal dobro nalogo.“
• situaciji: „Pohvali ga, ker je v šoli pravilo, da nagrajujemo s pohvalo.“
• Vzrok dejanja pripišemo glede na 3 vrste info:
• Konsistentnost: „Ali ona kriči na vsakega ali samo nanj?“
• Distinktivnost: „Ali kriči nanj pogosto?“
• Konsenzualnost: „Ali vsak kriči nanj?“
Atribucije dispozicijam: visoka konsistentnost, nizki distinskitvnost in konsenz
Atribucije situaciji: visoki konsistentnost in distinktivnost, nizek konsenz
• Pripisovanje razlaga kot induktivno posploševanje iz opaženih kovarianc med pojavi
Pripisovanje razlogov za vedenje sebe/drugih

Samopripisovanje vs. pripisovanje drugim:

• Atribucije za negativne dogodke – neuspeh:

• Če smo sami vpleteni -> vzrok pripišemo situaciji (tudi pri članih lastne skupine, „in-group“)
• če jih storijo drugi ljudje -> razloge pripišemo njim osebno (tudi pri članih drugih skupin,
„out-group“; to prispeva k nastanku stereotipov in predsodkov)

• Pri pripisovanju razlogov za pozitivne izide – uspeh:

• ko smo sami vpleteni -> razlog pripišemo osebnim lastnostim,
• ko so drugi vpleteni -> vzrok pripišemo okoliščinam
Napake v pripisovanju
• temeljna atribucijska napaka: pri ocenah vedenja drugih ljudi vzroke pripišemo
njihovim osebnostnim značilnostim, raje kot situaciji
=> vzročnostno precenjevanje oseb nasproti okoliščinam
• ljudje tudi izenačimo vzročno zvezo med dogodkom vpletenih oseb in njhovo odgovornostjo
za posledice dogodka
• druga napaka pripisovanja: pri pripisovanju razlogov za negativno situacijo, v
katero smo sami vpleteni, se usmerimo v okoliščine
=> vzročnostno precenjevanje situacijskih dejavnikov
• človek se razbremeni lastne odgovornosti
• tretja napaka pripisovanja: opazovalci dogodka pripišejo razloge osebnostnim
lastnostim, vpletene osebe pa vzrok pripišejo situaciji
• Razlogi:
• Razlike v fokusu pozornosti, vrstah in izvoru info, motivaciji
Medkulturne variacije v pripisovanju
• Kulturno pogojeno
• Z kultura: osebna odgovornost;
• V kultura: situacija, vloge
Razlike znotraj kulture
identifikacije s kulturnimi,
ekonomskimi, socialnimi skupinami
in zaznana razmerja med skupinami
vplivajo na naše atribucije
• slabo dejanje pogosteje pripišemo osebi
iz marginalnih skupin kot pa osebam z
višjim statusom v družbi

• Velja tudi za atribucije družbenih

vprašanj (revščina, nasilje,
brezposelnost...)
Kavzalne atribucije v otroštvu
• Dojenček: zavedanje kavzalnosti med enostavnimi dogodki (4-8m
razlikuje vzročno povezane in nepovezane dogodke)

• Malčki: izrazi ponosa nad lastnimi dosežki (17m) in potrtosti ob neuspehu (21m)
• zavedanje obvladovanja se razvija prva tri leta in je povezano z reakcijami drugih

• Predšolski otroci:
• zmožni razlikovati med izidi, ki so jih sami povzročili in izidi, ki so naključni (3.-4. leta)
• se zavedajo kavzalnosti lastnih dejanj in so motivirani, da nadzorujejo izzide
• se zavedajo tudi mentalnih stanj drugih in kavzalne povezave z dejanji drugih
• v kontekstu kavzalnosti, ki jo lahko pripišejo bodisi osebi, bodisi situaciji, mlajši otroci
pogosto izberejo situacijo (Ruble et al., 1979)
• Starejši otroci: stabilne atribucije dispozicijskim dejavnikom, kot odrasli
Atribucijska napaka v otroštvu
• odkritje, da je lahko posameznik odgovoren za svoja dejanja, je razvojni
napredek v sociokognitivnem razvoju; socialni psihologi pa to poimenujejo napaka
• Pridobljena (ni avtomatska) in ima adaptivno vrednost (socialno zaželena
in medkulturno raznolika)
• Otroci raje pripišejo vzročnost osebi v okoliščinah, ko se zavedajo pričakovanj odraslih
-> otroci v Z kulturi se naučijo, da odrasli vidijo ljudi kot odgovorne za svoja dejanja (da delajo
temeljno atribucijsko napako) in da se pričakuje, da otroci temu sledijo
• Vpliv situacijskih dejavnikov in interpersonalnih pričakovanj
• v situaciji evalvacije otrok poudari notranje atribucije (šolski otroci več izkušenj)
• tudi starši razlagajo otroku, da so pomembne osebne sposobnosti in napor za uspeh
-> to otroku predstavlja ključ za interpretacijo vedenja
• otrokove izkušnje in okoliščine vplivajo, da lahko že predšolski pripiše vzročnost
internalnim dejavnikom
 Atribucije učnih dosežkov
• prepričanja o vzrokih uspeha in neuspeha posredujejo med povratnimi info in
nadaljnjim učnim vedenjem (Weiner, 1972, 1986)
• Ne/-uspeh pripišemo sposobnostim, trudu, težavnosti naloge, sreči

