Glasba starih visokih

kultur
Stare kulture na Daljnem, Srednjem in
Bližnjem vzhodu
Raziskovanje prazgodovine in starega veka poteka preko arheoloških najdb. Raziskovanje
glasbene zgodovine teh obdobij pa je še težje, saj so glasbeni viri skromni.
Glasbeni viri:
takratni inštrumenti
stare slike, kipi in reliefi
notni zapisi
teoretski in verski spisi
glasba današnjih ljudstev, ki živijo na območju starih kultur

Egipt
Kitajska
začetki kitajske kulture segajo v 2. tisočletje pr. n. št.
v obdobju zgodnejših dinastij je imela glasba še magični pomen, v 11. stol. pr. n. št. pa jo začnejo
povezovati s kozmogonijo → temelje kitajske kozmogonije lahko razberemo iz mitov in legend

Stara kitajska bajka pripoveduje, da so v obdobju petih mitskih cesarjev določili osnovni ton, ki je
verjetno ustrezal tonu 23 cm dolge zgoraj zaprte flavtne cevi. Ta ton Kitajci imenujejo rumeni zvon (kit.
huang-čung). Ena od metod, po kateri so našli ta ton, je, da so v vrsto enega poleg drugega postavili 90
povprečno velikih zrn prosa – dobljena daljica je dala dolžino cevi, ki naj bi zaigrala osnovni ton. Ta
osnovni ton je imel mističen pomen in ni pomenil le glasbene prvine, temveč enega večnih počel vesolja
in temelj za blaginjo države. Prav zato je moral biti osnovni ton zelo natančno izbran in vsi inštrumenti po
vsej Kitajski so morali biti uglašeni na ta osnovni ton, ki so ga imenovali tudi cesarska palača. Ob
začetku vsake nove dinastije so osnovni ton na novo določili. Iz osnovnega tona so potem s
prepihovanjem dobili najprej 5 in nato 12 lijev (tonov). Ti liji so tvorili teoretski sistem - po kvintnem krogu
od f do ais (f – c – g – d – a – e – h – fis – cis – gis – dis – ais). Zanimivo je, da po akustični teoriji
razmerja med frekvencami lijev dajo števili 2 in 3 (fizikalni izraz za razmerje frekvenc v kvinti je 3/2). Ti
števili sta po kitajski filozofiji števili zemlje in neba. Kitajci so izračunali tudi tone, s katerimi naj bi v
vesolju zveneli posamezni planeti. Tako naj bi Saturnu pripadal ton f, Veneri g, Jupitru a itd.
Konfucij že 100 let pred Platonom trdi, da lahko slaba glasba pogubi državo
Značilnosti kitajske glasbe:
napevi morajo izhajati iz tradicije – ne smejo izražati osebnega, posebnega, temveč splošno
anhemitonska pentatonika
metrum je dvodelen
ni harmonskega mišljenja

in funkcionalne harmonije
poznajo glasbo velikih

ansamblov in solistično
inštrumentalno glasbo
→ kin
→ solo pesem – močna povezava med glasbo in poezijo
množica inštrumentov, razvrščenih v skupine glede na snov, ki proizvaja zvok

→ kin, pi-pa, šeng

Japonska
ljudstvo Ainu – najstarejša glasba na Japonskem
šintoistični templji Wagaku - Shinto Shamanic Kagura Dance Music (Kuniburi No Utamai)

Značilnosti japonske glasbe:

hemitonska pentatonika
popačen glas
Japonci pod močnim vplivom Kitajske → od njih prevzeli glasbeno teorijo in mnoge inštrumente:
 koto
 biva
 šo
 šamizen
Kitajski in japonski inštrumenti

kin koto
pi-pa biva
šeng šo
sanxian šamizen
kin – brenkalo s svilenimi
povoščenimi strunami koto
 biva

pi-pa – vrsta lutnje

šeng – ustne orglice šo
 šamizen
sanxian
Oblike glasbenega
izvajanja na Kitajskem
in Japonskem
Kitajska opera:
razcvet v 13. in 14. stoletju
spevoigra z recitativi, arijami,
bogatimi kostumi in akrobatskimi
točkami
Japonci so od Kitajcev prevzeto
glasbeno kulturo tako skrbno
negovali, da so se na Japonskem
poteze stare kitajske glasbe ohranile
celo bolj kot na Kitajskem!

§Gagaku – umetna, dvorna,

elegantna glasba; naslednica kitajske
dvorne glasbe iz 6. stoletja
§ Gledališka glasba na Japonskem:
§ igra No – nastala v 14. stoletju; glasbo izvaja unisono zbor,
prečna flavta, trije šamizeni in tri vrste bobnov
§ bunraku – lutkovno gledališče; glas pripovedovalca spremlja
šamizen