ZDRAVSTVENA VZGOJA

Prof. Robi Počkaj

 KAJ JE ZDRAVJE?
Svetovna zdravstvena organizacija je opredelila rodnostno
(reproduktivno; reprodukcija, lat. obnavljanje, obnovitev;
razmnoževanje, proces nastajanja novih osebkov) zdravje kot stanje
popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja, torej ne gre
samo za odsotnost bolezni ali invalidnosti v zvezi z rodnostnim sistemom
in njegovim delovanjem ter rodnostni procesi.
HIGIENA
Higiena nas uči, kako si varujemo zdravje in kako
preprečujemo bolezni. Higiena se ukvarja s
preprečevanjem bolezni tako, da skuša odstraniti
škodljive vplive iz okolja. Beseda higiena se uporablja
tudi kot splošna oznaka za čistočo. Je samostojna veda
medicine.
 PODROČJA HIGIENE
o Higiena okolja: ukvarja se s preprečevanjem in z odstranjevanjem
negativnih dejavnikov za zdravje (npr. stanovanjska higiena,
higiena naselja);

o Komunalna higiena: ukvarja se s higienskimi problemi naselij in

s higieno objektov, ki so v skupni uporabi (higiena javnih kopališč,
gostinskih objektov);

o Higiena prehrane: poučuje kakovost in količino prehrane

različnih skupin prebivalstva;

o Mentalna ali duševna higiena: svetuje, kako naj živimo, da

ohranimo, okrepimo ali ponovno pridobimo duševno ravnotežje;

o Otroška higiena: opozarja na nevarnosti v otroški dobi in na

pravilno usmerjanje otrokovega razvoja (kakšna je primerna
telovadba, primerna prehrana);

o Šolska higiena: nas uči, kakšna je pravilna telovadba šolarja,

kakšna je pravilna prehrana, kako zaščitimo šolarja pred
nevarnostmi, ki mu pretijo v šoli (pretežka šolska torba,
nepravilno sedenje, neredna prehrana, neprimerne šolske klopi);

o Higiena dela: zahteva varne delovne pogoje dela za delavca,

predpisane varnostne ukrepe, izobraževanje delavcev o varnem
delu, seznanjanje delavcev z nevarnostmi v delovnem procesu.
OSEBNA HIGIENA
Osebna higiena nas uči, kakšne higienske navade moramo imeti, da si ohranjamo
zdravje. Daje nam navodila, kako naj varujemo in utrjujemo zdravje ter kako si
krepimo odpornost proti boleznim.

Področja osebne higiene delimo na:

1. higiena celotnega telesa

- higiena lasišča in las
- higiena obraza
- higiena rok in nohtov
- higiena nog in nohtov
- higiena zob in ustne votline
- intimna higiena

2. higiena obleke in obutve

 Pri higieni telesa upoštevamo tri vidike in sicer:
1. SPLOŠNA NAČELA: cilj osebne higiene je ustvarjati
pogoje za zdravje in dobro počutje in tako izboljšati
kakovost življenja. Da bi dosegli ta cilj, moramo poznati
pravila in načine, kako negujemo posamezen del telesa in
kako vzdržujemo čistočo kože celega telesa.

2. ZDRAVSTVENI VIDIK: cilj je preprečevanje

nalezljivih bolezni, kožnih bolezni in nekaterih
bolezenskih okvar, ki nastanejo kot posledica
neprimernega življenja. Z osebno neurejenostjo
ne ogrožamo samo lastnega zdravja, temveč tudi
zdravje drugih.

3. KULTURNO ESTETSKI VIDIK: v ospredje postavlja

estetski videz, lepoto in dostojanstvo osebnosti. Higiensko
zanemarjen človek:
- vzbuja odpor, ker se od njega širi smrad
- sam pa prenaša in je tudi dovzeten za bolezenske klice
 HIGIENA TELESA

Higiensko najustreznejši način nege celotnega telesa je tuširanje s toplo vodo in ne kopanje v kadi.
Pri tuširanju je neprimerna uporaba gob ali krp, ker se v njih nabirajo bakterije. Ustreznejše so
ščetke, raznih oblik in velikosti, tudi z ročajem, ki pa morajo biti neoporečno čiste. Pri tuširanju
lahko uporabimo tekoče milo z ustreznim pH 5,5 (faktor kislosti kože). Čistilnih sredstev, kot so
mila v trdi in tekoči obliki, ne uporabljamo pri vsakem umivanju, da s tem ne uničimo naravnega
zaščitnega plašča kože. Koža, ki jo stalno umivamo z milom, je lahko sicer bolj čista, vendar bolj
dovzetna za okužbe, ker je ne varuje naravna zaščita.
Pri tuširanju uporabljamo telesne losjone, kadar je koža izrazito
suha, ker vračajo koži kislost in jo navlažijo. Uporabljamo tudi
dezodorante, sredstva, ki preprečujejo razkrajanje znoja v trdi
obliki ali kot razpršila. Dekleta naj si dlake v predelu pazduhe
odstranijo z depilacijskimi kremami ali z britjem. S tem
preprečijo, da bi se kapljice znoja zadrževale na dlakah, kar
neugoden vonj znoja še povečuje.
HIGIENA KOŽE (lat. CUTIS, gr. DERMA)
Koža je zunanja prevleka telesa, ki ima veliko površino (2 m²), zato je
precejšen del zdravstvenih in lepotnih težav povezanih z njo.
 Koža je sestavljena iz treh plasti:
1. VRHNJICA (lat. EPIDERMIS): je zunanja plast kože. Sestavljena je iz celic, ki so urejene
v več skladov. Osnovno plast celic imenujemo zarodna plast, ker iz nje nastajajo vedno nove
celice, ki proti površini zaroženijo in se luščijo. Naloga vrhnjice je, da ščiti organizem pred
zunanjimi vplivi (vlaga, prah, mikrobi, paraziti, mehanske poškodbe);