• Vzroki se lahko kategorizirajo preko 3 dimenzij:

• internalno – eksternalno (ali je uspeh zaradi mojih sposobnosti, truda ali težkih nalog, sreče?)
• stabilnost – nestabilnost (ali je ta uspeh tak kot po navadi (sposobnost) ali je naključje?)
• nadzorovanost – nenadzorovanost (ali bi se lahko še bolj trudil ali sem bil bolan?)

• Vsak izzid se lahko ovrednoti preko tega okvira -> ima kognitivne in afektivne posledice
• Atribucije vplivajo na pričakovanja glede prihodnjega vedenja
 Razvoj atribucij učnih dosežkov
• Dojenčki so motivirani za obvladovanje nalog
• Predšolski:
• še nimajo 4 konceptov, precenjujejo svoje sposobnosti
• ne diferenciirajo med trudom, sposobnostjo in srečo
• Srednje otroštvo:
• spoznajo zvezo med trudom in izidom, vendar ne prepoznajo da sposobnost lahko
vpliva na trud (sposobnost je eden od dejavnikov, ne pa tisti, ki se povezuje z
drugimi)
• Pozno otroštvo
• Okrog 12. leta se razvijejo točni sklepi o sposobnosti na podlagi truda in izida
(skladno z naraščajočo referenco na notranje lastnosti, tekom srednjega otroštva
upada atribucija izzida na podlagi sreče)
Naučena nemoč
• neuspeh lahko vodi v znižana pričakovanja in oblikovanje naučene nemoči:
prepričanje, da je izid nepovezan z lastnimi dejanji
• Vztrajni neuspeh doseči občutek učinkovitosti na področjih pomembnih nalog, vodi
v vseobsegajoči občutek neuspešnosti, pridružen s temeljno depresijo (Petersen in
Seligman, 1985)
• Otroci, ki izražajo naučeno nemoč:
• pogosteje negativno čustvujejo in so depresivni
• neuspeh pripišejo stabilnim notranjim razlogom, posebej sposobnosti,
ki se jim pridružijo samoomejujoče se emocije in pričakovanja
(uspešni otroci drugače – neuspeh pripišejo zunanjim dejavnikom)
• tudi otroci, ki so spregledani ali zavrnjeni od vrstnikov razvijejo nemoč in atribucije glede
medosebnih izkušenj in socialnih izidov
• verjamejo, da niso kompetentni doseči uspeha in postanejo nemotivirani, zmanjšajo trud in
minimizirajo cilje -> postopno izpolnijo lastna pričakovanja nemoči
• Naučena nemoč je dokaj stabilna v poznem otroštvu (spolne razlike)
• Vpliv različnega feedbacka o ne/-uspehu s strani odraslih ali vrstnikov (retrening)
Strategije samooviranja
• lastne predpostavke o neuspehu – konstruiramo si
ovire, ki naj razložijo neuspeh
• skrajni primeri samooviranja: beg pred odločilnimi dejanji ali situacijami, samodestruktivna
dejanja, beg v omame
• milejši primeri: samopomilovanje, slab spanec, jemanje zdravil, poživil
• Strategija: zaigranje simptoma, da sebe prepričamo, da nas nekaj ovira pri
uspešnem opravljanju dejavnosti, zato, da bi ohranili samospoštovanje ob
morebitnem neuspehu (vzrok za verjetni neuspeh pomaknejo izven nas)
• še bolj, če nas drugi opazujejo ali če tudi drugi ravnajo podobno (skupinska panika pred izpitom)

• če se strategija samooviranja utrdi, preraste v fenomen naučene nemoči

= občutek, da sem zguba, da mi nikoli nič ne
uspe
Samoizpolnjujoče se napovedi
• Prepričanja o lastni nemoči ali nesposobnosti začno delovati v realnosti
in človek se začne obnašati v skladu s temi prepričanji (praksa potrdi prepričanja)
• Različne od kognitivnih učinkov pričakovanja
• ljudje tolmačijo vedenje drugih tako, da ustreza njihovim pričakovanjem o drugih ljudeh