2. USNJICA (lat. CUTIS): je

srednja plast kože in je
zgrajena iz čvrstega vezivnega
tkiva. V tej plasti se nahajajo
lojnice in znojnice, lasje,
krvne žile, živci in čutilna
telesca;

3. PODKOŽJE (lat. SUBCUTIS): je globoka plast pod usnjico.

Sestavlja ga rahlejše vezivno tkivo ter maščobno tkivo, ki varuje
notranje organe pred mehanskimi vplivi.
ZGRADBA ZOBA
NEGA ZOB

Pri čiščenju zob upoštevajte splošna pravila, a imejte

svoj individualen pristop, ki vam ustreza in vzdržuje
vaše zdravje.
◦Na splošno velja, da je čiščenje zob potrebno po
vsakem obroku ali najmanj dvakrat dnevno.
◦Čiščenje naj traja 3 minute ali več, odvisno od
zahtevnosti čiščenja.
◦Pravilno ščetkanje naj poteka v smeri od dlesni
navzdol do samih konic zob.
◦Ščetkanje naj ne bo premočno.
◦Za temeljito čiščenje ni pomembna le uporaba klasične
zobne ščetke s primerno trdoto, temveč tudi redna
vsakodnevna uporaba zobne nitke ali medzobne ščetke,
ki očisti tudi prostore med zobmi, kamor običajna
zobna ščetka ne seže.
◦Uporabljajte strgalo ali ščetko za čiščenje jezika.
◦Zdravje ustne votline lahko bistveno izboljšate z
uporabo soničnih električnih zobnih ščetk in ustnih
prh.
◦Katera tehnika čiščenja zob je najprimernejša za vas,
vam lahko najbolje svetuje zobni higienik.
Bakterije imajo sposobnost hitrega razmnoževanja, še
posebej takrat, ko imajo ustrezne pogoje. Nahajajo se v
žepkih dlesni in se hranijo z oblogami na zobeh, kar
povzroči njihovo pospešeno razmnoževanje. Tako
nastane vnetni proces, ki lahko hitro povzroči
kronično bolezen dlesni, ki vpliva na zdravje zob,
ustne votline in imunski sistem telesa. Bakterije ves
čas vnetja nenehno pronicajo iz vnetega tkiva v krvni
obtok in ogrožajo celotno telo.
 NALOGE KOŽE
o Varovalna naloga
o Sodeluje pri tvorbi zaščitnih snovi
o Je čutilo za tip, mraz, toploto in bolečino
o Uravnava telesno temperaturo
o Kožne žleze izločajo odpadne snovi
o Je rezerva za kri (kožne kapilare, žile)
Koži je potrebno posvetiti veliko pozornosti. Glede na to, da je najbolj
izpostavljen del telesa, se tudi najbolj umaže. Na njej se nabirajo:
• Nesnaga ali umazanija
• Kožni loj
• Znoj
• Prah
• Odvečna kožna maščoba, ki draži kožo in povzroča srbenje

Vse našteto se na koži ljudi, ki se ne umivajo razkraja in povzroča smrad.

Razvijejo se mikrobi in zajedavci in le ti povzročajo kožna obolenja (gnojna,
glivična).
Za ohranitev lepega videza kože je pomembno:
 Ustrezno čiščenje kože vseh telesnih delov
 Gibanje oziroma rekreacija
 Ustrezna zdrava prehrana
VPLIV HRANE
Hrana vpliva na zdravje in lepoto
kože, nohtov, zob, las in oči.
Pomembno je kaj jemo, koliko in
kako. Temeljito žvečenje in počasno
uživanje hrane preprečuje slabo
prebavo, nespečnost in
razdražljivost. Uživati je potrebno
veliko sadja in zelenjave
(nepredelano, če je to mogoče),
mleka, mlečnih izdelkov,
neoluščenih žitaric. Izogibati se je
potrebno mastni hrani,
prekajenemu mesu, sladki hrani in
sladkim pijačam.
 VPLIV REKREACIJE
Rekreacija mora postati naša potreba, predvsem tista, ki jo izvajamo na
prostem, ne glede na letni čas. Pomagala nam bo ohranjati kondicijo,
varovala nas bo pred duševnimi napetostmi in ohranjala zdrav in lep
videz.
 SLADKORNA BOLEZEN
Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus je kronično obolenje, ki nastane zaradi
pomanjkanja delovanja hormona inzulina ali zmanjšanja odzivnosti celic na
njegovo prisotnost. Posledica tega je motnja v presnovi ogljikovih hidratov,
beljakovin in maščob. Diabetes je stanje stalno zvišane ravni glukoze v krvi.

INZULIN je hormon (kemijsko beljakovina), ki ga proizvajajo in izločajo celice

Langerhansovih otočkov v trebušni slinavki. Inzulin se veže na receptorje v
celičnih membranah in povzroči aktivni prenos glukoze v celico, kjer jo ta porabi v
svojem metabolizmu. Kadar je privzem glukoze v celice moten, pride do povečanja
njene koncentracije v krvi (hiperglikemija), posledica česar so različne
komplikacije.
Poznamo več tipov sladkorne bolezni:

TIP 1 ALI OD INZULINA ODVISNA BOLEZEN

 pojavi v otroštvu ali mladosti (največ v puberteti) oz. do 30.leta starosti,
 avtoimunska bolezen,
Inzulin je do konca življenja potrebno nadomeščati z injekcijami. Bolnikom popolnoma primanjkuje
inzulina, ker ga njihova obolela trebušna slinavka preneha izdelovati in izločati v kri. Ker glukoza ne more
vstopiti v celice brez pomoči inzulina, se njena koncentracija v krvi poveča (hiperglikemija), zato se tudi
začne izločati z urinom (glikozurija). Če bolniki niso deležni pravočasnega zdravljenja, povzroči
pomanjkanje inzulina tudi nepravilno presnovo maščob, ki pospešeno razpadajo. Pri tem nastajajo razpadni
proizvodi, imenovani ketoni, s posledičnim izločanjem acetona v izdihanem zraku (zadah po acetonu) in v
urinu (acetonurija). Če je kopičenje te snovi v telesu veliko, to lahko povzroči nevarno zakislitev organizma
(diabetična ketoacidoza), kar terja zdravljenje v bolnišnici. Kronična in neozdravljiva bolezen.

TIP 2: T.I . »ODPORNOST PROTI INZULINU« , stanje, ko celice ne reagirajo na prisotnost inzulina in zaradi tega
ne privzemajo glukoz.
 Pogostejša pri odraslih zaradi neustreznega življenskega sloga (pretirano hranjenje in pomanjkanje
telesne aktivnosti.)
 Ti bolniki predstavljajo večino vseh sladkornih bolnikov.

Prehodna hiperglikemija med nosečnostjo je sladkorna bolezen tipa 2, ki nastane zaradi

hormonskega stresa in s porodom izgine, lahko pa se ponovi po 40.letu starosti. Pojavi se pri
okoli 4% nosečnic in lahko vodi v diabetes tipa 2.
VZROKI za nastanek bolezni:
 dedni dejavniki
 nekatere virusne in druge okužbe
 bolezni trebušne slinavke
 okvare v imunološkem sistemu itd.

ZNAKI bolezni:
 Žeja
 občutek lakote
 Pogosto uriniranje in povečana količina urina
 Hujšanje
 Utrujenost, zaspanost
 Zadah po acetonu
 Motnje vida
 Srbenje spolovila
 Motnje zavesti
 Postopoma pa zaradi nastajanja ketonskih teles pride do
zakisanja organizma in do življenjsko ogrožujočega
stanja – diabetične ketoacidoze
 VPLIV STRESA NA ZDRAVJE
Človeško telo ima mehanizme za spopad s stresom in v nekaterih primerih je pozitiven, saj smo zaradi njega bolj pozorni in se tako
izognemo nevarnosti. A če smo pod stresom dlje časa, lahko ta izjemno slabo vpliva na naše zdravje.

Kratkoročni vpliv stresa na telo:

- Hitrejši utrip srca;
- glavobol;
- otrdel vrat ali/in ramena;
- bolečine v hrbtu;
- hitrejše dihanje;
- potenje, potenje dlani;
- želodčne težave, slabost, driska.

Dolgoročni vpliv stresa na telo:

 Imunski sistem: dolgotrajni stres lahko zmanjša našo imunsko odpornost, zaradi česar smo bolj izpostavljeni najrazličnejšim
boleznim in hitreje podležemo virusnemu ali bakterijskemu obolenju. Če imate kronično bolezen, kot je na primer aids, lahko stres
poslabša simptome bolezni.
 Srce: stres je povezan z visokim krvnim pritiskom, abnormalnim srčnim utripom (aritmijo), krvnimi strdki in otrditvijo stene arterij
(aterosklerozo). Prav tako je povezan s koronarno arterijsko boleznijo, srčnim napadom in odpovedjo srca.
 Mišice: nenehna napetost zaradi stresa lahko vodi do trdega vratu, ramen in bolečin v spodnjem delu hrbta. Stres lahko tudi poslabša
stanje revmatoidnega artritisa.
 Želodec: če imate želodčne težave, kot je na primer gastroesofagealna refluksna bolezen (GERB), želodčna razjeda, sindrom
razdraženega črevesja, je dobro vedeti, da lahko stres poslabša simptome bolezni.
 Reproduktivni organi: stres je povezan z zmanjšano plodnostjo, težavami z erekcijo, zapleti med nosečnostjo in bolečimi
menstruacijami.
 Pljuča: stres lahko poslabša simptome astme in kronične obstruktivne pljučne bolezni.
 Koža: vpliva tudi na kožo in težave z njo, kot so akne in psoriaza.
Dolgoročni vpliv stresa na telo:
 Imunski sistem: dolgotrajni stres lahko zmanjša našo imunsko odpornost, zaradi česar
smo bolj izpostavljeni najrazličnejšim boleznim in hitreje podležemo virusnemu ali
bakterijskemu obolenju. Če imate kronično bolezen, kot je na primer aids, lahko stres
poslabša simptome bolezni.
 Srce: stres je povezan z visokim krvnim pritiskom, abnormalnim srčnim utripom
(aritmijo), krvnimi strdki in otrditvijo stene arterij (aterosklerozo). Prav tako je povezan s
koronarno arterijsko boleznijo, srčnim napadom in odpovedjo srca.
 Mišice: nenehna napetost zaradi stresa lahko vodi do trdega vratu, ramen in bolečin v
spodnjem delu hrbta. Stres lahko tudi poslabša stanje revmatoidnega artritisa.
 Želodec: če imate želodčne težave, kot je na primer gastroesofagealna refluksna bolezen
(GERB), želodčna razjeda, sindrom razdraženega črevesja, je dobro vedeti, da lahko stres
poslabša simptome bolezni.
 Reproduktivni organi: stres je povezan z zmanjšano plodnostjo, težavami z erekcijo,
zapleti med nosečnostjo in bolečimi menstruacijami.
 Pljuča: stres lahko poslabša simptome astme in kronične obstruktivne pljučne bolezni.
 Koža: vpliva tudi na kožo in težave z njo, kot so akne in psoriaza.
 DRUŽINA
Družina je osnovna institucija zasebnega življenja, kjer se oblikuje za ljudi večina pomembnih
razmerij. Je socialna skupina, v katero smo stalno in dolgotrajno vključeni. Družina je sistem
in družinsko življenje je proces. Ni nekaj statičnega in nespremenljivega. Stalno se spreminja,
tako zaradi razvoja in sprememb, ki jih doživljajo posamezni člani družine, kot tudi zaradi
dogodkov in situacij, ki zadevajo celo družino.