• Samoizpolnjujoče se napovedi imajo na začetku napačno prepričanje o drugih

ljudeh, ki povzroči, da se ti začno obnašati skladno s prepričanjem
• prepričanja okolja do nesposobnosti romskih otrok, privedejo do njihove učne neuspešnosti,
nemotiviranosti za učenje, ne bodo se trudil za šolo
• Rosenthal in Jacobson (1968) – Pigmalion efekt:
• učiteljem sta dejala, da so nekateri učenci zelo nadarjeni
in bodo hitreje napredovali
in res so ti učenci hitreje napredovali
(značilno so izboljšali IQ)
• Vloga „feed-backa“ odraslih do otrok -> atribucijski stil
Sklepi glede pripisovanja vzročnosti
• Atribucijske sodbe variirajo med kulturami (individualna odgovornost vs.
kolektivna dolžnost)
• otroci usvajajo razlagalne okvire svoje kulture, vključno s pristranostmi in
stereotipi, ki so del kulture
• Težavno spremeniti nemoč, ni pa nemogoče:
• trenirati otroke, da pripišejo neuspeh pomanjkanju truda in uspeh svojim
sposobnostim (raje kot naključju) -> vodi v izboljšanje uspeha in večjo vztrajnost
• Atribucije pomembne za izobraževalni in klinično-razvojni kontekst, saj ima
socialni kontekst učinek na:
• način posameznikovega oblikovanja atribucij
• to, če bo in kdaj bo otrok naredil osebne ali situacijske atribucije
• vrsto atribucijskega stila (obvladovanje ali nemoč), ki ga otrok razvije na
posameznem področju dejavnosti
Druge razlage atribucij
Teorija socialnih reprezentacij (Moscovici, 1984)
• Socialne reprezentacije so skupine pojmov, predstav, podob, izjav in razlag, ki
izvirajo iz vsakdanjega življenja in jih skupina ljudi oblikuje v toku komunikacije
(nadomeščajo mite in verovanja v tradicionalnih družbah)
• Socialna interakcija, komunikacija, sistemi vrednot bistveno vplivajo na kognitivne
procese v ljudeh in sodelujejo v nastanku novih oblik znanja
• Soobstoj reprezentacij v posamezniku (del kognitivnega aparata) in v skupini
(intersubjektivna stvarnost)
• Znanje ima pomen, ker je socialno in je konstuirano v socialni dejavnosti
• SR Pomagajo narediti neznano poznano, preskrbijo sredstva objektivizacije in
kategorizacije kompleksnih fenomenov sveta (s poimenovanjem in
definiranjem), preskrbijo sidra (vzpostavljene koncepte), s katerimi lahko
povežemo nove izkušnje
Druge razlage atribucij
Teorija socialnih reprezentacij in pripisovanje
• SR nas vodijo v pripisovanju vzrokov
• če je dogajanje skladno s SR okoliščin, vzrokov dejanj ne iščemo v človeku
• in obratno, če se dejanje odklanja od sprejetih SR, vzroke iščemo v človeku
• Temeljna atribucijska napaka izhaja iz dominantnih predstav v Z kulturi
• ideologije individualizma: človek presega situacijska in kontekstualna določila in
ga vidimo kot vzročni agens = avtonomen, odgovoren za lastna dejanja
Druge razlage atribucij
Diskurzivna socialna psihologija (Edwards in Potter, 1992)
• Atribucije ni kognitivni proces sklepanja na osnovi zaznavnih informacij
v dogodku
• Atribucije so implicitne oz. so predpostavke v trenutnem opisovanju ali
poročanju o dogodku (pojavljajo se v vsakdanjem govoru)
• Niso neodvisne od položaja govorca in njegovega interesa do dogajanja
• Atribucija se izvrši v procesu opisovanja dogodka
Literatura
• Ule, M. (2009). Spoznavni procesi in konstrukcija socialnega sveta. V M. Ule, Socialna psihologija;
Analitični pristop k življenju v družbi (str. 75–122). Ljubljana: FDV.
• Durkin, K. (1996). Social cognition II: Social reasoning and societal knowledge, Atribution theory.
V K. Durkin, Developmental social psychology, From infancy to old age (str. 327–346). Cambridge,
Oxford: Blackwell
• Augoustinos, M., Walker, I. in Donaghue, N. (2006). Atributions. V M. Augotinos, et al. (Eds.),
Social cognition, An integrated introduction, 2nd Edition (str. 149–185). Sage.