Model življenjskega ciklusa družine:

1. Doba oblikovanja družine
2. Razširjanje družine
3. osnovnošolsko obdobje otrok (prvi otrok od 6. Do 14. Leta)
4. Mladostniško obdobje otrok (prvi otrok od 14. Do 19. Leta)
5. Postadolescentno obdobje otrok (prvi otrok od 20. leta do odhoda iz družine)
6. Začetek zoževanja družina
7. Zožana družina (»prazno gnezdo«)
8. Ovdovelost
 Vrste družine
Včasih je za družino veljal predvsem zakonski par z otroci, kar
imenujemo jedrna družina. Poleg tega je bila precej običajna
tudi razširjena družina, to je družina v katero so vključeni tudi
drugi sorodniki, najpogosteje stari starši.

Še posebej v zadnjem času, zaradi večjega števila ločitev narašča

tudi število nestandardnih družin: enoroditeljskih družin, to
je takih, ki imajo le enega od staršev in vsaj enega otroka (Starš in
otrok se že pojmujeta kot družina, čeprav jih nekateri označujejo
kot nepopolno družino, ker ni obeh staršev) in pa
reorganiziranih družin, to je družin v katerih starša, oz. vsaj
eden od staršev, že bila poročena oz. živela v družini in sta si
ustvarila novo družino.

Posebej naj navedemo še družino z istospolnimi starši, ki je v

nekaterih državah že zakonita.

Poleg zgoraj navedenih družin pa je treba upoštevati tudi

družine, kjer partnerja sicer nista poročena, a živita v
partnerski zvezi, ki pa jih obravnavamo praktično enako kot
družine s poročenima staršema.
Zdrave družine so družine, ki imajo pozitivno in prijazno naravnanost do ljudi; družinski
člani znajo hkrati biti avtonomni in neodvisni, pa odvisni in povezani; starši so zavezniki, ki
premorejo dovolj moči, da se odločijo, vendar se prej temeljito posvetujejo z vsemi; to so
družine, ki si upajo imeti zelo jasno podobo o svetu, saj smejo sprejeti svoja lastna čustva in
jih ni treba projicirati navzven, na druge ljudi; in končno - to so družine, ki zmorejo izjemno
veliko sprememb, saj lahko računajo na izredno čustveno podporo, ki temelji na
transcendentnem vrednostnem sistemu.

Če pa je družina »bolna« ali »nezdrava«, najprej odpovejo najšibkejši člani, navadno

otroci. Ti potrebujejo pomoč za rešitev svojih težav, ker družina ni dovolj varna in zdrava, da
bi ji lahko zaupali. Starši se ukvarjajo s svojimi osebnimi, ljubezenskimi, zdravstvenimi
težavami, zato se otroku ne posvečajo dovolj ali celo pozabijo nanje. Rešitve svojih težav
iščejo v raznih odvisnostih (alkoholu, službi, odnosih...), kar lahko kmalu privede do
zanemarjanja ali celo do nasilja nad otrokom.
 POSILSTVO
Posilstvo je z zakonom opredeljeno kaznivo dejanje. Pregon posiljevalca (v nadaljnjem osebe) se začne na predlog, kar
pomeni da mora žrtev pregon zahtevati na policiji, kriminalistični službi ali državnem tožilstvu. To pa mora storiti najkasneje
v treh mesecih po kaznivem dogodku. Kazen je zaporna in traja od šest mesecev do deset let, odvisno za kakšno dejanje je šlo.

KDO?
· Tuji priseljenci
· Odvisneži
· Brezdomci
· Družinski prijatelji
· Družinski člani
· Družina
· Kdor koli

PO DOGODKU
Pomembno je da osebi omilimo posttravmatski stres in duševne bolečine, ter pospešitev kaznovanja storilca. Prvi odzivi na
posilstvo so šok, čustveni šok, nejevera, strah, jok, tesnoba, sram, občutek umazanosti, ranljivost, izkoriščenost in krivda.
Posilstvo je najbolje prijaviti takoj, še preden se oseba umije saj s tem spere tudi dokaze. Na zdravniški pregled taka oseba ne
potrebuje iti sama ampak v spremstvu policistov, pri zastavljanju vprašan povezanih s dogodkom pa lahko zahtevate, da jih
postavlja policistka. Pri poznejši prijavi je potrebno poskrbeti, da ne uničite dokazov (npr. obleke …). Pomembno je, da
najkasneje v 24. urah obiščete svojega ginekologa. Če pa dogodka ne želite prijaviti poskrbite za svojo varnost in zdravje, ter
pojdite na ginekološki pregled.
 MENSTRUALNI CIKEL

http://www.youtube.com/watch?v=Mrkyy6AIecc
 PUBERTETA IN ADOLESCENCA
PUBERTETA (lat. pubertas, pubertatis, spolna zrelost – obdobje spolnega dozorevanja, od pojava prvih
spolnih znakov do dosežene zmožnosti za reprodukcijo) je čas spolnega dozorevanja, ki ga sproži spolni
center v možganskem deblu hipotalamus (lat. hypothalamus). V spolnem centru se tvorijo pobudila, ki
vplivajo na žlezo gonado, hipofizo ali možganski privesek, ki ustvarja gonadotropne hormone (testosteron,
progesteron, estrogen).

ADOLESCENCA (lat. adolescentia – mladost; mladostna doba, med puberteto in zrelo dobo) je širši pojem
od pubertete in zajema duševni razvoj in duševno zrelost ter socialni razvoj in socialno zrelost.

Razdelitev obdobja:
1. čas pred puberteto (od 9. do 12. leta); telo se pripravlja na prehod iz otroštva v mladostništvo
2. prava puberteta (od 12. do 17. leta); najbolj razgiban čas spolnega dozorevanja
3. čas po puberteti (od 17. do 20. leta); to je celotna adolescenca – spolno, duševno in socialno zorenje
KONTRACEPCIJA
Kontracepcija je metoda ali sredstvo za preprečevanje nezaželene
nosečnosti in zavzema del načrtovanja družine.

Kontracepcijske metode delimo na:

1. nepovratne ali ireverzibilne oz. dokončne metode so tiste, pri katerih
je neplodnost po posegu dokončna (moška in ženska sterilizacija)
2. povratne ali reverzibilne so tiste metode, ki preprečujejo združitev
jajčeca (ovuma) in semenčice (spermija). Pri teh metodah se po
opustitvi uporabe rodna sposobnost povrne (naravne metode, kemične
in mehanične metode, hormonske tablete, inekcija, maternični vložek)
3. metode za izhod v sili (postkoitalne tablete) so metode, ki preprečijo
ugnezdenje že oplojenega jajčeca

Po učinkovitosti delimo kontracepcijske metode na:

1. zanesljive metode (sterilizacija, hormonska kontracepcija, IUV,
kondom,diafragma)
2. manj zanesljive metode (spermicidna sredstva, občasna vzdržnost in
prekinjen spolni odnos)
DELITEV KONTRACEPCIJSKIH SREDSTEV PO UČINKOVITOSTI

1. HORMONSKA KONTRACEPCIJA
a) tabletke
b) tabletke po odnosu

2. INTRAUTERINA KONTRACEPCIJA - maternični vložki

a) interni IUV
b) bioaktivni IUV

3. MEHANIČNA KONTRACEPCIJA
a) diafragma
b) kondom
c) Femidom

4. KEMIČNA KONTRACEPCIJA - spermicidi

a) kontracepcijske pene
b) vložki, kreme in želeji
c) C-film

5. NARAVNE METODE

6. KIRURŠKE METODE
a) Sterilizacija - Izvršijo jo pri moškem in ženski po 35. letu starosti na lastno željo in
odgovornost prosilca. Po odobritvi sterilizacije je po zakonskem določilu potrebno čakati še 6
mesecev. Pri ženski se prerežeta ali podvežeta oba jajcevoda. Pri moškem se prevežejo ali
prerežejo semenovodi (vazektomija) v lokalni anesteziji ambulantno.
b) splav (abortus) - Je prekinitev nosečnosti, odprava ploda do 28. tedna nosečnosti, ki je lahko:
- nenamerna (spontani splav),
- namerna (umetni splav)
Dovoljeni ali legalni splav je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost
ne traja dlje kot 10 tednov. Po desetem tednu se splav opravi, ko je nevarnost zaradi nadaljevanje
nosečnosti ali poroda za zdravje nosečnice in otroka večja od nevarnosti splava.
RAZLIČNA SPOLNA USMERJENOST
Spolnost je normalen del človekovega življenja. Vendar so oblike spolnega vedenja
in stališča ob spolnosti zelo različne v posameznih družbah, še večje pa med
različnimi družbami.

SAMOZADOVOLJEVANJE (MASTURBATIO)
Samozadovoljevanje so nekoč obravnavali kot spolno izkrivljenost in imeli celo za
vzrok duševnih bolezni. Zdaj velja za povsem normalno spolno dejavnost v
kateremkoli življenjskem obdobju. Ocenjujejo, da se je prek 97% moških in 80%
žensk kdaj v življenju samozadovoljevalo. Čeprav je samozadovoljevanje normalno
in ga pogosto priporočajo kot obliko »varne spolnosti«, lahko še vedno povzroči
občutek krivde in duševno trpljenje, ker drugi tako spolno vedenje odklanjajo.

MOTNJA SPOLNE IDENTITETE

Motnja spolne identitete je želja živeti kot član nasprotnega spola ali pa
prepričanje v »ujetost« v telo napačnega spola. Poenostavljeno povedano je razlika
med spolom in spolno identiteto ta, da je spol biološka ženskost ali moškost,
spolna identiteta pa občutek, da se nekdo počuti kot ženska ali kot moški.
TRANSSEKSUALIZEM
Ljudje s to motnjo so prepričani, da so žrtve biološke napake (že pred njihovim rojstvom), ki jih je
okrutno zaprla v telo, neskladno z njihovo pravo spolno identiteto. Transseksualizem je redkejši pri
bioloških ženskah. Transseksualni ljudje pridejo k zdravniku zaradi težav z življenjem v telesu, v katerem
se ne počutijo dobro, ali zaradi želje po spremembi spola. Nekateri transseksualni ljudje so zadovoljni že s
tem, da delajo in se oblačijo kot člani nasprotnega spola. Spremenijo svojo zunanjost, jemljejo celo
hormone in privzamejo identiteto, ki potrjuje njihovo spremembo spola. Ne vidijo pa potrebe po kirurški
spremembi spola. Večini transseksualnih je mogoče pomagati le s kombinacijo svetovanja, hormonskega
zdravljenja in operativne spremembe spolovil. Pri bioloških moških se sprememba spola začne z uporabo
ženskih spolnih hormonov, zaradi česar jim zrastejo prsi in dobijo tudi druge znake ženskosti. Nato jim
kirurško odstranijo spolni ud in moda in naredijo nožnico. Pri bioloških ženskah pa se sprememba spola
začne z jemanjem hormona testosterona, ki spremeni poraščenost (začne rasti brada) in trajno poglobi
glas. Sledi kirurška odstranitev prsi in notranjih spolnih organov (maternice in jajčnikov), nato zaprtje
nožnice in oblikovanje spolnega uda. Čeprav transseksualni ljudje, ki jim kirurško spremenijo spol, ne
morejo imeti otrok, največkrat lahko imajo spolne odnose. Nekateri lahko doživljajo orgazem, vsi pa
poročajo, da se po kirurškem posegu prvič v življenju spolno dobro počutijo. Le redki med njimi se želijo
spremeniti spol z enim samim namenom, da bi imeli spolne odnose v vlogi nasprotnega spola. Glavni
motiv je pri večini vendarle potrditev spolne identitete.

HOMOSEKSUALNOST
Podobno so zdravniki tudi homoseksualnost nekoč imeli za nenormalno. Zdaj nihče več ne misli, da je
homoseksualnost motnja, pač pa jo opredeljujejo kot drugačno spolno usmerjenost, ki se oblikuje že
zgodaj v otroštvu. Ni znano, koliko je homoseksualnih ljudi. Ocenjujejo, da ima kakih 6 do 10% odraslih
izključno homoseksualne odnose. Precej večji odstotek ljudi je imelo izkušnje v mladostniškem obdobju,
a so kot odrasli ostali heteroseksualno usmerjeni.

Ločimo:
1. prehodna homoseksualnost (zaporniki, mladostniki, ki s homoseksualnostjo prenehajo, ko imajo
možnost imeti spolne odnose z osebami drugega spola)
2. prava homoseksualnost (isti spol ga privlači tudi takrat, ko ima vse možnosti za odnose z drugim
spolom in vse njegove spolne fantazije in sanje so homoseksualno obarvane)

Vzroki za homoseksualnost niso znani, enako niso niti za heteroseksualnost. Homoseksualci enostavno
odkrijejo, da jih privlačijo osebe istega spola, enako kot heteroseksualci odkrijejo, da jih privlačijo osebe
nasprotnega spola. Spolna privlačnost je po vsej verjetnosti rezultat bioloških vplivov in vplivov okolja in
ni posledica namerne človekove izbire.
PARAFILIJE
Parafilije (deviantna nagnjenja) so v skrajnih oblikah družbeno nesprejemljivi
odkloni od tradicionalnih norm, ki veljajo za spolne odnose.

1. FETIŠIZEM
Je odvisnost od neživega predmeta (fetiša) kot dražljaja za spolno vzburjenje. Ljudje s
to motnjo se spolno vzburijo in zadovoljijo tako, da na primer nosijo spodnje perilo
drugega človeka ali gumijasta ali usnjena oblačila. Vzburja jih tudi, če držijo v rokah,
se z njimi drgnejo ali duhajo predmete, kakršni so na primer ženski čevlji. Ljudje s to
motnjo se večinoma ne morejo spolno vzburiti brez svojega fetiša.

2. TRANSVESTIZEM
Je nošenje oblek nasprotnega spola zato, da bi se tak človek spolno vzburil in ustvaril
videz nasprotnega spola. Toda noče spremeniti spola, kot si ga želijo ljudje s
transseksualizmom. Transvestizem je motnja le takrat, ko povzroča človeku le težave,
bodisi duševno trpljenje bodisi težave v družbi. Ljudje s transvestizmom se lahko
oblačijo v oblačila nasprotnega spola tudi zaradi drugih, nespolnih razlogov. Lahko si
namreč s takim početjem zmanjšajo tesnobo, se sprostijo ali enostavno poskušajo
izživeti ženski del svoje, sicer moške osebnosti.

3. PEDOFILIJA
Je huda duševna motnja in pomeni spolno nagnjenje do otrok. V zahodnih družbah
pomeni pedofilija spolno nagnjenje do otrok, mlajših od 13 let. Človek s pedofilijo
mora biti star vsaj 16 let in vsaj 5 let starejši od svoje žrtve. Človek s pedofilijo je
obseden z domišljijo o spolnem odnosu z otroki, tudi takrat, ko ničesar ne počne za
zadovoljitev svoje domišljije. Nekatere pedofile privlačijo le otroci, pogosto povsem
določene starosti, druge enako otroci in odrasli. Pedofili so lahko ženske in moški,
njihove žrtve pa so lahko deklice in dečki. Lahko se spravijo le nad otroke v družini
(incest) ali pa nad otroke zunaj svojih družin. Največkrat svojim žrtvam grozijo z
nasiljem, če bi jih izdale. Pedofilijo lahko zdravijo s psihoterapijo ali z zdravili, ki
zavirajo spolni nagon.
4. EKSHIBICIONIZEM
Ekshibicionist (običajno moški) razgalja svoja spolovila pred tujci in se pri tem
spolno vzburi, čemur ponavadi sledi samozadovoljevanje. Pri tem večinoma
nima namena, da bi imel spolne odnose s tistimi, ki se jim kaže. Zato
ekshibicionisti le redko zagrešijo posilstvo. Večina, ki jih zalotijo, je mlajša od
40 let. Ženske, ki so nagnjene k razkazovanju telesa na provokativen način,
tega ne počno enako kot moški ekshibicionisti, saj imajo obilo drugačnih
priložnosti za razkazovanje.

5. VOAJERSTVO
Je spolno vzburjenje ob opazovanju ljudi, ki se slačijo, so goli ali imajo spolni
odnos, ne da bi opazovane osebe vedele, da jih tak človek opazuje. Do določene
mere je voajerstvo običajno, posebno med dečki in moškimi. V motnjo se
sprevrže takrat, ko postane najpogostejša ali celo edina oblika spolnega
vzburjenja in ko moški porabi nešteto ur, da bi našel primerno žrtev. Večina
voajerjev je moških. Celo ženske lahko danes zadovoljujejo svoje potrebe po
opazovanju golih moških, na primer v različnih lokalih, kjer ponujajo predstave
moškega slačenja, vendar to ni pravo voajerstvo, ki se vedno dogaja na skrivaj.

6. MAZOHIZEM IN SADIZEM
Mazohizem je uživanje v spolni dejavnosti, ki vključuje povzročanje bolečine
ali občutek poniževanja in podrejanja. Sadizem je spolno uživanje ob
povzročanju bolečine spolnemu partnerju. Do določene mere je lahko
sadomazohizem običajen del spolne igre sicer normalnih spolnih partnerjev, na
primer udarjanje z roko po partnerjevi zadnjici. Sadomazohizem v skrajni
obliki se običajno konča s hudimi poškodbami in včasih s smrtjo. Pravi
mazohist namreč potrebuje za svoje spolno vzburjenje resnično in ne
simulirano poniževanje, pretepanje, mučenje in podrejanje agresivnemu,
običajno sadističnemu partnerju. Med takšno odklonsko vedenje spada tudi
tako imenovana asfiksiofilija, pri kateri partner takega človeka davi ali obeša ali
pa si slednji sam zadrgne zanko okoli vratu in se duši. Začasno pomanjkanje
kisika v možganih naj bi povečalo užitek pri orgazmu, kar se včasih ponesreči
in konča s smrtjo.
PROMISKUITETA
Promiskuiteta (fr. promiscuite, nespodobna
mešana družba iz lat. Promiscuus – spolni
odnosi z osebami drugega spola brez omejitev,
prepovedi) pomeni pogosto, nekritično
menjavanje spolnih partnerjev. Vzroki so
različni: mladi bi se radi dokazali želijo najti
toplino in ljubezen, ki jo pogrešajo potrebujejo
samopotrjevanje neuspehe želijo potešiti na
spolnem področju bežijo pred trajnimi vezami.

PROSTITUCIJA
Prostitucija (lat. prostitutio) je spolna
dejavnost, ki pričakuje, zahteva in sprejema
plačilo za svoje usluge.
MIKROBIOLOGIJA IN MIKROORGANIZMI
MIKROBIOLOGIJA
Veda, ki proučuje mikroorganizme, njihovo delovanje, odnose do drugih organizmov, in do okolja.
Različna področja: morfologija, fiziologija, genetika, ekologija, sistematika –biodiverziteta
mikrobov, evolucija…Proučevanja na nivoju celice so pomembna za pojasnjevanje bioloških
procesov višjih organizmov na molekularnem nivoju.

MIKROORGANIZMI
- enocelični, mikroskopsko majhni organizmi
- najbolj številčna skupina
- sposobna hitrega razmnoževanja
- izjemno prilagodljivi na spremembe
- Razgrajujejo biološke odpadke in v naravo vračajo elemente pomembne za druge organizme.
- Mikrobi sodelujejo v ciklusih ključnih elementov za življenje C,N,S,H in O2 - v prsti uravnavajo
pravilno ravnotežje hranilnih snovi za rast rastlin hrana živalim in človeku
- Sodelujejo v prehrambenih verigah
- Mikrobe najdemo v prsti, vodi, zraku; v živalskih, rastlinskih organizmih in človeškem telesu.
Tehnološko koristni, tehnološko
škodljivi in patogeni mikroorganizmi
 NAČINI ŠIRJENJA NALEZLJIVIH BOLEZNI
Nalezljive bolezni se prenašajo po več različnih mehanizmih. Nalezljive bolezni,
ki povzročajo bolezni dihal in meningitis, se navadno prenašajo kapljično, s
kužnimi delci, ki jih bolnik oziroma klicenosec širi v okolico s kašljanjem,
kihanjem, govorjenjem, itd.

Nalezljive bolezni, ki povzročajo obolenja prebavil, se prenašajo z zaužitjem

onesnažene hrane ali vode. Spolno prenosljive bolezni se širijo s telesnimi
tekočinami, običajno med spolnimi odnosi. Z nekaterimi povzročitelji se lahko
okužimo prek okuženih predmetov, kot so na primer kovanci. Obstajajo tudi
povzročitelji nalezljivih bolezni, ki vstopajo v organizem neposredno skozi
kožo.

V cikel prenašanja nekaterih nalezljivih bolezni so vključeni tako imenovani

vektorji - prenašalci povzročitelja. Vektorji so lahko mehanični ali biološki.
Mehanični vektor prenaša povzročitelje na površini telesa in ga pasivno prenaša;
primer je hišna muha, na katero se na njene zunanje površine na primer na
gnoju primejo bakterije in jih nato muha prenese na primer na človeško hrano.

Biološki vektorji vsebujejo prenašalce v svojem organizmu ter jih prenašajo na

potencialne gostitelje na aktiven način, običajno s pikom ali ugrizom. Primer
biološkega vektorja je komar mrzličar, ki prenaša plazmodije, povzročitelje
malarije. Biološki vektorji so pogosto členonožci.
Ukrepi za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni

Splošni ukrepi so zagotavljanje higiensko neoporečne hrane, vode in predmetov splošne uporabe:
higienski režim v vrtcih, šolah, domovih za ostarele, zdravstvenih organizacijah, v prehrambenih
obratih, na javnih površinah in objektih.

Najučinkovitejši posebni ukrepi pa so poleg zdravljenja bolnih oziroma zdravih nosilcev

povzročiteljev še cepljenje in zaščita z zdravili, razkuževanje, dezinsekcija in deratizacija, izolacija
bolnikov pa tudi obdobni pregledi zaposlenih na delovnih mestih, kjer se nalezljive bolezni lahko
prenašajo.

Ob pojavu gnojnega meningitisa, streptokokne angine, škrlatinke pa tudi oslovskega kašlja in

tuberkuloze je obvezna zaščita z zdravili. Predpiše jo območni zavod za zdravstveno varstvo.
Obvezno je tudi razkuževanje, za katerega pa morajo poskrbeti ljudje sami.

Z varovanjem pred nalezljivimi boleznimi se ukvarja veliko medicinskih strokovnjakov. Pri tem sta
temeljna preprečevanje bolezni in širjenje vedenja o zdravju. Vsak sam pa lahko za varovanje pred
nalezljivimi boleznimi naredi največ, če se pravočasno cepi, zavaruje z zdravili in upošteva nasvete
o osebni higieni, prehranjevanju in zdravemu načinu življenja.
 BIVALNO IN DELOVNO OKOLJE

Delovno okolje je okolje, v katerem posameznik

opravlja svoje delovne aktivnosti. V njem preživi
povprečno po osem ur na dan, pet dni na teden.
Vpliva na zadovoljstvo zaposlenih na delovnem
mestu in z njihovo delovno uspešnostjo. Z
raziskovanjem delovnega okolja se ukvarja veja
psihologije, imenovana organizacijska psihologija.
Pomen zraka, vode in zemlje
Zemljino ozračje – atmosfera je približno 2000 m debela plast plinov, ki obkroža naš
planet. Varuje Zemljo pred ultravioletnim (UV) sevanjem (ozonosfera) in izenačuje
temperaturne razlike med dnevom in nočjo. Čistoča zraka zunaj in v bivalnih
prostorih je bistvenega pomena za zdravje ljudi in ostalih organizmov. Ozon, poletni
in zimski smog, ki so posledica izgorevanja fosilnih goriv, prometa in industrije,
ogrožajo zunanji zrak, zrak v bivalnih prostorih pa onesnažujejo kajenje, čistilna
sredstva, gradbeni materiali, barvila, azbest, elektromagnetno sevanje…

Voda je edinstvena sestavina Zemljine površine, v njej je življenje nastalo in se

razvilo. Je nepogrešljiva sestavina vsake žive celice in organizma, v njej in z njo se
odvijajo številni življenjski procesi, pomembna je pri vzdrževanju telesne
temperature, za transport snovi po organizmih, omogoča sprejemanje in izločanje
snovi iz celice in organizma.

Prst je naravna tvorba na površju zemeljske skorje – kompleksna zmes, ki nastaja s

preperevanjem kamnin pod vplivom klimatskih dejavnikov. Sestavine prsti so še
voda, korenine rastlin, mikroorganizmi ter predelane organske snovi (humus).
Rastline iz prsti črpajo vodo in minerale za produkcijo biomase, ki je vir hrane za
živali in ljudi. Prst služi kot naravni filter za podtalnico, je pomemben habitat za
vzdrževanje biotske raznovrstnosti, vir materiala za gradnjo stavb in opreme, vir
obnovljive energije (les, šota, seno) ter zibelka arhitekturne in zgodovinske dediščine.
Hrup
Hrup je bolj ali manj moteč. Vsakič, ko smo dalj časa izpostavljeni hrupu, to
vpliva na naše počutje in koncentracijo. Če je hrup močnejši ali pa smo mu
izpostavljeni daljšemu obdobju, pa so lahko posledice še precej hujše. Hrup
lahko začasno ali trajno poškoduje sluh.
Opazna je predvsem skrb za odrasle: predpisi o varstvu pri delu zahtevajo, da
delavci na delovnih mestih, kjer so izpostavljeni močnejšemu hrupu, uporabljajo
protihrupna zaščitna sredstva.